Ustrelim te ... v glavo (2)

OddajAna Kos, dne 2015-01-17 ob 20:30:44
Toliko snovi je v zvezi z nasiljem v igrah, predvsem računalniški, da ne gre v en sam prispevek!
V 1. delu sem zapisala predvsem svoje starodavne misli, ki se mi porajajo v zvezi z orožjem.
Vendar moje misli niso samo moje osebne, temveč podobno kažejo tudi raziskave.

Moj vir je tokrat revija Aura (9/2010), prispevek z naslovom Od otroka do morilca je napisal Walter Koren.


Znanstveniki in strokovnjaki svarijo pred tem, ko otroci toliko presedijo pred televizorji in računalniki, nekateri menda tudi več časa, kot so v šoli. Pravijo, da to škoduje možganom in duši in žal more v skrajnih primerih voditi v to, da nekateri otroci postanejo pobesneli morilci.

Ubijalske igre so prave mine za dušo. In temu rečejo "igra". Če je samo igra, potem ni nič takega, če enega počiš? Pri "igrah", kot so counter strike, doom, call of duty, halo, crysis, grand theft auto IV, manhunt in drugih
(prepis iz Aure od 9/2010), se igralci urijo sistematično in ekscesivno ubijati z različnim orožjem, od brzostrelk do verižne žage. (Pri 17-letnem fantu, ki je l. 09 v Nemčiji ubil 15 ljudi, 11 pa jih je moralo v bolnišnico, so našli med drugim counter strike.)

Igre, v katerih morijo, izhajajo iz poklicnega programa za urjenje ameriške armade. Z njimi vadijo tehniko streljanja, natančnost zadevanja v tarčo in neposreden odziv na nasprotnika, ki se pojavi nenadoma. Tako se vojaki odvadijo občutljivosti in se privajajo na ubijanje - prirojena zavora ubijati lastno vrsto počasi odpade.

Dave A. Grossman, vojaški psiholog in podpolkovnik, je l. 1998 pustil svoje predavateljsko mesto na vojaški akademiji in ustanovil Killology Research Group in začel proučevati ubijanje. Pravi, da so za ubijanje potrebne tri stvari: orožje, znanje in voljo za ubijanje. In videoigre zagotavljajo dve od teh: znanje in voljo.

Človek po naravi ni ubijalec svoje vrste. Po neki bitki so na bojišču pobrali 27 000 mušket - 90 % jih je bilo nabitih. Marsikdo je bil raje ubit, kot bi ubijal sam.
V 2. svetovni vojni so se ameriški vojaki urili na tarčah, toda mnogi se na fronti vendar niso uspeli odločiti, da bi pritisnili na petelina. "Zato smo razvili simulatorje za ubijanje," pravi Grossman. Okrogle tarče so nadomestile tarče s podobo človeka. In to se je izkazalo za zelo učinkovito.
Tudi policija uporablja takšne "simulatorje za ubijanje", seveda jih posvarijo, da lahko streljajo le v skrajni sili. Toda marsikdo tega svarila ne pozna. Sodobne igre tudi silijo v hitre odločitve, hitro streljanje (čas priganja), saj je sicer človek sam "ubit".
Otroci na računalnikih streljajo vse, kar jim pride pred cev. Takšni vedenjski vzorci se razvijejo v avtomatizem, ki se ob stresu takoj sproži. Mladostniki, ki povzročijo pokole, se praviloma hočejo maščevati enemu konkretnemu človeku, ki jih je prizadel. Toda ko začnejo streljati, se ne morejo več ustaviti. Tako včasih streljajo celo na svoje prijatelje.
Česar se človek igraje nauči na računalniku, potem, če je v stresu, samodejno ponavlja, ne da bi sploh kaj razmišljal o tem.
Že od nekdaj je bilo tako, da so se otroci bojevali med seboj, toda pravilo je bilo, da če se nekdo poškoduje, je igre konec. In povzročitelj je bil kaznovan. V videoigrah pa človek, ki ubija, dobi nagrado: točke. Ponekod dobi "ubijalec" še več točk, če zadene v glavo. In tako se že otroci urijo v natančnem merjenju in primer enega 14-letnika, ki se je uril na računalniku, potem pa ukradel pištolo in z 8 streli zadel osem sošolcev (5 v glavo in 3 v zgornji del telesa), kaže, kako se je mogoče naučitit zelo natančno meriti, pa četudi je človek samo na računalniku (ob primerjavi s tistimi strelci, ki se vadijo leta in leta na strelišču).
Tem mladim, ki so kar naprej na teh igrah, tudi manjka stik z realnostjo. Tako včasih ti ljudje sploh ne čutijo več zadržka ob ubijanju, čutijo pa veselje in užitek.
Raziskave kažejo, da se igre vse bolj izpopolnjujejo in postajajo vse bolj realistične. Pri skupinskih igrah (menda te igre igra dnevno pol milijona ljudi po vsem svetu), kjer so ekipe nasprotnikov, je nevarnost, da se zasvojijo prav osebe, ki so v realnem življenju zelo odgovorne in pripravljene vedno pomagati. Skupni določen cilj povzroča skupinski pritisk.

