Mojca, deklica, ki je vsako prijazno žensko klicala mamica

OddajAna Kos, dne 2014-07-23 ob 10:19:59

Ko sem iskala po spletu podatke o dr. Ruži Vreg, sem našla zgodbo v starem časopisu, zgodbo o deklici Mojci, in v to zgodbo je posegla tudi ta zdravnica.


Tri leta je že, odkar je mala Mojca Eržen prišla z očkom Srečkom in mačeho Ivico na Kozjansko. Takrat so se naselili sredi bohorskih gozdov pri kmetu Jaku Leskovšku. Niso bili dolgo na tistih viharnih slemenih, z Jakom se mlada družinica ni razumela, zato so se preselili v dolino potoka Bistrice, v Lesično. Najeli so hišico, pred katero je še pred nedavnim lajal pes Tarzan in vse bi bilo prav, če ljudje ne bi govorili tisoč
stvari ...
Govorice so se začele takrat, ko sta kozjanska zdravnica dr. Ruža Vreg in medicinska sestra Olga Rezar prišli v Log na obisk k mladi družini. Nikogar ni bilo nikjer, le mala Mojca, ki je bila takrat stara tri leta, je zaskrbljeno čepela, privezana na dva metra dolgo vrvico zažeto v ročico, kot psiček ob drevesu.
Oblečena je bila v tanko oblekico z dolgimi rokavi, čeprav je bilo v tistih dneh še precej mrzlo, bilo je namreč pomladi. Medicinska sestra in zdravnica sta prepadeni obstali, prizor ju je zmedel.
Takrat sta otroka odvezali, Mojčka pa je rekla, vsa objokaana in premražena: »Mamica me je kaznovala zato, ker nisem bila pridna.« In še je povedala Mojčka, da jo je mamica privezala k drevesu zato, ker je spustila v dolino neko stvar.
Dr. Ruža Vreg, ki jo Kozjanci zelo cenijo, je vso zadevo prijavila na milico.
Prijava je odromala na občinsko sodišče in k javnemu tožilcu. Od takrat pa do danes obe instituciji primera nista rešili ... Dogodek bi ljudje najbrž pozabili, četudi so bili takrat na mlada zakonca zelo jezni in razburjeni zaradi takšnega ravnanja z deklico. »Čudnih« dogodkov z Mojco pa še ni bilo konec. Na vrsto so prišle opekline. Mojca se je na nepojasnjen način opekla tako zelo, da so jo morali odpeljati v Maribor, v bolnišnico. Na plastični kirurgiji so naredili, kar se je pač narediti dalo. Mojci se bodo opekline poznale vse življenje. Tudi takrat, ko bo hodila na plese ...
Dr. Ruža Vreg, s katero smo se o teh opeklinah pogovarjali, pravi, da so na to opozorili ljudje, ki trde, da sta Erženova dva hotela spraviti Mojco s sveta, da bi sama bolj uživala življenje; meni, da so opekline nastale tako, da se je Mojca dlje časa dotikala nekega vročega predmeta. Erženova dva pravita, da je bil ta vroči predmet električna peč, ki da sta jo potem vrgla v potok ... Kakorkoli že, Mojčinih nesreč še ni bilo konec. Nekega dne je padla pri nabiranju drv v gozdičku nad hišo in si prebila glavico. Bila je tudi močno opraskana in podpluta, kar pa ni bil edini primer. Mojca je spet odromala v bolnišnico. Tudi za ta dogodek pravita Erženova, da je bil le slučajen, da je Mojca padla, ne da bi onadva vedela. In zanimivo, pri opeklinah in pri padcu je mačeha Erženova opazila, da je z Mojco nekaj narobe, šele po dveh dneh. Po njenem je Mojca zelo trmast otrok, ki raje prenaša bolečine, kot da bi povedal, kaj mu je ...
Ljudje pa so govorili kar naprej. Tudi takšne reči, kot da nameravajo Mojco spraviti s sveta, ker je živ hudič in podobno. Končno je bilo zdravnici dr. Ruži Vreg, ki je bila o vseh zadevah v zvezi z Mojco najbolj obveščena, vsega skupaj dovolj. Odločila se je, da malo deklico posvoji in ji nudi topel dom. Malo pred Novim letom sta se o tej zadevi pogovarjali z njeno mačeho, Ivico Eržen.
Ivica je na to pristala in med drugim rekla sosedi: »Samo, da se rešim tega vrageca.« Dogovorili sta se, kdaj bo pripeljala Mojco...
