27434 Page uri

Osmanagićev nateg! – ali: o osmanagićologiji – 7. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sreda, 14. avgust 2019 ob 10:07

Odpri galerijo

Za svojevrstno mašilo (v antropologiji se takemu mašilu reče mana), ki utrjuje Osmanagićev nateg – in tega mašila/natega (mane) se poslužujejo mnogi šarlatani, ki prodajajo raznorazne (zdravilne) reči/stvari – uporabi t. i.  Shumanovo frekvenco oz. resonanco. Piramide kot (domnevne) grobnice, mu očitno niso dovolj. Za legitimnost svoje (psevdo)arheologije vpelje zdravilnosti! Ko utemeljuje zdravilnost bosanskih piramid in podzemnih tunelov, ki jih je – mimogrede rečeno (in s tem soglašajo tuji arhelologi) sam skopal – se sklicujejo ravno na »naravno« »Shumanovo resonanco/frekvenco« (ki jo je »določil« Otto Winfried Schumann, pač glede na razdaljo med zemljino površino in nekaj nad 50 km oddaljeno ionosfero.  Za Zemljo se sicer da reči, da ima svojo frekvenco, vibriranje oz. »nihanje«. Mnogi so posledično začeli govoriti o naravni oz. značilna »zemeljski frekvenca«, 7,83Hz (oz. okrog 8 Hz). Ljubitelji raznoraznih teorij zarote (ki je kot fenomen psihološke narave) to frekvenco povezuje s »sovražnimi« HAARP generatorji. Nateg, ki se ga poslužuje tudi Osmanagić, se navadno glasi približno takole: »Schumannova resonanca je subtilna atmosferska energija, brez katere ni življenja. Že od pradavnin napaja z bio-elektriko vsa živa bitja in je osnova prane oziroma 'či' energije ozračja ter vse žive in nežive narave. V obliki geo impulzov utripa v osem-herčnem bioritmu naravne energije Zemlje. Spodbuja življenjske procese in ozdravitev, revitalizira, podarja energijo in odpira ustvarjalni in duhovni potencial.«

Da bi zapustil večji vtis, v javnost vnesel več senzacionalizma, vpelje civilizacijo, ki naj bi naredila »bosanske piramide« pred 30.000 let in naj bi bila – po Osmanagićevih bizarno-grotesknem mnenju (beri: nanašalnih blodnjah) – naprednejša in bolj pametna od sedanje (naše) civilizacije. Ne pomisli pa, da je »krapinski (kamenodobni) človek« (neandertalec) še nekoliko starejši kot Osmanagićeva »napredna civilizacija«, bil pa je seveda bistveno bolj primitiven od npr. Egipčanov, ki začeli graditi svoje piramide v Gizi pred skoraj 5.000 leti.  Z malce špekulacije lahko rečemo, da bi Osmanagić izumrtje neandertalca (»krapinskega človeka«) – izumrl naj bi pred 27.000 leti (po uradni znanosti iz neznanih razlogov) – zagotovo povezal s »svojo« »višjo civilizacijo«, ki je pred 30.000 leti gradila piramide – seveda, če bi se tega domislil. Tako pač delujejo nanašalne blodnje oz. racionalizacije.

V enem od svojih »zgodnjih« intervjujev (s Krešimirjem Mišakom na HTV) govori o kapnikih (stalaktitih/stalagnitih) na katere so menda naleteli pri svojih izkopavanjih. Če to drži, bi se dalo mariskaj (do)reči o vseh teh »zasutih« tunelih in hodnikih … Ampak Osmanagić spretno izrablja tudi te nesporne dokaze, da gre v Visokem za naravne tvorbe in geološke zakonitosti, ki veljajo povsod po svetu. Meritve starosti teh kapnikov je poveril Poljakom (?!) – kljub temu, da imamo pri nas v Sloveniji veliko izkušenj z določanjem starosti kapnikov (glede na to, da imamo številne kraške jame s kapniki). Dve visoški/lokalni reki (Fojnica in Bosna) – očitno (vsaj delni) ponikalnici – so morda res nekoč tudi izdolbli določene podzemne rove/tunele in hodnike (»proširenja«) za svoje podzemne tokove. Starost kapnikov oz. doba nastajanja kapnikov je Osmanagić – na »izračun« Poljakov – določil 5.080 let, kar bi po njegovem pomenilo, da so bili umetno zgrajeni tuneli izkopani bistveno prej – ker mu to pač bolj paše/ustreza, da se izogne tezi, da so tuneli (če so sploh obstajali) in »proširenja« (razširjeni hodniki) nastali po naravni poti in to bistveno prej, torej pred to »njegovo«/Osmanagićevo »višjo civilizacijo«, ki naj bi zgradila piramide in vse te tunele. Drugače rečeno: kapniki ravno dokazujejo, da tuneli (če so nekoč res obstajali) niso (bili) »umetni«, torej delo človeških rok, pač pa geološki fenomen obeh lokalnih rek ponikalnic. Geološki namig: starost kapnikov (stalaktitov in stalagnitov) navadno presega vsej en milijon let (primer so naše kraške jame – npr. Postojnska, Škocjanska, Divaška …).

Da so Osmanagićeve groteskne »nanašalne blodnje« resnično plod njegove psihične pat(olog)ije – beri: bolestne (histrionične) obsedenosti s senzacionalizmi in nanje vezano narcistično gratifikacijo – so splača nanizati še nekatere njegove »cvetke« (večina jih gravitira v register teorije zarote):

V svojih intervjujih omenja beze nezemljanov na Mesecu. HALO?! Trdi, da je imel nam bližnji planet Mars nekoč civilizacijo (»marsovce«). HALO?! Dalo bi se ga vprašati, od kje je to izvedel. Morda iz prve roke?! Osebno dvomim, da bi si drznil reči, da je bil na Marsu in jih je videl … Osmanagić tudi sicer pogosto govori nezemljanih (NLP), o ameriškem Roswllu (kjer naj bi julija 1947 strmoglavil »leteči krožnik«, UFO/NLP), o »koti (območju) 51« …

V objemu svoje želje po medijskem uveljavljanju (in slavi) vpelje celo »notranje sonce« (ki naj bi se nahajalo v središču Zemlje) – to je verjetno pobral po pisatelju znanstvene fantastike Julesu Vernu (»Potovanje v središče Zemlje«) … HALO?!

PS: Ali ste vedeli, da Bosanci nategujejo ljudi tudi tako, da prodajajo ustekleničen zrak iz tunelov (ki so 2 km stran od "piramid"). Najbolj prefrigani ljudi nategujejo tako, da pravijo, da je zrak direktno iz piramid, in da je zdravilen 

– itak, da zdravi tudi impotenco ... HALO?!

