Precej vsakdanja zgodba

OddajAna Kos, dne 2015-08-05 ob 14:40:00

Zgodba, ki je res pretirana, ampak vsebuje zrna resnice. Koliko je del, ki so neopažena. Za katera je samoumevno, da so narejena. In ki se jih opazi šele, ko jih ni, ko niso opravljena.

Podobno kot v vicu o nekem podjetju, kjer so ugrabili šefa, pa niso niti opazili, da ga ni, delo je nemoteno potekalo dalje.

A ko so ugrabili čistilko, je bilo hitro opaženo, da nihče ne opravlja še kako pomembnega dela, ponavadi neopaznega in neopaženega in mnogokrat nespoštovanega, razen v besednih frazah.

Pa poglejmo še eno podobno zgodbo (avtorja ne pozna, zgodbo sem malo slovnično popravila), zelo pretirano, ampak na nek način zelo resnično:


Ko se je moški vrnil iz službe, je na dvorišču zagledal svoje tri otroke, vse umazane, še vedno so bili v pižamah. Prazni ovitki od čokolade so bili razmetani po vsem dvorišču. Odprta so bila vrata ženinega avta, nikjer ni bilo njihovega psa.

Ko je vstopil skozi na stežaj odprta vrata v hišo, je naletel še na večji nered.
Omarica za čevlje je bila prevrnjena, tepih je pomečkan ležal ob steni. Televizor je bil prižgan in iz njega je prihajal zvok, navit do konca, po tleh so bile raztresene igrače po vsej dnevni sobi. V kuhinjskem koritu je bila nakopičena umazana posoda, ostanki hrane so ležali na mizi in na stolih, vrata hladilnika so bila odprta, na tleh so bile črepinje razbitega kozarca in pod mizo je bil kupček peska.

Hitro je stekel po stopnicah v gornje nadstropje, preskakujoč preko razmetanih igrač. V strahu je iskal ženo, bal se je, da se ji je kaj zgodilo.

Iz kopalnice je tekel majhen potok. Pogledal je notri in tam je z grozo opazil polno kad umazane vode, pomešane s peno. Po tleh kopalnice se je vilo na kilometre toaletnega papirja, pomešanega z mokrimi, umazanimi brisačami.

Stekel je v spalnico in tam je na postelji zagledal ženo, ki je, v pižami, brala knjigo. Pogledala ga je, se mu nasmehnila in ga vprašala, kako je bilo v službi. Namesto odgovora jo je jezno vprašal:

"Kaj se je danes dogajalo pri nas!?"

Ona se je nasmehnila in rekla: "Se spomniš, ko vsak dan prideš živčen iz službe in se dereš na mene z vprašanjem: Kaj si danes delala cel dan?!"

Moški reče: "Ja!"

"No, danes tega nisem delala!" mu je rekla ona in nadaljevala z branjem knjige.

 

Ali cenimo mnogokrat neopazna dela drugih ljudi? ... svojih družinskih članov, svojih sodelavcev, sosedov, sostanovalcev?

Ali opazimo in spoštujemo dela ljudi, ki marljivo, zvesto in pogosto skoraj ali čisto zastonj delajo za druge? Naj dodam še ljudi, ki tako delajo v cerkvi. Recimo, da moremo reči, da v "čast božjo" in v zvestobi glasu v sebi ...

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Ana Kos
2
Aug 14, 2015
Evelina, hehe, kakšen dan je za biti tako navihan/a, kajne?
Jaz najbrž ne bi zdržala tako, kot je žena v zgodbi! :D

Sicer pa: vedno dobrodošla na mojem blogu! :)
#6
Evelina Donko
1
Aug 08, 2015
Kako sem vesela, da sem zajadrala sem. Tvoj blog je še vedno pol zanimivih zgodb in tako resničnih. Že tista s čistilko in šefom mi je dala misliti. Ta z ženo pa je celo malo navihana (;
#5
Ana Kos
2
Aug 06, 2015
Anka, blagor tistemu, ki veruje v vrednost del, kljub temu, da niso opažena.
Kakšen človek je enostavno zadovoljen, da nekaj dobro naredi, ne glede na vse ...
Ampak včasih je grenko ...
#4
Anka Klemenčič
2
Aug 06, 2015
koliko dobrih del gre mimo vseh, ki bi jih morali opaziti.....jih ceniti....še dobro da Bog nič ne spregleda.... :)
#3
Ana Kos
2
Aug 05, 2015
Bebaxxx, o kako mi je blizu to, kar praviš. Mnogi ne vidijo "tihih" del, "samoumevnih" del ...
Te razumem, da bi kdaj šla kam drugam ... Morda bi potem "glavni" doma opazil ....

Zelo lepo je to, da si otroke tudi "kaj naučila"! Vse je vredno, kar znajo, hvala Bogu!
#2
bebaxxx
4
Aug 05, 2015
Odlična zgodba.

Včasih, ko utrujena pridem z dela in on pride še za menoj in nekaj benti, mi pride, da bi kje prespala, kje drugje.

Ženska ima prav, delo je bilo opaženo, šele ko ni bilo opravljeno.

Ampak zgodba ima že eno poanto.
Včasih kaj namesto mene naredijo otroci, ker sem jih pa vseeno vmes tudi kaj naučila. In komandirat eden drugega, ko me več dni zapored ni, pa morajo vse postoriti sami.
Takrat pač opazijo, da je treba v skupnem bivališču prijetnejši prostor ustvariti tudi z lastnim delom.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-08-05 14:40:00 (Aug 05, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj