Prvič v Ljubljani

OddajAna Kos, dne 2014-09-23 ob 13:27:25

Ko sem bila otrok, je bila zame Ljubljana pojem dobrega!
Kot deveta dežela, kjer so same zanimivosti!
Kdaj pa kdaj je šel ata v Ljubljano, s seboj je izjemoma vzel katerega od otrok. Če je bil zelo priden!
O kako sem grabila seno nekega popoldneva, da sem smela drugi dan z atom v Ljubljano. Še zdaj se spomnim travnika, kjer sem tistega popoldneva grabila in spominjam se redovk, ki sem jih naredila, ata je pa odnašal seno z vilami. In vem, kateri del travnika sem pograbila sama.
No, in potem sem res smela drugi dan v Ljubljano.
Z atom sva vstala ob 3.30. Komaj sem odprla oči in zelo sem se morala potruditi, da sem sploh vstala. Ne, tako zgodaj zjutraj pa res ni čas za vstajanje! Čakala naju je ura pešačenja do avtobusa. In potem vožnja z avtobusom - to je pravo darilo - sploh če je človek vajen samo pešačenja.
Po vožnji, ki je trajala kakšno uro, sva prispela v sanjsko mesto - Ljubljano, kjer je vse, kar si človek more misliti, da obstaja.


Prva preizkušnja zame je bila semafor. Vedela sem, da človek ne sme čez cesto, če je rdeča luč. Ja, teorija je enostavna, toda praksa!?
Z atom sva šla po Miklošičevi ulici in obstala pred rdečo lučjo.
Opazovanje semaforja je bilo nekaj prav posebnega!
Zelena!
Z atom sva stopila na cesto in ... ko sva prišla malo čez pol, se je lučka že zamenjala! Rdeča! Kaj pa zdaj!? Naprej ne smem, rdeča je! Obrnila sem se in tekla - nazaj! Ata je seveda moral teči za menoj! Še dobro, da nisem videla, da je rdeča tudi za menoj, potem bi ostala kar sredi ceste!
Druga preizkušnja so bile lutke v izložbah.
Čudila sem se, kako pri miru stojijo ene lepe ženske tam za šipami.
Ata se je smejal in mi razložil, da so to lutke.
Meni so se zdele tako lepe! Ata me je moral stalno opozarjati in klicati, da sva šla naprej.
Potem sva zavila v neko tako trgovino.
In tam sem videla eno še lepšo lutko, kot so bile prejšnje.
"Ata, glej, kako je lepa ta lutka!" sem zaklicala atu, ata me je pa hitro potegnil za roko, tista lutka je namreč kar naenkrat oživela!
In potem še tretja preizkušnja!
Ata je ugotovil, da bo z menoj težko vse opravil, kar mora, pa je zavil v slaščičarno, me posedel na stolček in zame kupil dva kosa torte! S slaščičarko se je zmenil, da me bo pustil tukaj, da bo lažje opravil, kar mora opraviti. In potem je šel.
Jaz sem tedaj prvič v življenju videla torto, kaj šele jedla! In ni mi bila posebno všeč - kar je zelo zanimivo, saj sem bila sladkosneda in doma smo jedli res skromno, jaz sem zrasla bolj ali manj ob mleku, kruhu in sadju, kolikor ga je zraslo doma!
Bezala sem tiste koščke, malo pokušala - predvsem pa čakala, da se ata vrne!
Zelo sem se bala, da ga ne bo.
Za otroka, samega v daljnih tujih krajih, je pol ure lahko zelo veliko.
No, in potem je prišel! Kako sem bila vesela!
Ata se je zahvalil slaščičarki, ker me je "varovala", in potem sva šla na avtobusno postajo.
Zelo me je zanimala neka velika šlatla, zame je bila zelo skrivnostna.
Seveda ata ni hotel nič izdati, morda je le kaj namignil, rad je nas hecal in užival v pogovorih, ko nismo vedeli, ne kod ne kam.
Potem pa se je skrivnostna škatla sama izdala, ko sva se že peljala z avtobusom proti domu ... Bim, bim, bim, je reklo v tisti škatli! Ura! Ata je kupil stensko uro in ob svojem času je pridno naredila to, kar mora - bila je!
Ura pešačenja z avtobusa do doma je bila zame zelo naporna. Komaj sem dohajala ata.
Ko pa sem kasneje opazovala, kako je ata zabil žebelj v steno in nanj obesil novo uro, sem bila zelo ponosna, kako dobro sva kupila!
Zanimivi so spomini na - nekoč!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
7
Ana Kos
1
Sep 24, 2014
Evelina, hi hi, ja, zame je to bilo deveto čudo, itak! :)
Ni mi pa bilo deveto čudo recimo, kako pride teliček na svet! :)
#7
Ana Kos
0
Sep 24, 2014
VinKos,
pa danes, se tudi še čudiš moški in ženski modi ... a sem vse slovnično prav povedala ... ali pa se danes ne čudiš ničemur več? ;)
#6
Evelina Donko
0
Sep 23, 2014
Kako me je tale zapis nasmejal. Sploh tisto s semaforjem. Za mene so bile te zadeve kot otroku normalne in zato je to toliko bolj zabavno brati. (:
#5
VinKos
0
Sep 23, 2014
Eni so hodili v mesto z atom, eni pa z avtom . . .
Sam sem se - prišedši z vlakom - začudil v Nami, da
obstaja poleg oddelka Moška moda tudi oddelek Ženska moda!
#4
Ana Kos
1
Sep 23, 2014
Anka, kolikokrat se spomnim, da sem kot otrok mislila, da je človek v mestu varen! Tedaj sem mislila, da ko si v množici, ti nihče nič hudega ne more in kot da so ljudje v množici dobri.
Tudi sme mislila, da strela v mestu nikoli ne udari, jaz sem se pa treskanja bala ... Tam gor, kjer sem jaz doma, se je včasih hudo bliskalo in bilo me je groza, ko sme šla včasih po hudem nalivu domov ... in so se bliski kar vlekli po nebu ali celo iz stikal ... Kadar je kazalo na neurje, smo mi vedno izključili elektriko, preveč škode je bilo včasih.
In ja, vsega je bilo polno, lepega in tudi težkega ...
#3
Anka
1
Sep 23, 2014
Tako malo, pa kako veliko za otroka, ki odrašča v drugačnih okoliščinah. Zelo lepo opisan dogodek ob katerm sem se tudi sama spomnila na svoje otroštvo. :)
#2
Anka Klemenčič
1
Sep 23, 2014
res je....še posebno če so lepi....
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2014-09-23 13:27:25 (Sep 23, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj