Estrogenski SD/Židan
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 11. oktober 2018 ob 14:08

Takole sem se pripravljal na Faktor – tema: socialna demokracija (pri nas). Izhodišče: stranka SD je imela v soboto kongres. Vprašanje je, ali ima prihodnost (in kakšno). Oz.: ali je to (socialna demokracija) družbeni mode, ki je primeren za Slovenijo. Ali ga SD pravilno zastopa?!

Osnovna moja teza je, da se je SD (kot naslednica ZKS) – ko je vehementno »presedlala« na »socialno demokracijo« –  v resnici (kot se je sedaj izkazalo) morda/verjetno odločila narobe. Zdaj jo to tepe, ker ji je na (radikalni) levi primat prevzela (Združena) Levica. Ampak svoj čas – pred 25 leti SD očitno ni imela druge izbira. Preživela je, vendar na ponesrečen način.

S »social-demokracijo« v resnici ni nič narobe, samo SD bi jo ne smela postavljati ravno v prvi plan in se odreči svoji »revolucionarni tradiciji« – ker: zdaj je na (radikalni) levi že (Združena) levica  Presedlanje iz ZKS na »social-demokracijo« jo je t. r. »(avto)kastriralo«. Slovenija je izkusila (real)socializem, za katerega se je šele sedaj – ob divjem kapitalizmu – izkazalo, da niti ni bil tako slab (seveda, če odmislimo totalitarnost in sistemsko enoumje). Mnogim revežem se »kolca« po socializmu, kjer so vsaj službe imeli – mladi pa so, v objemu svoje mladostniške gluposti,  tako ali tako »napumpani« z Levimi »pravljicami«.

Poleg tega se formula, po kateri je »zacvetel« Borut Pahor in posledično SD, ne obrestuje več. In to zato, ker ne Patrik Vlačič, ne Dejan Levanič, ne Matjaž Nemec ne morejo po istem kopitu kot Pahor rehabilitirati SDja (ker pač nimajo te patološke želje po politični všečnosti in funkciji). In potem se novačijo še všečne ženske – po osebnostni strukturi so sicer bolj »moškinje« – s katerimi bi se rado »načelo« volilno telo … Potem ko je SDju »v vodo padla« popolnoma spoldetela in izbulje (za »raštelanim« moralnim kompasom)Anja Kopač Mrak (na njeno mesto na silo – kot mašilo – vstopila Martina Vuk), kliče Andrejo Katič in jo »zadolžuje« (beri: spravljajo v dolžniški odnos) z ministrskimi stolčki (doslej že z dvema). To je perverzno! Na »centerske pozicijo« potem vpokličejo še Dominiko Švarc Pipan … Zanjo – in za vse moške manjše rasti – je boljše, da cel čas sedi(jo) … Kučan pa se ji naj ne približuje! Še dobro, da niso vpoklicali še Vasiljke Sancin ... Slovenija ni Amerika, in ni dobro, da se v političnem marketingu kopira vse tisto, čemur naseda Zahod. (V ZDA prosperirajo politiki/predsedniki/kongresniki všečnega izgleda – pri njih še žena ne sme biti grda.) Ampak, nekaj prefinjene in/oz. udarne pameti bo vendarle tudi pri SD treba angažirati. Z lepimi in všečnimi obrazi/facami, brez »spirita«/»duše«, se v tem trenutku ne da politično »razturati«. Formula, po kateri je briljiral Borut Pahor, je v – vsaj v Sloveniji – (trenutno)vsaj delno izpeta. Slovenija je v krizi in rabi testosteronski »recover« (okrevanje). Ideologi SDja so se zakalkulirali. Res da vselej nimajo na voljo dovolj kandidatov, da bi sploh lahko izbirali – pa ne mislim Židana; na lokalni ravni »v špil« – npr. za Občinske/Mestne svete in županske kandidate – vstopajo popolnoma neprimerni kandidati in kandidatke, ki stranki v resnici delajo veliko škodo. Eklatanten primer je Miklavž na Dravskem polju (s kandidatko za poslanko in sedaj župansko kandidatko Simono Marko) … No, njej bolj SD vrača uslugo, ker me je v aferi »koroški dečki« tožila – SDju pač sesuvam feminizem … OPOMBA: V TOREK (16. OKTOBRA)) IMAM GLAVNO OBRAVNAVA NA OKROŽNEM SODIŠČU V LJUBLJANI, OB 9H. TOPLO VALBLENI NA TO FARSO!   

SD se je izgubila v trenutno neatraktivni in nekatualni socialni demokraciji, ki je kot paradigma v zahodni Evropi še kako aktualna (meni celo mestoma všečna – zaradi socialnosti), v Sloveniji pač ne – še posebno ne zardi vse te profeministične navlake (in LGBT) ter promigrantskih stališč (politike). Socialna konotacija te politični opcije ne odtehta nebuloz, ki so inkroporirane v socialno-demokracijo kot politično paradigmo (ki svoji prosocialističnosti oz. prosocialnosti funkcionira v kapitalizmu oz. demokraciji).

Židan je »zdrav kmečki fant«, ampak nič več kot to. Zagodel je kvečjemu  SLSu – njemu oz. SDju pa je zagodla (Združena) Levica (ki s svojim/nekakšnim »demokratičnim socializmom«, v kapitalizmu pač ne funkcionira). In v tej politični zbrki je jasno, da se na levi išče in nova stran in novo »ime«; in potem »vzklije« Pozitivna Slovenija (z Jankovićem), SMC (s Cerarjem), LMŠ (s Šarcem) … Volilno telo pa je glupo (in vodljivo) po definicijo – nasede raznoraznim nebulozam, ki jih izrekajo stranke in ta ali oni (všečni) politik. No, tuje še nezanemaljivi Kučan, ki se ga je – verjetno na račun Pahorja – malce preveč zanemarjalo. Pozabljalo se je, da »oče« Kučan, še ni mrtev – bratovska zveza pa še nedorečena.

SD se je izgubila v poplavi »estrogena«, ki ga v stranko že vsa ta leta vnašajo (pro)feministične »babe«, bolje rečeno »moškinje«. Andreja Katič – še bolj pa Dominika Švar Pipan – so, kljub osnovni faličnosti, sicer »rahlo nasprotje« vseh teh »Milk Planinc«, ki so domala falično briljirale v parlamentu v preteklosti (mislim na Bredo Pečan, Majdo Potrata in Andrejo Černak Meglič). Žebelj v krsto je SDju v resnici zadnja dva mandata zabijala ministrica (že/še v času njihovega Ivana Svetlika) Anja Kopač Mrak (ki je končno dobila svoje za vse grehe, ki si jih je privoščila – od obeh družinskih zakonikov/referendumov, do »koroških dečkov«) …

Ženske vselej diktirajo politiko – res je! Ampak bolj iz domačih spalnic, ali pa postelj kakšnega zakotnega hotela (ali poslanskega stanovanja), ali morda zadnjih sedežev zatemnjenega avtomobila; (tudi) zato se trudim izdati knjigo »Prvi spol – ali: penis in ženska želja«. (https://www.adrifund.com/project/view/595) S kvotami (v politiki) se Slovenije ne bo rešilo. In SD s svojim feminizmom in vsemi na feminizem vezanimi militantnimi pristopi pretirava.  Simbolna struktura SDja je popolnoma razštelana. Ideologi stranke so zatajili. Socal-demokratski programi – predvsem tisti, vezani na socialo – so seveda večno aktualni, ker so sočutni, in nesebični. Tudi z Židanovo karizmo se kaj več s stranko SD ne da »postoriti«. Itd. Itd. Itd.

PS: PS: Govorim o včerajšnjem Faktorju na TV3: https://www.youtube.com/watch?v=1qOTqVZyRuE

Zadnje objave

Sat, 11. May 2019 at 13:05

1430 ogledov

Rdeča zvezda in blokada na FB
29. aprila sem – kot parodijo na patetično desno dramatiziranje redeče zvezde (kot partizanskega simbola) – twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Tednik Mladina me je – sicer malce nespodobno in napačno – razglasila za psihologa in me takole povzel(a): »Rdeča zvezda je simbol vagine. Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo.« To isto psihoanalitično tezo/interpretacijo všečno, na humoren način, »prodajam« tudi v svoji predstavi »Razočarana gospodinja pri seksologu« (16. maja z njo gostujem v Mariboru, 24. maja pa v ljubljanskem Kinu Komuna). (VABLJENI!) »Moji« levičarji pa nad to (originalno mojo) interpretacijo očitno niso ravno navdušeni. Ortodoksni levičar Brane Praznik ima z menoj neporavnane račune na račun spodletelega filma »V imenu resnice«. Dotični Praznik je zelo ponesrečeno in politično motivirano »pričal« v politično nekorektnem filmu Dejana Baboška in Barbare Furjan »V imenu resnice« – ta film sem jaz pošteno skritiziral (http://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/319973/v-imenu-ciste-resnice). Praznik se je na svoje FB-zidu norčeval iz te moje (legitimne) psihoanalitične interpretacije simbolike rdeče zvezde. Levi (sadistični) komentarji so med seboj kar tekmovali, kdo me bo bolj žaljivo prizadel. Že omenjeni režiser Dejan Babošek me je prav priklical h komentiranju. Z nekaj replikami sem jim sicer »gobce zavezal«, vendar sem (spet) romal tudi na block za en teden. Prijavil me je (Meščev) levičar Gorazd Grošelj (ki ima na svoji profilki na FB tudi rdečo zvezdo oz. simbol Levice). Ali je tale stavek tako nesprejemljiv (glede na to, da se je 50 ljudi gnojnico po meni zlivalo)?! """Gorazd, in ti imaš rdečo zvezdo še na profilki - drkaš (nanjo) si ga pa verjetno z levo.""" Takole so se me lotili: Joži Umek: Še nikoli ni nič pametnega povedal, tokrat je pa prekosil samega sebe. Bog, če je kje, se ga usmili. -- Mir Bednarski Berden: To sm že napisal, na to temo, da ni on psihoanalitik ampak psihobolnik. -- Sine Jerovšek: In ga je kler prbil na lesen podstavk da jm n uide (pred leti je iz južne amerike indijanka to komentirala ,kako so belci neumni! -- Mira Juhtman: Psiholog, ki je potreben ene ornk terapije. Ha eni modeli pa iz sebe delajo navadne majmune, kaj nuca diploma,če pa je zblojen, da že več ne ve kaj gobezda. -- Tine Kocmur: A to je psiholog. Jaz mislim,da je psihični bolnik. -- Helena Vertačnik: da dol padeš :D -- Anton Rozman: ali ima ta psiholog kaj otrok???? -- Franc Kalšek: Ta pa ni čist diht. -- Lilijana Lili Remec: Hahahaha, ma kaka mona,hahahaha -- Oblak Nataša: Pa kaj se bodo spomnl se.. sam ocitno je niso vidl od bliz k take gobcajo.. marsikaj pove o njihovi usmerjenosti  -- Sajnires Paje: Čas, da si eno najde... -- Dejan Babošek: Ha ha ha ker seksualno podhranjeni bolnik je Roman Vodeb :) -- Gorazd Grošelj: O groza, kakšen bolnik. Upam, da s kakšnim strokovnjakom (in ne šarlatanom, kot si sam) razrešiš svoje neizživete seksualne frustracije. Tvoji problemi s samim seboj so že znani celi Sloveniji. -- Radoljub Milosavljević: Kaj pa vem, men se pa zdi, da je bilo to revše od Vodeba v ranem otroštvu prehitro odstavljeno od cuclja, in se kasneje nikoli več ni opomoglo...! :P -- Bojan Kukanja: O bog,usmili se takšnih. Saj ne vejo,kaj delajo.  -- Roman Marguč: Ni čudno da je folk zbegan, če imamo takega psihologa. Po moje kar samega sebe zdravi. -- Anis Licina: Hmmm jaaaaa zato sem vedno potreben ko vidim rdeco zvezdo. NOT!!! Te psihologi/psihijatri/psihozerapevti so za v norisnico -- Antonija Blatnik: Hud pacient -- Dušan Verbovšek: Od kod je pa ta pametnjakovic pobegnil ???? -- Zdravko Červ: Naj analizira še naprej, več kot o zvezdi je povedal o sebi. Saj ga ni treba resno jemat. -- Anton Iskra: Do sedaj sem mislil, da na studij psihologije sprejemajo normalne ljudi...kot kaze sem se ustel. …   Ti komentarji so se zgolj v enem dnevu znašli na zidu dotičnega Braneta Praznika. Komentarjev je še bistveno več. Moj twitt in karikatrua pa so preko 100-krat delili. In tudi na drugih zidovih se zliva gnojnica po meni. Da ne govorim, kaj na Twitterju delajo desničarji zaradi mojih prolevičarskih pogledov na NOB, partizanstvo in socialistično revolucijo … (Pred kratkim je bila tudi 39 obletnica Titove smrti … - in nisem ostal nem.) Biti Vodeb je težje kot biti Janša in Kučan skupaj … Psihoanalize v bistvu nihče ne razume … Zato naj rečem: »Težko meni (tudi v bodoče)!« PS1: Nobenih "brezbožnih partizanov" nisem nikoli omenjal - ker cenim in NOB in partiznastvo in socialistično revolucijo! PS2: Če pa vendarle kdo misli, da morda le kaj vem – evo: https://www.roman-vodeb.si/  

Thu, 9. May 2019 at 16:23

710 ogledov

Intervju (o spolnosti)
V začektku marca 2019 sem dal nek intervju za domžalsko-kamniške "novice". Moji originalni odgovori bo bili takile (nekaj vprašanj sem tudi prečrtal, ker se mi niso zdeli smiselni): Romana Vodeba poznamo kot medijsko najbolj izpostavljenega psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku podaja Freudove misli, vključno z vsemi detajli seksualnosti. Nenazadnje kot seksolog »Sigman Frojdeb« blesti na gledališkem odru; pred kratkim gostoval v domžalskem Blunoutu – seveda v tandemu s soigralko »Lizo Kurtz Potrebuješ«. V komediji, katere režiser in scenarist (in glavni igralec) je, je na všečen način zapakiral mnoge seksualne resnice, ki neprizanesljivo zadevajo vse nas. V preko 130 predstavah je Vodeb nasmejal na tisoče ljudi in jih veliko tudi naučil oz. izobrazil – predstava je namreč izjemno poučna in zato tudi malce boleča. Najbolj se nad predstavo hudujejo feministke in cerkveni krogi. V sproščenem pogovoru je v jedrnatih odgovorih strnil nekaj svojega psihoanalitičnega znanja. Kaj je prav: Najprej ljubiti, da bi lahko spolno občevali ali najprej spolno občevati, da bi lahko ljubili? Velja to enako za moške in ženske? Koncept PRAV in NAROBE je ideološki koncept. Rekel bi: 100 ljudi 100 čudi! Enim se seks dogaja po enem čustvenem protokolu, drugi pa po drugem. Obstajajo sicer neke razlike med spoloma – v smislu: koren v (in iz) neznanke lahko moški potegne veliko bolj sproščeno, kot ženske, ki neznančev 'koren' vendarle malce težje sprejmejo vase, brez da bi dotičnega (ne)znanca vsaj malce vzljubile. Vse pa je bolj ali manj povezano z otroštvom in tem, kakšen odnos otroka (deklice in dečka) se je spletel z nasprotispolnim staršem (očetom in mamo). Je seks naravni način izražanja ljubezni? Freud načeloma koncepta ljubezni ni uporabljal, zato tudi jaz v svoji psihoanalizi ne uporabljam koncepta ljubezni. Pohota in ljubezen (beri: imeti nekoga rad tudi v seksualnem smislu) se napajata iz različnih infantilnih registrov oz. obdobij. Pojem naravnega je vselej spolzek in dvorezen. Težko je reči, kaj je in kaj ni naravno (in normalno), vse ima svoj infantilni vzrok oz. jedro. Naj rečem, da vsi starši ljubimo svoje otroke, vendar ne seksamo z njimi … Dodam pa naj, da če smo medsebojno zaljubljeni, prej pride do seksa, ker si ga vzajemno želimo. Pohota pa se lahko med dvema vzpostavi brez zaljubljenosti in ljubezni – se pa obema lahko zgodi, da se ravno zaradi dobrega seksa še zaljubita oz. se začneta imeti rada. Biti zadet od dobrega seksa, še zdaleč ni zaljubljenost, še manj ljubezen. Dr. Milivojević je zapisal, da je mogoče imeti nezadovoljujoč odnos z osebo, s katero se v spolnosti fantastično ujamemo. Zakaj je tako? Ravno zato, ker se pohote napaja iz drugega infantilnega obdobja, kot se napaja dispozicija za dobro medosebno komuniciranje. Pohota ima tudi druge zakonitosti, kot sposobnost dobrega partnerskega komuniciranja. Pohoto imamo ljudje različno strukturirano zaradi različnih otroštev in različne harmonije z nasprotispolnimi starši. Sposobnost medosebne komunikacije pa se prav tako napaja iz otroštva – iz odnosa s starši – vendar na drugačen način kot pri pohoti. Mislite, da v družbi velja prepričanje, da se prava ljubezen prepozna po kakovostnem seksu? Ne, to zagotovo ne. Določena pozitivna korelacija pa obstaja. Spet je tukaj pomembno otroštvo in določeni detajli, ki jih je otrok doživel predvsem z nasprotispolnimi starši – deklica z očetom, deček z mamo. Vi ljudje tudi vemo oz. imamo občutek – prednjačijo pa moški – da je seks z neko naključno žensko lahko veliko boljši in bolj adrenalinski kot doma. To je celo pravilo, na katerega je opozarjal že Freud. Dober seks se moškemu veliko lažje zgodi z neko naključno pohotnico, kot v domači spalnici, z eno in isto ženo. Tudi ženske lahko doživijo bistveno boljši seks z nekim ljubimcem, kot z možem, ki ga imajo sicer rade. Menda izenačevanje ljubezni in seksa med koitusom ustvari halucinacijo ljubezni.  Zgolj in samo halucinacijo, ki ima začasno intenzivnost, ker gre za domišljanje, ki je podprto z določenimi racionalizacijami oz. obrambnimi mehanizmi. S konceptom ljubezni vselej nastanejo težave. Pa se ustaviva še pri orgazmu. Bi lahko govorili, da je simultani orgazem zgolj mit? Je sploh pomemben za kakovosten seks? Simultanka v šahu pomeni, da en šahist igra z več nasprotniki hkrati. Kaj je simultani orgazem pa ne vem kaj bi to pomenilo. Nekatere ženske lahko doživljajo večkratni (multipli) orgazem v nekem časovnem obdobju v okviru enega (npr. enournega) seksa. Pri moškemu je to malce težje. Lepo je doživeti sočasni orgazem. Ampak določene ženske bi s seksom nadaljevale, medtem ko »dec ne more« (več) – kot je zapel Andrej Šifrer –, ker mu penis (vsaj začasno) uplahne. Freudova zasluga je, da je animalnemu delu osebnosti zagotovil enakopravno mesto med drugimi deli persone. Čemu je to koristilo? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Zakaj Cerkev forsira puritanski vzorec spolnosti, ki naj služi predvsem nadaljevanju vrste, čeprav se je v zadnjih letih tudi posodobila in govori o medsebojni podaritvi? Cerkev se boji pohote kot hudič križa. Pohota izda mnoge duhovnike in tudi pedofile. Celibat je Cerkvi zagodel. Cerkev po tihem že stoletja sporoča: BOJTE SE SPOLNOSTI! BOJTE SE LASTNE IN TUJE POHOTE! Tudi v Cerkvi že dolgo vedo, da s pohoto/spolnostjo ni šale. Bi lahko dejali, da je zaradi cerkvene indoktrinacije velik del človeštva izgubil normalen pogled na spolnost? Po drugi strani pa je menda cerkveno nestrinjanje s spolno razpuščenostjo utemeljeno ... Kaj je normalno in naravno je težko reči. Vsaka individualna spolnost je začinjena z otroštvom, predvsem s strukturo Nadjaza/Superega. Nadjaz je tisti, ki naj bi imel pohoto na vajetih. Ta (mu) pa vselej podivja. Problematična pa je tudi že sama struktura pohote. Cerkev se je na področju kontrole spolnosti svojih vernikov malce izgubila, sedaj pa se išče, ker kot inštitucija ve, da so spolnost stoletja preveč cenzurirali in jo stigmatizirali kot z nečem slabim, pregrešnim. Je mogoče nadomestiti intenzivno privlačnost spolnega dogajanja z globokimi duhovnimi doživetji? S sublimacijo se ne da pokuriti vsega libida. Libidinalno Ono si vselej utre pot, nas je svaril že Freud. Pohote se ne da kar zatreti z nekakšno duhovnostjo. Ljubezen do Boga ali Kristusa, žal – ali pa na srečo – (načeloma) ne odtehta veličastnosti izživete pohote, ki je kronana z orgazmom. Spolna izkušnja si izbori tudi VETO v življenju in vselej terja svoj davek. Spolnost je nekaj, kar se ponavlja in jo je nemogoče zatreti – vselej živi, vsaj na fantazijski ravni. Tukaj je potem še samozadovoljevanje … Kako po vaše nekateri duhovniki, ki se zaradi cerkvene discipline odpovedujejo spolnosti izražajo le - to? Sublimacija je obrambni mehanizem, skozi katerega se lahko pokuri libido, torej nevtralizira pohota, vsaj delno oz. vsaj začasno. Resnici na ljubo, mnogi duhovniki niti niso pravi celibaterji. Zagatno je, če v svoji seksualni sestradanosti spravijo na otroke. Nune se navadno znajdejo po svoje – v smislu lezbičnosti. Vidimo lahko, da je denimo arabski svet obsodil žensko poželenje, ženskam pohablja spolovila, jih zakriva in zapira za zidove. Pa vendar so pogledi teh žensk bolj nabiti z erosom kot pogledi marsikaterega fotomodela ... Muslimani so kontaminitani s Koranom in šarjatskim pravom, ki je proizvod egoistične in ljubosumne moške logike – večinoma preroka Mohameda. Da se razume: Koran nima veze z bogom/Alahom, ker je zgolj in samo proizvod moške (večinoma Mohamedove) heteroseksualne seksualnosti, ki je polna patološkega ljubosumja in egoizma. Kdaj lahko govorimo o seksualni zasvojenosti? Kadar Nadjaz ne opravi svojega dela – ker ga ni – lahko nastopi seksualna zasvojenost. Moška in ženska seksualna zasvojenost ima različna etiološka infantilna jedra; večinoma gre za specifiko v razreševanju Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Če je človek zasvojen s spolnostjo, je moralo v otroštvu zgoditi nekaj (hudo) narobe – vselej v povezavi s starši, včasih pa je vzrok tudi takšna ali drugačna spolna zloraba, ki popolnoma deformira spolnost, torej pohoto – bodisi v promiskuitetnost ali pa v aseksualnost. Post coitem animal triste. Zakaj? Takšna občutja imajo infantilna jedra – najbolj pogosto pri ženskah, ki niso imele normalnega odnosa z očetom. Pogosto so v ozadju lahko tudi spolne zlorabe – tiste vrste, kjer je deklica (kot žrtev spolne zlorabe) uživala. To so zagatna čustva, ki jih je treba predelati s psihoterapijo. Osho Rajneesh doktor filozofije je dejal, da je krivda, ki jo čutimo po spolnem odnosu globlja od katoliške. Ker drugega uporabimo kot objekt. Kako komentirate? Normalni ljudje, ki nimajo posebnih psihičnih brazgotin iz otroštva, ki bi bile povezane s starši, načeloma ne čutijo nobene krivda po spolnem odnosu – razen v primeru varanja. Izjeme so včasih ženske, ki so imele prestrogo mamo ali prestrogega očeta. Verske fanatike včasih peče slaba vest, ker so preveč ponotranjili krščanski koncept greha v spolnosti – in to naknadno, torej sekundarno. Dogajanje v družini (s starši) pa je vselej primarno in odločilno. Osho pač ni bil psihoanalitik in ni mogel podati globlje interpretacij določenih psiholoških fenomenov. Menda je totalno orgazmično zlitje možno samo kadar sta partnerja čustveno pripadna drug drugemu. Zakaj? Menda?! Jaz bi rekel, da sploh ne. S to tezo se pač ne strinjam, ker preprosto ni tako. To je kvečjemu želja nekaterih žensk, ki ne morejo seksati drugače kot če se še čutveno predajo. Vzajemni orgazem je mogoče doseči tudi, če se 'dol dasta' dva popolna neznanca, ki sta si (npr.) seksualno privlačna na prvi pogled. Čustva in pohota sta lahko povezana, lahko pa tudi ne – in če nista, je vseeno seks lahko božanski in orgazem vzajemen. Kako se po vašem lahko uresničimo kot spolno bitje? Tukaj bi spet rekel: 100 ljudi 100 čudi! Človek se spolno 'uresniči', če se mu simbolno poklopijo določene seksualne prakse v odraslosti z infantilnim fundamentom. Kakšno je spolno življenje Slovencev in Slovenk? Najraje bi rekel: NIMAM POJMA! Pa vem, da veliko vem o spolnosti in imam tudi veliko spolnih izpovedi, ker delujem kot svetovalec in psihoterapevt in vselej se v pogovorih dotakenm tudi spolnega življenja, spolnih aktivnosti. Spolno življenje je tako različno, in vsak svoje spolne izkušnje skriva kot kača noge. Tako da … ne bom se delal pametnega takrat in tam, ko bi moral biti tiho. Menda naj bi bila posledica zatirane spolnosti  v tem, da se človek vse več in več ukvarja z njo? To do neke mere drži. Vendar, tudi če spolnost ne bi bila zatirana, bi se ljudje zelo ukvarjali z njo – zagotovo še več, kot v primeru, če je zatirana. Se vam zdi, da je spolnost zgolj na ravni rednega praznenja biološkega pritiska vse prej kot romantično početje? To da meni rečete, da se mi nekaj zdi, je zame ponižujoče. Jaz preprosto vem – in ne gre za to, da se mi nekaj zdi. Pri spolnosti ne gre nikoli za nekakšen 'biološki pritisk' – vselej gre za psihološko podstat. Spolnost je pri človeku vselej psihološko konotirana, tudi takrat, ko v ozadju ni noben romantike in ljubezni ali zaljubljenosti. Pohota ni biološka kategorija, pač pa psihološka. Mislite, da je partnerska ljubezen mogoča tudi takrat, kadar ni spolnih odnosov? Pri človeku je vse mogoče – človek ni robot, človeška psiha je kot vesolje, polna neskončne zapletenosti in raznoraznih variacij. Ustaviva se še pri tako imenovam konceptu "čiste ljubezni." Je kulturna opora takšnega koncepta v srednjeveškem pojmovanju dvorne, aseksualne ljubezni? To, kar so pojmovali v srednjem veku je razgradila in razložila psihoanaliza. Koncept čiste ljubezni je trubadurski oz. pesniški koncept, ko noro zaljubljeni zasanjanci nekaj veličastnega povedo o ljubezni natančno takrat, ko najbolj hrepenijo oz. so najbolj zadeti od zaljubljenosti. Za zaljubljenost pa je Freud rekel, da je (začasna in aktuna) psihoza, torej norost – norosti pa ne smemo jemati resno. Pravijo, da je nasilje močno seksualizirana dejavnost, ljudje se pretepajo, ker si ne upajo spolno občevati ... Je tako? Tako enostavno pa spet ni. Pogosto ne gre za to, da si moški ne bi upali spolno občevati, bolj gre za to, da nimajo te možnosti oz. si je ne znajo izboriti. Agresivnost ima seveda libidinalno konotacijo, podstat. Vzročno povezovanje seksualnosti in agresivnosti je legitimno, vendar so derivati različni in številni. Pri vsaki univerzalizaciji in posploševanju moramo biti previdni. Značilnost t. r. vsake vojne so – ob povojnih pobojih – tudi posilstva. Posilstva na nek način – po sovje in posredno – nevtralizirajo agresivnost. Moški se domala nehajo vojskovati, ko so seksualno potešeni. Se vam zdi, da smo iz spolnosti napravili objekt? Kdaj vidimo, da je tako? Spolnost ni objekt, je (subjektovo) početje (z ojektom želje) – na videz celo 'mehansko' početje, ki ima seveda v ozadju psihično podstat, torej željo in posledični užitek. Iz psihoanalize poznamo t. i. 'objekt želje' – prvi objekt želje je mati, ki je hkrati tudi prvi drugi, ki postane (Lacanov) Drugi. Spolnost torej (nikakor) ni objekt. Kdaj vidimo, da je objekt tudi partner? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Se vam zdi, da o seksu preveč premišljujemo, da ga čutimo le v glavi? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Bi lahko dejali, da je v spolnosti dovoljeno vse, razen nasilja? V sadomazohizmu je nasilje/agresivnost del užitka – lahko bi rekli celo struktirni del uživanja. Film (knjiga) '50 odtenkov sive' je bil s tega vidika zelo poučen. V določenih seksualnih praksah se ljudje celo polulajo (urinirajo) v usta … Tudi defekacija (posrenje) na obraz je pereverzna opcija, ki nekatere vzburja … V (sprevrženi) spolnosti je opcija t. r. vse, celo umor/uboj – zagatno je predvsem to, da ni vse družbeno/kulturno sprejemljivo. Za mnoge so določene spolne prakse nesprejemljive – npr. nekrofilija, sodomija, zoofilija, pedofilija, za nekatere je nesprejemljiva in nagnusna celo homoseksualnost, ki jo v zadnjih letih družba – kljub (latentni) homofobiji – kar nekako tolerira. Se lahko zgodi, da pri skrajno intenzivnih simpatijah že misel na privlačno osebo lahko privede do orgazma? Ženke so – kar se tiče orgazma – zelo zapletene. Ženske izpovedi na temo, kako so v svojem življenju že doživljale orgazem – pestre in zanimiva. Izpovedala se mi je ženska, ki je doživela orgazem, ko je bila v srednji šoli vprašana matematiko: pri odhodu od klopi do table ji je prišlo … Fanatične vernice – npr. nune – lahko doživijo orgazem že če samo pomislijo na Kristusa … Moške zgodbe imajo drugo konotacijo, ki je povezana bolj z erekcijo, ne pa tudi z ejakulacijo – ker sta spola pač radikalno različna. Ni malo ljudi, ki ne verjamejo, da je nespolno prijateljstvo med spoloma nemogoče. Kaj menite vi? Rekel sem že, da je pri človeku mogoče vse – npr.: geji so lahko krasni prijatelji žensk … Pri heteroseksualnih moških je to domala nemogoče – moški imajo celo iluzijo, da bi spreobrnili lezbijko v heteroseksualno žensko. Ženske gojijo na področju (heteroseksualnega) prijateljstva (z moškim) veliko iluzijo. Prijateljstva, ki so prav tako oenergetena z libidinalno investicijo, velikokrat eskalirajo do manifestne seksualnost. PS1: Intervju, ki je izšle, pa se bere takole: https://www.domzalske-novice.si/2019/04/26/intervju-psihoanalitik-mag-roman-vodeb-koitus-ustvari-halucinacijo-ljubezni/ PS2: Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/        

Sun, 5. May 2019 at 23:37

1069 ogledov

Ženske, ki se dobro dol dajejo
Če je kaj, ker se v zadnjih 100 letih moralo »prijeti« psihološke, psihiatrične in psihoterapevtske stroke je to, da večina duševnih/psihičnih motenj oz. specifik nastane v otroštvu. Etiologija nekaterih motenj je sicer še neraziskana oz. nedodelana – v mislih imam predvsem psihične bolezni, ki imajo najverjetneje genetsko (pred)dispozicijo (npr. nekatere vrste psihoz, obsesivno kompulzivne motnje). Psihični ustroj duševnega aparata je torej pogojen z otroštvom, bolje rečeno z miselnimi oz. libidinalnimi procesi, ki se dogajajo v otroštvu. Skozi analizo infantilne libidinalne ekonomije je mogoče marsikaj, kar se človeku dogaja razumeti in razložiti. Z določenimi psihoterapevtskimi intervencijami pa je mogoče določene psihične anomalije in specifike tudi predrugačiti, torej »pozdraviti«. Vse, kar je v človeku/subjektu psihično, nosi hkrati tudi atribut libidinalnega. Libido je pač psihična energija, ki ima sicer abstraktno poreklo, kljub temu, da ima v fiziološkem smislu tudi živčno-transmitersko in hormonsko ozadje. Zato je mogoče »prosto po Freud« reči, da je pri človekovih psihičnih težavah (v odraslosti) treba spoznati in proučiti anomalije v infantilnih miselno-libidinalnih procesih. »Zataknjeni libido« o katerem je govoril Freud, ko je govoril o raznih fiksacijah (v oralni, analni in falični fazi) pogosto zaznamuje tudi manifestacijo seksualnosti (v ožjem pomenu besede) v odraslosti. Spolna želja (beri: manifestacija pohote) ima svoje zakonitosti, ki so v osnovi povezane na libidinalnimi investicijami v to ali ono smer. Smeri, ki jih pri ljudeh ubere spolna želja (pohota) so lahko diametralno nasprotne. Eklatanten primer je zdrs v homoseksualnost. V luči povedanega je na nek način problematična tudi aseksualnost. Npr.: ženska, ki ni živela z očetom (ali ga celo ni poznala) je lahko zelo aseksualna; in če kot ženska v odraslosti živi z zvezi z moškim, ki ima (zgolj) povprečen seksualni apetit, se bo odnos hitro (pošteno) skrhal, in to zaradi ženske aseksualnosti. Oba vpletena bosta (prej ali slej) postala (zaradi nesoglasij v pogostosti in »kvaliteti« spolnih odnosov) razdražljiva, prepirljiva in manj tolerantna en do drugega; v njunem odnosu se bo (prej ali slej) vse zalomilo. Po drugi stani pa ženska, ki je kot deklica hrepenela po očetu, ki je bil v njenem življenju premalo prisoten ali ga celo ni bilo – ali pa je bil oče ponesrečeno »slab« – lahko zapade v nimfomanijo ali kakšno od »neobičajnih« spolnih praks, ki pa so lahko moškim še kako všeč. To se zgodi zato, ker deklica s specifičnim odnosom do očeta (ki ga vzpostavi zgolj v svoji psihični realnosti), v svojih infantilnih miselnih (in čustvenih) povezavah vzpostavi fundament, na katerem v odraslosti (kot ženska) zgradi neobičajno, torej izrazito pohoto. Ranjene oz. »zaznamovane« ženske duše imajo lahko ravno zaradi svoje infantilne ranjenosti/»zaznamovanosti« manifestirano izrazita in neukrotljivo željo oz. hrepenenje »po organu, ki njej na telesu manjka«, ki lahko eskalira v neobičajne spolne prakse, kar mnogim moškim še kako paše. Simptomi psihične ranjenosti so tudi tatooji, pearcingi, neobičajni hobiji, afiniteta do določenih zvrsti glasbe/športov … Dalo bi se legitimno sklepati, da se – v povprečju – ženske z obilico tatoojev in peracingov ali pa tiste, ki poslušajo »(brutal) death metal« v objemu neukrotljive pohote dobro »dol dajejo«. Pod dobro »dol dajanje« so štete spolne prakse, ki žensko nekontrolirano prevzamejo – do te mere, da moški neizmerno uživa, ko je deležen ženske, ki se z neukrotljivo hvaležnostjo odziva na njegovo »seksualno početje«, na njegov penis. Eklatanten primer psihične ranjenosti je tudi diagnoza mejna osebnostna motnja (MOM, borderline). Če je infantilno jedro MOM vezano na očeta, se lahko zaznamovanost z očetom takšni (»posebni«/»trčeni«) ženski vrača v obliki promiskuitetnosti, nimfomanije (in afinitete do neobičajnih spolnih praks); po drugi strani pa lahko postane takšna  ženska aseksualna (z afiniteto do feminizma, pogosto tudi lezbištva). Če bi med znamenitimi »Prijatelji« iskali žensko/»prijateljico«, ki se najbolje – najbolj divje, najbolj neobičajno, nekontrolirano in najbolj pohotno – »dol daje« bi bila to zagotovo Phoebe Buffay. Če je Joey Tribbiani malce »glup«/butast, ima Phoebe MOM (borderline) … Na »drugačno« manifestacijo seksualnosti oseb, ki so psihično »drugačne« je opozorila novinarka Emma Mills v članku »Moški bolj uživajo v seksu z duševno nestabilnimi ženskami« v katerem se sklicuje na študijo, ki je bila objavljena v Journal of Sex Research,. Pod dikcijo »duševno nestabilne ženske« je Millsova (oz. dotična študija) najverjetneje mislila prav ženske z MOM (borderline). PS: https://www.roman-vodeb.si/ 

Mon, 22. Apr 2019 at 11:34

1392 ogledov

Peterson Vs. Žižek - 2. del
Tako Peterson, kot Žižek sta – za moj okus in glede na naravo tematike – preveč kultivirala svojo faličnost, testosteronskost (napadalnost, »prepirljivost«) in nekako nista rekla bobu bob (bližje bobu je bil sicer Peterson). Preveč sta se dobrikala en drugemu; parodija bi dosegla višek – in samo to je še manjkalo –, da bi en drugega laskala. (Za kozlat!) No, bistveno več testosteronskosti je premogle Žižek, kljub temu, da je delal nepotrebne ovinke – ovinkaril je kot mačka okrog vrele kaše. Peterson pa je bil po drugi strani kot t. r. gostitelj do svojega gosta preveč blag, spoštljiv, vljuden, »bontoniziran«, kot da (tokrat) ne bi vedel, da v akademskem diskurzu (v kontekstu nasprotujočih si mnenj) ni uvidevnosti. Kadar se sooča z »moškinjami«, je veliko bolj suveren in napadalen, kot je bil do Žižka. Že Žižek ni premogle prave faličnosti/testosteronskosti, Peterson pa je bil (po mojem videnju/občutku) naravnost »estrogenski«. Gostitelj Peterson bi se moral (bolj) pripraviti na Žižkovo (eventualno) taktiko oz. jo predvidevati – torej: v primeru, da/če Žižek ne bo neposredno »promarksističen« (prosocialističen), pač pa bo zgolj »napadal« kapitalizem, da bi v tem primeru sam Peterson izpostavil Žižkove »promarksistične« zdrse, kjer je bil evidentno, vendar spodletelo, navijaški do socializma/marksizme. Žižkovi »ta levi« bi lahko Žižku celo očitali evidenten manko »promarksističnosti«. Peterson je po drugi strani izpadel kot naivni »poštenjakar«, ki je hotel svetovni javnosti iskreno dopovedati, da je kapitalizem (kot družbenoekonomski sistem) bolj uporaben (in smiseln) kot socializem. Žižek je izpadel navaden lisjak, ki si ni upal braniti marksizma in/oz. socializma. Ne nazadnje bi se Peterson preventivno vendarle lahko bolj »pozanimal«, kako se je Žižek vendarle – in to je logično – sprijaznil, da je bil socializem (»verzija 1.0«) neuspešen, in da se ne more kosati s kapitalizmom. Ampak Žižek ne bi bil Žižek, če ne bi bil – četudi je bil (za moj okus) »slab« – bolj udaren in je posledično požel več aplavza, ki si ga (za moj okus) niti ni zaslužil, vsaj v takšni obliki, kot ga je bil deležen, ne. Žižek se je – karikirano rečeno – »dobro izmazal«. Torej, kljub temu, da ni izpostavil pozitivnih plati marksizma – tako v ideološko-proletarskem kontekstu, kot v družbeno-ekonomskem kontekstu (Marxova teorija tržne vrednosti je namreč večna in drži še danes.) Uvodoma sem rekel, da oba »petelina« nista rekla bobu bob, je bil pa Peterson bližje, in to se mu lahko šteje v čast in plus. To, da je Žižek dvoransko publiko (s starim »vici«) bolj nasmejal – in to je bila njegova adutna finta –, zame osebno ni ne vem kakšna vrlina, še manj presežek. Peterson je bil vendarle bolj iskren; trudil se je, da bi kaj smiselnega in uporabnega povedal, kljub temu, da ga je Žižek s svojo svojevrstno pasivnostjo (v smislu manka promarksizma) hromil. Žižek se je po drugi strani »ven (iz)vlekel« ravno s svojo filozofsko ohlapnostjo in nedefiniranostjo – celo »neopredeljenostjo«, kljub temu, da se je od njega pričakovalo, da bo (bolj) udarno promarksističen. Za poznavalce Žižkovega opusa je bilo videti, kot da nima jajc za neposreden spopad. Zato se spopad (vele)umov v resnici sploh ni zgodil, in to zaradi Žižkove (že omenjene) pasivnosti. Žižkov prebrani »speach« nam, Slovencem nekako »ni sedel«, saj smo Žižka vajeni poslušati v njegovi (originalni) »slovenski angleščini«. In napaka je bila, da je Žižek svoj koncizni govor prebral, čeprav je to Petersona – verjetno nevajenega takšnega filozofiranja – malo zmedlo. Žižek je všečno blestel, ko je na krilih svojega »noslanja« in ostalih tikov – najbolj udarno je bilo njegovo (patetično) samovlečenje za majico – napadal poslušalce tudi takrat, ko je povsem po nepotrebnem vpeljal drek in (nemške) WCje. (Mladen Dolar bi mu lahko rekel, naj ne pretirava – no, pa saj ga Žižek tako ali tako ne bi poslušal.) Tudi s (pre)pogostim in simptomatskim omenjanjem Trumpa je pretiraval – kot da bi si iskal (leve/demokratske/mlade) zaveznike/pristaše – ali pa, da bi se hotel odkupiti za (predvolilno) tezo, da je za ZDA (in svet) v resnici bolj nevarna Hillary Clinton in ne Donald Trump. (Tudi zveličavo omenjanje Bernieja Sundersa ni bilo potrebno.) Tudi razprave/diskurza o sreči se je Žižek (za moj okus) lotil ponesrečeno, bolje rečeno »naspol«; lahko bi povedal bistveno več, glede na to, da ravno »njegova« psihoanaliza tematizira znamenito načelo ugodja in srečo (ki ju je Freud konceptualno sicer preveč poenostavljeno enačil). Žižkov prijatelj Dolar se je Freudove knjige »Nelagodje v kulturi« (leta 2001) verjetno lotil s posebnim navdihom; z Žižkom sta vsekakor moral biti v navezi (le kdaj nista?). In Freud v tej knjigi precej razpravlja o sreči in tudi o Oktobrski revoluciji, marksizmu in boljševizmu (kot utopični iluziji)! Žižek je v tem kontekstu v resnici povedal zelo malo oprijemljivega (je pa govoril doživeto in srčno, kar ga je reševalo in rešilo). Peterson je bil po drugi strani medel, vendar življenjski – kar pa(č) ni odtehtalo Žižkove »nevrotične« drže. Nekje sem zapisal – takšno je moje mnenja –, da bi Žižek moral bolj kontrolirati svoje tike, svoje smrkanje/noslanje, (samo)vlečenje za majico … No, ker gre verjetno za nezavedne, torej nekontrolirane tike, tega verjetno ni zmožen. Ampak, ko je svoj tekst bral, je bil bolj »normalen«. Vsi ti tiki, vključno z govorno napako, so v resnici Žižkov adut pri vzpostavljanju statusa »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«. (Na podoben način bi bil Stephen Hawkings brez svoje paraplegije, robotskega glasu in invalidsekga vozička povsem sivo povprečen astrofizik.) No, tudi Peterson ni bil brez svojih (simptomatskih) »tikov«. Glede na to, da se je pogovarjal s (teoretskim) psihoanalitikom in glede na to, da je bil t. r. celemu svetu na očeh, bi moral bolj paziti na svoje (simptomatsko) snemanje prstana (verjetno poročnega). Kaj naj rečem v sklepu? Kar se mene tiče, dvoboj ni upravičil mojih pričakovanj (seveda sem subjektiven!) – in to zaradi Žižkove »pasivnosti« – t. r. nobenih dobrih plati marksizma (in socializma) ni izpostavil. Peterson bi se namreč čisto drugače – bolj suvereno – odzval, če bi Žižek vrgel na mizo svoje »marksistične« adute. No, (zgolj) obojestransko strinjanje, da ima kapitalizem svoje (hude) nepravilnosti – v povezavi z socialno neenakostjo (med bogatimi in revnimi) – ni upravičilo mojih pričakovanj. PS1: Takšnega komentarja Marcel Štefančič (ki je bil v Torontu) v svojem (pristranskem) Studiu City ne bo »zmogel«; in tudi Dnevnik in Delo ne bosta imela »dodane vrednosti«. Me pa prav zanima, kako se bosta »(i)zgubljala« Žerdin in Markeš v svojem/Delovem tedenskem videeu/vlogu »Od srede do srede«. PS2: Tole pa je moj napotek Žižku, ki ga (seveda) (na žalost) ni upošteval:

Sun, 21. Apr 2019 at 12:51

1773 ogledov

Žižek Vs. Peterson - 1. del
En dan pred »spopadom« (za katerega se je izkazalo, da sploh ni bil takšen, kot se je pričakovalo) sem takole twittnil: »Slovenska politična levica bi se lahko navzela Žižka v enem pomembnem kontekstu: vabilo drugače mislečega Petersona ni zavrnil! In ravno to gesto njegovi (slovenski) levi pristaši Žižku zamerijo, kar je zame absurdno. V resnici pa bi se morali te Žižkove vrline navzeti. Svoboda govora šteje!« Sklepne besede Jordana B. Petersona pa so – po tehtnem premisleku – šle natančno v to smer. Petersonu se je zdel največji doprinos soočenja z Žižkom ravno v tem, da je kulturna komunikacija različno mislečih ljudi (intelektualcev) mogoča – torej, da je svoboda govora v kulturnem in demokratičnem svetu nekaj svetega, celo samo po sebi umevnega. In Peterson je – ko je izrekel to modro misel – požel izjemen aplavz. S to sklepno mislijo je malo zasenčil (sicer boljšega) Žižka oz. se izvlekel iz sicer svojega medlega, celo malce »estrogenskega« nastopa. Videti je bilo, da je resno vzel apele slovenske desnice (ki ga je – dobre pol leta pred tem soočenjem – gostila v Sloveniji), da ravno v Žižkovi državi drugače (torej desno/konservativno) mislečim v nacionalnih in (elitnih) medijih ni dovoljeno svobodno in kritično misliti, polemizirati. Glede na to, da sem se v svojem videu/vlogu prav jaz izpostavil in vehementno hotel/želel inštruirati Žižka oz. ga kot popotnico t. r. pripraviti na dvoboj s Petersonom, je prav, da povem tudi svoje mnenje o tem, kako sem ravno jaz videl ta medel »spopada« omenjenih dveh (vele)umov. Oba namreč izjemno cenim – Žižka na svoj način, Petersona pa na svoj (predvsem v povezavi z njegovo antifeministično držo). Največji doprinos »soočenja« osebno vidim ravno v tem, da Žižek »levi Sloveniji« pokazal in dokazal, da se da svobodno izmenjevati različna mnenja brez škode in brez bojazni, da bi kdo koga premagal in zasenčil. Žižek namreč ni bil favorit v tem soočenju, posredno – po ovinkih – pa je postal zmagovalec, natančno zato ker ni slepo zagovarjal marksizma/socializma, pač pa je predvsem kritiziral kapitalizem; Petersonu pa ni preostalo drugega, kot da se je preprosto strinjal z Žižkom, da ima kapitalizem z neenakostjo (v kontekstu blaginje življenja in »sreče«) problem. (Neenakosti spolov se pač nista lotevala – tudi zato, ker sta oba antifeminista.) Vprašanje pa je, ali se bo slovenska levica (do)končno spoznal in se sprijaznila, da je mogoče brez škode dati besedo tudi drugače (konservativno) mislečim, in da ne bo konec sveta. Ker: če se na slovenskih tleh ne bo uveljavila svoboda govora, in če drugače misleči ne bomo prišli do javne besede – predvsem v nacionalnih in elitnih medijih –, potem bodo blesteli razni ekscentriki, vaški posebneži in celo psihopati/sociopati (ala Andrej Šiško, Gašper Ferjan, Ladislav Troha, Vili Kovačič, Egidij Kozjek ipd.) in družbena »jeba« bo še večja. In to natančno zato, ker se levica drži nedemokratične paradigme vladanja, ki jo vleče še iz totalitarističnega realsocializma. In to (vam) govorim/pišem kot (nekonsistentni) levičar.

Tue, 2. Apr 2019 at 10:29

728 ogledov

Odžagala si je roko
Invalidi so me naprosili, da za njihov informator/sporočevalec (glasilo), ki tematizira invalidnost in invalide, napišem nekaj, o čemer sem že suvereno »soliral« na TV3 v oddaji Faktor. Gre za namerno odžagano roko, ki jo je 21-letno dekle (Julija) »zagrešila« sama sebi zato, da bi dobila denarno odškodnino od zavarovalnic. Ker je zadeva zelo zapletena, je moja moralna in intelektualna dolžnost, da jo razložim ravno invalidom, ki bi dali t. r. vse svoje premoženje za to, da ne bi bili več invalidi. Mlada Julija pa je – kolikor se sedaj ve –  sama sebi namerno odžagala levo roko nad zapestjem. Uradno je rekla, da je prišlo do nesreče pri žaganju drv (pes naj bi skočil nanjo), kar je zame, ki ima doma psa (in za kinologe), absurdno. No – naši (odlični) slovenski kirurgi so Juliji roko »prišili« nazaj, ona pa jo je naknadno tiščala v zamrzovalnik, zato, da bi ji roka odmrla in da bi pokasirala celotno zavarovalno premijo/odškodnino. Če to ni patologija in absurd, potem normalni smrtniki ne vemo, kaj je?! Ampak, lepo po vrsti – v resnici je vse mogoče razumeti. Za začetek naj povem, da je dotična Julija v resnici žrtev, ki se je ujela v psihopatijo nekega mladeniča, svojega 29-letnega fanta, Sebastjana Colariča. Zdaj se je izkazalo, da ima dotični Sebastjan – zdaj ne več Colarič, pač pa Abramov (uradno se je preimenoval) – hude grehe že iz prejšnje zveze z mlado fizioterapevtko Saro. To da je Julija v resnici žrtev, se izkazuje šele nekaj mesecih po nesreči – torej po tem, ko so zavarovalnice posumile, da si roke ni odžagala po nesreči, pač pa t. r. načrtno, najverjetneje res kar sama – zato, da bi prejela zavarovalniško odškodnino. V osebnem stečaju je bila od poletja lanskega leta – in rabila je denar. Ampak, kot se sedaj nekako vidi in ugotavlja (vsaj meni se tako »zdi«), denar v resnici ni rabila ona, pač pa njen, »na veliki nogi živeči«, fant/partner Sebastjan, ki ji je odžaganje roke očitno tudi »predlagal« (zaukazal, sugeriral, morda celo izsili) in jo na ta svojevrstni kriminalni scenarij v bistvu tudi napeljal – verjetno tudi s pomočjo nekaterih trikov oz. laži, ki jim je naivna Julija nasedla. (Mogoče trik je tale: »Albanska mafija me bo ubila, če jim ne odplačam dolga – sedaj pa oceni: ali tvoja roka, ali moje življenje …«)  Po moji percepciji se je dotični Sebastjan – moje forenzično-psihoanalitično videnje mi daje vedeti, da gre za hudega patološkega narcisa (pravega psihopata) brez Nadjaza – posluževal številnih fint/trikov oz. prijemov, preko katerih je Juliji opral možgane, jo zavajalo in jo dobesedno naplahta(va)l s številnimi lažmi in sebi služečimi sugestijami … Punca mu je pa preprosto verjela in nasedla – seveda v fazi slepe/nore zaljubljenosti. V (teoretskem) ozadju je mogoče zaznati dva psihološka fenomena. Prvi je vezan na slepo  in nekritično ubogljivost žrtve, torej (sugestibilne) mlade Julije. Drug fenomen pa je psihološka struktura dotičnega psihopata, ki je, popolnoma brez slabe vesti svojo, Julijo tudi napeljal na odžaganje roke. V celi zgodbi je grozljivo tudi to, da se mlade Julije še sedaj ne da prepričati, da je njen Sebastjan v resnici psihopat, ki je na podoben način kot njo skušal zmanipulirati tudi prejšnje svoje dekle. Ko jo to prejšnje dekle (Saro) ravno on v sumljivih okoliščinah (»ponesreči«) ustrelil do smrti (s puško, za katero je imel sicer dovoljenje – orožni list), je prav tako upal na denar od zavarovalnic, ki so ga potem sicer dobili starši umrle Sare in ne Sebastjan. Razvlečena preiskava tistega primera iz marca 2015 sicer še ni končana – vendar se bo zdaj, ko se je zgodila še ta odžagana roka, verjetno zaključila hitreje. Tistim pa, ki znamo brati simptome so mnoge stvari jasne že sedaj – škoda je le, da se v tem primeru (in še v mnogih drugi primerih) kriminalisti ne znajdejo. Glede na to, da sem bil v prvem podajanju svojega mnenja v aferi »odžagana roka« malce skop, bi bilo dobro, da situacijo malo bolj osvetlim. Torej: če je kaj, s čemer je Sigmund Freud zares zaznamoval psihoterapijo kot paradigmo, potem je to znameniti (psihoanalitični/psihoterapevtski) TRANSFER. Namreč: Freuda je zelo kmalu na poti svoje psihoanalitične kariere prišel do ideje, da terapevt in pacient(ka) slej ko prej zapadeta v zelo specifičen, libidinalni odnos, ki ga je pozneje poimenoval TRANSFER(NI ODNOS). Freud je v svoji klinični praksi že od seznanjanja z Bruerjevo terapijo pacientke Anne O. (pa vse do leta 1905) ugotovil, da lahko (po)zdravi svoje paciente le, če med psihoanalitičnim procesom vzpostavi transferni odnos oz. transferno razmerje s svojim pacientom oz. pacientko. Na primeru svoje pacientke Dore in po mučni avtoanalizi (očitno je analiziral svoj t. i. kontratransfer), je spoznal vse razsežnosti transferja, kot čustvene »bombe«. Mnogi se sprašujejo, kakšna je razlika med transferjem in zaljubljenostjo, kadar gre za heteroseksualni tandem obeh transferno vpletenih. Dalo bi se reči, da ni posebnih razlik. V našem kontekstu je bistveno povedati, da gre pri zaljubljenosti in intenzivnem transferju za podobno »zadetost«, torej podobno »norost«, ki s seboj nosi še nekritično »slepost« za določene življenjske detajle oz. videnje dotičnega libidinalnega/čustvenega odnosa obeh vpletenih. 21-letni Juliji je njen fant/partner 29-letni Sebastjan sugeriral – beri: napeljal jo je – da si je odžagala roko. Roko so ji sicer pozneje v Kliničnem centru v Ljubljani prišili nazaj, vendar jo je »tiščala« v zamrzovalnik, zato, da bi ji odmrla in da bi prejela polno zavarovalnino. Seveda bi denar »pobasal« njen Sebastjan. Toda dejstvo je, da si je roko odžagala ona – in to v objemu nore zaljubljenosti oz. transferja. Zato, da bi razumeli norost mlade Julije, je treba razložiti koncept (psihoanalitičnega) transferja. Freud je bil z nekaterimi avtoritetami – npr. s francoskim psihiatrom Jean-Maritnom Charcotom – v transferju. V podobnem transfernem odnosu je bi tudi pozneje z nevrologom Josefom Breuerjem, s katerim sta spisala nekaj znanstveno-teoretskih tekstov. Po več kot 10-letnem sodelovanju (leta 1894) pa sta se sprta razšla. Zanimiv je kontekst konflikta: Freud je nehal razmišljati nevrološko oz. anatomsko in začel razmišljati psihološko oz. psihoanalitično (psihoterapevtsko); v središče je postavil psihične in/oz. seksualne konflikte. Breuer je bil ob tem malce nejevoljen  – namreč: ena od njegovih mladih pacientk se je ob ozdravitvi javno bahala, da pričakuje otroka s svojim terapevtom. (Posredi je bil seveda transfer in kontratransfer.) In Breuerju to ni bilo prav prijetno poslušati. Freud pa je razlagal, kako je ravno transfer ključen za ozdravitev oz. psihično predrugačenje, ki se sicer res zgodi »z besedo«, torej s pogovarjanjem. Brez transferja terapevt namreč ne more spremeniti razmišljanja svojim pacientkam (in pacientom) – banalno rečeno: brez transferja se nekomu ne da kar tako oprati možganov. Sebastjan Colarič/Abramov je namreč svoji Juliji opral možgane s profitno logiko, ki je koristila (samo) njemu – celo tako učinkovito, da si je šla odžagati roko; in prav to je v celi Julijini kalvariji z odžagano roko najbolj grozljivo. Za boljše razumevanje koncepta transferja je smiselno navesti še nekaj definicij: »S transferom infantilnih konfliktnih vsebin s takrat pomembnimi osebami v nek kasnejši pomembni odnos se pokažejo vse izkušnje, ki so se v pomembnih preteklih odnosih nalagale v nezavedno domišljijo in v procesih identifikacije oblikovale karakter,« pravi Peter Praper. Christian Gostečnik pa definicijsko pravi, da gre pri transferju za »prenos zgodnjih otroških čustvenih naravnanosti ob očetu in materi na terapevta; pacient se v odnosu do analitika vede, kot se je vedel, v otroštvu do staršev oz. nadomestnih oseb«. Katarina Kompan Erzar je dodala, da človek, ki je v transfernem odnosu z nekom v bistvu »živi v preteklosti in to preteklost stalno znova podoživlja v sedanjosti«. Relacijsko razumevanje transferja se nekako bolj osredotoča na resnično sedanjost, čeprav v veliki meri priznava »infantilno napajanje odraslosti«. Če smo odkriti, se obe razumevanji le delno razlikujeta med seboj, bistvo pa ostaja isto: infantilnost se (simbolno) vrača oz. se (simbolno) oživlja v odraslosti. Ko je Freud teoriziral zaljubljanje in ljubezen je nakazal paradigmo, da je zaljubljanje v odraslosti transferni nasledek najzgodnejšega »zaljubljanja« otroka v svoj prvi (ljubezenski oz. libidinalni) objekt – mater. »... pri zaljubljenosti v mater nikoli ne gre za njeno zdajšnjo osebnost, temveč za otroški spomin na njeno mladostno podobo«. Zelo podobna situacija je za zaljubljanje deklice v svojega očeta oz. pozneje ženske v moškega (kot zakonitega simbolnega naslednika očeta). Paradigma transferja je torej aktualna tudi v tematizaciji ljubezni in zaljubljanja. V Množični psihologiji in analiza Jaza se je Freud v VIII. poglavju z naslovom Zaljubljenost in hipnoza izjemno teoretsko poglobil v to »trans stanje«, in zaljubljenost na teoretski ravni primerjal s hipnotskim stanjem – in natančno ta citat je izjemno pomemben za razumevanje Julijine kalvarije z odžagano roko: »Od zaljubljenosti očitno ni daleč do hipnoze. Zelo opazno je, v čem se ti dve stanji skladata: hipnotiziranec kaže, kar zadeva hipnotizerja, isto ponižno podvrženost, poslušnost in nekritičnost kot zaljubljenec pri ljubljenem objektu. Tudi pri hipnozi je lastna iniciativnost kakor posesana od hipnotizerja; ni dvoma, hipnotizer je stopil na mesto ideala jaza. (…/…/…) Hipnotični odnos je neomejena zaljubljena predaja, pri kateri je seksualna zadovoljitev izključena, medtem ko je le-ta pri zaljubljenosti vendarle samo začasno odrinjena in ostaja v ozadju kot mogoč poznejši cilj.« V luči povedanega je dobro kalvarijo z odžagano roko gledati skozi optiko ponesrečenega – bolje rečeno psihopatskega – vplivanja Sebastjana Colariča na slepo zaljubljeno Julijo.  
Teme
Politika politična analitika sd Dejan Židan VV Faktor

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Estrogenski SD/Židan