Članek
Peterson Vs. Žižek - 2. del
Objavljeno Apr 22, 2019
Tako Peterson, kot Žižek sta – za moj okus in glede na naravo tematike – preveč kultivirala svojo faličnost, testosteronskost (napadalnost, »prepirljivost«) in nekako nista rekla bobu bob (bližje bobu je bil sicer Peterson). Preveč sta se dobrikala en drugemu; parodija bi dosegla višek – in samo to je še manjkalo –, da bi en drugega laskala. (Za kozlat!) No, bistveno več testosteronskosti je premogle Žižek, kljub temu, da je delal nepotrebne ovinke – ovinkaril je kot mačka okrog vrele kaše. Peterson pa je bil po drugi strani kot t. r. gostitelj do svojega gosta preveč blag, spoštljiv, vljuden, »bontoniziran«, kot da (tokrat) ne bi vedel, da v akademskem diskurzu (v kontekstu nasprotujočih si mnenj) ni uvidevnosti. Kadar se sooča z »moškinjami«, je veliko bolj suveren in napadalen, kot je bil do Žižka. Že Žižek ni premogle prave faličnosti/testosteronskosti, Peterson pa je bil (po mojem videnju/občutku) naravnost »estrogenski«.
Gostitelj Peterson bi se moral (bolj) pripraviti na Žižkovo (eventualno) taktiko oz. jo predvidevati – torej: v primeru, da/če Žižek ne bo neposredno »promarksističen« (prosocialističen), pač pa bo zgolj »napadal« kapitalizem, da bi v tem primeru sam Peterson izpostavil Žižkove »promarksistične« zdrse, kjer je bil evidentno, vendar spodletelo, navijaški do socializma/marksizme. Žižkovi »ta levi« bi lahko Žižku celo očitali evidenten manko »promarksističnosti«. Peterson je po drugi strani izpadel kot naivni »poštenjakar«, ki je hotel svetovni javnosti iskreno dopovedati, da je kapitalizem (kot družbenoekonomski sistem) bolj uporaben (in smiseln) kot socializem. Žižek je izpadel navaden lisjak, ki si ni upal braniti marksizma in/oz. socializma. Ne nazadnje bi se Peterson preventivno vendarle lahko bolj »pozanimal«, kako se je Žižek vendarle – in to je logično – sprijaznil, da je bil socializem (»verzija 1.0«) neuspešen, in da se ne more kosati s kapitalizmom.
Ampak Žižek ne bi bil Žižek, če ne bi bil – četudi je bil (za moj okus) »slab« – bolj udaren in je posledično požel več aplavza, ki si ga (za moj okus) niti ni zaslužil, vsaj v takšni obliki, kot ga je bil deležen, ne. Žižek se je – karikirano rečeno – »dobro izmazal«. Torej, kljub temu, da ni izpostavil pozitivnih plati marksizma – tako v ideološko-proletarskem kontekstu, kot v družbeno-ekonomskem kontekstu (Marxova teorija tržne vrednosti je namreč večna in drži še danes.)
Uvodoma sem rekel, da oba »petelina« nista rekla bobu bob, je bil pa Peterson bližje, in to se mu lahko šteje v čast in plus. To, da je Žižek dvoransko publiko (s starim »vici«) bolj nasmejal – in to je bila njegova adutna finta –, zame osebno ni ne vem kakšna vrlina, še manj presežek. Peterson je bil vendarle bolj iskren; trudil se je, da bi kaj smiselnega in uporabnega povedal, kljub temu, da ga je Žižek s svojo svojevrstno pasivnostjo (v smislu manka promarksizma) hromil. Žižek se je po drugi strani »ven (iz)vlekel« ravno s svojo filozofsko ohlapnostjo in nedefiniranostjo – celo »neopredeljenostjo«, kljub temu, da se je od njega pričakovalo, da bo (bolj) udarno promarksističen. Za poznavalce Žižkovega opusa je bilo videti, kot da nima jajc za neposreden spopad. Zato se spopad (vele)umov v resnici sploh ni zgodil, in to zaradi Žižkove (že omenjene) pasivnosti. Žižkov prebrani »speach« nam, Slovencem nekako »ni sedel«, saj smo Žižka vajeni poslušati v njegovi (originalni) »slovenski angleščini«. In napaka je bila, da je Žižek svoj koncizni govor prebral, čeprav je to Petersona – verjetno nevajenega takšnega filozofiranja – malo zmedlo. Žižek je všečno blestel, ko je na krilih svojega »noslanja« in ostalih tikov – najbolj udarno je bilo njegovo (patetično) samovlečenje za majico – napadal poslušalce tudi takrat, ko je povsem po nepotrebnem vpeljal drek in (nemške) WCje. (Mladen Dolar bi mu lahko rekel, naj ne pretirava – no, pa saj ga Žižek tako ali tako ne bi poslušal.) Tudi s (pre)pogostim in simptomatskim omenjanjem Trumpa je pretiraval – kot da bi si iskal (leve/demokratske/mlade) zaveznike/pristaše – ali pa, da bi se hotel odkupiti za (predvolilno) tezo, da je za ZDA (in svet) v resnici bolj nevarna Hillary Clinton in ne Donald Trump. (Tudi zveličavo omenjanje Bernieja Sundersa ni bilo potrebno.)
Tudi razprave/diskurza o sreči se je Žižek (za moj okus) lotil ponesrečeno, bolje rečeno »naspol«; lahko bi povedal bistveno več, glede na to, da ravno »njegova« psihoanaliza tematizira znamenito načelo ugodja in srečo (ki ju je Freud konceptualno sicer preveč poenostavljeno enačil). Žižkov prijatelj Dolar se je Freudove knjige »Nelagodje v kulturi« (leta 2001) verjetno lotil s posebnim navdihom; z Žižkom sta vsekakor moral biti v navezi (le kdaj nista?). In Freud v tej knjigi precej razpravlja o sreči in tudi o Oktobrski revoluciji, marksizmu in boljševizmu (kot utopični iluziji)! Žižek je v tem kontekstu v resnici povedal zelo malo oprijemljivega (je pa govoril doživeto in srčno, kar ga je reševalo in rešilo). Peterson je bil po drugi strani medel, vendar življenjski – kar pa(č) ni odtehtalo Žižkove »nevrotične« drže. Nekje sem zapisal – takšno je moje mnenja –, da bi Žižek moral bolj kontrolirati svoje tike, svoje smrkanje/noslanje, (samo)vlečenje za majico … No, ker gre verjetno za nezavedne, torej nekontrolirane tike, tega verjetno ni zmožen. Ampak, ko je svoj tekst bral, je bil bolj »normalen«. Vsi ti tiki, vključno z govorno napako, so v resnici Žižkov adut pri vzpostavljanju statusa »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«. (Na podoben način bi bil Stephen Hawkings brez svoje paraplegije, robotskega glasu in invalidsekga vozička povsem sivo povprečen astrofizik.) No, tudi Peterson ni bil brez svojih (simptomatskih) »tikov«. Glede na to, da se je pogovarjal s (teoretskim) psihoanalitikom in glede na to, da je bil t. r. celemu svetu na očeh, bi moral bolj paziti na svoje (simptomatsko) snemanje prstana (verjetno poročnega).
Kaj naj rečem v sklepu? Kar se mene tiče, dvoboj ni upravičil mojih pričakovanj (seveda sem subjektiven!) – in to zaradi Žižkove »pasivnosti« – t. r. nobenih dobrih plati marksizma (in socializma) ni izpostavil. Peterson bi se namreč čisto drugače – bolj suvereno – odzval, če bi Žižek vrgel na mizo svoje »marksistične« adute. No, (zgolj) obojestransko strinjanje, da ima kapitalizem svoje (hude) nepravilnosti – v povezavi z socialno neenakostjo (med bogatimi in revnimi) – ni upravičilo mojih pričakovanj.
PS1: Takšnega komentarja Marcel Štefančič (ki je bil v Torontu) v svojem (pristranskem) Studiu City ne bo »zmogel«; in tudi Dnevnik in Delo ne bosta imela »dodane vrednosti«. Me pa prav zanima, kako se bosta »(i)zgubljala« Žerdin in Markeš v svojem/Delovem tedenskem videeu/vlogu »Od srede do srede«.
PS2: Tole pa je moj napotek Žižku, ki ga (seveda) (na žalost) ni upošteval:

Naslov me je pritegnil! Skozi branje sem se le s težavo prebil do konca. Iz povedanega sem zanemaril začetne faluse (luleke:) nato pa spoznal, da je bilo veliko čvekanja za dober denar in nič povedanega. šovbiznispač