Izdelovalci iger trdijo, da pravo in virtualno nasilje ni povezano. Proučevalci te problematike pa so te trditve že večkrat ovrgli.  V neki šoli so učencem razložili o vplivu teh iger in večina učencev je igre opustilo, nasilje se je znižalo za 40 %!

Na univerzi Indiana so posnetki možganov pokazali, kaj se dogaja v možganih otrok, ki pogosto ali redno igrajo nasilne videoigre. Delovanje njihovih možganov postane zelo omejeno, veliko možganskih predelov je temnih, se kar izklopijo (v njih ne poteka nobena dejavnost), medtem ko so možgani otrok, ki ne igrajo takšnih nasilnih iger in ne gledajo nasilnih prizorov, pisani in polni dejavnosti.

Povsem izklopljen je sprednji del možganov, v katerem poteka velik del razmišljanja. Dejaven je samo limbični sistem, čustveni del možganov. Tako iz razumnih bitij igralci teh iger postajajo bitja, ki jih vodijo afekti in se učijo ubijati, ne da bi pri tem zavestno presojali svoja dejanja.

D. Grossman pravi (že l. 2002), da televizijska industrija v vsej človeški zgodovini najbolj sistematično dezinformira. Tudi zato, ker ne obsodi videoiger, saj če bi jih, bi potem bile verjetno na vrsti televizijske nasilne, brutalne vsebine in zato verjetno pustijo videoigre pri miru.
In eni govorijo, da vsebine z ekranov ne vplivajo na ljudi.
Znanka, katere otroci so veliko gledali Telebajske (oja, ne hvalim jih, Telebajskov, govorim le o neposrednem vplivu na neke otroke), je rekla, da so se njeni otroci začeli tedaj kar naprej objemati. Prav tako kot se kar naprej objemajo Telebajski. Pred tem se pa znankini otroci skoraj niso objemali.

Če bi imele tako imenovane igre drugo ime, zanje primernejše: simulatorji za ubijanje, bi mogoče vplivalo na uporabnike teh "iger". Raziskave kažejo, da otrok do svojega 18. leta vidi v medijih povprečno 200 000 nasilnih dejanj in 40 000 umorov.

Raziskave kažejo tudi to, da človek (posebno tak z razvijajočimi se možgani), ki je neprestano izpostavljen prizorom groze (in ti se nalagajo v podzavesti), sčasoma otopi in se nekateri začnejo celo veseliti trpljenja drugih.

Z igrami se zmanjšuje občutljivost za trpljenje, zmanjšuje se sočutje do človeka. Manj je socialnega vedenja. Igre krepijo sovražnost in jezo.

Vprašajmo se: Kaj igrajo naši otroci na računalnikih? Česa se učijo?

Prvi del: Ustrelim te!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
21
Ana Kos
0
Jan 22, 2015
Azra, zdaj sva pa skupaj ...
Tudi mene je strah hudobnih odraslih ljudi ...
Stare ljudi, ki se že malo zgubljajo in imajo vseh vrst starostne težave, hkrati pa je čutiti njihovo pristnost in vsaj kapljice modrosti, imam pa rada. S takimi sem rada.

"Moj" pravi, da navzdol vsi hudiči pomagajo.
Navzgor se je pa potrebno potruditi.

Zato je tako na svetu, da je kljub idealistom, ki garajo, marsikaj narobe ...

Pa vendar - upanje vedno je ... ali pa skoraj vedno, upanje, da bo bolje ...
#21
Azra .
0
Jan 22, 2015
Ana, strah me je starih, neodraslih otrok, ki se igrajo z našimi življenji.
A se tebi ne zdi, da se igrajo?
Verjetno nikoli ne bodo odrasli.
A ti misliš, da bodo kdaj pristali na realnih tleh?

