Prav patetično je poslušati vso tole politično analiziranje haaške arbitražne odločitve – in slovensko, in hrvaško. Hrvati so prav otročji, vedejo se kot užaljeni otroci, ki so izgubili igračko. V resnici se da oz. bi se moralo o arbitražnih zdrahah izpostaviti povsem druge poudarke. In ker očitno tega nihče ne zna, me pač jezik (spet) toliko bolj srbi. Iz sebe moram dati par psihoanalitičnih detajlov, ki so bistveni za razumevanje celotnega arbitražnega konteksta, bolje rečeno (nezavednega) ozadja – predvsem tistega, ki je povezano z (infantilnim) čustvovanjem Hrvatov, in top-politikov in laične javnosti. Bi si pa upal trditi, da tudi na Hrvaškem obstajajo modreci, ki na preudaren, čustveno ne vpleten, način motrijo vse te arbitražne zaplete in vso to nacionalno užaljenost.

Če izhajamo iz teze, da »zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno resnično misli«, in nezavedno míslenje je vselej bistveno, bom postavil malce (pre)drzno tezo: pri haaški arbitraži – tako z vidika Slovenije, kot z