Objavljeno Feb 23, 2016
Enostavčne tvorbe. Premalo vejic. Površna rdeča nit. Morda bolje kar brez nje. Povedi brez razmisleka. Prva misel, najboljša misel. O čem razmišlja srce?
Vprašanja o eni in isti stvari. Dorekla sva že vse, a jaz še kar vrtam vate. Že davno se nama je iztekel rok trajanja.
Veš, mogoče, kje počiva Bog? Je to nekje nad nami, pod našimi nogami, ali celo med vsemi?
Ti praviš, da obstajajo višja bitja. Jaz te zasmehujem. Svojo namišljeno inteligenčno nadvlado stopnjujem s sarkazmom, in jo skušam maskirati za nekaj več kot je. Nič drugega me ne poganja kot zavist, da lahko verjameš z vsem svojim bitjem, da je nekaj več tam zunaj. Nisem pripravljen sprejeti tega. Še več, nočem ti odpustiti zaradi tega.
Silo se da čutiti, čeprav je neizmerljiva?
Prevečkrat so me speljali na led. V tem pogledu, pravcati tepec brez primere. V tvojem pogledu, ranjen bel golob. Preveč čustven za obstoj. Ne spoštujem tvojega mnenja, ne cenim ga. Le kako bi ga lahko, če pa imaš o meni tako dobro mišljenje. Račun mi ne gre skupaj, brez smisla je. Vsaka stvar ima svoje mesto, smoter. Le kaj naju vleče skupaj, nek čudni fizikalni F. Zate je to uganka nepredstavljivih razsežnosti, takoj najdeš vse povezave prejšnjih življenj, v mojem nosu najdeš sto razlogov za obstoj najine ljubezni, v vsaki dlaki lasu je poanta vsega, kar obstaja - in je obstoj.
Ljubezen je v srcu, ali srce je v ljubezni?
Obračam besede, da te zmedem. Pravim, da te imam rad. A niti ne razumem najbolje kaj to pomeni. Srce so okopa v ljubezni, da se očisti, in ne obratno. Ljubezen lahko srce kaj hitro zamaže, sploh če ni prava. Srce naj bi ljubezen dihalo. Ne drži to za vse ljudi, vsekakor ne za ljudi kot sem jaz. Srce uporabljam za orodje, pripomoček. Je rešilni splav, da se izmažem iz težkih zagat. Nikakor ni življenjska nit, in nikakor v njem ni ljubezni. Vsekakor pa sem vse te stvari pripravljen reči, da te obdržim še za malo dlje. Ne zato, ker bi te imel rad, ampak ker me je strah te izgubiti. Veliki razliki. Nikakor enačaj.
Ko počivaš v krsti, kdo je v njej?
Smrt ne pomeni zadnje postaje. Samo prehodno stanje. Smo čuteča bitja, vsaj nekateri, in smo duhovno visoka bitja, vsaj nekateri, ter smo nematerialne duše, vsaj nekateri. Kako naj te jemljem resno, pri vseh teh prepričanjih. Ne dovoljujem ti lastne glave, pri takšnih neumnostih. Obstaja samo ena pot, in ta pot je moja. Pot, ki se nekje konča in se mora končati. Rastline umirajo, drevesa umirajo, še gore in skale na nek način umirajo. Za sabo pustijo semena, ali odtise, za prihodnost. Prav tako jih pustimo vsi ostali. Nikakor se ne bomo premaknili na kakšen višji nivo, kaj šele višjo frekvenco obstoja. Kaj pa to vendar sploh pomeni?
Če si brez oblike, brez imena, brez izvora, brez meja - kdo pravzaprav si?
Vsekakor ne človek. Nisem še naletel na človeka brez telesa, in če bi ga kdaj srečal, mu vsekakor ne bi rekel človek. Tudi, če bi mi zaprisegel, da je v prejšnjem življenju to bil. Višje frekvence, nova življenja, ponovna rojstva v nova telesa, potovanje z dušo v astralnem svetu ... vse to je lepa mentalna masturbacija. Stvar na katero, s poskočnim srcem, sicer pristajam. Ne zmorem pa dovoliti takšnih neumnosti v svoji orbiti. Če si brezmejen, če nisi več človek, če bo evolucija splavala po vodi iz materialnega v duševno, potem reciva bobu bob - človek je zate enostavno Bog. In to postane kar precej manj izvirno, ko strneš vse misli na en sam stavek.
Fuk izmaliči seks?
Iščeš nove načine, da olepšaš stvar, ki se ti očitno studi. Čeprav imaš otroka, spočetega na kokainu. Nič čudnega, da je dete tako hiperaktivno. Ti ne fukaš več, niti ne seksaš, ti se zdaj hočeš ljubiti. Čeprav si mi prvič rekla, da bi me najraje pofukala. Fuk, seks in ljubljenje so le prehodna stanja. Enkrat fukaš, drugič seksaš, tretjič se ljubiš. Prvo je živalsko, drugo je leno, tretje je enostavno lepo in čustveno. Včasih je kombinacija vsega. A tebe zmoti beseda. Tako grda je, tako vsakdanja. Najraje bi kar novo, neko nadčloveško, božjo. Ni to umazana stvar, ker nekateri so čisti. Slišal sem, da nekateri rojeni tudi brezmadežno, prav tako spočeti.
Je vse le plod dolgčasa?
Seciranje spominov je lahko nevarno početje. Postanejo popačeni. Imajo pa vendarle tudi svoje življenje. Preteklost je edina stvar, ki ima smisel. Vem, kaj pomeni, ko mi nekdo zabiča naj živim v sedanjosti. A jaz ljubim abstraktno. Sedanjost zame niti ne obstaja zares. Je najvišje od prehodnih stanj, ki obstaja le za nanotrenutek. Lahko si ujet v njem, a se enako bliskovito razpoči. Nato pobiraš razbite koščke po krvavih tleh, in se sprašuješ zakaj se je moralo končati. Preteklost ima nadvlado. Prihodnost je tam nekje vedno za vogalom. Borita se za prevlado. V moji glavi, ki moram priznati, da ni ravno razsodna ali zbrana ter mirna, je sedanjost tukaj ravno toliko, da omogoči prihodnost, ki jo nato pogoltne preteklost. Ali prihodnost zasmehujemo ali jo poveličujemo? Nam vlada preteklost ali sedanjost? Katero znanje nam več pomeni? Preteklo ali sedanje? Sedanje vendar postane prihodnje, in šele ko prihodnje postane preteklost, je v tisti prihodnji sedanjosti ta preteklost znova poveličevana. Ja. Celoviten abstrakt. Meji že na absurd in nesmisel. Posledica poglobljenih vrtanj vase, včasih egoistično, včasih čustveno do vseh ostalih, verjetno v veliki meri prav tako egoistov.
V testu sozvočja, te naposled še vprašam, kaj ima večji efekt. Pofukal te bom, da boš videla Boga. Tale seks te bo pripravil v vero v Boga. Ljubil te bom tako močno, da bom tvoj Bog.
Ni ga pravilnega odgovora. Težko se je odločiti na podlagi podanih izbir. Vedno bi nekaj vmesnega, nekaj novega. Izumljati toplo vodo, kovati nove stavke. Malo po svoje, malo drugače. V sedanjosti pa vladajo samo neumnosti in brezzveznosti. Bog je človek, človek je Bog, ljubezen je srce, srce je ljubezen, smrt je življenje in življenje je smrt. Ni več začrtanih mej, kaj naj bi kaj pomenilo. Izumiš lahko vse.
In vendar so največji izumi, hkrati tudi največji nategi. Vsak dober lažnivec je odličen ljubimec.
Feb 23, 2016