niso bile sanje
niti se ni zares zgodilo

tlak je bil visok
zrak redek kot na vrhu nebotičnika

se pogovarjam z marsovci?
nemogoče, saj sem samo šimpanz

no, manjka mi kakšna dlaka na kakem koncu telesa,
sva pa še zmeraj v bližnjem sorodstvu

v glavnem pa se mi poraja vprašanje

čemu bi se ONI pogovarjali ravno z MENOJ?

zakaj se osredotočati na enega človeka,
na enem planetu,
na enem mestu,
zmeraj na enem in istem mestu,
ko pa mora biti toliko zanimivega povsod drugod,
kamorkoli stopi galaktična (ali astralna?) noga

nič drugačen nisem od vseh tistih,
ki strmijo v nebo in se sprašujejo ter kričijo

ZAKAJ JAZ!?

pa je odgovor ravno tako preprost kot vprašanje

zakaj pa NE TI?

svet je ravno tako bizaren kot je absurden
poln neumnežev
poln srboritežev
poln borcev
poln ljubimcev
poln sovražnikov

pol je ljubimcev
pol je sovražnikov

da ti kolikor toliko uspe
moraš spustiti notranjega norca iz povodca

za trenutek postati blaznež brez okov
ali še raje:

BLAZNEŽ BREZ POMOŽNIH KOLESC!

tudi blaznost, kot vse ostalo,
ni prirojena, temveč je priučena in/ali naučena

sprva se puzaš po komolcih in kolenih
tresoč poskušaš prve korake
velikokrat padeš na rit
večkrat podležeš gravitaciji, kot jo premagaš,
a naposled ti uspe in shodiš

brez pomoči
brez hoduljic
brez bergel

vse to vzameš za samoumevno
in pozabiš,
ker se navsezadnje niti ne spomniš,
koliko napora je bilo potrebno,
da si prvič zares stopal sam po domačem podu -
od dnevne do kuhinje in nazaj,
brez da bi brisal svojo kožo z vročimi odrgninami parketa

hoja postane vsakdanje opravilo
uporabljaš jo za vse
izkoriščaš, da dosegaš stvari
tudi, da počenjaš stvari, ki so neumne

a postane del tebe
tvoje persone
tvoje identitete

navsezadnje si človek
in pokončna hoja je odlika enega samega bitja

minejo mnoga leta
kot človek živiš življenje

pa nastajajo vedno nove in nove težave
a hoja že davno ni ena izmed teh.

NE.

fizično in biološko plat človeka si že objel, zajel in si prilastil

iz nič se, kot kvarki, porajajo nova vprašanja,
ki jih poprej nisi bil vajen

morda je kriv stres,
krivil bi lahko pritisk,
nemara je odigrala vlogo tvoja radovednost
ali odprt duh,
skorajda ptičjih vzgibov

prej ali slej se lotiš novih korakov,
izumljaš svežo hojo

novo hojo,
ki bo postala samo tvoja

vidik na svet se ti spreminja
postaneš čuječ in oprezen
morda celo kanček ošaben

a komu zaupati,
s kom deliti to skrivnost
in kako vedeti, če sploh je skrivnost,
in če je skrivnost,
spet nastane problem zaupljivosti

globoko v sebi zakoplješ del otroka,
ki se je naučil shoditi,
zelo sam,
malo s pomočjo dveh ljudi,
staršev,
a na koncu predvsem sam

pa je to prava nova hoja,
ki jo preizkušaš?

to vprašanje ti ne vstopi v prezračene misli -

že dolgo jim nisi pustil
tako brez sramu in brez zadržkov
se naužiti svežega kisika
in jim pustiti, da se dodobra nadihajo

to mora biti to,
to mora biti edini pravi način, da se živi življenje

nova hoja dobiva svojo obliko

a kaj se zgodi, ko mine leto,
ali ko minejo tri?

pozabiš kako si sploh shodil
ali kako si začel hoditi
in zakaj si se za to odločil

z močnim tokom te odnese daleč v odprto morje,
z vedno močnejšim prepričanjem,
da mora obstajati samotni otok,
kjer konec ni bridek,
ampak srečen

ne pride v poštev več vprašanje:

ZAKAJ JAZ?!

ampak se stvari zdaj obrnejo in si niti ne dopoveduješ več

zakaj pa ne jaz?

in postaneš bolj samozavesten in prigovarjaš

jaz, jaz, definiTIVNO, JAZ!

kot podivjana opica z ropotuljico
ponavljaš eno in isto mantro
dokler ni izpeta

stran se obračajo topli pogledi
vročično objemaš vsak gleženj,
z mrzlico obupanega človeka

in te večkrat spreleti, da boš umrl sam, osamljen in pozabljen

ker navsezadnje;

zakaj pa ne ti?