Leta 2007 sem – potem, ko so me vabili v psihoterapevtske vode – obiskal takratne »študijske dneve« (Slovenske krovne zveze za psihoterapijo - SKZP) na Rogli. Ljudje so me nagovarjali, da postanem terapevt – potem, ko so se pogovarjali z menoj o svojih psihičnih problemih. Po malem sem že takrat, pred desetimi leti, terapiral oz. svetoval – seveda na izrecno pobudo. Takrat sem – mislim, da za revijo Ona – v intervjuju izjavil, da nočem biti psihoterapevt, ker bi rad ostal »majčkeno nor«, ker ravno od tu, iz te norosti, črpam odličnost. No, Usoda pa je hotela, da se je vse več ljudi obračalo k meni po nasvete – do danes (junij 2016) jih je prišlo vprašati za »drugo mnenje« že okrog 500. Mnogi se kar redno hodijo sedaj k meni pogovarjat – to ima pa že res terapevtske učinke. Nekateri – predvsem študentje – se pridejo k meni tudi konzultirat (za izpite, diplome, drugo mnenje …) … Obstajajo pa tudi taki, ki jih k meni napotijo psihiatri – seveda neuradno. O meni se po tihem širi glas, da