MOM/"borderline" - 1. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sobota, 12. januar 2019 ob 18:30

Odpri galerijo

V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, »borderline«) o kakršni govorijo psihiatri. Psihoanaliza seveda gleda na to, kot tudi na vse ostale osebnostne/psihične motnje, drugače kot klasična psihiatrija. Ko je bila psihoanaliza še v povojih, se je diagnoza za (evidentno, očitno) osebnostno motnjo glasila »karakterna/značajska nevroza«, kar je (z)moten t. r. cel karakter/značaj, cela osebnost. Na to je opozoril že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja mladi freudovec Wilhelm Reich. Za MOM, o kateri bo govora v tem poglavju (in se je kot diagnoza prijela v psihiatriji), bi lahko rekli, da gre zgolj za enega od derivatov širših osebnostnih motenj. Atribut »mejna« (OM) v bistvu pomeni, da »motenec« občasno nekako prestopi mejo (»mile«, Reich bi rekel »simptomatske«) nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, malce »noro«, torej s psihotično logiko – kot da bi imel dezorientirane (ključne) obrambne mehanizme, ki mu izkrivljajo občutenje oz. videnje neke vsakdanje (čustvene) situacije, predvsem tiste, vezane ne (medosebne) odnose. Nima sicer psihotičnih prisluhov in/ali halucinacij, vendar pa je njegov sistem razmišljanja (in sklepanja) kontaminiran z očitno spodletelimi (subjektivnimi) občutki/emocijami, z nelegitimnimi mislimi.

MOM (v ožjem pomenu besede/kratice) se s svojimi simptomi (čudaštva) začne vzpostavljati (kazati, manifestirati) že v pozni puberteti ali zgodnji odrasli dobi (v začetku dvajsetih let). Takrat se vse tri zgodnje faze psihoseksualnega razvoja (oralna, analna, falična) ponovno, tokrat simbolno uveljavljajo. Z določenimi nakaznimi simptomi oz. določenimi posebnostmi se lahko MOM opazi (posumi) celo že prej. Glavni značilnosti te (»mejne«) osebnostne motnje sta impulzivnost/agresivnost in (čustvena) nestabilnost (lahko zgolj na nivoju psihične realnosti, torej v občutkih, ne pa tudi v dejanjih). Vse te psihične specifike oz. anomalije imajo seveda infantilno podstat (fundament). V psihiatričnem (relativno skopem) izrazoslovju bi se reklo, da osebe s to motnjo (nenehno) nihajo v razpoloženju, interesih (zanimanjih, preokupacijah, hobijih) in (partnerskih, profesionalnih, prijateljskih, tudi terapevtskih) odnosih. Psihoanalitična replika pa bi se v tem kontekstu glasila: natančno zato, ker je MOM-oseba kot otrok doživela določene specifike v svojem takratnem libidinalnem življenju, se jim v odraslosti – začenši v puberteti – začenja dogajati oz. uveljavljati vsa ta ponesrečena »infantilna prvost«. Nihanje v razpoloženju predstavlja obdobja običajnega čustvovanja, ki ga nenadoma lahko zamenja obdobje intenzivne anksioznosti/tesnobnosti, žalosti/obupa in potrtosti, lahko pa tudi krize identitete. Jedra za tovrstne anomalija je treba iskati v libidinalni/čustveni (dis)harmoniji z mamo, na kar sta opozarjala predvsem Bowlby in Kernberg. Obdobja neobvladljive jeze (posebno pri moških pride jeza do izraza/manifestacije tudi navzven) imajo prav tako infantilno jedro, ki po vsej verjetnosti – ker gre za falični atribut – gravitira najbolj v ojdipalno fazo. Bes in jezo prejmejo najpogosteje usmerijo na najbližje (starši, otroci, partnerji, terapevt). In ker imajo MOM-ovci še (paketno) okrnjen Nadjaz, je domala izbruhe jeze/besa nemogoče krotiti. Samopodoba oseb z MOM – beri: moč Jaza/Ega – je navadno nizka; spreminjajo se (jim) tudi vrednote, interesi in cilji ter pričakovanja. Pogosto jih doleti nekakšno dolgočasje (neizpolnjenost, »nekaj ciljnega je te treba v življenju početi«), tudi občutki praznine, ki lahko preidejo v depresijo. Psihoanalitično gledano se občutki praznine (in depresija) napajajo iz infantilnih deficitov/primanjkljajev v libidinalnem »prejemanju« mame oz. občutenja materine ljubezni (topline, nežnosti, zaželenosti, blaženosti). Čustvena nihanja otežujejo razvijanje trajnih/stabilnih (partnerskih, terapevtskih, prijateljskih, kolegijalnih) odnosov, in to natančno zato, ker se infantilna navezanost z mamo ni dogajala po ustaljenem/zaželenem libidinalnem protokolu. Določeno osebo – terapevta, sodelavce, bližjega sorodnika (mamo, očeta, partnerja, otroke, vnuke) – lahko idealizirajo, a kaj kmalu se občutenja spremenijo (oseba postane kritizirana, pri njej najdejo številne slabosti, včasih kar čez noč, v trenutku). In tudi ta čustvena specifika/anomalija se navadno napaja ravno iz »čudnega«, torej nepravilnega odnosa, ki ga je imel otročiček z materjo – bolje rečno: kot ga je imela (nekoč) mama s svojim otročičkom. Za osebe z MOM velja – tako pravijo psihiatri –, da mnoge življenjske kontekste vidijo črno-belo, torej (za)nihajo v skrajnosti.[1]

Ker je ta zapis namenjena ravno pravilnemu/ustreznemu razumevanju psihopatologije, je nadaljnja psihoanalitična teoretska intervencija v MOM neizbežna. Vsak psihiater, ki da nekomu diagnozo MOM, zna povedati, da takšni pacienti doživljajo hudo čustveno bolečino na različnih področjih – vključujoč s tesnobnostjo, žalostjo, depresijo, sramom, krivdo, praznino, osamljenostjo, depresijo … Nad vsemi temi občutji se pritožujejo ravno pacienti sami. Psihoanaliza (kot miselni koncept) pa je tista, ki mora fingirati na nezavedne vzroke za nastanek vseh teh simptomov. Špekulacije, da MOM sooblikujejo genetski dejavniki (in konstitucijske značilnosti ter nevrološke in/oz. nevropsihološke nepravilnosti) so seveda legitimne, vendar nedorečene oz. nedokazljive. Psihoanaliza v etiologiji MOM izpostavlja (libidinalno hiperinvestirane) dogodke iz otroštva, ki pri MOM-ovcu predstavljajo neizbrisljiv »miselni odtis«, torej etiološki fundament, na katerem se z leti zgradi (osebnostno/karakterno »čudštvo«, (rahla) »trčenost«, torej MOM. Vsa čustvena regulacija se odraslemu dogajajo po diktatu otroštva – po načelu, da je »otrok oče odraslega človeka«, kot bi rekel Freud. Nenehni (čustveni) stresi in razno-razne zlorabe (v otroštvu), v povezavi s temeljno/fatalno infantilno nepravilnostjo, torej dezorganiziranim vzorcem navezanosti (na mamo), v največji meri botruje vzpostavitvi MOM. MOM-ovci imajo težave v medosebnih odnosih – v smislu občutenja varnostni – natančno zato, ker so se ne-varno počutili kot otroci; prvenstveno jih ni zaščitila mama, »preveč slabe mame« pa ni korigiral »dovolj dober oče«, in krog je potem (za bodočega MOM-ovca) začarano sklenjen. Tudi napačno samosprejemanje oz. dojemanje samega sebe je popačeno, če starši niso opravili svoje naloge na normalen/dostojen, »dovolj dober« način. (Lacanov) Véliki Drugi subjektu (pacientu/MOM-ovcu) posledično diktira napačno samovrednotenje in samodojemanje. Takšne zgrešene občutke lahko MOM-ovci vzpostavijo v partnerskem odnosu (v službi pa lahko povsem normalno funkcionirajo), ali pa obratno – torej se doma nekako znajdejo, na delavnem mestu pa (v odnosih s sodelavci) zatajijo. Navadno MOMovci »zatajijo« – beri: so »drugačni« – povsod, in doma in na delovnem mestu in med znanci, sorodniki, prijatelji (če jih sploh imajo). »Čudnost« je pri večini MOM-ovcev kar paketna. Ker: če zataji mama, potem je velika verjetnost, da se dotična mama ni znašla niti pri iskanju pravega/normalnega »oplojevalca« (partnerja/moža). »Preveč slabo mamo« ne korigira »dovolj dober oče«, ker je tudi sam (za otroka), milo rečeno, nefunkcionalen, vzgojno (očetovsko) neuporaben. Ločitve so (pri nekaterih bodočih MOM-ovcih) problematične na poseben način – tako kot (zgodnja) smrt enega od staršev (bolj kot očetova prezgodnja smrt je fatalno slaba materina smet).[2]

Statistične raziskave so tudi pokazale, da je med MOM-ovci veliko takšnih, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni. (Med raznoraznimi zlorabami je spolna – če traja daljše obdobje, še posebej, če je incestuozne narave – najhujša.) Koncept genitalij je pri ljudeh pač tak, da so deklice bistveno večkrat spolno zlorabljene kot dečki. Verjetno je zato tudi žensk, ki jih (pri)zadane MOM, proporcionalno (odstotkovno) več kot moških. Vsaka malce bolj intenzivna spolna zloraba pusti neizbrisljive posledice na duševnosti, kar pomeni, da psihiatri v žrtvah spolnih zlorab pogosto hitro zaznajo MOM.[3] Psihoanaliza (kot koncept razumevanja duševnosti) je še posebej na področju spolnih zlorab bolj previdna in bolj detajlna, etiološka.

Pri osebah s klasično depresijo (če ta sploh obstaja) ali bipolarno motnjo popačeno razpoloženje navadno traja več tednov; pri MOM-ovcih pa je situacija malce drugačna. Intenzivna občutja jeze, depresije/žalosti ali anksioznosti lahko trajajo le nekaj ur, največ nekaj dni, ker je pač etiološko/vzročno ozadje (iz otroštva) drugačno. In v tem času lahko MOM-ovci izkusijo epizode impulzivne agresije, se morda samopoškodujejo, v tem času se lahko omamljajo (zato, da si dvignejo ugodje v počutju) … Tudi zaradi tovrstnih eskalacij (stopnjevanja zdrsov) imajo MOM-ovci precej nestabilne medosebne odnose (mimo tega, da v njihovem nezavednem prežijo ponesrečeni infantilni odnosi, da se transferno vrnejo in simbolno podoživijo). Čeprav MOM-ovci lahko razvijejo močno navezanost – to pomeni, da v vsak odnos lahko investirajo veliko libida/energije – so te libidinalne vezi nihajoče v skrajnosti, torej so burne. Umirjajočega in spravljivega flegmatizma MOM-ovci ne premorejo (razen, če se tega ne naučijo v psihoterapiji) zato, ker so kot otroci doživljali burne libidinalne/čustvene hiperinvestirane eskalacije v odnosu do »pomembnih drugih« (predvsem do mame in/oz. očeta/staršev – če gre za otroke v reji ali za posvojence, je situacija lahko še bolj dispozicionirana za raznorazne čustvene izbruhe). Ekstremi v čustvovanju – bodisi v ljubljenosti in navezanosti, pa do hipnega sovraštva in jeze/besa – so ravno značilnosti oseb z MOM, torej oseb, ki so imeli kot otroci ponesrečen odnos do mame (včasih tudi do očeta) oz. do staršev (kot »pomembnih drugih«). Njihovo obnašanje do najbližjih, torej (predvideno) ljubljenih oseb predstavlja simbolni nasledek odnosov, ki so jih imeli kot otroci do »pomembnih drugih«, predvsem do mame (in očeta ter sorojencev, bratov in sester). Obnašanje se spreminja od idealizacije (močne ljubezni in občudovanja) pa do jeze/besa in totalnega razočaranja/obupa. Razočaranje in obup sta simbolna naslednika tistega prvega otrokovega razočaranja, ki ga je – kot bodoči MOM-ovec – doživel v odnosu z mamo (ali zgolj s »pomembnimi drugimi«). Do libidinalno hiperinvestirane eskalacije navadno pride že ob manjših konfliktih ali kratkih separacijah z ljubljeno osebo. To MOM-ovcem predstavlja (asociativni) sprožilec, ki aktivira tisto fundamentalno podstat, ki se je vanje naselila v otroštvu, torej v nestabilnih odnosih s »pomembnimi drugimi« (predvsem z mamo). Logično je, da so osebe diagnosticirane z MOM zelo občutljive v kontekstih (domnevne ali pa realno doživete) čustvene zavrnitve na katere se odzovejo s hiper (libidinalno) investirano jezo/besom … Če so bili otroci nekoč prikrajšani za ljubezen mame (in varnost), se v odraslosti obnašajo na identičen način, le da čustvene reakcije (zaradi infantilne hiperlibidinalne investiranosti) eskalirajo do skrajnosti. Vsakršno zavrnitev posledično vzamejo kot vnovičen dokaz, da so sami slabe osebe – ker so si pač kot otroci izoblikovali zmotno interpretacijo, da niso ljubljeni (in sprejeti), ker je z njimi nekaj narobe. V tem začaranem krogu MOM-ovce obvladujejo intenzivna čustva, tudi tista, povezana z dvomi in strahovi (v povezavi z zavrnitvijo, ki so jo kot paradigmo že doživeli kot otroci). Osebe, ki so bile v otroštvu ranjene na takšen način (z zavrnitvijo) – psihiatri jih pač diagnosticirajo z MOM –  težko prenašajo osamljenost, zavrnitev/zapustitev, posledično tudi težko sprejmejo samoto (to, da so sami, brez partnerja).[4] Zavrženi otroci imajo v odraslosti še posebej patološko potrebo po tem, da morajo vedno imeti nekoga ob sebi in ne znajo biti sami, kar zna biti zanje še kako pogubno (ker pač pristajajo na kakršenkoli odnos, ki je lahko popolnoma patološki). Strategije, ki jo (sekundarno) izoblikujejo tako ranjene osebe, so navadno čudne/čudaške oz. popolnoma nesprejemljive. Burna prizadevanja, da bi se tako ranjene osebe izognile zavrnitvi, lahko vsebujejo impulzivna in bizarna izsiljevanja vključujejo s samopoškodovanjem, grozijo lahko s samomorom (ki jim sicer vselej spodleti). So pa takšne reakcije največkrat plod t. i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave, kot bi rekel Freud), kar torej ne pomeni, da imajo reakcije kakšno konkretno simbolno ozadje/strukturo (ki bi se napajalo iz otroštva), pač pa gre zgolj za to, da je sistem (v tem primeru gre za prizadevanje, da oseba ne bi bila sama/osamljena) intelegibilen, funkcionirajoč/delujoč in na nek način logičen.[5]

Mnogi raziskovalci na področju MOM ugotavljajo, da imajo osebe s to diagnozo tudi motnje v samopodobi, torej v (dezintegriranem) Jazu/Egu oz. v Selfu/Sebstvu in seveda tudi v Nadjazu. Infantilne zbrke (beri: libidinalne anomalije v primarni družini) največkrat pomenijo tudi anomalije v razreševanju Ojdipovega kompleksa, kar s seboj nosi tudi motnjo v formiranju Nadjaza (moralne razsodnosti). Posledično se osebam s tako dezintegrirano psihično strukturo (osebnosti, karaktra) dogajajo tudi motnje v kogniciji (razmišljanju, sklepanju, mišljenju/míslenju). Do  anomalij prihaja tudi v samozaznavanju in umestitvi sebe v okolico, v vsakdanje življenje, v družbo. Zalomi se jim tudi pri planiranju življenjskih ciljev, planov, dolgoročnih načrtih. Takšne osebe se v mnogih življenjski kontekstih zakalkulirajo – tudi zato, ker njihov Nadjaz ne vsebuje pravih (»BIOS-nih«, fundamentalnih) »datotek«; ponotranjenih moralnih popotnic, ki bi jim dajale življenjski kompas pri tvorjenju planov in odločitev nimajo; identifikacije s starši (in »pomembnimi drugimi«) so kontaminirane z »nesnago«, ki jo nosijo v sebi ti pomembni identifikacijski liki … In ni čudno, da je ravno čudaškost (in osebnostna/karakterna »zmedenost«) ena od temeljnih karakteristik oseb, diagnosticiranih z MOM. Te osebe se skozi (Vélikega) Drugega vidijo popolnoma napačno – zgrešene pa imajo tudi številne druge občutke; mnoge resnice (videnje različnih vsakdanjih situacij) so skozi njihovo (subjektivno) optiko popolnoma izmaličene in »nore«. Kot sovražne vidijo druge, pa tudi sebe vidijo v slabi luči, popolnoma nevredne – ker so se kot nevredni (za starše – starševski vidik pa imajo skozi »pogled Drugega« tudi ponotranjen) počutili celo otroštvo. Konstantno (in kronično) se jim zdi, da jih svet/okolica/družba ne razume. Vseskozi imajo občutek, da se z njimi grdo ravna – in to predvsem zato, ker so se do njih v otroštvu grdo/neprimerno obnašali ključni (libidinalni) liki (»pomembni drugi«) – predvsem mama. Včasih celo od okolice nezavedno izsilijo, da se le-ta do njih grdo obnaša, ker so edino tega vajeni in se v takšnih situacijah domačno znajdejo.[6]

MOM-ovci se pogosto počutijo nemočne in prazne natančno zato, ker so kot (zavrženi ali zlorabljeni) otroci doživeli identično čustvo v odnosu do mame/očeta oz./in/ali do »pomembnih drugih«. Motnje identitete so zgolj posledične. Največkrat pa so (psihične) motnje osebnosti zaznane tudi v percepciji spolnosti in spolne identitete. Motnja spolne identitete (homoseksualnost) vključno z motnjo v spolni želji (spolnih afinitetah) je mogoče še kako povezovati z MOM. Vendar so na področju zaznavanja in teorije »motnje spolne identiteti« feministično-LeGeBiTrovski lobiji tako močni, da se niti v strokovnemu diskurzu (kaj šele laičnem) preprosto ne dovoli, da bi se govorilo na to temo in v to smer.[7]


[1] Znamenita teorija nevezanosti (otroka na mamo) Johna Bowlbyja v tem teoretskem kontekstu prihaja do popolnega izraza.

[2] Ločitev staršev sama po sebi ni fatalna – v smislu poznejšega pojava MOM pri otroku; problematično pri nekaterih tipih ločitev je frustracija otrok (bodočih MOM-ovcev), ker se starša ne dopolnjujeta oz. korigirata, če eden od njiju zataji, drugega pa ni zraven (v družini), da bi ga vzgojno korigiral. Občutki otrok ločenih staršev so tako ali tako specifični, torej drugačni od otrok, katerih starši se ne ločijo; in posledično so drugačna tudi (raznorazna) občutja v odraslosti.

[3] V tem kontekstu lahko utemeljim tezo, ki sem jo legitimno izpostavil že na nekaterih drugi mestih in kontekstih – namreč: feminizem je izjemno ponesrečene ideologija tudi zato, ker so ideologinje in glavne aktivistke ženske, ki so bile v otroštvu spolno zlorabljene (večina militantnih feministk je tudi lezbijk); in ta njihova infantilna travma/frustracija mnogim eskalira do MOM (z vsemi pripadajočimi derivati).

[4] Posledično zato apriorno sprejmejo v svoje življenje – beri: pristanejo na partnerstvo – popolnoma neprimernimi partnerje s katerimi je resnično nemogoče živeti (zapustiti pa jih ne znajo oz. ne zmorejo).

[5] Naj ob tem navedem primer iz klinične prakse, kjer je nek moški svoji ženi neprestano grozil s samomorom – vendar ne preprosto zato, da bi s tovrstnim sadističnim ultimatom kaj pomembnega dosegel, pač pa zato, ker je to/tako vedenjsko paradigmo preprosto ponotranjil iz otroštva. Mama je dotičnemu moškemu (kot otroku) vselej grozila, če ni bil priden/ubogljiv, s samomorom, in to učinkovito. Dotični moški je ob svojih grožnjah namenjenih ženi še sadistično užival zato, ker je predpostavljal, da žena ob teh njegovih grožnjah trpi. Užitek ob misli, da žena trpi, se je seveda napajal iz potlačene jeze do mame. Par (z dvema otrokoma) se je po nekajmesečni agoniji, na pobudo žene, ločil. Moža bi psihiatri verjetno hitro diagnosticiratli z MOM (imel je še nekaj hudih psihičnih/osebnostnih/karakternih anomalij/posebnosti).

[6] Vseskozi je omenjana mama kot fatalen in najpomembnejši »pomembni drugi« oz. libidinalni lik, ki s svojim neprimernim odnosom do otroka le-tega pahne v čustveno stisko na takšen način, da postane njegova psiha (osebnost/karakter) v odraslosti tako zaznamovana, da psihiatri vse simptome povežejo oz. diagnosticirajo z MOM. Za deklice je ta fatalen lik pogosto oče. Pri dečkih pa je vpliv očeta drugačen – in to ravno zaradi narave Ojdipovega kompleksa.

[7] Na tem mestu je vredno in smiselno še enkrat poudariti, da je homoseksualnost (gejevstvo in lezbištvo) v največji meri povezana z napačno razrešenim Ojdipovemi kompleksom (in posledičnimi napačnimi primarnimi identifikacijami), pogosto pa tudi s spolnimi zlorabami. Obe anomaliji sta (statistično gledano) v veliki korelaciji z diagnozo MOM, ki jo pacientom dajejo psihiatri. Korelacija bi bila še veliko večja, če bi se geji in lezbijke pogosteje zatekali k psihiatrom (in psihoterapevtom). Medtem ko je biseksualnost pri ženskah kar nekakšen logičen atribut običajnega »Ojdipa«, je pri moških napačen/ponesrečen »Ojdip« (in posledična homoseksualnost) znamenje hude infantilne anomalije v primarni družini, ki ponesrečeno vpliva tudi na nekatere druge duševne procese, predvsem pa tudi na tvorjenje Nadjaza.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

903 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1169 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/

Wed, 2. Oct 2019 at 09:43

473 ogledov

Šport in seksualnost - 4. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.   Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.« Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti. Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa. No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa. Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu). Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve). Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna. Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki. Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo. Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti. PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig): https://www.kingkongteater.si/

Sun, 29. Sep 2019 at 11:56

952 ogledov

Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.   Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično. Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega. V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži. To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki. Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja. Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti). Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje. PS: https://www.roman-vodeb.si/ 

Wed, 25. Sep 2019 at 12:38

837 ogledov

Psihoanalitični transfer v razumevanju odnosa trener/ka-športni/k/ca – 2. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): V prejšnji številki smo nakazali, da se v športnem tandemu trener(ka) – športni/k/ca navadno izoblikujejo posebne čustvene, libidinalne vezi, ki so znane iz klasične klinične (psihoanalitične oz. terapevtske) prakse pod imenom transfer(ni odnos). Dobri oz. pristni odnosi med trenerjem in športnikom oz. športnico so ključ do športnega uspeha. Ta transferni odnos pa v sebi nosi pasti, ki jim včasih niso kos niti najboljši trenerji. Če pride do t.i. kontra transferja (vzajemne ali povraten čustvene libidinalne povezave trenerja s svojim športnikom ali športnico), postane odnos zapleten. Zapletenost se stopnjuje takrat, ko gre za transfer(ni odnos) med trenerjem in (odraslo) športnico – takrat je opcija tudi prava seksualnost. Že v prejšnji številki smo namignili, da je libido motivacijsko življenjska energija in da gre v temelju za seksualno strast (v najširšem pomenu besede) iz katere je sestavljena tudi sama ljubezen. Rojstvo ljubezni datira v zgodnje otroštvo, takrat, ko se otrok »zaljubi« v svoj prvi ljubezenski oz. libidinalni objekt – v svojo mamo. Mama je zanj tiste vrste (libidinalno) ugodje iz katerega se v odraslosti razvije ljubezen. Deklice v svojem odraščanju, za razliko od dečkov, zamenjajo svoj prvi ljubezenski objekt, mamico z očetom. Ta, za deklico vsemogočni (infantilni) oče, se v odraslosti vselej vrača oz. se simbol(ič)no oživlja, transferira. Ko se odraslo dekle oz. ženska zaljubi, se vselej zaljubi v naslednika svojega, v otroštvu doživetega očeta. »Princ iz sanj« ima navadno vsaj eno, ponavadi pa več lastnosti, ki jo nezavedno spominjajo na očeta. V takšnega fanta oz. moškega se dekle oz. ženska zaljubi precej lažje in hitreje ter močneje kot v nekoga, ki niti malo ne spominja na očeta.  V kontekstu našega razmišljanja je treba vedeti, da je dober trener tisti, ki ga ima športnica za nekakšnega »drugega očeta« – in se do njega tudi tako vede, on (trener) pa ji to pozornost vrača. Takšnemu trenerju tako zelo zaupa, da jo je le-ta, (če je seveda tudi strokovno dovolj dobro podkovan in če so vse druge možnosti ustrezne) sposoben popeljati do vrhunskih dosežkov. Ta (vrnjeni oz. oživljeni –  transferirani) »drugi (simbolni) oče« je lahko kos svoji nalogi in svojemu statusu »vrnjenega (simbolnega) očeta«, ali pa tudi ne. Če podleže kontratransferju, se na svojo športnico tudi sam čustveno oz. libidinalno (ljubezensko) naveže – včasih tako močno, da svojega libida (beri: seksualne želje) ne more brzdati. Odraščajoče in seksualno zrele športnice so (ponavadi) nezavedno zaljubljene v svoje (odlične) trenerje. Libido tudi pri njih terja svoj davek. Fantazije tudi pri njih uberejo svojo pot – in prav (dobri) trenerji znajo nastopati v športničinih seksualnih fantazijah. Če je trener dovolj »razsoden«, če ne podleže kontratransferju ali pa klasični seksualni skušnjavi, do pravih seksualnih stikov nikoli ne pride, vselej pa visijo v zraku kot možnost. Spomnim se zagrizenega (mladega) trenerja, ki si je neznansko in iskreno prizadeval postati dober trener v enem od žogarskih športov. Na enem od neformalnih srečanj je o kakovosti dobrega trenerja spraševal tudi vrhunske »ex-jugo« športnice (takšne, ki igrajo evroligo). Ena od prekaljenih igralk je odgovorila: »Dobar trener je onaj, koji dobro 'piiiiii'…« – beseda je preveč vulgarna in pa hkrati preveč resnična, da bi jo zapisal … V psihoanalitično oko lahko pade še marsikaj, kar namiguje na latentno seksualnost, ki se plete po nezavednih mislih marsikatere športnice, verjetno pa tudi trenerja. Spomnim se mnogih intervjujev prek katerih sem posumil tok nezavednih misli, ki se potikajo po glavah športnic (in njihovih trenerjev). V »(pan)seksualni« psihoanalizi nedolžna fraza: »Včasih sem tako utrujena, da bi si želele imeti v telovadnici posteljo«, vendarle ni tako nedolžna, kot se sliši. Tok nezavednih misli je vselej (tudi) libidinalen. Nezavedna želja ima vselej seksualno obeležje in teži k uresničitvi – zavest oz. Nadjaz (moralna instanca) se sicer upira, a libidu (Onemu) se je nemogoče ogniti. Zgolj s sublimacijo (pretvorbo libidinalne energije v deseksualizirano formo) se ne da vselej pokuriti vsega libida … Seksualnost med športnicami in njihovimi trenerji obstaja, če ne v resničnosti, pa vsaj na ravni psihične realnosti ali pa v seksualnem domišljijskem svetu. To je dejstvo. Sanjarijo tako športnice, najbrž pa tudi trenerji, vsaj nekateri. Latentna seksualnost, torej seksualnost, ki vselej tiho preži v zraku, je »grozeča« opcija, ki lahko zagode marsikateremu tandemu trener–športnica. Spomnim se pripovedi, nanašala pa se je na zbegano športnico, ki je iz reprezentančnih priprav poklicala klubskega trenerja in ga vprašala, če »mora« res (gola) pod prho in v savno z vso reprezentanco, seveda skupaj s trenerjem. Zagotovil jima je (šlo je za dve športnici), da se temu lahko odpovesta (četudi gre za »nedolžen« reprezentančen »ritual«). Ker igralki nista sodelovali, si lahko mislite, kako je bilo z njuno igralno minutažo in nadaljnjimi vpoklici v reprezentanco … Libidinalne vezi med trenerji in športnicami so izjemno delikatne. S teoretskega oz. psihoanalitičnega vidika se po eni strani zdi nemogoče, da bi športnica uprizorila tekmovalno odličnost ne da bi zapadla v libidinalni (čustveni), torej transferni odnos s svojim trenerjem (ali reprezentančnim selektorjem), pa naj si gre za individualno ali za kolektivno športno panogo. Selektorskih (simbolnih) očetov, ki bi znali po eni strani vzpostaviti z igralkami pristen transfer(ni odnos), po drugi strani pa bi se znali etično obraniti kontratransferja, je malo. Morda bi jih bilo več, če bi tej temi posvetili več časa z ustreznim izobraževanjem. V tem primeru bi bili izbori selektorjev in selektoric bistveno lažji in z manj dilemami. V tej luči je »vrnjena (simbolna) mati« kot trenerka in  selektorica v nezavidljivem položaju – seveda, če govorimo o odraslih možatih (faličnih) športih. Športno »bahanje« s (faličnimi) zmagami je (v tej kulturi in v tem družbenem trenutku) vendarle bolj domena moških, kot žensk. Materinsko ženstvene ženske kot trenerke lahko vsaj deloma uspevajo z nižjimi selekcijami, seveda pa tudi v estetskih športih kot so ples, umetnostno drsanje, sinhrono plavanje, gimnastika – ritmična in (delno) športna … Vendarle pa je »vrnjeni (simbolni) oče« tisti, ki se (resnično) spozna na šport – in kot tak, torej kot »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve (vse o športu) in zmore (popeljati športni/ka/co do zmag)«, je za športnika in športnico »bog«. Jasno je, da se šolane strokovnjakinje za šport enakovredno spoznajo na neko športno panogo in športno stroko, vendarle pa kot trenerke pa v športnikih in športnicah nimajo ustreznega statusa (»subjekta, za katerega se predpostavlja, da zna in zmore …«). Stereotipi, če temu nezavednemu misljenju oz. mišljenju sploh lahko tako rečemo, spontano uberejo svojo pot. Ne športniki ne športnice (niti trenerji ne trenerke) si ne morejo pomagati, da nezavedno bolj zaupata in si za trenerje tudi bolj želita moškega – seveda kot vrnjenega (vsemogočnega simbolnega) očeta. V teh okvirih bi lahko dejali, da izjeme potrjujejo pravila. Izjeme v tej, sicer univerzalni paradigmi, pa morajo biti takšne, da je vmes neko specifično otroštvo. No, to pa je že »višja matematike« psihoanalize, ki jo je laično ni tako preprosto razložiti na tem mestu. Če skušamo končati lekcijo o psihoanalitičnem konceptu transferja, moramo poudariti, da smo na kratko obdelali perečo temo, o kateri ne vedo kaj dosti ne trenerji, niti športniki in športnice ali starši, pa tudi šolski športni pedagogi ne, čeprav bi jim to znanje pripomoglo pri vzpostavljanju tako želene avtoritete. Klasičnih športnih psihologov ne bomo omenjali, saj njihov koncept psihične priprave športnikov (verjetno) ne temelji na vzpostavitvi transferja. PS: Tole je včerajšnji Faktor, ki delno tematizira tudi transfer: https://www.youtube.com/watch?v=NQ3OAUyNm9Y

Mon, 23. Sep 2019 at 15:02

951 ogledov

Tabu tema: seksualnost in šport (mladih) - 1. del
V POČASTITEV 80 LETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA - UMRL JE 23. SEPTEMBRA 1939 - OBJAVLJAM TEKSTE (5 NADALJEVANJ), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Nedavno sva z urednikom Športa mladih razpravljala o temah, ki jih ta čas obdelujem (o njih pišem, občasno pa tudi predavam), ter o tem, kako me mediji razglašajo za seksologa, jaz pa sem zgolj in samo (teoretski) psihoanalitik, freudovec. Oba sva se strinjala, da je seksualnost v športu resnično nekakšna tabu tema, ki bi jo bilo mogoče resno obdelati. Osebno sem bil mnenja, da ta revija vendarle ne bi prenesla te provokativne teme – še posebno ne v teh konzervativnih časih. No, pa me je urednik vendarle pregovoril za pet krajših prispevkov – s pikrim namigom, da bo rubrika namenjena predvsem staršem. S takšnim transparentnim namigom, bi namreč znala biti ravno ta rubrika ena najbolj branih – med mladimi seveda. Glede na to, da se imam za (teoretskega) psihoanalitika, bom o športu in seksualnosti razpravljal skozi »teorijo želje«. Za Freuda se nekako ve, da je svojo psihoanalizo (nezavedno) gojil na upanju, da bi vedel, »kaj (si) ženska misli« oz. »kakšna je njena (nezavedna) želja« (ki je seveda seksualna), torej »kako ženska (seksualno) uživa«. Šport in seksualnost bom predstavil v nekaj zaključenih nadaljevanjih, ki se bodo bolj ali manj navezovali na šport. Že sedaj naj vas opozorim, da se takšne teme (načeloma) ne predavajo na Fakulteti za šport – zaslediti pa jih je mogoče po hodnikih, verjetno »na Slovanu« (ob vrčku piva), ali pa morda celo v predavalnicah – seveda, če si me kakšen (pre)drzen profesor oz. profesorica upa angažirati kot gostujočega predavatelja. Seksualnost je večno »prepovedana tema«, ki ne prodre v javnost, seveda, če odmislimo »kontraverznega« dr. Janeza Ruglja, »klasičnega« dr. Slavka Zihrla ali Mladininega »pornofila« Maksa Modica. No, tudi sam sem bil že nekajkrat nagovorjen, da (akademsko) spregovorim o temah, ki so vrle »seksologe« spravljale v miselne oz. teoretske zagate. Ker se spodobi, da kot diplomant Fakultete za šport (in freudovec) pometam pred svojim pragom, sem na 4. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Čateških Toplicah, 2003) tematiziral (ženstveno oz. seksualno) žensko v objemu (možatega) športa oz. rekreacije. Na 5. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Laškem 2004) pa sem, na pobudo kolegov in kolegic, pošteno »zagrizel« v seksualnost. Že tiskovna konferenca se je vrtela samo okrog seksualnosti in »moje« sek(s)cije: Ali  / kako / zakaj / seksualnost poganja športno rekreacijo? Zanimanje za kongres se je z veljavo seksualnosti izjemno dvignilo. Gostoval sem v televizijskem Studio City, radijskem Studio ob 17-ih, časopisni Oni – prilogi Dela in še kje. Plenarno predavanje je bilo tako udarno, da sta POP TV oz. A-kanal naravnost »pridrvela« v Laško s svojo snemalno ekipo. Pred kamerami sem moral intervjujsko ponoviti svoje plenarno predavanje z naslovom Ali seksualnost res poganja športno rekreacijo? – ali: med zdravjem in seksualnostjo … V tej reviji si pač ne upam zapisati odgovora na vprašanje, ki se je takrat nanašalo na npr. moško mišičasto telo in žensko naklonjenost moškim mišicam. Če pa poskusim, bi se cenzurirana dikcija glasila nekako takole: »Če bi bil penis kost, bi si ženske želele koščenih moških, moški bi fanatično skrbeli za čim bolj robusne kosti, 'Chippendalesi’ bi bil koščeni (slači)fantje itd. – ker pa je penis mišica, si ženske želijo mišičastih moških, in mi moški fanatično skrbimo za čim, bolj trde, velike, močne, napete mišice. V nezavednem šteje samo ena mišica: penis …« Kakorkoli že – kdor me pozna po tematiziranju ideologije v športu, naj ve, da teoretsko psihoanalizo študiram precej dlje, kot ideologijo. Že dobrih dvajset let je Freuda, moj paradni avtor – študij psihoanalize pa je »dosmrtni« (strastni) študij ... Vsi trije moji podiplomski študiji so se nanašali prav na psihoanalizo, posledično pa seveda tudi na seksualnost (v športu). Medtem ko v prvi in tretji knjigi tematiziram ideologijo in šport (seveda skozi psihoanalizo), pa sta moja druga (Šport skozi psihoanalizo) in četrta knjiga (Interpretacija športa) namenjena čisti psihoanalizi, seveda v povezavi z latentno (skrito in simbol(ič)no) seksualnostjo in športom. Ravno knjiga Šport skozi psihoanaliza v svojih poglavjih tematizira tiste teme, ki bi znale pritegniti marsikaterega bralca te revije, seveda, če jih bi oz. jih bom dovolj poljudno predstavil – in to bo težko. Menda slovim kot »tažak«, če že ne kar »zatežen«, teoretik, toda Freudova seksualnost še zdaleč ni tako enostavna (in nedolžna), kot se zdi. Kaj mislite, da se da zapisati v poglavjih, ki se glasijo takole: Zgodovina (moškega) športa - ali: »Šport je nastal zaradi žensk«, Prvak kot diskurz »boljšosti« – lepotica kot diskurz »lepšosti«, Zavidanje penisa – ali: anatomija je usoda, Moška želja in falična športnica, Trener kot »subjekt, za katerega se predpostavlja...«, Seksualna (ne)abstinenca in tekmovalna uspešnost, To je le nekaj poglavij iz Športa skozi psihoanalizo. Intepretacija športa, moja zadnja knjiga, namiguje in diskurzivno utemlejuje, da “gol (v resnici) ni gol” in da ima šport sovjo latentno oz. simbol(ič)no vsebino, tako kot sanje. Če me ne bodo do konca podlistka “skenslali”, bi znal svoje teoretsko pisanje začiniti še s kakšno pikro, da ne rečem pikantno podrobnostjo. Naj vam namignem: ko sem bil trener v ženski športni gimanstiki, so je občasno kakšna moja telovadka (nezavedno) zmotila, in me poklicala “oči” in ne Roman, kot so me takrat klicale punce (ženo, s katero sva delala v trenerksem tandemu, pa so občasno poklicale z: “mami”. To sva si takrat vzela v svojevrstno čast, saj je nakazoval pristen odnos, ki sva ga z ženo imela do “najinih” telovadk. Punce so bile takrat star do 15. leta. “Teoretsko” se spršujem, kako bi me telovadke, s katerimi bi imel pristen oz. res dober odnos klicale v, freudovsko rečeno, “genitalni fazi psihoseksualnega razvoja libida” – ko bi bile stare 20 ali 30 let… Morda “dragi”, “ljubi” ali mož? V pretklih letih sem dodobra naštudiral koncept t.i. transfernega odnosa, ki ga je v klinično psihoanalitično terapevtsko prakso vpeljal prav Freud. Trdil je, terapevt lahko skozi psihoanalitično seanso pozdravi svojo pacientko šele, ko se le-ta (nezavedno) zaljubi v njega – oz. “oživi” libidinalno vez, ki jo je imela kot deklica s svojimi očetom. Na ta način si v pacientkovem nezavednem izbori določen “priviligiran” status, ki mu omogoča, da lahko z besedo pozdravi psihični patos določene pacientke. Mnogi menijo, da je Freudov največji doprinos h klinični praksi prav koncept transferja (t. j. nezavedne zaljubljenosti v terapevta). Danes se ve, da se v podobnem (libidinalnem) tansfernem razmerju znajdejo mnogi tandemi. Najbolj znani so: učitelj(ica)-učen/ec/ka, profesor(ica)-študent(ka), profesor(ica)-asistent(ka), direktor(ica)-tajni/k/ca, trener(ka)-športni/k/ca itd. Medtem ko klinične psihologe in različne psihoterapevte zavezuje poklican etika, saj jim je poznan t.i. kontratransfer (povratna nezavedna zaljubljenost), pa je na področju klasičnega športnega tandema trener-športnica precej manj tovrstne etike. Pojem transferja oz. nezavedne zaljubljenosti je med trenerji prava neznanka, in morda sem tudi zato sprejel povabilo, da bom v eni od prihodnjih prispevkov tematiziral ravno to “spolzko” temo. “Kontrolirana” (nezavedna) zaljubljenost prihaja v paketu dobrega trenerja. Vendar se od tu naprej včasih tudi “zaplete”. Ko libido dobi krila, ga ni enostavno ustaviti … Bolj ko problem transferja spoznavam v temeljih bolj se mi zdi nujo, da bi dileme in zagate predstavil tudi trenerjem. (Športnice tako ali tako ne bi vedele za kaj gre.) Morda bi bilo dobrO, da bi po nacionalnih zvezah organiziral celo kakšno (poučno) predavanja na to temo ... 
Teme
psihoanaliza psihopatologija MOM borderline Freud

Zadnji komentarji

Darja Pintarič

2019-10-16 23:59:07


Pozdravljeni prijatelji, jaz sem Darja Pintarič. Sem iz Maribora v Sloveniji. Mene je bolelo in zlomljeno srce, ko se je pred sedmimi meseci v zakonu med mojim možem pojavila zelo velika težava. tako grozno, da je primer odnesel na sodišče zaradi ločitve. Rekel je, da nikoli več ne želi živeti z mano in da me ne ljubi več. Pa se je spravil iz svoje hiše in me in moje otroke spravil skozi hude bolečine. Trudil sem se po najboljših močeh, da bi ga vrnil po večkratnem prosjačenju, a vse v zameno. in potrdil je, da se je odločil in da me ne bo nikoli več videl. Tako sem nekega večera, ko sem se vrnil z dela, srečal starega prijatelja, ki je molil za moža. Tako sem mu razložil vse stvari, zato mi je rekel, da je edini način, da lahko vrnem moža nazaj, da obiščem čarovnika za črkovanje, ker mu to resnično uspeva. Tako nikoli nisem verjel v urok, vendar nisem imel druge izbire, kot da sledim njegovim nasvetom. Nato mi je dal e-poštni naslov doctorigbinovia93@gmail.com voznika pravopisa, ki ga je obiskal. Tako sem naslednje jutro poslal e-poštno sporočilo na naslov, ki mi ga je dal, in črkovalka črkovanja mi je zagotovila, da bom naslednji dan dobila moža. Kakšna čudovita izjava! Nikoli si nisem mislil, da je govoril z mano in mi povedal vse, kar moram storiti. Naslednje jutro me je tako presenetljivo poklical mož, ki me zadnjih 7 mesecev ni klical, da bi me obvestil, da se vrača. Kako fantastično! Tako se je vrnil isti dan in se z veliko ljubezni in veselja opravičil za svojo napako in za bolečino, ki jo je povzročil meni in našim otrokom. Potem pa je bil od tega dne najin odnos močnejši kot prej, zato bi ti svetoval tam, če imaš težave, da ga vzpostavi stik s WhatsApp-om na +2348144480786 Je človek, ki mu zaupate ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

MOM/"borderline" - 1. del