Dojenje in Trump
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 12. julij 2018 ob 11:57

Odpri galerijo

Te dni se je v slovenskem medijskem etru – najprej v časopisu Delo (sledila je nacionalna RTVSLO) – znašla novica, ki je (spet) kritizirala Truma, nanašala pa se je na dojenje, bolje rečeno »napad na dojenje«. Ko sem novico prebral sem na svoj »FB-zid« (ob povezavi na omenjeni članek v Delu) zapisal: »Bojim se, da je tole spet apriorni napad na Trumpa - resnica o dojenju je verjetno drugačna. SLO-levica (ki jo podpira Delo) je namreč spoznala, kako je v temo brcala v politiki do otrok ("posvojitve", "koroški dečki" ...) Dojenje je pač delikatna stvar! Dojenje mora biti! Aptamil ne sme zmagati!«

Se pa spomnim novice iz leta 2011, v kateri so Trumpa označili za nestrpneža do doječih žensk/mamic, ki brez sramu in posebnih zadržkov svoje dojenčke dojijo v javnosti. Trumpova takratna odvetnica Elizabetha Beck je med obravnavo zaprosila za odmor, da bi si iztisnila mleko za svojega dojenčka. Trump je to njeno željo označil za ogabno. In tudi ta kontekst sem takrat komentiral – v smislu, da so ženske oz. njihove prsi sicer res spolni objekt, vendar pa je dojenje višja človeka in moralna vrednota kot moška pohota. Z ženskim dojenjem v javnosti imajo navadno probleme funkcionalno neodrasli moški.

In dojenje je res nekaj veličastnega – je nekaj, kar mora kot kulturno-materinska navada ostati, torej zmagati v boju proti korporacijam, ki proizvajajo umetne nadomestke za materino mleko.  V vsej tej (pro)feministični kulturi in politiki, ko se t. r. ukinja spoli in ko so levi feministični lobiji že pred par leti (v času ministrovanja Anje Kopač Mrak) hoteli prevaliti en mesec porodniškega dopusta od mam na očete, mora prevladati in zdrava kmečka pamet in tudi psihoanalitična teorija. Razvojna psihologija, ki je vse bolj kontaminirana s feminizmom oz. feministkami – pri nas npr. z Ljubico Marjanović Umek – je t. r. sprta s psihoanalizo in Freudom. Spomnim se, da sem bil leta 2013 izjemno aktiven, ko so feministke spet hotele intervenirati v družbo in (feminilnim) mama in (faličnim) očetom vsiliti paradigme t. i. novega očetovstva. Takrat sem se (spet) na vse načine boril, se aktivno zoperstavljanje – kar je od mene zahtevalo moje psihoanalitično znanje in moralni imperativ – da ta en mesec porodniškega dopusta ostane mamam in se ne prevali na očete. Zdravo-razumske ženske (mame), četudi levo politično usmerjene so mi takrat plemenito sledile – v smislu: »Dojenja pa(č) na damo!« Pomembno je, da niso slepo sledile in podlegle takrat noremu feminističnemu predlogu Ministrstva za družino, ki mu je (že takrat) poveljevala Anja Kopač Mrak. Ta ista (ločena) ministrica je potem zagodla oz. vzdrževala tudi kalvarijo »koroških dečkov«. In ker »dobro vedno zmaga« ta ista ministrica, kot kandidatka SD, sedaj (na zadnjih državnozborskih volitvah) ni prišla v parlament … Za zdrse, ki si jih je v svojem ministrovanju privoščila – tudi v povezavi z dojenjem – je narod kaznoval tako, da je ni ponovno izvolil v Državni zbor. Čeprav je nekaj dobrega vendarle naredila tudi za dojenje oz. zaposlene doječe mamice in njihove otročičke – verjetno zato, da bi popravila svoj slab vtis.

Svoj čas – julija 2013 – sem na račun omenjenega spodletelega zakona twittnil: »DOJENJE je pomembno! DOJENJA ne zanemarjajte! DOJENJU se posvečajte! DOJENJE! Pri DOJENJU in z/med DOJENJEM je otrok blažen!« Celo levi mediji (šlo je za Dnevnik) so me takrat – kot uteho za ministričin zdrs – naknadno povprašali, ali podpiram »refleksni« ukrep Vlade, bolje rečeno resornega ministrstva (za družino), s katerim se je hotelo doječim mamicam »odkupiti« za zdrs okrog porodniškega dopusta za očeta (na računa mamic). Novica, ki sem jo v intervjuju za Dnevnik tudi komentiral, se je takrat glasila »Odmor za dojenje, ki si ga lahko v službi privoščijo doječe matere, bo po novem plačan oziroma bodo zanj plačani prispevki za socialno varnost.« Dnevnik si me je takrat celo »sposodil«:

»Psihoanalitik mag. mag. Roman Vodeb predlog ministrstva podpira, saj kot freudovec, pravi, podpira vse, kar spodbuja harmonijo med otrokom in mamo. Njegova podpora izhaja iz nekaterih psihoanalitičnih zakonitosti, ob katerih pa poudarja, da bistvo dojenja ni dojenje samo, pač pa obraz, ki ga otrok uzre, medtem ko se doji ali hrani po steklenički. ''In mamice ne sme in ne more nadomestiti nihče, niti 'kosmata prikazen', ki se ji reče očka,'' še dodaja.«

Omenjeni citata bi se v luči sedanjih ameriških lobiranj v Svetovni zdravstveni organizacij (WHO) povezanih z dojenjem in pritiski korporacij, ki podpirajo prodajo in distribucijo umetnih nadomestkov za materino mleko, bi se dalo tudi drugače razumeti. Če tole okrog ameriških (Trumpovih) pritiskov na dojenje ni »fake news« (lažna novica): »ZDA so namreč z grožnjami poskusile razveljaviti resolucijo o podpori dojenju,« se je nad ameriško/Trumpovo namero o »napadu na dojenje« treba zamisliti. Dojenje je sveta stvar! Pa ne zato, ker si mamice želijo dojiti (s svojim mlekom), pač pa zato, ker je to neobhodno potrebno za normalen psihični razvoj otroka. O zdravilnosti in blagodejnem vplivu materinega mleka na dojenčke/otročička ne bom razpravljal. Rekel pa bi, da se od Freuda na prej ve, kako pomembno je, da mama predstavlja otročičkov »inventar«, kot se je pozneje, pred več kot 50 leti, izrazil Donald Winnicott (sicer učenec Freudove učenke Melanie Klein), eden vodilnih psihoanalitičnih pediatrov svojega časa. »Otrok, družina in svet zunaj« je njegova knjiga, ki jo priporočam v branje vsaki mamici, ki se s strahom podaja v materinstvo. In ravno Winnicott je veličastno govoril o dojenju.

Če v tej zvezi naj omenim še Johna Bowlbyja – in njegovo teorijo navezanosti (tudi otročička in mamice) – in rečem, da je dojenje pomembno tudi zato, ker dojenje (a-priori) zagotavlja, da bo otrok navezal varen odnos z mamico in njeno »dobro dojko«, oz. s »prvim drugim«, kot bi rekel Lacan. Če pa se dojenčka/otročička hrani po steklenički, pa ta libidinalni/čustveni ritual lahko opravlja tudi kakšna druga osebe – »ne-mama«. To pa lahko zelo ponesrečeno psihično zaznamuje – torej zbega – dojenčka/otročička, kar se mu bo sicer poznalo šele v odraslosti.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 22. Apr 2019 at 11:34

966 ogledov

Peterson Vs. Žižek - 2. del
Tako Peterson, kot Žižek sta – za moj okus in glede na naravo tematike – preveč kultivirala svojo faličnost, testosteronskost (napadalnost, »prepirljivost«) in nekako nista rekla bobu bob (bližje bobu je bil sicer Peterson). Preveč sta se dobrikala en drugemu; parodija bi dosegla višek – in samo to je še manjkalo –, da bi en drugega laskala. (Za kozlat!) No, bistveno več testosteronskosti je premogle Žižek, kljub temu, da je delal nepotrebne ovinke – ovinkaril je kot mačka okrog vrele kaše. Peterson pa je bil po drugi strani kot t. r. gostitelj do svojega gosta preveč blag, spoštljiv, vljuden, »bontoniziran«, kot da (tokrat) ne bi vedel, da v akademskem diskurzu (v kontekstu nasprotujočih si mnenj) ni uvidevnosti. Kadar se sooča z »moškinjami«, je veliko bolj suveren in napadalen, kot je bil do Žižka. Že Žižek ni premogle prave faličnosti/testosteronskosti, Peterson pa je bil (po mojem videnju/občutku) naravnost »estrogenski«. Gostitelj Peterson bi se moral (bolj) pripraviti na Žižkovo (eventualno) taktiko oz. jo predvidevati – torej: v primeru, da/če Žižek ne bo neposredno »promarksističen« (prosocialističen), pač pa bo zgolj »napadal« kapitalizem, da bi v tem primeru sam Peterson izpostavil Žižkove »promarksistične« zdrse, kjer je bil evidentno, vendar spodletelo, navijaški do socializma/marksizme. Žižkovi »ta levi« bi lahko Žižku celo očitali evidenten manko »promarksističnosti«. Peterson je po drugi strani izpadel kot naivni »poštenjakar«, ki je hotel svetovni javnosti iskreno dopovedati, da je kapitalizem (kot družbenoekonomski sistem) bolj uporaben (in smiseln) kot socializem. Žižek je izpadel navaden lisjak, ki si ni upal braniti marksizma in/oz. socializma. Ne nazadnje bi se Peterson preventivno vendarle lahko bolj »pozanimal«, kako se je Žižek vendarle – in to je logično – sprijaznil, da je bil socializem (»verzija 1.0«) neuspešen, in da se ne more kosati s kapitalizmom. Ampak Žižek ne bi bil Žižek, če ne bi bil – četudi je bil (za moj okus) »slab« – bolj udaren in je posledično požel več aplavza, ki si ga (za moj okus) niti ni zaslužil, vsaj v takšni obliki, kot ga je bil deležen, ne. Žižek se je – karikirano rečeno – »dobro izmazal«. Torej, kljub temu, da ni izpostavil pozitivnih plati marksizma – tako v ideološko-proletarskem kontekstu, kot v družbeno-ekonomskem kontekstu (Marxova teorija tržne vrednosti je namreč večna in drži še danes.) Uvodoma sem rekel, da oba »petelina« nista rekla bobu bob, je bil pa Peterson bližje, in to se mu lahko šteje v čast in plus. To, da je Žižek dvoransko publiko (s starim »vici«) bolj nasmejal – in to je bila njegova adutna finta –, zame osebno ni ne vem kakšna vrlina, še manj presežek. Peterson je bil vendarle bolj iskren; trudil se je, da bi kaj smiselnega in uporabnega povedal, kljub temu, da ga je Žižek s svojo svojevrstno pasivnostjo (v smislu manka promarksizma) hromil. Žižek se je po drugi strani »ven (iz)vlekel« ravno s svojo filozofsko ohlapnostjo in nedefiniranostjo – celo »neopredeljenostjo«, kljub temu, da se je od njega pričakovalo, da bo (bolj) udarno promarksističen. Za poznavalce Žižkovega opusa je bilo videti, kot da nima jajc za neposreden spopad. Zato se spopad (vele)umov v resnici sploh ni zgodil, in to zaradi Žižkove (že omenjene) pasivnosti. Žižkov prebrani »speach« nam, Slovencem nekako »ni sedel«, saj smo Žižka vajeni poslušati v njegovi (originalni) »slovenski angleščini«. In napaka je bila, da je Žižek svoj koncizni govor prebral, čeprav je to Petersona – verjetno nevajenega takšnega filozofiranja – malo zmedlo. Žižek je všečno blestel, ko je na krilih svojega »noslanja« in ostalih tikov – najbolj udarno je bilo njegovo (patetično) samovlečenje za majico – napadal poslušalce tudi takrat, ko je povsem po nepotrebnem vpeljal drek in (nemške) WCje. (Mladen Dolar bi mu lahko rekel, naj ne pretirava – no, pa saj ga Žižek tako ali tako ne bi poslušal.) Tudi s (pre)pogostim in simptomatskim omenjanjem Trumpa je pretiraval – kot da bi si iskal (leve/demokratske/mlade) zaveznike/pristaše – ali pa, da bi se hotel odkupiti za (predvolilno) tezo, da je za ZDA (in svet) v resnici bolj nevarna Hillary Clinton in ne Donald Trump. (Tudi zveličavo omenjanje Bernieja Sundersa ni bilo potrebno.) Tudi razprave/diskurza o sreči se je Žižek (za moj okus) lotil ponesrečeno, bolje rečeno »naspol«; lahko bi povedal bistveno več, glede na to, da ravno »njegova« psihoanaliza tematizira znamenito načelo ugodja in srečo (ki ju je Freud konceptualno sicer preveč poenostavljeno enačil). Žižkov prijatelj Dolar se je Freudove knjige »Nelagodje v kulturi« (leta 2001) verjetno lotil s posebnim navdihom; z Žižkom sta vsekakor moral biti v navezi (le kdaj nista?). In Freud v tej knjigi precej razpravlja o sreči in tudi o Oktobrski revoluciji, marksizmu in boljševizmu (kot utopični iluziji)! Žižek je v tem kontekstu v resnici povedal zelo malo oprijemljivega (je pa govoril doživeto in srčno, kar ga je reševalo in rešilo). Peterson je bil po drugi strani medel, vendar življenjski – kar pa(č) ni odtehtalo Žižkove »nevrotične« drže. Nekje sem zapisal – takšno je moje mnenja –, da bi Žižek moral bolj kontrolirati svoje tike, svoje smrkanje/noslanje, (samo)vlečenje za majico … No, ker gre verjetno za nezavedne, torej nekontrolirane tike, tega verjetno ni zmožen. Ampak, ko je svoj tekst bral, je bil bolj »normalen«. Vsi ti tiki, vključno z govorno napako, so v resnici Žižkov adut pri vzpostavljanju statusa »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve«. (Na podoben način bi bil Stephen Hawkings brez svoje paraplegije, robotskega glasu in invalidsekga vozička povsem sivo povprečen astrofizik.) No, tudi Peterson ni bil brez svojih (simptomatskih) »tikov«. Glede na to, da se je pogovarjal s (teoretskim) psihoanalitikom in glede na to, da je bil t. r. celemu svetu na očeh, bi moral bolj paziti na svoje (simptomatsko) snemanje prstana (verjetno poročnega). Kaj naj rečem v sklepu? Kar se mene tiče, dvoboj ni upravičil mojih pričakovanj (seveda sem subjektiven!) – in to zaradi Žižkove »pasivnosti« – t. r. nobenih dobrih plati marksizma (in socializma) ni izpostavil. Peterson bi se namreč čisto drugače – bolj suvereno – odzval, če bi Žižek vrgel na mizo svoje »marksistične« adute. No, (zgolj) obojestransko strinjanje, da ima kapitalizem svoje (hude) nepravilnosti – v povezavi z socialno neenakostjo (med bogatimi in revnimi) – ni upravičilo mojih pričakovanj. PS1: Takšnega komentarja Marcel Štefančič (ki je bil v Torontu) v svojem (pristranskem) Studiu City ne bo »zmogel«; in tudi Dnevnik in Delo ne bosta imela »dodane vrednosti«. Me pa prav zanima, kako se bosta »(i)zgubljala« Žerdin in Markeš v svojem/Delovem tedenskem videeu/vlogu »Od srede do srede«. PS2: Tole pa je moj napotek Žižku, ki ga (seveda) (na žalost) ni upošteval:

Sun, 21. Apr 2019 at 12:51

1531 ogledov

Žižek Vs. Peterson - 1. del
En dan pred »spopadom« (za katerega se je izkazalo, da sploh ni bil takšen, kot se je pričakovalo) sem takole twittnil: »Slovenska politična levica bi se lahko navzela Žižka v enem pomembnem kontekstu: vabilo drugače mislečega Petersona ni zavrnil! In ravno to gesto njegovi (slovenski) levi pristaši Žižku zamerijo, kar je zame absurdno. V resnici pa bi se morali te Žižkove vrline navzeti. Svoboda govora šteje!« Sklepne besede Jordana B. Petersona pa so – po tehtnem premisleku – šle natančno v to smer. Petersonu se je zdel največji doprinos soočenja z Žižkom ravno v tem, da je kulturna komunikacija različno mislečih ljudi (intelektualcev) mogoča – torej, da je svoboda govora v kulturnem in demokratičnem svetu nekaj svetega, celo samo po sebi umevnega. In Peterson je – ko je izrekel to modro misel – požel izjemen aplavz. S to sklepno mislijo je malo zasenčil (sicer boljšega) Žižka oz. se izvlekel iz sicer svojega medlega, celo malce »estrogenskega« nastopa. Videti je bilo, da je resno vzel apele slovenske desnice (ki ga je – dobre pol leta pred tem soočenjem – gostila v Sloveniji), da ravno v Žižkovi državi drugače (torej desno/konservativno) mislečim v nacionalnih in (elitnih) medijih ni dovoljeno svobodno in kritično misliti, polemizirati. Glede na to, da sem se v svojem videu/vlogu prav jaz izpostavil in vehementno hotel/želel inštruirati Žižka oz. ga kot popotnico t. r. pripraviti na dvoboj s Petersonom, je prav, da povem tudi svoje mnenje o tem, kako sem ravno jaz videl ta medel »spopada« omenjenih dveh (vele)umov. Oba namreč izjemno cenim – Žižka na svoj način, Petersona pa na svoj (predvsem v povezavi z njegovo antifeministično držo). Največji doprinos »soočenja« osebno vidim ravno v tem, da Žižek »levi Sloveniji« pokazal in dokazal, da se da svobodno izmenjevati različna mnenja brez škode in brez bojazni, da bi kdo koga premagal in zasenčil. Žižek namreč ni bil favorit v tem soočenju, posredno – po ovinkih – pa je postal zmagovalec, natančno zato ker ni slepo zagovarjal marksizma/socializma, pač pa je predvsem kritiziral kapitalizem; Petersonu pa ni preostalo drugega, kot da se je preprosto strinjal z Žižkom, da ima kapitalizem z neenakostjo (v kontekstu blaginje življenja in »sreče«) problem. (Neenakosti spolov se pač nista lotevala – tudi zato, ker sta oba antifeminista.) Vprašanje pa je, ali se bo slovenska levica (do)končno spoznal in se sprijaznila, da je mogoče brez škode dati besedo tudi drugače (konservativno) mislečim, in da ne bo konec sveta. Ker: če se na slovenskih tleh ne bo uveljavila svoboda govora, in če drugače misleči ne bomo prišli do javne besede – predvsem v nacionalnih in elitnih medijih –, potem bodo blesteli razni ekscentriki, vaški posebneži in celo psihopati/sociopati (ala Andrej Šiško, Gašper Ferjan, Ladislav Troha, Vili Kovačič, Egidij Kozjek ipd.) in družbena »jeba« bo še večja. In to natančno zato, ker se levica drži nedemokratične paradigme vladanja, ki jo vleče še iz totalitarističnega realsocializma. In to (vam) govorim/pišem kot (nekonsistentni) levičar.

Tue, 2. Apr 2019 at 10:29

611 ogledov

Odžagala si je roko
Invalidi so me naprosili, da za njihov informator/sporočevalec (glasilo), ki tematizira invalidnost in invalide, napišem nekaj, o čemer sem že suvereno »soliral« na TV3 v oddaji Faktor. Gre za namerno odžagano roko, ki jo je 21-letno dekle (Julija) »zagrešila« sama sebi zato, da bi dobila denarno odškodnino od zavarovalnic. Ker je zadeva zelo zapletena, je moja moralna in intelektualna dolžnost, da jo razložim ravno invalidom, ki bi dali t. r. vse svoje premoženje za to, da ne bi bili več invalidi. Mlada Julija pa je – kolikor se sedaj ve –  sama sebi namerno odžagala levo roko nad zapestjem. Uradno je rekla, da je prišlo do nesreče pri žaganju drv (pes naj bi skočil nanjo), kar je zame, ki ima doma psa (in za kinologe), absurdno. No – naši (odlični) slovenski kirurgi so Juliji roko »prišili« nazaj, ona pa jo je naknadno tiščala v zamrzovalnik, zato, da bi ji roka odmrla in da bi pokasirala celotno zavarovalno premijo/odškodnino. Če to ni patologija in absurd, potem normalni smrtniki ne vemo, kaj je?! Ampak, lepo po vrsti – v resnici je vse mogoče razumeti. Za začetek naj povem, da je dotična Julija v resnici žrtev, ki se je ujela v psihopatijo nekega mladeniča, svojega 29-letnega fanta, Sebastjana Colariča. Zdaj se je izkazalo, da ima dotični Sebastjan – zdaj ne več Colarič, pač pa Abramov (uradno se je preimenoval) – hude grehe že iz prejšnje zveze z mlado fizioterapevtko Saro. To da je Julija v resnici žrtev, se izkazuje šele nekaj mesecih po nesreči – torej po tem, ko so zavarovalnice posumile, da si roke ni odžagala po nesreči, pač pa t. r. načrtno, najverjetneje res kar sama – zato, da bi prejela zavarovalniško odškodnino. V osebnem stečaju je bila od poletja lanskega leta – in rabila je denar. Ampak, kot se sedaj nekako vidi in ugotavlja (vsaj meni se tako »zdi«), denar v resnici ni rabila ona, pač pa njen, »na veliki nogi živeči«, fant/partner Sebastjan, ki ji je odžaganje roke očitno tudi »predlagal« (zaukazal, sugeriral, morda celo izsili) in jo na ta svojevrstni kriminalni scenarij v bistvu tudi napeljal – verjetno tudi s pomočjo nekaterih trikov oz. laži, ki jim je naivna Julija nasedla. (Mogoče trik je tale: »Albanska mafija me bo ubila, če jim ne odplačam dolga – sedaj pa oceni: ali tvoja roka, ali moje življenje …«)  Po moji percepciji se je dotični Sebastjan – moje forenzično-psihoanalitično videnje mi daje vedeti, da gre za hudega patološkega narcisa (pravega psihopata) brez Nadjaza – posluževal številnih fint/trikov oz. prijemov, preko katerih je Juliji opral možgane, jo zavajalo in jo dobesedno naplahta(va)l s številnimi lažmi in sebi služečimi sugestijami … Punca mu je pa preprosto verjela in nasedla – seveda v fazi slepe/nore zaljubljenosti. V (teoretskem) ozadju je mogoče zaznati dva psihološka fenomena. Prvi je vezan na slepo  in nekritično ubogljivost žrtve, torej (sugestibilne) mlade Julije. Drug fenomen pa je psihološka struktura dotičnega psihopata, ki je, popolnoma brez slabe vesti svojo, Julijo tudi napeljal na odžaganje roke. V celi zgodbi je grozljivo tudi to, da se mlade Julije še sedaj ne da prepričati, da je njen Sebastjan v resnici psihopat, ki je na podoben način kot njo skušal zmanipulirati tudi prejšnje svoje dekle. Ko jo to prejšnje dekle (Saro) ravno on v sumljivih okoliščinah (»ponesreči«) ustrelil do smrti (s puško, za katero je imel sicer dovoljenje – orožni list), je prav tako upal na denar od zavarovalnic, ki so ga potem sicer dobili starši umrle Sare in ne Sebastjan. Razvlečena preiskava tistega primera iz marca 2015 sicer še ni končana – vendar se bo zdaj, ko se je zgodila še ta odžagana roka, verjetno zaključila hitreje. Tistim pa, ki znamo brati simptome so mnoge stvari jasne že sedaj – škoda je le, da se v tem primeru (in še v mnogih drugi primerih) kriminalisti ne znajdejo. Glede na to, da sem bil v prvem podajanju svojega mnenja v aferi »odžagana roka« malce skop, bi bilo dobro, da situacijo malo bolj osvetlim. Torej: če je kaj, s čemer je Sigmund Freud zares zaznamoval psihoterapijo kot paradigmo, potem je to znameniti (psihoanalitični/psihoterapevtski) TRANSFER. Namreč: Freuda je zelo kmalu na poti svoje psihoanalitične kariere prišel do ideje, da terapevt in pacient(ka) slej ko prej zapadeta v zelo specifičen, libidinalni odnos, ki ga je pozneje poimenoval TRANSFER(NI ODNOS). Freud je v svoji klinični praksi že od seznanjanja z Bruerjevo terapijo pacientke Anne O. (pa vse do leta 1905) ugotovil, da lahko (po)zdravi svoje paciente le, če med psihoanalitičnim procesom vzpostavi transferni odnos oz. transferno razmerje s svojim pacientom oz. pacientko. Na primeru svoje pacientke Dore in po mučni avtoanalizi (očitno je analiziral svoj t. i. kontratransfer), je spoznal vse razsežnosti transferja, kot čustvene »bombe«. Mnogi se sprašujejo, kakšna je razlika med transferjem in zaljubljenostjo, kadar gre za heteroseksualni tandem obeh transferno vpletenih. Dalo bi se reči, da ni posebnih razlik. V našem kontekstu je bistveno povedati, da gre pri zaljubljenosti in intenzivnem transferju za podobno »zadetost«, torej podobno »norost«, ki s seboj nosi še nekritično »slepost« za določene življenjske detajle oz. videnje dotičnega libidinalnega/čustvenega odnosa obeh vpletenih. 