Živali se pač ne drogirajo ali zapijajo. Ne znajo ceniti glasbe ali pisane, niti risane umetnosti. Vseeno jim je, če se računi kopičijo, in ni jim niti malo mar, če imajo živila previsoko vsebino glutena. Ne skrbi jih, če bo dovolj kurilnega olja za čez zimo. Niti drva ali oglje ne presekata njihovih misli.

Nova špura kokaina. Tokrat je črtico oblikoval v črko M. To je bila začetnica njegovega imena. Vse je pošnofal sam in se trkal po prsih, ko ga je droga pribila v glavo. Takrat je govoril o vseh mogočih stvareh. Bil je res igralec prve vrste – vse hkrati in nič obenem.

Ali kure kdaj spreleti kurja polt?

Živali in ljudje, ljudje in živali. Ta človek je bil res en prefrigan lisjak. Zdaj se mi joče na ramenih, češ da se mu je družina odpovedala, ter da mu sestra, ki živi v Nemčiji, ne vrača klicev. A glej ga hudiča, komaj mi zleze pod kožo in doseže, da se mi zasmili, že zategne nov šus. Kar naenkrat familija ni več važna. Ne duha ne sluha o prejšnjem monologu. Preklopil je stikalo v glavi in zdaj ima hipohondrove ideje. Češ da umira in ne mora dihati, naj ga peljem na urgenco.

Zakaj urgenco? In takoj zatem – saj sploh ne vem, kje se nahaja.

Očitno je uvidel, da s to igro ne bo nič, zato je isti hip odnehal jokati. Z očmi je zavijal levo, desno, gor in dol, kot ponorel pavijan. Čutil sem, da je iskal nov način, da bi pritegnil pozornost. Nisem bil stoodstoten, če to počne, ker ima sebe preveč rad, ali pa se sovraži v dno duše. Sit sem bil vsega, predvsem pa drogiranja.

Prepričan sem, da živali živijo bolj preprosto in brez naglih, dramatičnih in čustvenih zasukov.

Imel sem mačko. Sprva ni bila moja, a me je kaj hitro posvojila. Hinavsko bitje je to bilo. Sem pa vseeno skrbel zanjo. Morala je imeti bipolarno motnjo, ali nekaj v zvezi s tem. Vedno znova je želela zbežati, a ko je našla priprto okno, ni nikoli odvandrala daleč. Po navadi se je skrila kje blizu vhoda, ob kakšen žleb. Ni bila upornica do konca, postala je udomačena. Tista začetna divjost je sicer ni minila, je pa postala priklenjena na edini dom, ki ga je poznala.

Če bi moral njega opisati v živalskem kontekstu, bi rekel, da je bil tretjina lenivec, tretjina noj, tretjina hijena in tisti zadnji delež mačka. Mogoče se je zato tako ujel z mojo živalco. Skupaj sta lahko hinavila in se valjala v šopih odpadajoče dlake. Le ko je bil čas za spanje, je prikolovratila k meni pod odejo, se zvila v klobčič nekje pri nogah in tam kot ubita spala do jutra.

Kaj ko bi častili nagon namesto razuma?

Že dolgo ne zaupamo instinktu in za to obstaja dober razlog. Vklopili smo namreč razum, postalo nam je jasno, da intuicija ni zanesljiva, trdna valuta. Ne sledimo več vzgibom, ki se porodijo tisočkrat na dan. Nismo zastonj najbolj napredna vrsta. Kar precej smo se odcepili od preostalega životinjskega carstva.

Nisem še slišal, da bi koga zmerjali s človekom. Namesto, da bi rekli – ti si taka ovca – ali: ti si pa res ena opica, bi lahko zmerjali kar z nami samimi.

Ti si takšen človek!

Kdo ve, kdaj bo dobil ta samostalnik negativen prizvok. Morda se temu naglo približujemo.

Včasih smo mački pihali zelen dim pod nos. Ugajalo ji je. Zatem se je stežka odplazila po stopnicah v galerijo, a ji je nekako uspelo. Kot kača, vse štiri je vlekla za sabo. Tam me je počakala, prav vljudno od nje, da sem se ji pridružil. Hinavsko bitje.

Vstal sem se, odrinil droge stran od sebe in onega hudiča napodil iz bajte. Takrat se je spust v norost šele začel.

Jutranja zarja me je prebujala vedno znova in ponujala rešitve. Odmahnil sem z roko, se prevalil na bok, obrnil hrbet soncu in dalje spal. Človek kot človek, ne človek kot polh. Človek je človek in človek ni nič drugega kot človek in drugega kot človek tudi ne more biti, in tudi nikoli ne bo.

Smo skupek kemičnih procesov. Kako čudno si je to predstavljati. Domišljija res podivja v tistem trenutku.

Pa saj ne mora biti to vse kar je, si prigovarjam. Zanikanje, prvi korak. Nekateri preko tega koraka nikoli ne napredujejo. Še tisti, ki zapriseženo zdravo živijo, brez opiatov, imajo presenetljivo blazne ideje o svetu. Smešno se mi zdi, da je težko sprejeti življenje kot je, kakršnokoli že je, in se sprijazniti, da smrt prihaja.

Živali torej za nekatere niso del večjega vesoljnega načrta. A kako bomo živeli … saj hrano vendar potrebujemo.

Pa kaj potem, če bo Zemlja postala druga Venera. Ljudje bomo nekako že … dihali ogljikov dioksid in se kurili kot pečeni raki.

Preko zanikanja pride strah in jeza. Nato negotovost. Zmeraj nekaj lebdi v ozadju podzavesti, kar prigovarja da je življenje več kot le življenje. Kakor da potrebujemo izgovor za nekaj tako čudovitega kot je življenje!

Življenje ni dovolj dobro? Ne … hočemo več. Hočemo bionične človečnjake, ki bodo živeli večno, pod okriljem neke kvazi super sile, ki vlada vsej naravi. Še naravo bi najraje predrugačili v supernaravo.

Nič ni več enostavno. Ideje pa, kakopak, dežujejo kot žabe. Ideje se zdaj že rigajo in prdijo, kot po tekočem traku. Vsaka misel je zlato. Povežeš en ekstrem znanosti, z drugim ekstremom teologije, in že imaš nekaj novega, beri: novo in blodnjavo neumnost.

Za nič na svetu ne bi šel nazaj v tisti svet drog. S tem tukaj pa nekako shajam. Počasi se bom sprijaznil z njim, s tem tudi s potekom usode. Usoda, ki je samo beseda. Koncept, ki nima prave teže.

Niti nima prave teže tole besedilo. Blog kot scanje iz riti. Ja. Všeč mi je.

Naj živi razum!