Modri abonma 7/Stravaganze 7

Četrtek, 11. maj 2017 ob 19:30
Mestna stran Ljubljana, moje mesto
Vstopnice

četrtek, 11. maj 2017, ob 19.30
petek, 12. maj 2017, ob 19.30
Cankarjev dom, Gallusova dvorana

Orkester Slovenske filharmonije
dirigent Stefanos Tsialis
Tina Žerdin harfa
Sera Goesch sopran

Dane Škerl: Intrada za orkester        
Reinhold Glière: Koncert za harfo in orkester v Es-duru, op. 74
Reinhold Glière: Koncert za koloraturni sopran in orkester v f-molu, op. 82    
Sergej Prokofjev: Poročnik Kijé, orkestrska suita

Skladatelj in zaslužni profesor ljubljanske Akademije za glasbo Dane Škerl (1931–2002) je bil med drugim tudi učitelj prejemnika nagrade Prešernovega sklada za leto 2016 Ambroža Čopija. Škerl pa je bil učenec Lucijana Marije Škerjanca (1900–1973), izjemno zanimivega skladatelja, profesorja, publicista in v prvi polovici petdesetih direktorja ter umetniškega vodje Slovenske filharmonije, izjemne osebnosti, ki bi mu ob 120. obletnici rojstva veljalo posvetiti veliko pozornosti.

Zanimiva bo primerjava Škerlove glasbe s tremi partiturami iz sovjetskega časa, ki veljajo za bolj 'dostopne', lahko bi rekli celo komunikativne. Pri tem bosta resnično pravcata ekstravaganca oba koncerta Reinholda Glièreja (1875–1956), zelo tradicionalnega skladatelja, ki se je po revoluciji znašel kot riba v vodi in poleg pedagoških aktivnosti nekaj časa vodil tudi Zvezo sovjetskih skladateljev. Zanimivo je, da je tudi v času tako velikih preizkušenj in političnih pritiskov brez težav pisal na prvi pogled tako dekadentna dela, kot sta koncerta za harfo (iz leta 1938) in koloraturni sopran (1943). Seveda to v resnici ni nič nenavadnega, kajti partijskih estetov ni motila meščanska forma, temveč modernistična svoboda, kar pa ne zmanjšuje veščine tradicionalnih umetnikov.

Ob svoji domnevni staroveškosti je Glière povezan tako s Prokofjevom (bil je njegov mladostni pedagog) kot celo z velikim zagovornikom sodobne glasbe Sergejem Kusevickim, svojim moskovskim sošolcem – ta je namreč leta 1908 v Berlinu dirigiral krst Glièrejeve Druge simfonije.

Sovjetska paralela je zanimiva tudi zaradi Prokofjeva, kajti prav naročilo filmske glasbe za Poročnika Kijéja je bilo pomemben dejavnik pri njegovi odločitvi za vrnitev v domovino. Stilno sta ga pri tej zvrsti privlačila tako tehnična novost kot možnost nagovora širšega občinstva.

Filmsko glasbo je skladatelj sam predelal v petstavčno suito, zgodba pa je res čudovita komedija iz časa carja Pavla I., ki ga vlečejo za nos nabriti dvorjani. Ti si naslovnega poročnika namreč izmislijo kot krivca za neko dvorno traparijo, nato pa pravi krivec po pomoti prizna krivdo in car poročniku v opravičilo podeli zemljo, plemenito nevesto ter visok vojaški naslov; ko ga hoče tudi osebno spoznati, mu dvorjani povedo, da je nenadoma umrl. Tedaj hoče car nazaj tudi premoženje, a ker so si ga dvorjani vmes že razdelili in seveda zapravili, neobstoječega mrliča obdolžijo tudi izgube premoženja – in vsi razposajeno živijo naprej.