Objavljeno Feb 26, 2016
Kitara sameva, na njej se nabira povprečnost. Vezniki so odšli rakom žvižgat, ostanem sam s šestnajstimi strunami. Vleče me v igro, zato zgrabim inštrument, se namestim v igralno pozo in zabrenkam. Prvič, drugič, tretjič. Toni zazvenijo, a melodije ne nastanejo. Ojačevalec zabrni na ves glas, medtem ko udarjam s trzalico.
Nobenega zvoka, niti črhne ne v meni. Ostanem hladen.
Prizemljenost se počasi prikrade za vogalom in potrka po ramenih. Gledava se iz oči v oči. V njenih vidim resnico, iz mojih seva delirij. Napačnost ubranih poti. Zmotno mišljenje o veličini.
Vrnem se na svoje mesto, z ritjo trdno parkirano na zofi. Nazaj v življenje, nazaj v togo resničnost. Trdo delo pelje v izjemnost, talent vodi v lenobo.
Mogoče pa svoboda ni zame?
Feb 26, 2016