Dr. Ruža Vreg, ki ve povedati tudi to, da so Mojco pretepali tako, da je bila vsa podpluta ne samo po ritkici, pač pa tudi po obrazku, je takrat odšla na specializacijo v Celje. Ko se je vrnila, jo je čakalo neljubo presenečenje: Mojco so z izgovorom, da je v Ljubljani pri sorodnikih, odpeljali v Hrastnik k neki družini. Zdravnica ni oklevala. Odpeljala se je v Hrastnik, odšla do Mojčinih rejnikov, menda je Mojca živela tam v nemogočih razmerah in jo odpeljala. Prisotna sta bila tudi miličnika.
Mojca je bila tako spet na Kozjanskem, v Kozjem, pri zdravnici, ki ji je kupila že vrsto stvari, da bi bilo Mojčino življenje čim udobnejše in da bi hitro pozabila na zanjo tako neljube dogodke.
Vse to pa ni šlo v račun Mojčinemu očetu Srečku Erženu, ki je proti zdravnici vložil tožbo. Motiv: ugrabitev hčerke Mojce. Po Mojco je spet prišla milica. Odpeljali so jo v Šmarje, kjer je bila pri družini, ki že ima posvojene otroke. Pri Pondelakovih je bilo mali Mojci lepo. Zaradi male Mojce smo obiskali tudi socialno delavko v Šmarju pri Jelšah, Romano Kincl. »Bila sem pri Mojci in njenih starših. Izvedela sem za stvari, ki jih govore ljudje. Vendar: Mojca je bila lepo oblečena, imela je mleko in čist dom. Ničesar nismo ukrepali, ker smo menili, da ima mala Mojca vse, kar takšen otrok potrebuje.« Lepe oblekice, za katere pravi soseda Erženovih, da so le sredstvo, s katerim so Erženovi prikrivali Mojčino trpljenje in pa čistost hišice, kjer je Mojčka živela, so bile za Kinclovo in socialno službo v Šmarju dokaz, da je narejeno vse potrebno. Dr. Ruži Vregovi Mojce niso hoteli dati. Razlog: pri zdravnici Mojci ne bi bilo najbolje, ker ima pse. Znano je, da se psi in mali otroci razumejo. Psi kozjanske zdravnice so čisti in dresirani. Ko je bila Mojca pri njej, ji niso naredili ničesar. Sedaj, ko je drama z Mojčko končana, je pravici zadoščeno. Dobili so jo prejšnji rejniki v Hrastniku, za katere dr. Ruža Vreg še sedaj trdi, da niso primerni.
V ospredje je stopil nov problem, nov primer. Za spremembo ne primer »Mojca«, pač pa primer »dr. Ruža Vreg«. V teh dneh se bo kozjanska zdravnica morala zagovarjati pred sodiščem zaradi ugrabitve otroka, ki mu je hotela najboljše. Kot senca drame, se bo pomaknila v ozadje mala Mojca, za katero menijo, da je preskrbljena. Mi v to nismo tako zelo prepričani. Ker se je dr. Ruža Vreg z mačeho Mojce Ivico Eržen domenila, da jo le ta v sporazumu z očetom odstopi njej in da lahko pride k njej kadarkoli, dejanje
zdravnice ni in ne more biti okvalificirano kot ugrabitev.
O zadevi so razpravljali tudi v krajevnih skupnostih Lesično in Kozje in obsodili početje. Se posebej so obsodili preganjanje male Mojce v spremstvu miličnikov, kar lahko na deklico vpliva zelo resno. Dogovor o posvojitvi potrjuje tudi Erženova soseda. Kje je torej ugrabitev? Ruža Vreg bo na sodišču. Kako se bo stvar iztekla, ni znano, znano pa je, da je zdravnica izjavila, da bo prej ko slej iz Kozjega odšla.
»Če ne smem ravnati v skladu z načeli našega poklica in po prisegi, ki sem jo na začetku opravljanja zdravniške službe dala, potem tukaj nimam kaj iskati.«
Dva problema in en sam: rešiti otroka. Izgleda pa, da nekaterim ne gre v račun, da bi malo dlje ostali v pisarni ali na terenu, poizvedeli, kako zadeve v resnici stoje. Smo pač navajeni stvari opravljati z levo roko. Četudi za ceno neke sreče. V tem primeru Mojčine. Sreče deklice, ki je že sedaj vsa živčna in zbegana in ki vsako žensko kliče mamica, da je le prijazna z njo ...

