Ne dolgo nazaj je bil na nacionalni RTVSLO t. i. panel – torej tematska konferenca – na temo svobode govora, sovražnega govora in lažnih novic. Par dni nazaj pa se je te tavtologije po istem kopitu in v isto ideološko/režimsko smer lotil še predsednik države Borut Pahor. Videti je, da se pripravlja teren, da se bo pripravlja nek zakon, ki bo prepovedal drugače/kritično mislečim, da povedo svoje mnenje. Zahvaljujoč desnim razpravljalcem, se je na tej »okrogli mizi« tudi kaj pametnega povedalo. Ampak to, da se kot razpravljalca ni povabilo Boštjana M. Zupančiča, pa je paradoks, t. r. norčevanje iz vsega, kar je v tem kontekstu logično. (In potem Nataša Pirc Musar "čivka", da je bil tam pač Peter Jambrek.)

Iluzorno je sicer pričakovati, da bi mene, ki sem t. r. neprestano cenzuriran in označen, da sovražno govorim, povprašalo, kaj si jaz o vsem tem mislim. Je pa zanimivo, da je Peter Jambrek (tudi bivši evropski sodnik) izpostavil primer, kjer je nekdo t. r. »jebal policiji vse po spisku«, in ko so ga v matični državi obsodili, ga je ESČP oprostilo, ker je  »sovražno govor« šele potem, ko se je nekaj prej zgodilo. »Sovražen« je bil posledično! Moj twitt: »Pedofili vseh dežel združite se in pridite v SLO. Tukaj vam "človekove pravice" (kot manjšini) ne bodo kratene. Pri nas so norosti uzakonjene.« je bil označen kot sovražni govor (s strani »Sveta za …«, ki mu je predsedovala Nataša Pirc Musar; twitt pa se je nanašal na ukinitev razprave v parlamentu, ko se je (po hitrem postopku) noveliral ZZZDR (v katerem bi bile uzakonjene pravice do posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost).

Jaz že ves čas trdim, da je t. i. sovražni govor predvsem posledičen – večinoma se vzpostavi natančno zato, ker je opozicijskim ljudem onemogočeno javno kritično razpravljanje.

In sedaj še moja današnji paradoks iz registra cenzure svobode govora oz. »sovražnega govora«. Ko je bila Alenka Ermenc povišana v generalmajorko in posledično za načelnico Slovenske vojske, se je pol Slovenije obračalo name in me spraševalo, kako bom jaz to komentiral. Jaz pa sem na FB sprva (27. novembra) »delil« dotično novico in jo pospremil s komentarjem: »Ma, prav pretiravate s to novico in (me/nas, antifeministe) provocirate! Prišli bodo časi svobode govora, ko bo mogoče javno legitimno kritizirati tovrstne (ideološke/profeministične) odločitev, da pride ženska na čelo Slovenske vojske. Takrat bo mogoče argumentirano povedat, zakaj ženska ne sodi na ta(k) položaj.« (https://www.rtvslo.si/slovenija/alenka-ermenc-edina-zenska-na-celu-vojsk-clanic-nata-imenovanje-odmeva-v-tujini/473053) In danes 15. decembra, po skoraj 20 dneh so mi s FB umaknili še ta moj nedolžen komentar! Groza! Sramota! To počnejo pravi režimski hlapci!

No, potem sem (28. novembra) za FB vendarle posnel še 4-minutni video/»vlog« (in ga prilepil na svoj »zid«) in ga pospremil s komentarjem: »Evo, da ne boste rekli, da si ne upam,« in video/»vlog« je bil po dobrem dnevu, potem, ko ga je videl okrog 10.000 ljudi cenzuriralo. FB so mi za en mesec (do 29. decembra) blokirali! Video sem dal še na YouTube in po dveh dneh – potem ko ga je videlo 1500 ljudi – sem tudi tam doživel blokado … »Uploadal« sem še enega – te je za enkrat še na YouTube:

https://www.youtube.com/watch?v=Q5CEWCnMrIk&t=4s

Naj se ponovim: koncept zatiranja t. i. »sovražnega govora« je zrasel na zelniku tistih latentnih in moralno izprijenih sadistov, ki so skozi totalitarno enoumje v prejšnjem realsocialističnem (totalitarnem) obdobju zatirali drugače misleče. Sedaj bi to isto, v osnovi sadistično in moralno izprijeno paradigmo zatiranja pluralizma (kritičnih/drugačnih) mnenje in interesov oz. izigravanja zakonitosti demokracije, radi ustoličili v družbi. Svoje (enoumno) mnenje bi radi ustoličili kot absolutno spoznanje, kot sveto resnico – in imeli pri tem politične (leve) koristi. Z zatiranjem drugače/kritično mislečih bi v osnovi radi ustoličili feministično enoumje in ideologijo gender (teorija spolov), torej enakosti spolov. Z družbenim oz. medijskem in pravnem ustoličenjem boja proti t. i. sovražnemu govoru bi se elegantno izognili opozicijskemu mnenju in drugačnim pogledom na številne družbene probleme – predvsem tiste, ki so vezani na feminizem in LGBT gibanje (delno pa tudi na begunsko problematiko).

Definitivno se pripravlja neka zakonska podlaga, kjer bi se utišalo drugače/kritično misleče – če se ne bi, ne bi bilo teh dveh režimsko diktiranih »posvetov«. To, da bi sedaj radi skozi nekakšne »telefonske aplikacije« svojo namero »centure sovražne propagande« (kot se je reklo v starem režimu) dokončno ustoličili v družbi, izkazuje zgolj in samo sadistično patologijo v njihovem moralnem razsojanju. FDVjev Mirovni inštitut poganja (in ga tudi financira) leva politika, bolje rečeno feminizem – oz.: vzdržujejo in perpetuirajo ga (pro)feministične ženske (beri: »moškinje«), ki se ne sprijaznijo in doslej še niso dojele in razumele zakonitosti demokracije, pluralizma drugačnih, torej kritičnih mnenj, predvsem pa ne naravne različnosti spolov.

Mirovni inštitut je konceptualno »zavozila« in ga usmerila krivo, torej feministično pot že prva direktorica Vlasta Jalušić. Neža Kogovšek Šalamon je njeno osnovno profeministično politiko zgolj kulminirala do neznosnega feminističnega »fahidiotizma«, ki se noče sprijazniti z dejstvom, da sta spola različna in da obstajajo tudi drugače misleči ljudje. (Kvote v tem indoktrinarnem ideološkem procesu običajno zagotavljata dva moška »hlapca«: Andrej Motl in Boštjan Vernik Šetinc.) Osnovni idiotizem Mirovnega inštituta (in FDV) je sicer ideološko kontaminiran s feminizmom. Mimogrede pa, in to v zadnjem času (v času begunske krize), navijajo še z absurdno probegunsko/promigrantsko politiko, sklicujoč se na »lebdeče« in vseobsegajoče »človekove pravice«.

Zato, da bi kot mainstream ustoličile svoje enoumne in brezopozicijske poglede na družbo, na oba spola, na begunce in še kaj iz registra (leve) anarholiberalnosti iščejo »divje« in nove nedemokratične poti. Za moralno izprijenimi telefonskimi aplikacijami bodo prišle na vrsto še tožbe – le pravo zakonsko podlago rabijo. Z noveliranjem Zakona o medijih so vse te »mirovnice« hotele zakonsko ustoličiti enoumje. Poprej so skupaj s FDV ustanovile še 9-članski Svet za odziv na sovražni (in diskriminirajoč) govor, kjer so medijsko linčale drugače misleče – nekajkrat tudi mene osebno. Prva »načelnica« Sveta je bila prav Nataša Pirc Musar, ki bi se od bivšega sodnika na ESČP Petra Jambreka lahko naučila, da posledičnega »sovražnega govora« ne more obravnavati tako kot govora tistih resničnih »sovražnih govorov«, kot jih širijo ekstremisti, desni in levi. O kakšni Neži Šalamon Kogovšek ne bom izgubljal besed.

Za konec pa še moj twitt, ki je bil spisan v kontekstu Pahorjeve »posvetovalne okrogle mize«: »Freud je rekel, da je človek lahko odvrgel kopje v trenutku, ko je spregovoril (četudi 'agresivno'/'sovražno'), ko je lahko z besedo premagal svojega nasprotnika. Slovenska levica pa bo s svojo režimsko cenzuro dosegla, da se bo drugačnost spet uveljavljalo s kopjem.«