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 17. Aug 2019 at 10:23

387 ogledov

O osmanagićologiji – 8./zadnji del
Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagić to meri in kje sploh najde vulkane, ve samo Osmanagić. Na vulkane se zagotovo spozna »kot zajec na boben«, a se svojega neznanja – v objemu omnipotentnosti – ne sramuje … Za »piramido Sonca« je našel (naštel) 26 vulkanskih linij … Egiptovske naj bi jih imela bistveno manj – kljub temu, da se ve, da v Egiptu v bližini znamenitih piramid v Gizi ni nobenih vulkanov – no, tudi v Bosni ne. Za socialna psihologa – Nobelova nagrajenca – Davida Dunninga in Justin Krugerja, ki proučujeta »privezne«, ki samozavestno mislijo, da nekaj vedo, bi bil Osmanagić študijska poslalstica. V objemu želje po legitimiziranju ideje, da so piramide v resnici »energetske mašine« (in ne grobnice), vpelje tudi železno ploščo (ki je locirana pod piramido) … Kljub vsej načitanosti pa zamolči – ali pa ne pomisli –, da železna plošča nastane iz železove rude po določenem postopku, s talitvijo železove rude … (Verjetno računa na glupost ljudi, ki jih s svojimi idejami/teorijami nateguje.) Ampak se zdi, kako bo zadevo intelegibilno speljal: tista »višja civilizacija«, ki je piramide gradila, je (verjetno) že v času t. i. kamene dobe očitno poznala posebno tehnologijo, s katero je »skovala« to (veliko) železno ploščo in jo namestila globoko pod fundament same piramide (šele nato je zgradila samo piramido, ki mora biti težka na milijone ton) – »brdo« Visočica (prej gora, kot hrib) je res ogromna (bil sem na tem  »brdo«, ga v živo videl, doživel) ... Hkrati pa trdi – to so mu pokazale meritve (verjetno ruske ali poljske) –, da so (natančno) 21 metrov pod piramido podzemni vodni tokovi. V isti sapi omenja tudi geološke vrtine, s katerimi sicer (še) ne dokaže obstoja podzemni vodni tokovi; domišlja in racionalizira si, da so jih verjetno zgrešili. Poudarja pa, da so pri vrtanju naleteli na (najtrši) beton in »proširenja«, torej nekakšne podzemne »sobane«, ki so jih zgradili ljudje oz. »tista« civilizacija. Ko so pri kopanju tunelov naleteli na (»umetni«) 8-tonski »betonski« blok (»K2«) je groteskno razglasil, da točno 21 metrov pod njim tečejo podzemni vodni tokovi in da dotični »blok« (zato) izžareva posebno zdravilno energijo (ki vpliva na celice, jih zdravijo in celo pomlajujejo) ... V objemu Denning-Krugerjevega efekta se dotični omnipotentnež (itak) spozna tudi na medicino, zdravje in zdravilnost – torej na VSE! Vpelje še hujše bizarnosti, ki so skregane z vso znanostjo oz. fizikalnimi zakonitostmi. Na pomoč namreč (po)kliče celo levitacijo (breztežnostno lebdenje, ki obide gravitacijo). Njegov skrit (bizarni) adut potegnjen iz rokava je tudi t. i. astralna projekcija (ki jo sicer docela ne pojasni) … »Frekvenco piramid«, ki so mu jo najeti »merilci« nekako posneli in predvajali, sam (sebi in drugim) predvaja »na počasi«, in pri tem aludira na človeški glas (»bas«) … Eno od pokrajin, kjer so (domnevne) piramide fotografira pokončno, potem pa fotografijo obrne »ležeče«, in za vsako ceno vidi v naravni pokrajini človeški obraz (»piramidi« sta nos in brada) … To je svojevrsten dokaz psihopatoloških nanašalnih blodenj, ko vse, kar mu pride pred nos/oči/ušesa intelegibilno vtke v svoje psihotične teorije. Se pa vehementno in nenehno sklicuje na Nikolo Teslo in na njegove (neraziskane in ohlapno zastavljene) »skalarne« valove (frekvence), ki so – PAZITE TO! –  10 milijard krat hitrejše od svetlobne hitrosti … (No, vodič »Mujo«, skalarno hitrost zmanjša na dvakratno svetlobno hitrost.) Ko neobremenjen in naiven laik, posluša Osmanagića (kot znanstveno avtoriteto), se zagotovo čudi, kako to, da dotični »ameterski arheolog« še ni dobil Nobelove nagrade. Iste pomisleke in obžalovanja imajo vse tiste vdane »ovčice«, ki so skozi znameniti (psihoanalitični) transfer ujete v njegovo »sekto«. Verjetno se jim – ker imajo zaradi transferja oprane možgane – res zdi, da je nelogično, da Osmanagić še ni dobil Nobelove nagrade. Resni raziskovalci in arheologi iz njega delajo norca. Zato je po svoje tudi logično in jasno, da se nikomur ne zdi vredno preverjat njegovih falcificiranih podatkov, meritev (ki so jih zanj izmerili pogosto podkupljivi Rusi ali Poljaki ali kakšen drugi, slave željni, šarlatan). Ruse vpelje tudi pri prevajanju »njegove« (ker jo je najverjetneje kar sam vklesaval) pisave oz. »hieroglifov«. Bizarna groteska na to temo se glasi: sporočilo teh »hieroglifov« naj bi bilo povezano z »odpiranjem zvezdnih vrat« … Uradni geologi (Nadžija Nukić in Radmila Kovačević) so demantirali domala vse, kar je Osmanagić interpretiral kot »geološke anomalije«, ki naj bi bile posledica človeških rok oz. kakršnekoli »umetne/nenaravne intervencije«. Geologi so demantirali domala vse Osmanagićeve »geološke anomalije« oz. jih razglasili kot »naravne geološke formacije«. Priznan egiptolog/piramidolog/arheologi Zahi Hawass pravi – (odprto) pismo (iz junija 2006) je naslovil na revijo Archaeology Magazine –, da Osmanagić halucinira in potvarja geološke in arheološke izkopanine oz. informacije (beri: laže). Osmanagića je popolnoma osmešil, rekoč, da se sploh ne spozna na piramide, ne na arheologijo. V bistu nakazauje ravno Danning-Krugerjev efekt. Zato je vprašljiv tudi doktorat iz »majevskih piramid«, ki ga Osmanagić tolikokrat slavnostno izpostavlja. Da bo parodija še večja, ta isti Zahi Hawass – če se prav spomnim – visi na panoju ob vznožju Visočice (in še kje) kot temeljna referenca, da so »bosanske piramide« realnost in delo človeški rok (ali nezemeljske tehnologije). Kaj reči ob koncu?! Do nedavnega – do sredine leta 2005 – je bilo mestece Visoko revno. Zadnjih 10 let pa se pospešeno razvija, in to v zanimivo bosansko mesto, (zelo) mamljivo za turiste. Nekaj pa je jasno: zagotovo se zgodovina ne bo napisala na novo, kot si Osmanagić z vsem srcem želi. Prej se bom vzpostavila nova veda – gravitirala  pa bo v psiho(pato)logijo –, imenovala se bo »osmanagićologija«, povezovalo pa se jo bo z Denning-Krugerjevim efektom. Ne pozabimo: Pred več kot dvajsetimi leti sta ameriška socialna psihologa David Dunning in Justin Kruger proučevala  fenomen samozavestnih in prepotentnih pametnjakovičev, ki niti toliko ne vedo, da bi vedeli, kdaj in koliko v temo brcajo. Na račun svojih zdrsov vlečejo za seboj oslovska ušesa, in nič jih ni sram. Pojav ki ima dandanes že kar status sindroma, je poznan kot Dunning-Kruger efekt/učinek. Za svoje raziskave sta leta 2000 dobila tudi Nobelovo nagrado za psihologijo. Semir Osmanagić je profil človeka/osebnosti, ki ga je vredno resno proučevati in (psiho)profilirati. Njegova letentna psihopatija je resnično kompleksan, zanimiva in proučevanja vredna. Derivat »osmanagićologije« pa bo zagotovo tudi sociologijo oz. sociopatologija – ker: razsežnosti njegovih »strokovnih« (nanašalnih) blodenj (fantazij in halucinacij) so res fascinantne.

Wed, 14. Aug 2019 at 10:07

669 ogledov

Osmanagićev nateg! – ali: o osmanagićologiji – 7. del
Za svojevrstno mašilo (v antropologiji se takemu mašilu reče mana), ki utrjuje Osmanagićev nateg – in tega mašila/natega (mane) se poslužujejo mnogi šarlatani, ki prodajajo raznorazne (zdravilne) reči/stvari – uporabi t. i.  Shumanovo frekvenco oz. resonanco. Piramide kot (domnevne) grobnice, mu očitno niso dovolj. Za legitimnost svoje (psevdo)arheologije vpelje zdravilnosti! Ko utemeljuje zdravilnost bosanskih piramid in podzemnih tunelov, ki jih je – mimogrede rečeno (in s tem soglašajo tuji arhelologi) sam skopal – se sklicujejo ravno na »naravno« »Shumanovo resonanco/frekvenco« (ki jo je »določil« Otto Winfried Schumann, pač glede na razdaljo med zemljino površino in nekaj nad 50 km oddaljeno ionosfero.  Za Zemljo se sicer da reči, da ima svojo frekvenco, vibriranje oz. »nihanje«. Mnogi so posledično začeli govoriti o naravni oz. značilna »zemeljski frekvenca«, 7,83Hz (oz. okrog 8 Hz). Ljubitelji raznoraznih teorij zarote (ki je kot fenomen psihološke narave) to frekvenco povezuje s »sovražnimi« HAARP generatorji. Nateg, ki se ga poslužuje tudi Osmanagić, se navadno glasi približno takole: »Schumannova resonanca je subtilna atmosferska energija, brez katere ni življenja. Že od pradavnin napaja z bio-elektriko vsa živa bitja in je osnova prane oziroma 'či' energije ozračja ter vse žive in nežive narave. V obliki geo impulzov utripa v osem-herčnem bioritmu naravne energije Zemlje. Spodbuja življenjske procese in ozdravitev, revitalizira, podarja energijo in odpira ustvarjalni in duhovni potencial.« Da bi zapustil večji vtis, v javnost vnesel več senzacionalizma, vpelje civilizacijo, ki naj bi naredila »bosanske piramide« pred 30.000 let in naj bi bila – po Osmanagićevih bizarno-grotesknem mnenju (beri: nanašalnih blodnjah) – naprednejša in bolj pametna od sedanje (naše) civilizacije. Ne pomisli pa, da je »krapinski (kamenodobni) človek« (neandertalec) še nekoliko starejši kot Osmanagićeva »napredna civilizacija«, bil pa je seveda bistveno bolj primitiven od npr. Egipčanov, ki začeli graditi svoje piramide v Gizi pred skoraj 5.000 leti.  Z malce špekulacije lahko rečemo, da bi Osmanagić izumrtje neandertalca (»krapinskega človeka«) – izumrl naj bi pred 27.000 leti (po uradni znanosti iz neznanih razlogov) – zagotovo povezal s »svojo« »višjo civilizacijo«, ki je pred 30.000 leti gradila piramide – seveda, če bi se tega domislil. Tako pač delujejo nanašalne blodnje oz. racionalizacije. V enem od svojih »zgodnjih« intervjujev (s Krešimirjem Mišakom na HTV) govori o kapnikih (stalaktitih/stalagnitih) na katere so menda naleteli pri svojih izkopavanjih. Če to drži, bi se dalo mariskaj (do)reči o vseh teh »zasutih« tunelih in hodnikih … Ampak Osmanagić spretno izrablja tudi te nesporne dokaze, da gre v Visokem za naravne tvorbe in geološke zakonitosti, ki veljajo povsod po svetu. Meritve starosti teh kapnikov je poveril Poljakom (?!) – kljub temu, da imamo pri nas v Sloveniji veliko izkušenj z določanjem starosti kapnikov (glede na to, da imamo številne kraške jame s kapniki). Dve visoški/lokalni reki (Fojnica in Bosna) – očitno (vsaj delni) ponikalnici – so morda res nekoč tudi izdolbli določene podzemne rove/tunele in hodnike (»proširenja«) za svoje podzemne tokove. Starost kapnikov oz. doba nastajanja kapnikov je Osmanagić – na »izračun« Poljakov – določil 5.080 let, kar bi po njegovem pomenilo, da so bili umetno zgrajeni tuneli izkopani bistveno prej – ker mu to pač bolj paše/ustreza, da se izogne tezi, da so tuneli (če so sploh obstajali) in »proširenja« (razširjeni hodniki) nastali po naravni poti in to bistveno prej, torej pred to »njegovo«/Osmanagićevo »višjo civilizacijo«, ki naj bi zgradila piramide in vse te tunele. Drugače rečeno: kapniki ravno dokazujejo, da tuneli (če so nekoč res obstajali) niso (bili) »umetni«, torej delo človeških rok, pač pa geološki fenomen obeh lokalnih rek ponikalnic. Geološki namig: starost kapnikov (stalaktitov in stalagnitov) navadno presega vsej en milijon let (primer so naše kraške jame – npr. Postojnska, Škocjanska, Divaška …). Da so Osmanagićeve groteskne »nanašalne blodnje« resnično plod njegove psihične pat(olog)ije – beri: bolestne (histrionične) obsedenosti s senzacionalizmi in nanje vezano narcistično gratifikacijo – so splača nanizati še nekatere njegove »cvetke« (večina jih gravitira v register teorije zarote): V svojih intervjujih omenja beze nezemljanov na Mesecu. HALO?! Trdi, da je imel nam bližnji planet Mars nekoč civilizacijo (»marsovce«). HALO?! Dalo bi se ga vprašati, od kje je to izvedel. Morda iz prve roke?! Osebno dvomim, da bi si drznil reči, da je bil na Marsu in jih je videl … Osmanagić tudi sicer pogosto govori nezemljanih (NLP), o ameriškem Roswllu (kjer naj bi julija 1947 strmoglavil »leteči krožnik«, UFO/NLP), o »koti (območju) 51« … V objemu svoje želje po medijskem uveljavljanju (in slavi) vpelje celo »notranje sonce« (ki naj bi se nahajalo v središču Zemlje) – to je verjetno pobral po pisatelju znanstvene fantastike Julesu Vernu (»Potovanje v središče Zemlje«) … HALO?! PS: Ali ste vedeli, da Bosanci nategujejo ljudi tudi tako, da prodajajo ustekleničen zrak iz tunelov (ki so 2 km stran od "piramid"). Najbolj prefrigani ljudi nategujejo tako, da pravijo, da je zrak direktno iz piramid, in da je zdravilen  – itak, da zdravi tudi impotenco ... HALO?!