Ti pa si govorila o nehudobnih starih ljudeh. Teh me ni strah.
#20
Ana Kos
0
Jan 21, 2015
Azra, otročjih starcev strah ...?
Otročjih nehudobnih starih ljudi me ni strah.
Otroške imam prav rada.
Ampak kakšnih, ki so čutiti zlobni, teh me je strah.
#19
Ana Kos
0
Jan 21, 2015
Štulič,
13,

vidiš, berem tvoj komentar pa pride moj 10-letni sin in me vpraša, kaj ti za ene kriminalke gledaš? Vidiš, raje ne pogledam tvojega filmčka, me ga je strah ;) Malo se hecam, ampak ne samo hecam.
Mi smo se tudi malo igrali, tuudi vojno, ampak veliko igrali se sploh nismo, kmečki otroci nimajo časa.
Ampak mi smo se igrali domobrance in partizane, če se ne motim ... in se je zgodilo, da nihče ni hotel biti partizan ;)

Pravzaprav imam v spominu samo dve igri, najbrž sem se jaz dvakrat v življenju igrala vojno (razen tisto s kartami, s kartami sem jih pa veliko, kot otrok in mladostnica sem veliko preigrala karte, moj ata nas je naučil nekaj iger).

1. igra:
Igrali smo se na hribu, ko je kopnel sneg in so bile lise snega in lise, kjer ni bilo več snega. In smo imeli ozemlja, eni so imeli belo ozemlje, drugi pa travnato. In tisti, ki je prestopil mejo, so smeli biti napadeni - branili smo svoja ozemlja. Ciljali smo pa z zajčjimi in srnjimi bobki! :)

2. igra:
Ta je bila pred vhodom v Postojnsko jamo.
Šolska ekskurzija.
Dobili smo pelerine, eni zelene, ani sive ali črne, in čakali, da gremo noter. In smo se hitro razdelili po barvah pelerine in že smo se streljali ... v grozo učiteljica, kajti ni nas bilo, ko naj bi šli v jamo :)

No, to je vsa moja vojaška kariera! ;)
No, še tisto, ko smo streljali za oceno in ko sem se tudi obrambo in zaščito zelo učila, vse dele puške itd. :)
#18
Ana Kos
0
Jan 21, 2015
Dejan,
11,
najlepša hvala za tvoj iskren in lepo napisan komentar.
Hmmmm.
Torej se ne strinjaš s tem, kako so v Ameriki začeli vzgajati vojake, kako vplivajo igre na možgane? Kako človek pride v neko rutino?
Jaz sama tvorstnih iger res nisem nikoli igrala, sem pa podila otroke z računalnika ;) ... tako da čisto lastnih izkušenj nimam. Res je tudi, da če nimam nekih izkušenj, poznam smao to plat.
In ti ne veš, kakšno življenje bi imel, če bi iger ne igral oz. če bi igral igre v živo ... v RL.
V čem je problem, da nisi igral pravih iger, teh v RL?
Gotovo je kakšen človek, ki težko najde kontakt, pa morda v virtuali lažje.
Zase seveda lahko rečem, da sem marsikaj dobrega našla prav v pisanju na splet in v kontaktih preko spleta.
Marsikaj smo dogovorili do konca ... ali pa sem vsaj jaz povedala do konca ... ko morda tukaj, v resničnem življenju ne.
Nihče ne ve, kaj bi zares bilo, če bi bilo drugače ...

Kljub vsemu ... mene je tovrstnih (računalniških, pa ne samo računalniških) iger strah.
#17
Ana Kos
1
Jan 21, 2015
Dajana,
10,
pravzaprav naj bi se človek rodil v novega človeka ... mama ga rodi telesno, ampak potem se mora on sam rojevati v novega človeka ... ne glede na to, kar vse je doživel.
Težko otroštvo je lahko razlaga, zakaj nekaj tako in tako doživljamo, ni pa opravičilo, da človek ostaja "stari" človek, tisti stagnirajoči ...
"Duševna rastlinca."

Hvala za link, se mu bom posvetila posebej!
#16
Azra .
0
Jan 21, 2015
Ana, tebe samo včasih?
Mene pa vsak dan bolj.
#15
Ana Kos
0
Jan 21, 2015
Azra, to o starih otrocih - kako si dobro rekla!
Včasih me je strah teh starih otrok ...

Veš, enkrat je en človek toliko časa igral igrice in ponavljal stalno enake gibe, da mu je vrat zaštekal :) To se pa zgodi, ko človek ni več tako mlad ... :)
#14
štulič ;)
0
Jan 20, 2015
Oh Ana, reče se "Head Shuts" in ti največ štejejo a veš... :/

ja in kje so časi, ko smo se pobči zbrali, pobrali prvo, malo bolj ukrivljeno palico in se šli partizane in nemce. (dekleta seveda, nismo spuščali notr', vsilila se je kakšna možača, ki jo itak nihče ni želel v ekipo), potem pa "pok, pok, mrtev.si", z vsemi spektakularnimi "umiranji", ki smo se jih naučili pri bitkah na dražgošah, sutjeskah in neretvah in verjeli, da se vojna na našem teritoriju, nikoli ne bo zgodila!? :(

Vsekakor ima Štiglinovsky poanto in Azra, (ja, kdaj jo pa nima;) ko pravi, da smo, še vedno infantilni odrasli tisti, ki nas to latentno, še bolj privlači...

(nu, j'z babicam opravičujem nasilnost in poneumljanje v igricah, s perfekcionizmom grafike, smiselnostjo ideje in pomanjkanju druženja pa me vseeno ves čas, peče vest.)

https://www.youtube.com/watch?v=12PWq22E9CQ

#13
Dajana Babič
0
Jan 19, 2015
Se popolnoma strinjam z Dejanovim komentarjem.
#12
naprimer Janez
1
Jan 19, 2015
Lepo te prosim.

Srednješolske čase sem preživel pred Call of Dutyjem. Zaradi tega ti misliš, da dobiš željo po ubijanju? Še enkrat, lepo te prosim.

Ti bom kar lepo povedal, da v prvi vrsti gre pri takih igrah za --- tekmovalnost, disciplino in najbolj pomembno: DRUŽENJE!

Veliko otrok mora imeti sovrstnike s katerimi najdejo skupen jezik. Dandanes so igre najboljši način za to. Jaz nisem spadal v nobeno družbo. V igrah pa sem našel ljudi, SUPER LJUDI, ki niso obsojali, ki niso debilno ponosno paradirali pred drugimi in tako ali drugače razkazovali svoj ogromen ego.

Veliko sem se naučil v tem času igranja iger. Naučil sem se predvsem, da smo si ljudje enaki. Igral sem z veliko tujci, tako Francozi, kot Angleži, kot Španci kot tudi Slovenci. Naučil sem se, da si nismo tako različni. Naučil sem se DISCIPLINE, ker te vrste igre so neke vrste E-ŠPORT.

Tekmovali smo tako v Sloveniji kot v Evropi, dobivali smo se na raznih LAN partyjih (to je, ko se dobijo igralci v eni večji sobi in igrajo v živo) in predvsem smo se DRUŽILI.

Trditi, da igre perejo možgane in da gojijo morilce ... lepo te prosim.

Treba pa je razumeti ta nov svet igralskih otrok --- imajo dober razvit smisel za črn humor in SARKAZEM. Sarkazem pa je včasih težko za razbrat, prebrat ali razumeti.

Sam vse to vem, ker sem vse to doživel, drugače ne bi imel pojma in bi lepo požrl vse kar preberem v drugih virih.

Igre so sproščanje stresa in ja, v najslabšem primeru beg v virtualni svet, nikakor pa ni v tem nič slabega zato, ker da otrokom priložnost, da se naučijo kaj drugega ... in tudi igranje iger ni samo igranje iger. Krepijo tudi miselne sive celice, ker je potrebno pri igranju tudi RAZMIŠLJATI. Ni vse brezumsko, da ti kar iz prve roke povem.

Ščitil bom igranj iger do svojega zadnjega diha in ne bom pustil, da ljudje, ki o tem nič ne vedo, pričajo neke svoje priče.

Z ničemer kar je bilo napisano se ne strinjam.
#11
Dajana Babič
0
Jan 19, 2015
Ana... meni moj sinko večkrat reče... samo ubijem se, pa pridem...

Že spet gre za Sifizov posel, tako kot pri pornografiji. Včeraj sem poslušala, kaj je naredila pornografija na ameriški populaciji in da (ne vem koliko procentov) gleda take stvari, zato, ker so imeli nesrečno otroštvo,

Pa smo spet pri tem. Kdo pa je imel srečno otroštvo? A mi lahko to poveš?

Vsi smo imeli nesrečno otroštvoin obenem srečno, vsem nam so se dogajale slabe in dobre reči.

Pač... jaz maojemu otroku niti slučajno ne morem preprečiti, da igra igrice. Tudi, če ga vlečem stran od računalnika. Pa gre k sošolcu. Ali pa v knjižnico. Ali pa h komu na telefon.

V takem času živimo. Tako to je.

Jaz se zaradi več življenj in tega, da te ubijem ne pritožujem več, ker itak vem, da smo vsi večni. :D

Glede nasilja... to je pa druga stvar. In zdaj ti bom dala za prebrat nekaj, kar me je šokiralo... http://www.rtvslo.si/svet/judje-v-evropi-v-strahu-pred-antisemitizmom-dovolite-nam-nositi-orozje/356059

Judje v Evropi v strahu pred antisemitizmom: "Dovolite nam nositi orožje" :: Prvi

Kot odziv na teroristični napad na trgovino z judovsko hrano v Parizu je največje judovsko združenje v EU-ju EJA pozvalo
#10
Azra .
1
Jan 18, 2015
Včasih stari otroci ob tem uživajo še bolj kot majhni otroci.
#9
Ana Kos
1
Jan 18, 2015
Marija,
posebej zate:

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90295/spanje-pravicnega

Spanje pravičnega

V našem avtu prizor, ki nasmeje: spanje pravičnega.
#8
Marija
0
Jan 18, 2015
Ana,
pogrešam tvoje kratkomislice. Življenje je bolj enostavno, kakor si misliš.

Ne postani zagrenjenka, na obzorju je vedno vsaj sled sončeve puščice.
#7
Ana Kos
0
Jan 18, 2015
Klavdija ... ja ... obup ...
#6
Ana Kos
0
Jan 18, 2015
sol-dat ... pobožno zdihovanje? Hmmmm?
In kje si ti?
#5
Ana Kos
0
Jan 18, 2015
Anka,
a res, a tako rečejo? In kdo kontrolira, kako stari otroci sedejo pred TV?
Pa še nekaj: kar je slabo, težko, kruto, mnogokrat tudi za odrasle ni. Vsaj za mnoge ne. Morda je za strokovnjake, da bi lahko pomagali delati boljši svet ...

Enkrat sem prepoznala pretiran strah, res pretiranega, v nekem otroku. Potem smo imeli v skupini namerne pogovore o strahu ... kasneje so se mi prišli starši zahvalit, otrok se ni več bal, če je bilo temačno ... prej niti doma na WC ni več upal sam ... In kaj je bilo, kaj mu je povzročilo ta grozen strah? Grozljivka, ki jo je gledal na TV.
#4
Klavdija Hiti
0
Jan 18, 2015
Obup.
#3
sol-dat
0
Jan 17, 2015
Gre za učinkovitost. Militarizacija življenja. Kdor se bori za mir,
mora biti prepričjivejši kot hujskači. In bolje duševno (in
tudi telesno) pripravljen kot elitni rodovi vojske.
Brez tega gre le za pobožno zdihovanje . . .
#2
Pokaži več komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-01-17 20:30:44 (Jan 17, 2015)
Starejša objava Novejša objava
Ustrelim te ...

Od vedno sem čutila, da je to slabo. Da je nekaj zelo slabega, če kdo na drugega strelja. Če se kdo spravi nad drugega. Od vedno me je stisnilo, ko sem videla ali slišala za kakšno tako nasilje. Od vedno so se mi zdele pištole in puške nekaj grozno groznega. Ko sem bila v srednji šoli, smo morale tudi dijakinje srednje zdravstvene šole v okviru šolskega predmeta obramba in zaščita iti na strelišče in v tarčo streljati s puško. Kakšen odpor sem imela. Čeprav mi je bil izziv streljati - da se preizkusim v sposobnosti natančnega streljanja. Glede na sošolke nisem bila slaba v ciljanju na tarčo. Tako da sem dobila še kar lepo oceno. Tudi nisem imela fizičnih posledic streljanja na sebi - kot nekaj sošolk, ki so imele obdrsane rame, ključnice, vratove, nekatere so celo jokale. A vendar - bilo me je groza, da bi se približ

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj