27434 Page uri

Dežman in njegovo nezavedno
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 31. julij 2018 ob 15:06

Odpri galerijo

Psihoanaliza ima svojo »logiko NEZAVEDNEGA«, zato je (kot miselni koncept) epistemološko prelomna. Temelja teze mojega prvega magisterija iz psihoanalize motivacije (športa) je, da manifestno izraženi motivi niso pomembni – pomembno je NEZAVEDNO! To ne velja le za šport, to velja tudi za umetnost in ali katerokoli afiniteto. Če nekoga vprašate po njegovih afinitetah (hobijih, življenjskih preokupacijah) – npr. afinitete do potapljanja v morske globine, ali zbiranja raznoraznih predmetov (znamk, starin …), afiniteto do starih avtomobilov, arheologije, branja … – bo zavestno nekaj povedal, nekaj »zatrdil«, vendar bo »po definiciji« »mimo usekal«. Resnica človekovega početja/ravnanja je vselej nezavedna. Če je kaj, kar kot aksiom ljudem polagam na srce, je tale moja (psihoanalitična) ugotovitev: »Zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno v resnici misli!«

Ne gre za to, da jaz tako mislim, pač pa je to jedro psihoanalitičnega bistva. Ko je Freud želel razumeti neko deklico (mislim, da je šlo za vnukinjo) – skušal je razumeti, zakaj si želi jesti jagodno torto, je ugotovil, da je njen nezavedni motiv (želja) v resnici zbrati ljudi (sorodstvo) in jih nasmejati – namreč, vselej, kadar je deklica jedla jagodno torto, se je okrog nje zbralo celo sorodstvo in se od srca smejalo, gledajoč deklico, kako se masti z jagodno torto. In deklica si je natančno zato vselej znova zavestno/manifestno (za)želela jagodno torto. Seveda njena zvest o tem ni vedela nič – ona si je zgolj in samo (za)želela jagodno torto.

S športno motivacijo je podobno – in tudi z umetnostjo (ali politiko ali čemerkoli drugim) ni nič drugače. Ko sem se v zadnjem času ukvarjal s proučevanjem motivacije oz. afinitete do ultramaratonskega kolesarjenja po Ameriki (od Pacifika do Atlantika – RAAM), sem prišel do neke zelo močno misli pokojnega ultra-maratonskega kolesarja, petkratnega zmagovalca RAAMa Jureta Robiča – namreč: za (ameriške) medije je nekoč izjavil, da na RAAM prihaja kolesarit in zmagovat (verjetno) zato, da bi (očetu) dokazal da je dober človek (oče je namreč celo otroštvo favoriziral njegovega brata)! Ko je letošnji »moj matador« Uroš Stoklas pred odhodom na RAAM gostoval pri Marcelu Štefančiču, mi je prej namignil, da ve vse o RAAMu, samo to ne ve, zakaj gre na RAAM. Moj nasvet je bil: »Če te Marcel vpraša to neznosno vprašanje, mu reci, da odgovor ve tvoje nezavedno – in da do nezavednega pa(č) nimaš dostopa … Ali pa mu reci: to vprašanje zastavite Vodebu, ne pa meni, ki nimam dostopa do svojih nezavednih procesov, ki so odgovorni za vse moje (zavestno/manifestno) početje!«

Moj point, ki ga že vsaj dvajset let »serviram« medijski javnosti in tudi raznoraznim strokam, je, da je človekovo/subjektovo nezavedno tisto, ki ga ja v resnici potrebno proučevati, da bi vedeli in resnično spoznali jedro našega – tega ali onega – ravnanja/početja. Nezavedno je primarno – primarni proces – kot je rekel Freud. Za Lacana je bilo nezavedno tisto »realno realno«, ki ga je v resnici treba proučevati, da bi vedeli, kaj se s posameznikom/subjektom dogaja oz. za kaj se na tem svetu (v družbi) sploh gre. Subjekt je po definiciji »slep«, in to dvakrat. S pozicije zavesti (Jaza/Ega) je nemogoče vedeti, kako subjekt definira/zaznamuje njegovo nezavedno; po drugi strani pa je nezavedno tudi simbolno strukturirano.

Ameriški psihoanalitik Bruno Bettelheim je nekoč (okrog leta 1970) razorožil študente (protestnike) protivojnih oz. protivietnamskih demonstracij tako, da je razgalil njihove nezavedne procese, ki so botrovali vsem tistim (takratnim) demonstracijam. V svojih interpretacijah je poudarjal, da imajo demonstranti potlačeno veliko zamero do lastne mame, zato so se apriorno sovražno nastrojili do Amerike (kot simbolom mame) in njihove vojaške intervencije v Vietnamu. Za noben pacifizem – ki so ga demonstranti manifestno izpostavljali – v resnici ni šlo. Latentno sovraštvo do mame, ki ga je simbolizirala njihova država, je bilo krivo in »motivacijsko« odgovorno, da so se protivojne demonstracije sploh začele dogajati. Zaradi te Bettelheimove teze, so ga potem mnogi (predvsem demokrati)  takrat začeli zelo sovražiti (republikanci pa so ga »posvojili«).

Ko se je nedavno Ježe Dežman tako sadistično – bolje rečeno sadomazohistično in zelo spodletelo – razgovoril v intervjuju z Jožetom Možino, sem twittnil (in sprožil orkan): »Mimo tega, kdo ima prav - Dežman (z Možino) ali uradna zgodovina: če bodo predčasne volitve, napovedujem, da bo naslednja vlada/koalicija (na žalost) leva, četudi bo relativni zmagovalec spet JJ/SDS. Spodletel intervju Možine z Dežmanom bo pač poenotil leve stranke; za 3/4 volivcev je Dežman pač neznosen; narod se ne bo dal farbati! Zgolj napovedujem - lahko da se motim (ampak redko se motim).«

Z domobranstvom zasvojeni desničarji so se »vbregnili« v moj stavek: »Narod se ne bo dal farbati!« Mimo tega, da je Dežman v tem intervjuju lomil hrbtenico nacionalne identitete slovenskega naroda, in da ja s tega vidika v resnici naredil veliko škodo ravno desnici (mimo tega, da spet razdvaja narod), ki je ob tem intervjuju »orgazmirala«, sem namignil, da je resnica o partizanstvu, NOB, revoluciji veliko bolj kompleksna, kot suhoparno odkopavanje grobov in štetje kosti (s čemer se Dežman zadnja leta fanatično in simptomatsko ukvarja – »na kosti« pa lepi nepopolne interpretacije.

Mimogrede rečeno: osebno sem mnenja, da bi desnica (Janša/SDS) morala sestaviti vlado (skupaj s Šarcam/LMŠ) – ker: leve vlade so dokazale, da tega niso sposobne. Zato sem volil SDS – in tega me je sram priznati!

Ampak sedaj – s takšnim javno izpostavljenim Dežmanom – pa je desnica spet postala (politično) »popacana«. In spet je, za nadaljnjih nekaj let, obsojena na opozicijo – narod je sedaj še bolj razdvojen.  In levičarji se bodo v besu konsolidirali … Kljub temu, da bi bila desna vlada v tem trenutku veliko bolj primerna, da prime/prevzame vajeti v svoje roke. Dve tretjini slovenstva ima v jedru svoje nacionalne identitete partizanstvo in NOB – vključno z revolucijo – ustoličeno na častnem mestu. Tudi sam socializem (kljub nekaterim režimskim zdrsom) se nahaja v jedru nacionalne identitete. In ni dobro, da na to – na vso zgodovino – ne bi bili ponosni! Upor proti okupatorju in partizanstvo je sveta stvar, na katerega mora biti vsak narod ponosen. Treba pa je tudi priznati, da so se v spletu vojnih in povojnih okoliščin – tudi zaradi bojazni pred kontrarevolucijo – dogajale (psihopatske) nečednosti. Mnogim so se dogajale krivce. Priznati je treba, da je režim imel tudi »goli otrok« in da je bila UDBA realnost, del sistema, režima …

V osnovi pa je treba vedeti, da je bila kolaboracija z okupatorjem s strani meščanstva/buržoazije (vključno z RKC) in vseh vej domobranstva »vnaprejšnja in prostovoljna«, kot poudarja zgodovina Božo Repe. Bolj kot okupatorjev (Nemcev in Italijanov) so se bali »boljševiške« revolucije (po vzoru Rusije) – in so na stran okupatorjev stopili predvsem zato, da se na slovenskih tleh ne bi uveljavila marksistična/komunistična/socialistična ideologija »enakosti«. Precejšen del partizanstva pa se je h komunizmu – resnici na ljubo – tudi odkrito nagibal. Že leta 1942 so se nekatere frakcije znotraj partizanskega gibanja resnično lotile nekaterih bogatih meščanov in bogatih kmetov. Sadizem oz. psihopatija tega dela partizanstva, ki se je nenadzorovano pojavil predvsem v jugovzhodu ljubljanske regije (Dolenjska), je obsojanja vredno. In to je svoj čas – ko je za to zvedel – obsojal tudi Edvard Kardelj. O tem je odkrito govoril tudi Božo Repe (po svoje pa tudi Janez Stanovnik).

https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/174347203

https://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-tv/31835461

To, da se je socializem pozneje izrodil, nima zveze s plemenito idejo o enakosti, na kateri bazira in marksizem in socializem (in komunizem). Slabosti socializma so danes znane – in nobenega »demokratičnega socializma« si Slovenija sedaj ne more privoščiti. Zato bi bilo dobro, da imam desno vlado – ampak z »dežmanovsko« revanšistično držo desnice, je pač ne bomo imeli. In tako bo konsolidiran anarholiberalna levica/Levica s svojim feminizmom in LGBT (in izenačevanjem spolov) svinjala po družbi še naprej …

Dežman pa je kriv zato, ker je na(s)pol predstavljal svojo subjektivno »resnico«, ki je v resnici veliko bolj kompleksna, kot si jo sam – s pozicije svoje simptomatske in revanšistične zavesti – lahko zamisli oz. zazna. Dežmana – gledano z vidika psihoanalize – v resnici ne zanima »resnica« o povojnih pobojih, partizanih in domobrancih, NOB, (udbovskem) režimu … Dežman v resnici nezavedno poravnava račune sam s sabo in svojim partizansko-udbaškim sorodstvom – bolje rečeno očetom in stricem Tončkom (očetovim bratom, znanim gorenjskim udbašem, narodnim herojem, udeležencem dražgoške bitke). Moje psihoanalitično mnenje je – in tega kot kritični mislec moram izpostaviti (tudi zato, kjer je bilo po meni zlito toliko gnojnice) – da je Dežmanovo nezavedno kontaminirano s številnimi samoočitki (in očitki naperjenimi proti očetu). Jedro moje psihoanalitične interpretacije je, da Dežman prvenstveno nezavedno zameri sebi, da je pristal na vse privilegije, ki mu jih je »zrihtalo« režimsko/udbaško sorodstvo (stric in oče). Dežman je jezen na očeta, ker mora biti sedaj jezen na samega sebe. Jezen je na očeta, ker mu je omogočil – oz. ker mu ni preprečil – da je po krivici prišel do neupravičenih privilegijev. Ne pozabimo, kako je leta 1979 prišel do svoje prve službe (kot faliran študent). Očitno premore toliko Nadjaza, da je zaznal sistemsko krivičnost, da nekdo »preko reda« deležen toliko privilegijev in take narave, kot jih je bil deležen on sam – kot »otrok režima«. To ga je očitno zelo žrlo (in ga še žre) – ne pozabimo, da je bil del svojega življenja (do leta 1997) tudi zapit … Psihoanalitično gledano je legitimno trditi, da je Dežman (nezavedno) aktiviral določene obrambne mehanizme in se začel sadomazohistično izživljati nad sabo in nad svojim sorodstvom (predvsem nad očetom in njegovim bratom Tončkom). Nezavedno se sedaj – preko razkopavanja grobov in »štetjem kosti« – po eni strani želi oprati krivde, da je »po vezah in poznanstvih« nekoč prejemal toliko privilegijev, ki si jih »kot faliran študent« ni zaslužil. Po drugi strani pa je nezavedno (še vedno) jezen na očeta – katerega »asociativni  moment« simbolizirajo partizanski/režimski grehi v obliki povojnih pobojev (prikritih grobov). Očitno je tudi družinsko/sorodstveno krivdo prevzel nase – in se sedaj »čisti«, bolje rečeno (psiho)terapira (ko išče nove in nove grobove, ko stihijsko obtožuje levi režim, partizane, NOB, revolucijo, socializem …). Videti je, da mu vsaka izkopana kost predstavlja užitek posebne (sadomazohistične) vrste: vedno znova dobi potrditev za očetove/stričeve partizanske oz. povojne grehe. Na ta način očitno – v svoji simbolni psihični realnosti – mrcvari očeta in strica, posredno pa kaznuje tudi sebe … Vest ga je očitno – že pred 20-imi leti – tako (nezavedno) pekla, da sedaj mrcvari vse, ki so kakorkoli povezani z očetom in posredno s stricem Tončkom (ki mu prav tako simbolizira očeta) in njuno partizansko preteklostjo. Sicer je na (principielni) »protest proti očetu« kot nezavedni psihološki mehanizem opozarjal že Freud. Dežmanov sadomazohizem je seveda popolnoma nezavedne narave in je simbolno strukturiran. Njegovo avtodestruktivno sadistično jezo (po logiki simbolnega) sedaj prejema leva politika (četudi za nazaj) – tako, da Dežman stihijsko pljuva po vsem, kar ima (še sedaj) levi (socialistični/komunistični) politični predznak. »Protest proti očetu« je pri Dežmanu simbolno osredotočen ravno na levi (vojno-povojni) režim, čigar simbolni predstavnik je ravno oče. Poosebil in asociacijsko je (simbolno) združil slovensko revolucionarno preteklost (partizanstvo, NOB, socialistično revolucijo, režim) z osebno »družinsko« jezo (do sebe) in zamero (do Tončka in očeta), ki sta ga za nameček (ob vseh drugi grehih – t. r. »na kosteh pobitih domobrancev«) tako ponesrečeno »preko reda« (in po logiki »vez in poznanstev«) vpeljala v visoko družbo, bolje rečeno v (levo) elito, v luksuz. Zdi se, da se sedaj prav tega nezavedno sramuje in bi se rad (za nazaj, za bivše greh) odkupil skozi (avto)destruktivno (samo)kaznovanje – se očistil; mazohistično kaznuje predvsem samega sebe, saj je bil neupravičeno deležen številnih privilegijev, evidentna pa je tudi potlačena oz. nepredelana jeza do očeta.

Vso svojo gonjo proti partizanstvu in režimu je simptomatsko, stihijsko in brezobzirno združil v en sam sadomazohistični bes – zato niti ene »lepe besede« ne najde, ki bi jo namenil partizanom, NOB, režimu, socializmu … Njegov gnev je simptomatsko neizprosen – in natančno zato so nekredibilne številne njegove navedbe, ki jih (kar) naj demantirajo »neobremenjeni« zgodovinarji (če jih Slovenija sploh premore – »leva« Božo Repe in Jože Pirjevec se mi zdita kredibilna, pa tudi »desni« Igor Gerdina). V luči povedanega je treba dodati, da je Dežman popolnoma slep za vse grehe, ki jih je imel razvijajoči se divji kapitalizem v Sloveniji in Jugoslaviji pred II. svetovno vojno. Koncept bogatega meščanstva/buržoazije ne zna povezati z obubožanim življem, ki je tvoril jedro revolucionarnega partizanstva – ker mu to pač ne koristi. (Da številne »hlapce Jerneje« niti ne omenjam!) Motivirano slep je tudi za grozodejstva, ki so jih (po drugi strani) uprizarjali domobranci. Ko tematizira »njegov« »Barbara rov« v Hudi jami samo šteje kosti – pri tem pa zelo rad pozabi ozadje – npr. da je večino pobojev nad Ustaši zagrešila ena od črnogorskih divizij, ki se je pred tem borila v Bosni in je v svojem »patosu« nosila revanšizem do Ustašev (ki so jim pobili na desetine stotine tovarišev …). Pozablja tudi na številna predvojna dejstva (Zakon o zaščiti države, kraljeva diktatura, politični zaporniki …), ki so botrovala, da se je kontrarevolucija po vojni preprečevala na tak (ponesrečen) način kot se je (s poboji).  Pozablja in popolnoma zanemarja tudi »logiko vojne« in »logiko zmagovalcev« v (vseh) vojnah. Popolna neznanka mu je logika revanšistično-sadističnega delovanje človeške (moške) psihe … To, da je za lastno slepopego (slepoto) popolnoma slep, niti ne omenjam.

Spomnim se dedka (po mami), partizana, ki se je »boril« na Dolenjskem (dva strica, po očetu sta »padla« v nemški vojski – eden v Normandiji, drugi na ruski fronti) … Danes sem mamo še enkrat vprašal za »tisto zgodbo«; takole mi je povzela besede svojega očeta: »En partizan je bil zaljubljen v domačinko in jo nameraval na skrivaj obiskat – nekdo ga je (verjetno v objemu ljubosumja) izdal … In v zasedi so ga pričakali domobranci. Obesili so ga na drevo in mu živemu prerezali trebuh in mu ven potegnili čreve … – dotični partizan je bil še živ …« In ta partizan je imel verjetno očeta, brate, nevesto (in njene brate, očeta) … Ne znam si zamisliti, kaj bi jaz – takim (in verjetno vsem) domobrancem (ali pa partizanom) – »počel«, če bi mi na tak način ubili sina … Poznam pa tudi pripovedi, kako so partizani počeli Nemcem – in poznam tudi zgodbe, kako so Nemci streljali talce (ljudje, vključno z otroci, pa so morali to gledati) … Ampak – zato da bi se danes (70-80 let po vsej tej (po)vojni sadistični psihopatiji) dobro živelo, sem pripravljen marsikaj pozabiti, bolje rečeno odmisliti … In volil sem desnico!

Potem pa se najde v svojo nezavedno (psiho)patologijo ujeti »falični« Dežman in enoumno farba narod s svojo brezopozicijsko »resnico«, ki jo je – na krilih svoje osebne in družinske psihopatije – na(s)pol sproduciral in na pobudo (sicer) »korektnega« Možine sproduciral v medijski eter in to na nacionalni RTVSLO … In prav je tako! »Prav« zato, ker je ta eminentni nacionalni medij (RTVSLO) s svojo levo politiko popolnoma deklasiral drugače (desno, konservativno) misleče. Namesto, da bi se v javnost, v eter spuščal polemični »pro et contra«, se vedno znova dogajajo enoumne oddaje ala Studio City, Panoptikum … Za uteho pa potem (skozi Možino) spet brezopozicijsko »spregovorijo« (desni) »Pričevalci«, dogajajo se spodleteli intervjuji – npr. z Dežmanom … Ob tem ne smemo pozabiti, kako spodleteli so nekateri nedeljski intervjuji levih gostov (ki so na RTVSLO v večini) – npr. s feministkami (Milico Antić Gaber, Darjo Zaviršek, Svetlano Slapšak, Sonjo Lokar, Marto Verginella, Maco Jogan, Renato Salecl …), LeGeBiTrovci (gejema Miho Lobnikom, Matjažem Lunačkom, lezbijko Barbaro Rajgelj …) …

Dežman je inverzna oblika, če ne kar karikatura Svetlane Makarovič. In – po svoje – je tako prav … Levica si, zaradi medijskega enoumja, v katerem drugače misleči ne smemo biti (u)slišati, zasluži, da se tu in tam v medijski eter »prešverca« kakšen Dežman (ali Vodeb). No, prav zaradi spodletelega Dežmana, se jaz zdaj definitivno ne bom pojavil v nedeljskem intervjuju – ne pri Možini, ne pri kakšni od (pro)feminističnih »izpraševalk«.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Jun 2019 at 18:08

366 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 2. del
Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja). Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti. Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom. 

Mon, 24. Jun 2019 at 12:53

592 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 1. del
Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: »Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)« Takrat, leta 2012 smo se zdravorazumski ljudje borili proti novemu Družinskemu zakoniku – in na referendumu tudi uspeli (tako kot 3 leta pozneje ob noveliranju novele ZZZDR). Takrat (leta 2012) sem za Večer (ker je bila svoboda govora še kar nekako zagotovljena) o »svobodno paradirajočih« med drugim tudi zapisal: »… »Paradno« tudi trdijo, da je »homofobija izbira« – ne, ni (svobodna) izbira, pač pa nezavedno občutenje, ki pa se lahko obrne tudi v svoje nasprotje, torej v dobrikanje ideji, »svobodne« spolne usmerjenosti. In tudi spolna usmerjenost, kakršnakoli, ni svobodna, pač pa je vselej diktirana vsaj z nezavednim, če že ne z geni. In nikakor ne more in ne sme biti kar »srednjeveška družba« (dežurno) kriva za prepoznavanje »napačne« oziroma istospolne usmerjenost. Strpnost in nestrpnost sta vselej diktirani z nezavednim. Takšne in drugače družbene ideologije – homofob(ič)ne ali heterofob(ič)ne – so zgolj proizvod določenih nezavednih procesov oziroma samega nezavednega in potlačitev. In ne nazadnje – če bi bili geji in lezbijke res ponosni na svojo spolno usmerjenost, jim ne bi bilo treba »ponosno« paradirati – ne doma, ne po svetu. Vsako »ponosno paradiranje« je znamenje frustracije, in ne ponosa. V resnici jih njihova lastna spolna usmerjenost nezavedno izjemno moti, saj je vir njihovih življenjskih težav, frustracij. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi na določena libidinalne kontekste in njihovimi željami oziroma pričakovanji.« Leta 2015, ko se je Parada ponosa razvlekla iz enega dneva na cel teden, in ko smo spet referendumsko zavrnili noveliran ZZZDR, sem satirično »čivknil« takole: »Včasih je potekala Parada ponosa, torej parada frustracij, samo v soboto. Frustracija jo je sedaj razvlekla na cel teden.« Leta 2017 sem še enkrat izpostavil seksualno psihopatijo vseh teh paradirajočih LeGeBiTrovcev. Naslov mojega teksta se je takrat glasil: »Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije«. Ker je tekst zelo poučen, bo naslednjič predstavljen v 2. delu tega »podlistka«.

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

1231 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

756 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

890 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1184 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.
Teme
psihoanaliza profiliranje Jože Dežman

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Dežman in njegovo nezavedno