Članek
1/2 življenje
Objavljeno Jul 13, 2016

Velikost obstoja me vsega naenkrat prevzame. Zadane me majhnost mojega življenja, kako hkrati ne morem spremeniti najmanjše stvari, a hitro zagrešiti največji zločin. Iz stališča človeka bi lahko bilo vse tako hudimano enostavno. A je daleč od tega. Prekleto kompleksno je in komplicirano, pa ne zaradi misli, ampak čustev, ki jih te misli prinašajo s sabo. Tako tudi jaz danes mislim in čustvujem, ob slabi vesti se od zavesti pretakam v podzavest in nazaj, ter razmišljam. O človeku, o življenju, o splošnem in svojem, o vesolju, o splošnem in svojem. Nič novega, pravzaprav.

Ne morem iti preko ogromnosti vsega in načina kako se zliva eno z drugim. Prepričan sem, da nekateri najdejo preproste teorije, ali eno teorijo, ki razloži vse kar je, ampak dvomim da je samo en odgovor na takšna vprašanja. Ne verjamem, da je samo Bog, ne verjamem da je samo kaos, ne verjamem da so le trki energij in plini. V veliko metafizičnega ali fizičnega ali fizikalnega niti ne verjamem, kaj šele da bi si prisvojil eno rešitev za vse. Ker enostavno nič ni tako enostavno, četudi je zavito v mrežo zakompliciranega in težko razumljivega.

Zakoni in pravila se spreminjajo, a tisti poglavitni ostajajo isti – tistih se ne moremo dotakniti nikdar. Pa vendar, ali je tudi to res? Podaljšali smo si življenjsko dobo v svetu, v katerega morda niti ne sodimo več. Podredili smo si prostor v katerem bivamo in ga upognili po svoji volji. Kdo komu vlada, se včasih sprašujem. A zakoni narave, tiste »nadnarave«, ki je nadnarava samo zaradi nezmožnosti doumevanja, da je tako ogromna in nemogoča, ker se včasih zazdi, da skoraj vse skupaj mora biti znanstvena fantastika in ne realnost, ostajajo nespremenjeni skozi milijarde let.

Verjetno ima prste vmes moja omejena domišljija in marsikateri pametnejši um bi si znal predstavljati marsikaj, kar si sam ne morem, pa vendar že samo preprosta ideja, da žarki naše zvezde prodrejo s tako silo na našo modro piko, da nas sredi poletja greje s 33 stopinjami celzija, me navdane z izjemno pohlevnostjo. Oddaljenost je nepredstavljiva. Številke že povejo svoje, a ne obarvajo čustev, ki jih čutim ob spoznanju teh cifer. Niti pa niso pomembne, ne ob nastopu čustev, ki zavzamejo prvo mesto na odru, kadar je čas za izkazovanje ali dokazovanje ali opisovanje ali orisovanje ali barvanje …

Čutenje, oziroma izražanje čutenj, je ena glavnih stvari, ki nas dela človeške, najbolj človeške od vseh živali. Čeprav se včasih zdi, da smo najmanj človeški od živali, ravno ljudje.

Diham, jem in pijem že 28 let. V tem času sem opazil, da od vsega kar človeka najbolj dela človeka, je sposobnost govorjenja. To najraje počnemo, to počnemo najbolj pogosto, s tem se dokazujemo v veliki večini primerov in časa. Tudi tole je dokazovanje in nič več. Govorjenje v pisani obliki. Mar je moje življenje res samo dokazovanje preko besed in črk?

Težko pišem o življenju, brez da ne bi v isti sapi mislil na njegovo polarno nasprotje. Hkrati ne razumem čemu ves ta strah pred njo. Ali ni življenje tisto, ki te prizadene, rani in zaznamuje? Te ne življenje pohabi, prikuje na tla, se norčuje iz tebe? Ali ni ravno življenje tisto, ki ti vzame upanje, te oropa prihodnosti, te porine globoko v smrdečo kroglo rjavega dreka? Ni smrt v tem pogledu – odrešenje? Ne more biti samomor včasih ravno to – odrešenje? Ali ne vse religije opevajo nebesa po koncu življenja, in ne za čas dejanskega življenja? Morda so vsi Bogovi, ravno Bogovi smrti? Če bi verjel v nadzemeljska bitja, bi se mi iz stališča logike, to zdelo najbolj sprejemljivo. Iz čisto razumnega zornega kota, pa vendar mislim, da smrt morda malo pregrobo sodimo. Vso bolečino nam daje življenje, navkljub vsem radostim, ki so sicer redka, in smrt preneha z vsem kar se dogaja.