Mon, 12. Aug 2019 at 11:01

955 ogledov

Osmanagićevi najbolj bizarni nategi - 6. del
Osmanagićeve najbolj »divje« in »nedeljske« (bizarne in greoteskne) posplošitve so naslednje: Ko govori o piramidah kot »energetskih mašinah«, se prelevi v največjega strokovnjaka za elektromagnetno valovanje in »divje« vpelje »elektromagnetno polje«, pri katerem gre res  za kombinacija električnega in magnetnega polja (ker: električno polje res nastane v okolici nabojev, magnetno polje pa je posledica gibanja nabojev). V svoji »stiski«, ko ne ve več, kako bi bil še bolj prepričljiv »divje« vpelje še podzemeljske vodne tokove in (zakopano) železno ploščo (?!) – kar naj bi po njegovem že kar generiralo znamenito »energijo« teh »piramide«, ki je (da bo bolj elegantno zvenelo) brezplačna in se (to pa je višek njegove nebuloze) prenaša na daljavo in tudi v vesolje, hkrati pa ta »energija« služi kot komunikacijska tehnologija … V svojih »fotošopskih« nategih to energijo, v obliki (laserske) svetlobe, celo vriše v hrib Visočica in jo usmeri v vesolje … Da bi bil bolj prepričljiv, še reče, da »sveta/sakralna geometrija« – seveda med drugim matematičnim balastom vpelje tudi število »Pi« (3,14) (tudi kvadratni koren) – zagotavlja »pretočnost energij« … Ko govori o podzemnih vodnih tokovih, kot potrditev vpelje vodo (podtalnico), na katero je naletel, ko je kopal svoje tunele … Ne omeni pa, da je geološko logično, da so med zemeljskimi plastmi tudi zajetja podtalne vode – domala povsod po svetu je tako. Vodo na katero je Osmanagić naletel označi za zdravilno, celo kot »informativno« (kar kot senzacionalizem že desetletja govorijo šarlatani povsod po svetu – Osmanagić na pomoč pokliče nekega Japonca, da zveni bolj prepričljivo). Kot veliko kvaliteto razglasi, da ima voda vseskozi isto temperaturo (isto temperatura je tudi v tunelih!), in to razglasi kot izjemnost/senzacijo). Mogoče ne ve, da je temperatura v podzemnih kraških jamah – npr. v Postojnski ali Škocjanski jami (in rudnikih) povsod po svetu približno enaka (niha med 8 in 12 stopinj Celzija), ker je to nekakšna naravna (geološka) zakonitost. Kot kulminacijo norosti pa izpostavi, da, če človek običajni vodi pol ure govori, da jo ima rad, se bo voda spremenila – postala bo »energetska« in/oz. »srečna« voda … Ko koplje svoje tunele, naleti na nanose (okroglo-ovalnega, zaobljenega) kamenja, ki so verjetno povsem naravni (morda tudi  posledica »vodnega dogajanja«, zamrlih oz. usahlih vodnih tokov); označuje jih za zidove (sicer brez maltnega veziva) in (umetne) »zgradbe« … Jasno, da (zaradi fizikalnih zakonitosti) vodni nanosi kamenja ne morejo imeti malte. Fizikalno logično je tudi, da se v določene ožine zagozdi ravno veliko kamenje, fin oz. droben pesek (kamenčki) pa odplavi naprej. Precej nelogično je, da v kamnitih zidovih ni malte oz. betona, po drugi strani pa trdi, da je »betonu« (npr. »K2«) umeten in je NAJtrši na svetu (spogleduje se celo s idejo/tezo, da je v betonu »zazidana«/vtkana železna palica, da bi lažje legitimiziral energijo – ker: 21 metrov pod »betonom« pa poteka pozemni vodni kanal). Če bi se Osmanagić hotel izvleči v tem nelogičnem kontekstu (»betonu« in odostnosti malte v zidu) bi iznajdljivo lahko vpeljal najstarejšo civilizacijo, ki je pred 30.000 leti zgradile piramide in tunele, potem pa bi (intelegibilno) vpeljal drugo civilizacijo, ki je (»iz neznanega razloga«) pred 5.000 leti zasula te prvotne tunele; prva civilizacija je poznala cement/beton, druga pa ne več … Vendar se tega – ob vseh drugih grotesknih racionalizacijah – pač ni domislil. Tako pač pri »motiviranem« človeku/šarlatanu (ujetemu v nanašalne blodnje) delujejo številne racionalizacije. V vsem tem tunelskem kontekstu – pravi da obstaja 7 nivojev – se ne vpraša, kako naj bi vse te 10-kilometrske tunele razsvetljevali. Za prezračevanje najde prikladno teorijo, o različnih nivojih tunelov in različnih višinah tunelov – kar naj bi dokazovalo inteligentnost graditeljev. Eden od mojih kolegov – po »profesiji« dimnikar – je v tem kontekstu takoj, na licu mesta, razložil teorijo prepiha (in podtlaka), za katero se ne skriva nobena posebna »višja« znanost … Ko Osmanagić razlaga teorijo o zasuvanju tunelov, ne pomisli, da se konsolidirani nanosi skozi leta posedejeo in bi v tunelih/rovih bile vsaj 10-20 centimetrskii posedi nanosov, ki jih v visoškem podzemlju, ko so »odkopavali« tunele seveda ne najdejo! In jih tudi ne morejo najti, ker so rove zagotovo kopali sami – in je bilo to na licu mesta – takoj vidno, vsaj za tiste, ki se nismo pustili kar tako nategniti. To sicer ne pomeni, da tu in tam Osmanagićevi volonterski »kopači« niso naleteli na kakšno votlino, ki jo je prvotno morda izdolbla ravno voda (morda pa pozneje tudi zasula/»zafilala«). To tudi ne pomeni, da kašne nekajmetrske rove niso izkopali kakšni neolitska ali (zgolj) srednjeveški domorodci. Zagotovo pa ne nekaj kilometrske, za katere Osmanagić vehementno pravi, da obstajajo (tudi pod »piramidami«), da pa še morajo še »odkopati«, bolje rečeno »izkopati«. Med milijoni izkopanih kamnov se seveda slučajno najdejo tudi takšni, ki na nekaj asociirajo – npr. na človeško »stopalo« (tudi stopalo s 5 prsti z obeh strani, ki naj bi služilo kot dolžinska mera), »ženski škorenj«, »srce«, »Boba Marleya« … Osmanagić pa trdi, da so ti kamni delo človeških rok – in to za njim suvereno ponavljajo tudi vsi turistični vodiči, in v izrečeno verjetno tudi verjamejo. (Tisti, ki v to bizarno grotesko ne verjamejo, pač niso turistični vodiči.) Osmanagić vehementno – seveda v objemu želje po narcistični gratifikacije, torej patološke želje po slavi – razglasi, da so »piramide temeljne zgradbe (tudi) na drugih planetih« … Halo?! Kako bi on to vedel?! Tega se pač ne da vedeti! Obnaša se, kot da je bil že na najmanj desetih planetih po vesolju. To zgolj in samo nakazuje – beri: DOKAZUJE – njegovo psihopatološko podstat temeljne ideje, to je, da so lokalna »brda«/hribi piramide, ki so jih (»najverjetneje«) zgradile tuje civilizacije (pred 30.000 leti). Svoj nateg oz. svojo shizotipsko patologijo – shizotipska motnja je t. r. letentna shizofrenija – stopnjuje do teze, da so ljudje nekoč komunicirali na daljava – tudi med planeti – natančno s pomočjo piramid – piramide kot komunikacijsko sredstvo, kot »kanal« ... No, verjetno je to idejo (zgolj) pobral iz znanstveno-fantastičnih filmov. Brez posebnih zadržkov in pomislekov daje krila svojim fantazijam; in vpelje celo teleportacijo (prenos predmetov skozi čas in prostor), telekinezo (premikanje predmetov z mislimi, na daljavo), telepatijo (branje misli) in še številne druge psevdoznanstvene koncepte. Če bi bil resen (in psihično »ne(z)moten«) arheolog ali antropolog, si tega ne bi dovolil oz. mu to na kraj pameti ne bi prišlo. V objemu bojazni, da njegove (arheološke in antropološke) teorije (zarote) in (»znanstvena«) odkritja/dognanja, ne bi (vz)držale, vpelje koncept sovražen uradne znanosti, premožne elite, vlade, režima, kar je po drugi strani celo inherentni del domala vseh konstrukcij iz registra teorije zarote. Videti je – vseskozi se zdi – da Osmanagić svoj groteskno-bizarni nateg izpeljuje iz nekaterih nepreverjenih (»polovičarskih«)  informacij in iz lažnih »dejstev« (merjenj). Osmanagić utrjuje svojo (psevdo)znanstvenost ravno na teh »mašilih«, ki imajo v resnici status »natega«/potegavščine oz. »intelegibilne laži«. Njegova predavanja so obogatena s fotomontažami – npr. hrib Visočica razglasi za »piramido Sonca« in v računalniškem »fotošopu« hrib suvereno retušira (beri: ponaredi/falcificira) v piramido, s čemer naredi vtis na gledalca). Tudi »laserski« svetlobni snop, včasih je vrisana spirala (iz vrha piramide, usmerjen v vesolje) preprosto vriše v hrib Visočica in trdi, da je to ta (skalarna) »energija piramid«. Bio-energiji včasih reče »či«-energija – za vsak slučaj pa vpelje še Reichovo orgonsko energijo, češ da piramide proizvajajo orgonsko energijo, ki jo je – kot koncept – sicer iznašel oz. »iz-želel« psihoanalitik Wilhelm Reich (ki se mu je na kocu tudi t. r. zmešalo – med drugim je želel v akumulator ujeti ženski orgazem). V želji po prepričljivosti – za vsak slučaj – vpelje še »vzpostavljanje energetskega mostu« (med piramidami) – frekvenca naj bi po njegovem znašal 28KHz … Samodejno se mu v predavanja tudi znamenite (vzhodnjaške) »čakre«, s katerimi hoče še bolj legitimizirati svojo (kvazi)znanstvenost in (kvazi)zdravilnost piramid in podzemnih tunelov. Da bo groteska še večja, dodajmo še tole Osmanagićevo bizarno misel: piramida je živa, diha in tudi govori, kar bi pomenilo, da ima (seveda) tudi svojo frekvenco, s katero se »oglaša«. Razdaljo med hribi (temeljni »brdo«/hrib je Visočica, ki jo je Osmanagić poimenoval »piramida Sonca«, prikroji tako, da vehementno trdi, da trije hribi – »piramida Sonca«, »piramida Meseca« in »piramida Zmaja« – v zračni liniji (če povežemo njihovi vrhove) predstavljajo enakostranični trikotnik s stranico 2180 metrov. Da je bolj prepričljiv in suveren, »na pomoč« pokliče še »meritve« Geodetskega zavoda (BiH iz Sarajeva) – ne ve pa, da se na »Googlemaps«, da to razdaljo izmeriti; in ta razdalja ni 3 krat po 2180 metrov, torej v obliki enakostraničnega trikotnika! (Razen, če vrh »piramida Meseca« raztegne – ker vrh »piramida Meseca« je v resnici plato v površini vsaj tisoč kvadratnih metrov.) Tudi, ko razglaša »NAJprecizejšo (sveto) geometrijo« – ploskve štiristrane piramide naj bi bile v skladu s severom oz. z vsemi štirimi stranmi neba – tudi falcificira; kompas mu služi zato, da utrjuje svoj arheološko-atrpološko-geološki nateg. Moj kompas (inštaliranega imam na GSM) je (na »piramidi Sonca«) kazal čisto drugače, kot trdi Osmanagić ... PS: https://www.roman-vodeb.si/