21-letni Juliji je njen fant/partner 29-letni Sebastjan sugeriral – beri: napeljal jo je – da si je odžagala roko. Roko so ji sicer pozneje v Kliničnem centru v Ljubljani prišili nazaj, vendar jo je »tiščala« v zamrzovalnik, zato, da bi ji odmrla in da bi prejela polno zavarovalnino. Seveda bi denar »pobasal« njen Sebastjan. Toda dejstvo je, da si je roko odžagala ona – in to v objemu nore zaljubljenosti oz. transferja. Zato, da bi razumeli norost mlade Julije, je treba razložiti koncept (psihoanalitičnega) transferja. Freud je bil z nekaterimi avtoritetami – npr. s francoskim psihiatrom Jean-Maritnom Charcotom – v transferju. V podobnem transfernem odnosu je bi tudi pozneje z nevrologom Josefom Breuerjem, s katerim sta spisala nekaj znanstveno-teoretskih tekstov. Po več kot 10-letnem sodelovanju (leta 1894) pa sta se sprta razšla. Zanimiv je kontekst konflikta: Freud je nehal razmišljati nevrološko oz. anatomsko in začel razmišljati psihološko oz. psihoanalitično (psihoterapevtsko); v središče je postavil psihične in/oz. seksualne konflikte. Breuer je bil ob tem malce nejevoljen  – namreč: ena od njegovih mladih pacientk se je ob ozdravitvi javno bahala, da pričakuje otroka s svojim terapevtom. (Posredi je bil seveda transfer in kontratransfer.) In Breuerju to ni bilo prav prijetno poslušati. Freud pa je razlagal, kako je ravno transfer ključen za ozdravitev oz. psihično predrugačenje, ki se sicer res zgodi »z besedo«, torej s pogovarjanjem. Brez transferja terapevt namreč ne more spremeniti razmišljanja svojim pacientkam (in pacientom) – banalno rečeno: brez transferja se nekomu ne da kar tako oprati možganov. Sebastjan Colarič/Abramov je namreč svoji Juliji opral možgane s profitno logiko, ki je koristila (samo) njemu – celo tako učinkovito, da si je šla odžagati roko; in prav to je v celi Julijini kalvariji z odžagano roko najbolj grozljivo. Za boljše razumevanje koncepta transferja je smiselno navesti še nekaj definicij: »S transferom infantilnih konfliktnih vsebin s takrat pomembnimi osebami v nek kasnejši pomembni odnos se pokažejo vse izkušnje, ki so se v pomembnih preteklih odnosih nalagale v nezavedno domišljijo in v procesih identifikacije oblikovale karakter,« pravi Peter Praper. Christian Gostečnik pa definicijsko pravi, da gre pri transferju za »prenos zgodnjih otroških čustvenih naravnanosti ob očetu in materi na terapevta; pacient se v odnosu do analitika vede, kot se je vedel, v otroštvu do staršev oz. nadomestnih oseb«. Katarina Kompan Erzar je dodala, da človek, ki je v transfernem odnosu z nekom v bistvu »živi v preteklosti in to preteklost stalno znova podoživlja v sedanjosti«. Relacijsko razumevanje transferja se nekako bolj osredotoča na resnično sedanjost, čeprav v veliki meri priznava »infantilno napajanje odraslosti«. Če smo odkriti, se obe razumevanji le delno razlikujeta med seboj, bistvo pa ostaja isto: infantilnost se (simbolno) vrača oz. se (simbolno) oživlja v odraslosti. Ko je Freud teoriziral zaljubljanje in ljubezen je nakazal paradigmo, da je zaljubljanje v odraslosti transferni nasledek najzgodnejšega »zaljubljanja« otroka v svoj prvi (ljubezenski oz. libidinalni) objekt – mater. »... pri zaljubljenosti v mater nikoli ne gre za njeno zdajšnjo osebnost, temveč za otroški spomin na njeno mladostno podobo«. Zelo podobna situacija je za zaljubljanje deklice v svojega očeta oz. pozneje ženske v moškega (kot zakonitega simbolnega naslednika očeta). Paradigma transferja je torej aktualna tudi v tematizaciji ljubezni in zaljubljanja. V Množični psihologiji in analiza Jaza se je Freud v VIII. poglavju z naslovom Zaljubljenost in hipnoza izjemno teoretsko poglobil v to »trans stanje«, in zaljubljenost na teoretski ravni primerjal s hipnotskim stanjem – in natančno ta citat je izjemno pomemben za razumevanje Julijine kalvarije z odžagano roko: »Od zaljubljenosti očitno ni daleč do hipnoze. Zelo opazno je, v čem se ti dve stanji skladata: hipnotiziranec kaže, kar zadeva hipnotizerja, isto ponižno podvrženost, poslušnost in nekritičnost kot zaljubljenec pri ljubljenem objektu. Tudi pri hipnozi je lastna iniciativnost kakor posesana od hipnotizerja; ni dvoma, hipnotizer je stopil na mesto ideala jaza. (…/…/…) Hipnotični odnos je neomejena zaljubljena predaja, pri kateri je seksualna zadovoljitev izključena, medtem ko je le-ta pri zaljubljenosti vendarle samo začasno odrinjena in ostaja v ozadju kot mogoč poznejši cilj.« V luči povedanega je dobro kalvarijo z odžagano roko gledati skozi optiko ponesrečenega – bolje rečeno psihopatskega – vplivanja Sebastjana Colariča na slepo zaljubljeno Julijo.  