A kljub temu, da se mi pogostokrat zdi, da bi bilo bolje ne-obstajati, sem na nek blodnjav način vseeno še vesel, da sem živ. Ne vedno in ne popolnoma. Zmeraj je senca dvoma nekje v ozadju misli, da pa vendarle morda ni tako čudovito živeti. Nimam pravice tako razmišljati, ker velikim res življenje ni nikakršen užitek, a poti iz tega cikla ne najdem. Celo v najbolj veselih trenutkih, v drobcu sekunde najbolj radostnega in odkritosrčnega ter glasnega smeha, me spreleti želja, da bi bil mrtev.

Vračam se k temu, da je živeti vse prej kot enostavno, prej preveč komplicirano. Morda zaradi kompleksov samih? Če jih imam, so vkoreninjeni nekam v podzavesten svet in nad njimi nimam veliko nadzora.

Velikost in navidezna brezmejnost vsega kar je, me je nekoč tolažila. Samo vrgel sem pogled v nočno nebo, nekam med migetajoče zvezde in stabilne planete, se nadejal ob Luni ali ob dnevni svetlobi Sonca, in počutil sem se bolje. Zavedel sem se, da nič kar prestajam ni nič novega, da so to prestajali že stoletja pred mano in bojo še stoletja za mano. Nič ne mora obstati, niti vesolje, in glede na obširno gromozanskost, sem vedno imel upanje, da se mi bo utrnila kakšna ideja, glede nečesa neoprijemljivega. No, zdaj je ta ideja končno tu, in nikakor me ne tolaži.

Prevelika je za razumeti, vsaj zaenkrat, a čutim da je novica slaba, ker je počutje slabotno. Težko za doumeti, nemogoče za razložiti. Prav tako kot življenje samo. Verjetno ravno zato, ker sem del življenja. Čeravno še tako majhnega.

Barvito in vijugasto je, spoznanje tik preden odideš, da lahko storil bi več, četudi nisi naredil malo, vedno bi lahko bilo več. Nikoli zadovoljni, vnovič nenasitni, sedimo na prestolih in opazujemo okolico, se zgražamo ker oni ne delajo kakor delamo mi, ali sovražimo, ker vidimo da delajo ravno tako kot mi, pa ne bi smeli, ker verjamemo da smo sami boljši. Čudno si, čudo … Ob zadnjem zvonu ne bom vedel nič več kot vem danes, upam da mi ne bo preveč žal, da je že konec. Samo tega me je zares strah – da me bo strah, ker se ne bo več nadaljevalo. Vsaka zgodba si zasluži epilog.

Mogoče smo nekateri preveč pussyji, po domače povedano, da bi izplavali. :P

Kosta, krasen nasvet. Sem ga skušala tudi sama pred časom pregovoriti v gladino, vendar ima očitno ženski svet povsem druge dimenzije. Smo že trije torej. Na srečo/ne nas je tu nekaj bivših. Sama priznam, da me tu in tam še kdaj dno potegne, kot tudi priznam, da nikdar ne vem, kako bom odreagirala, ko se to zgodi. Izbire so vedno naše in obsojam ničesar ne. Navsezadnje tudi vse kar počnemo, počnemo izključno zase.

And no, it's definitely not worth it.

Imaš prav, ja. Sem že preko tiste meje, ko bi nastajala poglobljena razmišljanja, verjetno sem že bližnje dnu kot gladini. ;D Je pa bilo lepo spet malo kracati, čeprav čisto bedarijo. (: Raje se posvečam zgodbam, sicer ... Hvala za branje. ( :

Model ... tole mi je še kako poznato. Gre za duplo oklepanje. Ti se oklepaš tega filinga in ta se oklepa tebe. Spusti ga, hkrati pa se ga otresi. Let the fucker go in ga ne tišči k sebi kot kako rešilno bilko ker to ni! Skala je, ki te vleče na dno. Pa se mi ne zdi, da bi te podn prav res mikal ... Bolj je zanimivo tisto tonjenje, a ne? Ko gledaš gor proti gladini in veš, da še vedno lahko pobrcaš z nogami in prebiješ mejo med dihom in nedihom. Tista omotičnost, ko si brez sape in je en tak nenavaden občutek .High? Veš pa vseeno, da lahko z nehaj zamahi dosežeš zrak in ga zajameš polna pljuča. Hja, ampak koliko časa še? Bolj ko toneš, daljša je pot do gladine. Raje zaplavaj na površje zdaj, ko nekaj moči še imaš, kot pa kasneje, ko ti je utegne zmanjkati tik preden vdihneš in se ti lahko zgodi, da boš namesto zraka zajel tole kalužno, temno vodo v kateri očitno plavaš. Saj pisanje v takem stanju obrodi sadove. Nastanejo zanimiva, lucidna, poglobljena razmišljanja ampak na kraju krajeva ... is it fuckin worth it?

Odlično, Dejan.

Vse ob svojem času. :)

Že kake 4 mesece sem tu ... pa me ni grabilo nič kaj pisat. In sem spet nekaj nakracal ... malo jamranja. ( :

O poglej, poglej, spet nazaj. Tokrat s svojim imenom. :)