Sat, 10. Aug 2019 at 09:11

805 ogledov

Osmanagićev nateg – ali: osmanagićologija (5. del)
Ideja z zdravilnim/energetskim kamnom je v Osmanagićevi glavi v resnic nastajale več let (in jo je »pilil«, preoblikoval) – vse od časov, ko je »kamne« v Mehiki najprej povezal s (sfantaziranim, shaluciniranim) »potovanjem duš v različne dimenzije«, kar naj bi bila odlika Atlantidčanov. Atlantidčani so po njegovem imeli tudi znanje, da so z zvokom, torej posebnimi frekvencami precizno oblikovali kamnite bloke, ki so se (res) milimetrsko sklada en z drugim. Tudi več tonske kamnite bloke so nekoč (po Osmanagićevem mnenju)) Atlantidčani prevažali preko posebnih zemeljskih oz. geoloških linij. Osmanagić (že) davnega leta 2002 tudi razlaga, da je bila nekoč atmosfera drugačna, naravna zemeljska energija je bila močnejša, ozonska plast je bila 7x debelejša … Vse te »resnice« pa so – po Osmanagićevam mnenju (in k taki taktiki se zateka večina pristašev teorije zarote) – »popačili« oz. ljudem prikrili iluminati in/oz. prostozidarji. »Svašta!« bi se glasila pikra pripomba na vse te bizarnosti, ki se jih je Osmanagić posluževal že leta 2002, leta 2005 pa nadgradil v intelegibilno potegavščino v svoji matični Bosni. Zadeva v Visokem je toliko bolj zagatna in zapletena, po svoje pa tudi zares intelegibilna, ker ima sarajevski okoliš, vključno z mestom Visoko, resnično markantno srednjeveško kulturo – ki pa je stara (zgolj) okrog 500 let mogoče celo 1000 ali 2000 let, nikakor ne (bistveno) več. Osmanagić pa, v objemu histrionične egomanije in želje po senzaciji, govori od obdobju pred 5.000 in celo pred 30.000 leti … V resnici s svojim nategom, s svojo psevdoarhelogijo, s svojimi fantazijami/halucinacijami oz. t. r. lažmi, dela veliko škodo uradni (bosanski) arheološki stroki, ki je že do leta 2005 opravila veliko delo, ko je s svojimi izkopaninami korektno restavrirala izkopanine iz srednjega veka. Osmanagić pa v objemu svoje histrionično-narcistične patologije t. r. uničuje njihovo korektno strokovno arheološko delo. Da gre pri Osmanagiću za resnično psihopatološko podstat njegovega »arheološkega« početja (s histrionično-narcistično valenco) kontaminirano s številnimi neukrotljivimi željami, torej senzacionalizmi, nakazujejo presežniki (začnejo s atributom »naj«), ki jih uporablja v vseh svojih govorih (na svojih predavanjih in intervjujih). Pri Osmanagiću in njegovih »piramidah« je vse  »naj-naj«: NAJstarejše (piramide), NAJvečja (mreža tunelov), NAJbolj (zdravilna energija, voda, zrak …) , NAJpreciznejša (»sveta« geometrija), NAJvečji (betonski monolit, »beton K2«), NAJstarejša pisava/simboli ... Če se malce pošalimo, bi lahko rekli, da so celo njegovi klobuki, ki jih pogosto nosi tudi na dvoranskih predavanjih in v televizijskih studiih – kar potrjuje njegovo histrionično-narcistično patologijo – , s svojim večnim »inventarjem« klobukom deluje kot NAJvečji približek Harrisonu Fordu oz. filmskemu junaku (arheologu, pustolovcu) Indiana Jonesu … Osmanagić občasno jezno tarna, da ga vlada spotika (jasno, da takega šarlatana finančno ne bo podpirala). Logično je tudi, da ga smeši tudi uradna znanost (arhelologija, antropologija). Za »egiptologe« racionalizirano pravi, da ga spotikajo, ker se – kot pravi –  bojijo, da bodo veličastne egipčanske piramide padle v senco bosanskih … V igri pa so – resnici na ljubo – sedaj tudi »turistični« milijonski prihodki, ki jih Osmanagić oz. visoško »okolje« služi na račun teh »piramid«. Fenomen celotnega natega je, da se Osmanagić vselej elegantno znajde in suvereno (intelegibilno) brani. Vedno najde nek »razumen« razlog, da svoje svojevrstne bizarne in groteskne nanašalne blodnje zaščiti in jih dodatno legitimizira. (Na identičen način to počno turistični vodiči, ki dnevno nategujejo turiste.) V svojem dokazovanju Osmanagić izrablja razne svetovne »avtoritete« oz. kvazi avtoritete (in njihove »meritve«) ter medije, ki so sprva (naspol) senzacionalistično poročali o »bosanskih piramidah« … Nekateri potem pišejo protestna pisma – v smislu, da nikoli niso izjavili, da so t. i. bosanske piramide (v Visokem) delo človeških rok … Na identičen način kritizirajo tudi tunele, za katere večina pravih strokovnjakov trdi, da so jih Osmanagićevi volonterji sami izkopali – nekaj hodnikov pa je prva izdolbla (in potem tudi s peskom »zamašila«) voda, naravni podzemni tokovi. No, če bi bil Osmanagić resen arhelolog (in antropolog), bi delal svoje delo v »intimi«, na samem (in sam zase) in ne bi tako intenzivno hlepel po medijskih nastopih, javnih predavanjih – sploh pa ne bi bila njegova predavanja tako senzacionalistična (tudi klobuka ne bi nosil na predavanjih). Nobene (uradne) zgodovine ne bi hotel (na vsak način) spreminjati. Novinarji bi v tem primeru že opravili svoje – vključno z njegovo (spontano in samodejno) promocijo. Tako pa si Osmanagić prikroji – beri: lažira/falcificira/ponareja – podatke/informacije in, v objemu užitka, kipi od sreče, ko lahko širi svoj bizarni in groteskni senzacionalizem v medijski eter. Kot politolog, ekonomist (in amaterski arheolog), se vehementno spušča na področje, ki mu ni kos: na področje zdravja, zdravilnosti, tudi fizike. Ta senzacionalizem rabi za svoj duševni mir, za svojo histrionično in/oz. narcistično gratifikacijo. V svojo argumentacijo – da bo svoje arheološko-antropološke »pravljice«/fantazije/halucinacije bolj prepričljivo prodajal – vpelje (zdravilne) »frekvence« (Shumanovo resonanco, orgonsko energijo – tudi »sveto/sakralno geometrijo« …) in vse to poveže s celicami, z zdravjem, celo s pomlajevanjem … V svojih bizarno-grotesknih nanašalnih blodnjah skozi fenomen »sekudnarne elaboracije« (drugotne obdelave) zgradi intelegibilno in na videz konsistentno zgodbo (z repom in glavo), vendar je, realno in znanstveno gledano, za lase privlečena. Naključja povezuje v celoto, ki je zgolj na videz konsistentna – dober poznavalec (strokovnjak/znanstvenih) pa lahko v Osmanagićevi zgodbi najde številne pomanjkljivosti, »luknje«, natege in facifikacije (potvarjanje oz. ponarejanje podatkov/informacij in t. i. meritev – npr. avre, pri čemer mu pomaga celo nek slovenski »strokovnjak«/šarlatan). Jedro njegovih nanašalnih bloden predstavlja – bodisi (zgolj) želja po slavnosti, vendar v »smrtonosni« spregi z nasedanjem številnim teorijam zarote (torej, občutku, da uradna znanost ni prava, ni resnična; zato se apriorno zoperstavlja uradni znanosti/interpretaciji). Zato, da bolj suvereno naplahta/naserje/nategne ljudi, se poslužuje številnih (parcialnih) znanosti, izsiljenih (kvazi) meritev, (kvazi) »strok«. Najbolj prikladni so mu (seveda podkupljivi in kvaziznastveni) Rusi (tudi Poljaki). Izseke legitimne znanosti skozi divje posplošitve sicer simpatično vtke v svoje bizarno-groteskne nanašalne blodnje, da zveni bolj prepričljivo, suvereno in znanstveno – osnovna zgodba pa je kljub vsemu za lase privlečena. V resnici gre torej za nateg, ki mu najverjetneje še sam verjame – kar pomeni, da ne laže zavestno, pač javnost (turist, medije) zavaja nezavedno, na nek način nehotno, pač v objemu številnih (specifičnih) nezavednih procesov. PS: https://www.roman-vodeb.si/

Thu, 8. Aug 2019 at 08:59

802 ogledov

Osmanagićologija (bosanske piramide) – 4. del
Osmanagić se svojega »epohalnega odkritja« – projekta imenovanega »nateg« – lotil na senzacionalen način kar v svoji Bosni. Poprej je kar nekaj let turistično »lutal« po celem svetu in »rušil« uradno zgodovino/arheologijo s tezo – bolj rečeno vnaprejšnjo »fiksno idejo« – da je vse, kar nas uradna zgodovina/arheologija uči, napačno. Ker: le na takšen način – torej skozi svoj fantazijski senzacionalen – bo opažen, uslišan. Ravno ta histrionično-narcistična gratifikacija samega Osmanagića je v resnici (izvorno) tista, ki stoji onstran Visoških »piramid«. Vsa ostala »sociologija natega« se je Osmanagićevo (nezavedno) histrionično-narcistično željo nalepila/»naštrikala« naknadno. Nekakšna »sekundarna elaboracija« (drugotna obdelava) – kot bi rekel Freud – je tista, ki je sociologijo natega naredila intelegibilno in dobro (družbeno in psihološko) delujočo. Torej: Osmanagić je že od vsega začetka negiral, da so piramide grobnice – zato, da je lahko elegantno in na »velika vrata« vpeljal koncept energije (piramide kot »energetske mašine«), s čemer (senzacionalno) presega t. r. vse. Zdravje je pač eden od največjih, najbolj učinkovitih t. i. trdih označevalcev, ki človeka čustveno popolnoma prevzame, ga omreži, poneumi in ga t. r. ohromi – včasih celo spremeni v slepo-sledečega in ubogljivega zombija, v »ovčico«, ki nasede in sledi svojem (verskemu) guruju, v tem primeru Osmanagiću, njegovemu nategu. Mnoge »ovčice« čez noč – v objemu dobro poznanega t. i. transfera – postanejo celo marljivi (amaterski arheološki) volonterji, ki pomagajo »izkopavati«, torej kopati (»zdravilne«) tunele, ki naj bi bili po Osmanagićevi zapovedi stari 30.000 let … Na ta način spontano postanejo ujetniki oz. t. r. sužnji gurujeve, torej Osmanagićeve arheološke sekte, kar povsem asociira na klasično versko paradigme (v katero so ujeti še razni pomagači, ala turistični vodiči); Osmanagić je njihov guru/poglavar/voditelj, ki ga nekritično sprejemajo in družno nasedajo vsaki njegovi (psevdo)arheološki, (psevdo)antropološki in kavzi-znanstveni nebulozi. In ravno Osmanagićev histrionični narcizem je osnovno gonilo celotne paradigme bosanskih/visoških »piramid«. Cel krog niti ni tako začaran, saj ima Osmanagić osnovno vodilo (njegovo osebno uveljavljanje v javnosti) in tudi v naprej izdelano formulo (scenarij). Vprašanje časa je torej bilo, kdaj bo Osmanagić neko (naravno) skalo, torej nek (naravni 8-tonski) mega-monolit razglasi za temeljni »beton«, ki je seveda »vještački«, torej umeten. In seveda ga je našel – in poimenoval ga je »K2« (poprej je našel nekaj manjših kamnov/»betonov«). Svojo fantazijsko pravljico je takoj pospremil z (v naprej znano) interpretacijo, da so davni graditelji na tem kamnu/»betonu« graditelji oprli »izvor energije« in nad »betonom« zgradili še piramido. No, piramida je v resnici okrog 2 kilometra stran od tega  (tunelskega) »betona«. Glede na to, da sem se tega »betona« osebno dotaknil, ga otipal, preveril njegovo trdost, bi rekel, da ni izključeno domnevati, da je dotični Osmanagić na »K2« kar sam (lastnoročno) vgraviral še neke »praske« … Pri dotičnem »betonu K2« gre po moje mestoma tudi za zgolj neke naravne odrgnine/praske, ki se jim »ovčice«, pozneje pa tudi turisti – na »strokovno« pobudo Osmanagića – kar ne morejo načuditi. V njih vidijo vse, kar hočejo videti, oz. kar jim Osmanagić zapove/sugerira. Vsa ta »za lase privlečena« visoška »nadnaravnosto« in »nezemeljskost« ter genializmu svojega guruja čarobno prevzame najprej vse hobi-arheloge (volonterje), kot tudi turiste (očitno pa tudi vse turistične vodiče) … Medtem Osmanagić vse te naravne praske/odrgnine (ki so morda dopolnjene še s kakšnim lastnim »rokodelstvom«) vehementno – v objemu histrionično-narcistične želje po senzaciji – razglasi za simbole, za starodavno, če že ne kar »tujo«, torej nezemeljsko »pisavo« … In norost, torej parodija – beri: Osmanagićev nateg – je popolna, celo intelegibilna, z »repom in glavo« ... 

Tue, 6. Aug 2019 at 09:18

825 ogledov

Osmanagićologija – ali: o piramidah in energijah - 3. del
Piramide kot (zgolj) grobnice so se Osmanagiću – leta 2005, ko jih je »odkril« oz. »našel« (beri: »iz-želel«) – očitno zdele premalo senzacionalne. Glede na to, da se je s piramidami ukvarjal že nekaj let prej (pred letom 2005), je točno vedel, kaj so aduti pri zganjanju medijskega senzacionalizma. Zato že takoj na začetku na velika vrata vpelje (»vještačke«) piramide kot »energetske mašine«, ki imajo v svojem »konceptu« atribut zdravilnosti. In ker je t. r. napovedoval oz. razglasil zdravilno energijo (in jo z nekakšno kvazi-znanostjo tudi podprli s kvazi-meritvami – seveda povečini ruskimi), je ta, za lase privlečena »zdravilna energija«, kot znan fenomen (placebo efekt) »učinka pričakovanega«, tudi začela učinkovati in je (menda) še danes učinkujoča – seveda na tiste, ki so verjeli (in še vedno verjamejo) njegovi »znanstveni« napovedi. (No, name in na moje kolege v Visokem niso delovale nobene energije – niti, ko smo bili v znamenitih ravenskih tunelih – ker v Osmanagićev lari-fari nismo verjeli.) Po podobni placebo-paradigmi deluje tudi Medžugorje in še številne »zdravilne« (bio)točke/mesta po svetu. Ne smemo pozabiti, da je Osmanagić že vsaj tri let pred svojim bosanskim »odkritjem« (l. 2002) v svoji (izmišljeni, sfantazirani) »alternativni zgodovini« govoril o piramidah in starodavnih civilizacijah, o Atlantidi, Lemuriji – to sta dva (domnevno) »izginula« (potopljena kontinenta), »višje civilizacije«, ki so bile pametnejše in naprednejše od poznejših, celo pametnejša od naše, sedanje. Že takrat se je zatekal v identične senzacionalizme in »fiksne ideje« iz registra teorije zarote. Potvarjal in »sfriziral« (si) je zgodovino in na silo operiral s podatki, ki jih je preprosto »(s)haluciniral« oz. »(s)fantazilral« in ji prikrojil sebi in svoji »alternativni zgodovini« v prid. Časovnega stroja zagotovo ni imel (niti ga nima danes), pa tudi Bog mi vseh teh informacij ni dal. Prebivalce (domnevno potopljenega kontinenta) Atlantide je imel za dejstvo že leta 2002 – že takrat je npr. opredelil tudi tri katastrofalna obdobja na Atlantidi: pred 50.000 leti, drugo pred 28.000 in tretje pred 12.500 leti – kar je preprosto nemogoče (z)vedeti. Že leta 2002 je govoril potovanju duše skozi prostor in čas, torej skozi različne dimenzije in že takrat trdil, da piramide v resnici niso grobnice, pač pa »spiritualno-astronomski objekti« (kljub temu, da so v južnoameriških piramidah našli mumije). V svoji »alternativni zgodovini«, ki ji je leta 2002 dal ime »prepovedana arheologija« se oklepa celo Ericha von Dänikena (švicarskega »samostojnega raziskovalca« starodavnih kultur), ko inkovske (puščavske) figure/»risbe« (ki so vidne samo iz zraka) poveže z nezemljani oz. astronavti. Inkovski vodniki so Osmanagiću že leta 2002 v povezavi z mestom najvišjim (skritim) mestom (»straho svata«) Machu Picchu in mestom Intihuatana namignili, da nekateri tamkajšnji »sveti« kamni (Osmanagić omenja dva) izžarevajo energijo, če človek položi roke v bližino kamna na razdaljo par centimetrov … In ta isti trik (polaganja rok nad »kamen«/»beton« imenovan »K2«) Osmanagić 10 let uporabi v svoji Bosni, kjer sedaj turisti – na pobudo turističnih vodičev (»Mujota i Hasota i Fate«) – polagajo roke na par centimetersko oddaljenost od »betona« in od njega prejmejo energijo. (No, jaz sem na(d) »K2« položil kar celo glavo …) Kot placebo efekt (trik/finta) to »polaganje rok« seveda deluje – seveda na tiste, ki v to verjamejo oz. se jim v nezavednem spontano skonstruira verjetje. Ampak to ne pomeni, da ima (sveti) »kamen«/ »beton« posebno energijo, pač pa pomeni, da ljudje verjamejo v nekaj, kar potem skozi placebo efekt nanje res »zdravilno« oz. »pozitivno« deluje. Po podobni logiki Osmanagić oz. njegovi (turistični) vodiči prelisiči turiste z »energijo v tunelih«, »zdravilno (informativno) vodo«, »zdravilnim zrakom«, krožnim »energetskim« sprehodom skozi krožni labirint »zlatih« kamnov; kamne – in to (za vsak slučaj) okrogle – so vrli Bosanci kar sami poštrihali z »zlato« barvo) … Meni osebno se je ta potegavčina – iz registra vseh visoških perverznih nategov – zdela še najbolj domiselna, celo genialna. Ker: vsa ta visoška energije vpliva na naše počutje preko direktnega vstopa v celice, ki jih celo pomlaja, ne samo zdravi. Genialno!
Teme
Bosna piramide Osmanagić psihoanaliza teorija zarote

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Osmanagićev nateg! – ali: o osmanagićologiji – 7. del