(Milenko Strašek)

Zgodbo sem malo slovnično popravila (vejice in podobno).

...

Zgodba o Mojci kopirana s spleta - iz starega časopisa Naš čas, 18. januarja 1974.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
16
Ana Kos
0
Jul 26, 2014
Vlatka :)
#16
Vlatka Kozlovič
0
Jul 26, 2014
Ja, Ana,

res je.
#15
Ana Kos
0
Jul 26, 2014
Vlatka, res!
In to je življenje ...
#14
Vlatka Kozlovič
0
Jul 26, 2014
Ana,

živimo življenje in na nas je, kako ga znamo sprejeti, pa saj to sama zelo dobro veš.
#13
Ana Kos
0
Jul 25, 2014
Res, smo v nekem času, in delamo tako, kot najbolje vemo in znamo - hkrati pa je v nas marsikaj, kar nas je oblikovalo - tako so tudi lastnosti, izkušnje, dediščina, kar ni vedno ravno nekaj dobrega v odnosu do sebe in drugih. Imamo šolo sami s seboj! ;)
#12
Vlatka Kozlovič
0
Jul 25, 2014
Ana,

ni bilo vse tako dobro, ko gledaš sedaj nazaj. Takrat pa je bilo.
Upajmo.
Sicer je pa to njihova pot!
#11
Ana Kos
0
Jul 24, 2014
Vlatka, ni bilo vse tako dobro. Verjetno tudi ti poznaš to, ko iščeš najboljšo možnost, najbolj prava pa nobena ni ... Včasih je težko videti jasno vso situacijo. Včasih smo razdvojeni med raznimi mnenji, včasih hočejo vzgajati otroke ljudje, ki sploh niso iz družine ...
Po božjem načrtu je - vzgajati v ljubezni.
Ampak ni vedno ljubezen to, kar si mislimo, da je.
Pravzaprav so sadovi šele potem ...
Upajva obe, da bodo dobri sadovi pri najinih otrocih! Oz. najini otroci. <3
#10
Vlatka Kozlovič
0
Jul 24, 2014
Ana,

nisi delala napak! Naredila si to, kar si v določenem trenutku zmogla narediti. Po božjem načrtu.
#9
Ana Kos
0
Jul 24, 2014
Res, Vlatka, take zgodbe so tudi sodobne zgodbe ... Upam, da zorimo in znamo izluščiti najboljše in tisto podajati otrokom ...
Odgovorni smo zanje.
mene je včasih strah, ko se zavedam, koliko napak sem naredila.
Upam, da niso "usodne" ... da niso prevelike.

Socer je pa bila Mojčina zgodba objavljena v časopisu l. 1974.
#8
Vlatka Kozlovič
0
Jul 24, 2014
Ana,

zagotovo ni to stara zgodba. Ker se še, sem prepričana, dogaja.

A po duhovni plati, si prav vsak izbere svojo življenjsko pot.
#7
Ana Kos
1
Jul 24, 2014
Vlatka, najprej je strašno žalostno, če otrok nima ljubečih staršev.
Nekateri starši se srečujejo s tem, kako kaznovati oz. kako predvsem vzgojiti kakšnega posebnega otroka (ki ima seveda tudi svojo dediščino), ampak res jim ni vseeno za otroka - ker pa vedno vzgajamo na nekem mestu, s svojimi spoznanji, izkušnjami, vednostjo, intuicijo ... marsikdaj nismo najboljši vzgojitelji. Delamo napake.
A posebno hudo je, kadar otrok ne dela kakšnih posebnih napak, pa ga starši vseeno kaznujejo. Žal se nekateri prav izživljajo nad otrokom.
Bojim se, da tudi danes ... da ni to le zgodba iz starih časov.
#6
Ana Kos
1
Jul 24, 2014
Babica, zelo zanimivo je res videti "v živo", kako je nekaj bilo nekoč in kako je danes. Verjetno je vedno znova najbolj pomembno, s kakšnim človekom se kdo sreča. Kdo ga obravnava,
Tako je bilo gotovo vedno, ko je človek imel opravka z zdravnikom, učiteljem, duhovnikom ..., pravzaprav povsod nam je lepo, kadar srečamo "človeške" ljudi!

Posvajanje je pa bilo morda včasih kaj bolj enostavno ... Ali pa tudi ne.

Aja, še to, babica:
Bog ve, kako je Mojčka danes.
Osebno poznam ljudi, ki so imeli zelo težko otroštvo, pa so dobri odrasli ljudje.
Upanje vedno je, morajo pa eni ljudje mnogo prenest in predelat, včasih tudi zelo veliko pretrpet, da postanejo mirni in zadovoljni, tudi srečni ljudje.
#5
Vlatka Kozlovič
0
Jul 24, 2014
Usoda pač. In nespamet ljudi, ki so polni maščevanja.
#4
babica
0
Jul 24, 2014
Bog ve kaj je danes s tisto Mojčko, ali je bila, s tako doto iz otroštva, zmožna zaživeti.
Ja, socialna služba je bila pa v tistih davnih časih prav tako "sposobna", kot je še danes, oddati otroke v rejništvo, potem je pa vse rešeno in v redu.
#3
Ana Kos
0
Jul 23, 2014
VinKos ...
Blagor žalostnim ... mi je prišlo na misel ... pa skoraj ne upam tega zapisati.
Včasih je tako težko verjeti.
#2
Vin Kos
0
Jul 23, 2014
Ubogi otroci!
Mora se nekje izravnati - vse trpljenje nedolžnih.
Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi . . .
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2014-07-23 10:19:59 (Jul 23, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj