* 24. 11. 2016  Modri abonma, Študentski abonma in izven

* 25. 11. 2016  Modri abonma in izven

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Dmitrij Liss
Zagrebški kvartet saksofonov

Sergej Prokofjev: Simfonija št. 1 v D-duru, op. 25, »Klasična«
Milko Lazar: Koncert za kvartet saksofonov št. 2
Dimitrij Šostakovič: Simfonija št. 9 v Es-duru, op. 70

Na prvi pogled se zdi nenavadno, da se v glasbenim ekstravagancam posvečenem ciklu znajdeta morda najbolj tradicionalni simfoniji dveh največjih sovjetskih skladateljev, Prokofjeva in Šostakoviča. A že s časovno opredelitvijo »sovjetski« je nakazana nekakšna subverzivnost obeh del: Klasična simfonija, kot je Prokofjev sam poimenoval svoj prvenec, je nastala v revolucionarnem letu 1917, Prokofjev pa je z njo poskušal nadgraditi svoj skladateljski slog z dvema novima pristopoma: predvsem se je želel osvoboditi odvisnosti od klavirja, saj je imel občutek, da ga navkljub bleščečemu obvladovanju omejuje – poleg tega pa ga je prežemal tudi občutek, da zanemarja svoj »lirični talent«.

Vse to se je povezalo s študijem dirigiranja in Haydnovih partitur na sanktpeterburškem konservatoriju. Seveda pa je bil Prokofjev mnogo preveč ambiciozen, da bi napisal zgolj vajo v slogu – izziv zanj je bil ostati v slogu, obenem pa napisati moderno skladbo v duhu in tudi po tehnični zahtevnosti; zlasti za violiniste ta minisimfonija velja za eno najzahtevnejših del, pravcati sprint na srednje proge.

Zanimivo je, da se tudi v povezavi s Šostakovičevo Deveto simfonijo omenja Haydna, tako njegovo klasično dosledno uporabo formalnih pravil kot prefinjen humor. Največji humorni prispevek in celo (samo)ironija pa je, da je vse to značilno za skladateljevo »Deveto«, sinonim za poslovilni simfonični opus največjih simfonikov Beethovna, Brucknerja in Mahlerja (pri čemer je Bruckner ni dokončal, pri Mahlerju pa bi bila deveta simfonija lahko tudi Pesem o Zemlji).

Če je Prokofjev Klasično pisal v revolucionarnem letu 1917, je Šostakovič Deveto v letu zmage 1945. Skladatelj, ki je s Sedmo, »Leningrajsko«, napisal eno najbolj 'vojnih' glasbenih del, je konec te gigantske tragedije za prebivalce Sovjetske zveze obeležil s podobno vajo v slogu kot Prokofjev, kvečjemu še z bolj duhovitim, skoraj že grotesknim pristopom. Kot da bi anticipiral drugi del sovjetske epohe v duhu Marxove opazke o ponavljanju zgodovine: najprej kot tragedija (revolucionarnega terorja, stalinskih čistk in utrditve oblasti z zmago v strahotni vojni), nato kot farsa povojnega, vendarle precej mehkejšega obdobja.

Umestitev Koncerta za kvartet saksofonov Milka Lazarja med ti dve mojstrovini je velika čast in izziv!