Momo in sivi strici, ki kradejo čas

OddajAna Kos, dne 2014-09-17 ob 19:29:39

Jutro je, sivo, mokro, temačno. Počasi se beli dan.
Bolnica je umita, preoblečena, počasi nameščena v položaj, ki bo dovolj udoben, da bo v njem lahko preležala nekaj ur.
Hana bolni gospe še namaže pekoča usta. Ko se bo pekoča bolečina ublažila, bo lažje pila. Čaj je pripravljen, ravnokar skuhan. Posebej za gospo.
Hana ne ve, od kod, toda naenkrat se ji utrne misel, da bi bolni gospe govorila o Momo. O deklici Momo, ki je premagala sive gospode, ki so ljudem kradli čas. Tako so potem ljudje spet imeli čas!
Hana dobro vidi, kako se gospa ob imenu Momo nasmehne. Ja, pozna Momo, samo knjige pa ni brala, pravi.
"Povem še kaj?"vpraša Hana.
"Povejte!" reče bolnica.
Hana sledi navdihu in gospe reče: "Momo je imela želvo Kasiopejo. Kasiopeja je Momo pomagala najti zatočišče zanjo, ko je bila v nevarnosti. Pomagala ji je najti pravo pot, da je potem rešila sebe in svet sivih gospodov. Hodila je počasi, a vztrajno. In Momo je morala samo hoditi za Kasiopejo. Kasiopeja je natančno vedela, kam. Tako hodimo tudi ljudje, počasi, vztrajno ... da pridemo na cilj."
Hana je natančno videla, kako so se bolničina usta razširila v nasmeh.
Nikoli doslej je še ni začutila tako komunikativne!
Zdi se ji, da je bolničina duša razprta kot cvet v rahlem vetru ... da čaka na sončne žarke.
Kaj naj ji še reče ob tem? Čuti, da je gospa v pričakovanju ... nekje v ozadju čuti njeno hudomušnost, njeno živost ... če le ni bolezen vsega tega ugonobila ...?
"Veste, vedno, ko vidim na nebu ozvezdje Kasiopejo, pomislim na Momo in njeno želvo!" Bolnica se spet zelo nežno nasmehne. Tako je prisotna kot redkokdaj. Vsa, z dušo. Dostikrat je prisotno predvsem bolno telo, razbolelo, nemočno, z ranami ...
"In ko opazim Kasiopejo, vedno pomislim najprej na Wikipedijo, potem pa iščem povezave v glavi in počasi preklopim na Kasiopejo."
Bolnici se usta spet razlezejo v nasmeh. Hana čuti gospejino vznemirjenost.
"Radi gledate nebo, zvezde?"
Hana čuti bolničin odziv, zanima jo vse to.
"Jaz včasih stojim pod zvezdami in občudujem in se čudim. In neverjetno se mi zdi biti delček vsega ... Pikica, ne, manj kot pikica. Pa vendar pomemben delček. In hkrati je v vsaki celici, v mikrokozmosu ves svet, vesolje. Ali ni neverjetno!"
"Ja ... In človek včasih ne ve, kaj bi, kako bi ... Včasih je tako težko ..." Bolnici začnejo teči solze.
Hana jo drži za roko.
"Ja. Ne ve, kaj bi. Ne ve, koliko bi silil skozi zid, ne more vsega. Enostavno ne more."
Gospa se zazre vanjo. Tako čist pogled ima, tako svetel je njen pogled. Po licih ji drsijo solze.
Hani se zdi, da je gospe nerodno, zaradi solz.
"Nikomur ni potrebno biti vedno močan, vedno pogumen. Vsakemu je kdaj strašno težko."
Narahlo jo poboža po licih ... narahlo ji briše solze ... A solze smejo teči. Zakaj ne bi smela bolna gospa izjokati, izkričati svoje žalosti, morda jeze, ker je tako zelo bolna?

Hani se zdi, da sta prav Momo in Kasiopeja odprli bolničino srce ... da je polno spet začutila ... čutila svojo nemoč, žalost, da je začutila, kako ji drsijo iz rok stvari, ki jih ima rada. Mogoče jih ne bo mogla več ujeti.
Morda se zdi gospe, da sivi strici tudi njej kradejo čas, čas, ki bi ga ona gotovo v tem življenju še zelo izkoristila ... O da bi znala hoditi mirno z Momo, stran od teh "grdih" gospodov, ki živijo na račun časa ljudi.

Prihaja čas za nov korak ...? Za tistega čez?








O Momo sem že večkrat "razmišljala" - npr.: tukaj: Najceneje, kako največ prihraniti - in Momo.
profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Ana Kos
0
Sep 19, 2014
Marija!
<3
O, kako lepo!
Videla si, kaj tvoja soseda potrebuje!

Jaz tudi včasih berem bolnikom!
Če imam čas in če vidim, da bi jih to veselilo!
Skušam najti kaj, kar bi bilo določenemu človeku blizu!

Objem
#4
Ana Kos
0
Sep 19, 2014
VinKos, da sivi strici še tebe ne ukradejo! Kaj bi brez tebe!
#3
M. H.
0
Sep 18, 2014
Ana, ob tej zgodbi sem se spomnila mojega lanskega 16. julija, bil je torek, ko sem čakala naslednjega dne, da me operirajo.

Namestili so me v sobo, v kateri je že ležala gospa, ki so jo tja pripeljali iz upokojenskega doma, pa naj bi v prihodnjem tednu, v četrtek, praznovala 85. rojstni dan. Imela je neke želodčne težave, kakor sem uspela v nekaj urah zaznati.

Neprestano je zvonila in si želela več ali manj le pozornosti. Enkrat jo je zanimalo, koliko je ura, drugič, kdaj bo večerja, tretjič je zaželela, da ji znižajo vzglavnik.

Seveda sem bila polna svojih misli, tudi sprehajala sem se po hodniku gor in dol, se vračala v sobo in se odločala, ali naj preberem Kruh na vodi ali Ptiči ne pojejo opolnoči. Oba naslova sta se mi prikazovala kot močan metaforični zven, saj nisem vedela, kaj bo jutri, pa jutri...., če sploh bo tisti drugi jutri.

Prijazno osebje jo je vedno znova bodrilo in jo poskušalo napeljati na to, naj misli na svoj rojstni dan, da bo šla čimprej iz bolnišnice. Kar naenkrat se mi je posvetilo, ko sem stopila spet v sobo, pa je ponovno zvonila, da jo vprašam, če želi, naj ji berem.

Tako so se začele moje bralne urice. Vmes je nekajkrat zadremala, jaz pa sem prenehala glasno brat. Vendar že naslednji hip, ko je bila predolgo tišina, se je oglasila, pa vprašala, če je zgodbe že konec. Ob tem se mi je zahvaljevala, kako rada posluša branje, naj nadaljujem.

Brala sem ji tudi, ko sem pila Moviprep, pa še tudi vmes, ko sem se vračala iz sanitarij. Čakala me je vsa pričakujoča, zvonila pa ni več. Na obrazu se ji je zrcalil topel nasmešek, zato sem tudi jaz dobila neko posebno moč in energijo. Okrog devete je zaspala, verjetno so ji dali uspavala.

K meni je nato okrog desete prišla hčerka in sva si na bolnišničnem balkonu privoščili klepet do ene ponoči. Nepozabni spomini. Kakor tudi potem, ko sem še do pol tretje brala Kruh na vodi. Nato sem ugotovila, da knjige ne bom mogla prebrati, zato sem poskušala, da bi zaspala. Moja soseda v sobi pa je mirno sanjala.
#2
VinKos
0
Sep 18, 2014
Momo ostaja moj dolg - že pred desetletji mi ga je svetoval človek, ki
ga nadvse cenim, a ga tedaj ne uspel prebrati, ni me pritegnil,
od tedaj pa so hiperaktivni strici, ki kradejo čas . . .
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2014-09-17 19:29:39 (Sep 17, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj