Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Ralf Weikert
Dan Zhu violina

Ivan Florjanc: Simfonične metamorfoze na epigram "Z lepimi pozdravi - Vaš Uroš Krek"
Alban Berg: Koncert za violino in orkester, »V spomin na angela«
Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št. 6 v h-molu, op. 74, »Patetična«

Zdi se skoraj neverjetno, da vstop v praznični čas napovedujeta dve deli s tako tragičnima kontekstoma: tako ali drugače ju je namreč zaznamovala smrt obeh skladateljev, Berga in Čajkovskega, ki sta s tema mojstrovinama končala svoj opus: Berg ni dokončal opere Lulu, pri Čajkovskem pa ni jasno, ali bi po končanem 1. stavku nadaljeval s skladanjem klavirskega koncerta št. 3.

Zgodba Patetične simfonije je bolj znana, predvsem seveda melodramatična skladateljeva smrt devet dni po tem, ko je v Peterburgu sam dirigiral ne najbolj uspeli krst. Teorija o samomoru z neprekuhano vodo v času epidemije kolere je bila sicer prepričljivo ovržena, a vsekakor je osnovno razpoloženje simfonije globoko tragično, čeprav je skladatelj zavrnil takšno poimenovanje, ki ga je predlagal njegov brat Modest. Ob besedi patetično smo danes v dnevni rabi pod vplivom angleščine, ki jo uporablja v pomenu 'klavrno', celo 'bedno' – medtem ko klasična raba poudarja predvsem pomen globokega trpljenja in v umetnosti nagovor čustev občinstva. Prav preveč tega nekateri kritiki očitajo Čajkovskemu – a ne gleda na to je ta simfonija med najpogosteje izvajanimi tudi pri sila uglednih orkestrih in dirigentih. Berlinski filharmoniki so jo na primer z dirigentom Seidžijem Ozavo poleg Beethovnovega Violinskega koncerta izvajali na slavnostnih nastopih ob stoletnici rojstva Herberta von Karajana – izjemnega interpreta tako italijanskega kot ruskega repertoarja.

Težko bi rekli, da ima simfonija program, saj nima narativne strukture, le ekstremno intenzivno izraženo temačno občutenje, ki preveva zunanja stavka. A ker gre za Čajkovskega in zadnja leta 19. stoletja, skoraj lahko rečemo, da je to mračno občutje povzdignjeno na raven estetskega užitka. S tem kajpak vstopamo na spolzek teren glorificiranja trpljenja, ki umetnosti pogosto ni tuje.

Zlasti pa ni bilo skladatelju, ki pomeni most med simfonijo Čajkovskega in Bergovim koncertom – Gustavu Mahlerju. Znani muzikolog Deryck Cooke, soavtor posthumne orkestracije Mahlerjeve 10. simfonije, je opozoril na podobno strukturo Mahlerjeve zadnje dokončane Devete in Patetične: obe vznikneta iz tišine, na koncu pa glasba »utone v tisto temno prostorje, od koder je prišla, in se pomakne onkraj slišnega«, je o koncu Patetične zapisal ameriški muzikolog Michael Steinberg.

Enako ugasne tudi Bergov koncert »v spomin na angela«, s skoraj minuto dolgim nebeško visokim tonom violine v komaj slišnem pianissimu. Zgodba o nastanku koncerta je res pretresljiva: osemnajstletna Manon Gropius, hčerka slovitega arhitekta in Alme Mahler, je leto dni po okužbi z virusom otroške paralize umrla aprila 1935 na Dunaju. V najstniških letih so jo številni bohemski prijatelji njene matere (ki je bila tedaj v svojem tretjem zakonu s pisateljem Franzem Werflom) občudovali zaradi eterične dekliške pojave in domnevne izjemne umetniške dojemljivosti.

O tem, kako je življenje v mondenem in dekadentnem okolju vplivalo na mlado dekle, so pričevanja precej obremenjujoča, bila je občudovana in tudi pomilovana, posesivna mati pa se je precej ukvarjala tudi s tem, da ni imela dosti stikov z očetom. Ni težko sklepati, da se je v ekstrovertiranem okolju občutljiva mladenka držala bolj zase in obveljala za skrivnostno lepo, njeno poznavanje umetnosti pa je bilo za najstnico daleč nadpovprečno.

Berga ni navdihnila le žalostna usoda nesrečne Manon, temveč tudi naročilo v današnji Ukrajini rojenega ameriškega violinista Louisa Krasnerja, ki je koncert krstil naslednje leto v Barceloni, nato pa ga še isto leto izvedel tudi v Londonu (dirigiral je Anton Webern) in na Dunaju, kjer je dirigiral Otto Klemperer. Za to izvedbo se je Dunajskim filharmonikom ponovno pridružil že upokojeni dolgoletni koncertni mojster Arnold Rosé, soprog Mahlerjeve sestre Justine. Njuna po Almi Mahler poimenovana hčerka Alma Rosé je umrla v Auschwitzu, kjer je vodila jetniški orkester, o čemer pretresljivo poroča Alex Ross v svoji zgodovini glasbe 20. stoletja Drugo vse je hrup, ki jo imamo zdaj tudi v slovenskem prevodu.

Pogosto se reče, da umetnost lahko odrešuje. Ob teh bridkih osebnih zgodbah od umetnosti ne ostane dosti več kot zadnje Hamletove besede, »Drugo vse je molk«, in simbolni nov začetek, ki ga pomeni zimski solsticij.