Prva vožnja z avtom

OddajAna Kos, dne 2014-09-24 ob 08:58:58

Sem še kar v spominih! Močan spomin je na prvo vožnjo z avtom!

Mama me je na kolesu peljala od maše in je med potjo ugotovila, da je spuščalo. Seveda sva šli dol in potem sva pešačili ob njenem prebodenem kolesu, pred nama je bilo še veliko poti, kakšnih pet ali šest kilometrov, zame, staro štiri ali pet let, je bilo to še zelo veliko.

Pa naju je dohitel nekdo z avtom (dotlej še nisem videla veliko avtov, moj dom stoji čisto ob koncu poti, bili smo pa bolj ali manj le doma, le ob nedeljah smo šli k maši, peš dve uri daleč), ustavili so, mama jih je poznala (bili so sorodniki ene družine tam nekje spodaj pod mojim domom) ... nekaj so govorili in potem so mene naložili v avto, da mi ne bo treba hoditi tako daleč peš. Meni je bilo hudo, ker bo mama morala peš, sama in po hudem poletnem soncu, zdelo se mi je, kot da ni prav, da jo pustim samo, ko jo čaka še tako dolga pot.

Sicer pa mene ni nihče nič vprašal, enostavno odpeljali so me. Malo me je bilo strah, zame so bili v avtu sami tujci! Voznik je imel kratke hlače in meni se je zdelo to strašno čudno.

Še bolj čudno je bilo pa to, kako se je bilo peljati v avtu! Tedaj sem se prvič peljala z avtom! Spredaj me je pestovala ena gospa. Spominjam se občutka, kako se mi je zdelo, da smo čisto pri miru, če sem pogledala predse, a da bežimo, če sem pogledala skozi okno. Joj, kako so hitela drevesa mimo avta! Morda naj povem še, da ko me je mama peljala na kolesu, se mi je zdelo tako nenavadno, da lahko po bregu pelje kolo pokonci ... in ne pravokotno na podlago! Ja, to me pravzaprav še dane sčudi! :D

Gospa in voznik sta me vse sorta spraševala, jaz sem pa molčala, malo sem se bala ...  kaj pa če me kar odpeljejo!? Kaj pa če mi ne bodo ustavili, da grem ven? Ali bom opazila  tisto, ko se steza odcepi proti nam?

Komaj sem čakala na ovinek, od kjer bom lahko pokazala gor v domači hrib: "Tam sem doma!" Da me ne bi slučajno odpeljali kam drugam! No, in potem sem dvignila svojo roko in pokazala gor proti domu! In oni so mi ustavili pri našem mostu, še en kilometer poti v hrib me je čakalo. In za pogum (pa kakšen pogum!) so mi dali bonbone, celo vrečko bonbonov!!! In jaz sem dvakrat veselo odhitela domov, prvič, ker sem preživela tisto vožnjo s tujci, in drugič: zaradi bonbonov, ki sem jih dobila!

Od tukaj se pa že vidi gor k nam!

Še v hrib (srečna, da so me spustili) in kmalu bom doma!

Seveda bonbonov nisem načela, kje pa. To je bil prevelik zaklad. Samo gledala in občudovala sem jih! Doma sem poiskala eno starodavno torbico od bogve katere tete, ki sem jo smela imeti, in vanjo spravila bonbone. Seveda sem torbico imela povsod s seboj.

In vsa ponosna, da sem preživela vožnjo z avtom, da sem znala potem pot domov, pa da imam bonbone, celo vrečko bonbonov, sem hodila okrog in čakala mamo, da pride domov, da se še njej pohvalim s svojim zakladom.

Pa sem šla v hlev in zlezla na ogrado, v kateri so bile ovce ... visela sem čez in jih gledala in se pogovarjala z njimi. In takrat mi je padla torbica v ogrado med ovce! Nisem upala pobrati, kajti enkrat me je že napadel "mrkač" (mrkač je oven, tisti, ki je "dec", koštrun je le odrasel otrok!), grdo se je zaletel vame, ko sem ga samo božala! Res, ni razumel moje naklonjenosti do njega! In tako zdaj nisem upala v ogrado in pobrati svojega zaklada.

Brez torbice sem šla iz hleva.

In potem sem prosila za pomoč, da rešim svoj zaklad, šli smo v hlev ... toda torbice ni bilo več!!! Živali so jo pojedle! Ojej, to se je zgodilo že z ruto, kapo, rokavicami ... Požrešne živali! In tako se je končala zgodba z mojimi bonboni.

Še zdaj ne vem, ali mi je bilo bolj žal za starinsko torbico ali za bonboni!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Ana Kos
0
Sep 26, 2014
Marija, super, kako lepo!
Naš avtobus je peljal tik pred Lj. čez železniške tire, zame je bil vedno praznik, ko je avtobus stal pred zapornicami, mi smo pa gledali vlak ... deveto čudo! Še zdaj me pogled na vlak vedno gane ... Bog ve, zakaj ..

Tunel pod gradom ... Enkrat sva šli z mamo peš skozenj ...! Mama je bila čisto zelena, ko sva prišli ven.
#6
Ana Kos
0
Sep 26, 2014
VinKos, pa res, zet je pa še posebej pretresljiv :)
#5
M. H.
0
Sep 24, 2014
Odlična zgodba. Res se strinjam tudi z Anko, da vrne v otroštvo.

Ob tem sem se spomnila svoje prve vožnje v Ljubljano med šolskimi počitnicami. Še nisem imela devet let. Kako drugače, kakor s fičkom.

Meni se je pot vlekla že od naše hiše do avtoceste, pa je mogoče do tja dobre tri kilometre. To je bila tista slavna "dolenjka", ki je bila zgrajena iz plošč in je na vsakem spoju med eno in drugo betonsko ploščo avto malo pridvignilo oz. zaguncalo. Kmalu sem zagledala prvi most, ki je bil zgrajen nad cesto. Pogovor ostalih me ni zanimal, okolica pa mi je bila zanimiva, pa tudi mostovi nad nami. Do Ljubljane sem jih naštela 40 in še tistega za povrh pod gradom, ki nas je že v rahlo temo pogoltnil in mi na drugi strani vzel sapo zaradi lepote cestnih svetilk.
#4
VinKos
0
Sep 24, 2014
Kakšen jedilnik za ovce! Cukr in staro usnje!
Eksotičen izbor jedi in ljudi na vaši kmetiji -
najbolj pretresljiv pa je verjetno zet!
#3
Ana Kos
0
Sep 24, 2014
Anka,
super, me veseli! :) <3
#2
Anka
0
Sep 24, 2014
Čudovito napisana zgodba.Verjamem, da marsikoga vrne v otroštvo. Mene je! :)
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2014-09-24 08:58:58 (Sep 24, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj