Če se v nekem sistemu – lahko bi mu rekli kar psihopatokracija – zgodi, da se psihopati in njihove psihopatske ideje inkorporirajo v družbo, potem se v opoziciji tem psihopatom najbolj uspešno zoperstavljajo ravno psihopati – torej ljudje z norimi metodami boja proti vladajoči psihopatokraciji. V tem trenutku, ko se je v družbeni sistem vtkal (levi) feminizem – za feminizem pa vem, da je svojevrsten derivat psihopatije (osebnostne motnje) – se lahko bojimo ravno razcveta manifestne psihopatije opozicijske psihopatije med »navadnimi« ljudmi. Ampak ravno najbolj nore ideje, ki so jih sposobni sproducirati prav psihopati, bi bile v tem trenutku najbolj učinkovite za boj proti CSDjevskim lobijem. Če sistem slovenskih CSDjev ne bi imel ključnega zaledja v Fakulteti za socialno delo – pri tamkajšnjih profesorjih –, kjer po definiciji domuje veliko sadizma, se vse te obdobne CSDjevske kalvarije, kakršno preživljata »koroška dečka«, ne bi bilo.

Če bi se poglobili v osebne zgodbe, bolj reče