Wed, 27. Mar 2019 at 12:35

1035 ogledov

Kriva je Eva?!
Tole recenzijo sem spisal pred šestimi leti, pa sem jo takrat pozabil objaviti, in evo, zdaj dajem "Evo" v bralni etek, ker:    "Kriva je Eva" (androcentrična konstrukcija stvarnosti in manifestacije psihičnih kriz žensk) Kadar izide knjiga, ki se dotika teme s katero se ukvarjamo tudi drugi, se vsaj nekateri čutimo dolžne, da jo preberemo in kritično mislimo. Nevenka Podgornik Pulec je sociologinja in hkrati antropologinja ter psihoterapevtka, ki je v letu 2012 napisala knjigo z naslovom Kriva je Eva in podnaslovom Androcentrična konstrukcija stvarnosti in manifestiranje psihičnih kriz žensk. Avtorica pravi oziroma misli, da v knjigi proučuje družbeno kulturno ozadje manifestiranja psihičnih stisk. Zastavi si tako rekoč nemogoče vprašanje: zanima jo, v kolikšni meri sta način življenja in kultura povezana z nekaterimi psihičnimi boleznimi ljudmi. Apriorno in brez kritičnih pomislekov oziroma zadržkov vpelje znan feministični koncept patriarhalne ideologije in ga na vsak način hoče kavzalno povezati z duševnim zdravjem žensk. V isti sapi »na vrat na nos« vpelje še koncept ženskega duševnega trpljenja – npr. z dikcijo: »Raziksva dokazujejo, da ženske v veliko večji meri kot moški obolevajo za duševnimi boleznimi.« Če bi vsaj s par stavki omenila dejstvo, da moški v povprečju vendarle umirajo 10 let prej kot ženske, ter da storijo občutno več samomorov kot ženske, bi ji ta klasičen feministične zdrs v brezobzirno kritikarstvo vsega, kar diši oziroma smrdi po moški »prevladi«, še odpustili – kljub temu, da je avtorica ob vseh titulah še psihoterapevtka (z »evropsko diplomo iz psihoterapije«, kot piše v njenem življenjepisu na Fakulteti za uporabne družbene študije). Prav na uradni strani FUDS piše, da je tudi supervizorka (z licenca »SZS«). Psihoterapevtsko in supervizijsko prakso izvaja na Nacionalnem inštitutu za psihoterapijo, sodeluje pa tudi z nekaterimi drugimi institucijami s področja psihosocialnega svetovanja. Kot je razvidno iz naslova in podnaslova knjige se avtorica ukvarja raziskovalno ukvarja s proučevanjem področja svetovalno-terapevtskega dela, psihoterapije – v povezavi z antropološkimi temelji, z vprašanji odnosov, s problematiko zasvojenosti in drugih težav v duševnem zdravju ter z vzgojno-izobraževalnimi pristopi.  V tej svoji tanki knjižici, ki se jo da prebrati v par urah, predstavlja tudi kratke »sociobiografije« žensk – kot jih poimenuje –, ki so v medicinski obravnavi dobile diagnozo depresija. Relativno skop teoretski del knjige in teh nekaj ženskih »pisemskih« izpovedi (»sociobiografij«) je psihoanalitično podkovanemu bralcu zelo težko konsistentno oziroma vzročno oziroma »dokazno« povezati. Za avtorico pa je to popolnoma nevprašljivo. V knjigi se s kratkim spisom (osebno izpovedjo, torej »sociobigrafijo«) omenja tudi neka posiljena Rugljeva pacientka – z avtoričinim medvrstičnim namigom, da so moški krivi za vse. Pri Ruglju so nekateri pacienti spisali tudi 1000 strani raznih izpovedi, predvsem tistih iz otroštva. Šele z izčrpnimi informacijami o otroštvu, je mogoče odraslost dotičnega pacienta vsaj približno razumeti – in Rugelj je to vedel. Podgornik-Puleceva pa brezobzirno, pomanjkljivo in precej ponesrečeno poveže koncept »androcentrične konstrukcije stvarnosti« z manifestacijo ženske psihične krize in depresije. Psihoanalitično gledano je takšno povezovanja preuranjeno in popolnoma nesprejemljivo. Vzročno posledične (kavzalne) zakonitosti so na področju mentalnega zdravja zelo spolzke, in avtorica, deklarirana psihoterapevtka in supervizorka tega ne ve, ali pa noče vedeti, ker je pač vpeta v feministično ideologijo. Skozi feminizem in feministko (lezbijko, poročeno z žensko) Judith Butler tudi z levo roko opravi s psihoanalizo rekoč: »Psihoanaliza je vendarle preveč kontradiktorna in težko verodostojna.« Temeljna psihoanalitična zakonitost je (še vedno, in tako bo tudi ostalo), da »zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli«, vprašanje je le, kdo se tega zaveda. Za kakšno klasično antropologinjo bi seveda lahko rekli, da se te temeljne psihoanalitične zakonitosti pač ne zaveda. Ampak avtorica knjige je tudi psihoterapevtka. Vesna Vuk Godina, ki je ob Svetlani Slapšak napisale nekaj spremnih besed, ni psihoterapevtka (kljub temu, da zagotovo tudi, vsaj bežno, psihoterepira), vendar se te osnovne psihoanalitične zakonitosti še kako zaveda. In na nek način je čudno, kako to, da je bila prav Vuk-Godinova tako lojalna Podgornik-Pulecevi, ko vendarle zase pravi, da ni feministka, ob tem pa še kako obvlada Freuda in psihoanalizo. Za Podgornik-Pulecevo sicer ne bi mogli reči, da Freuda ne obvlada, »čuti« pa ga ne in psihoanalitična ekspertka tudi ni. V tekstu Freuda relativno dobro povzema, ko tematizira Ojdipov kompleks. Zamerimo pa ji lahko, da na petih straneh namenjenih histeriji, Freuda – tako rekoč avtoriteto za razumevanje histerije – omeni le v enem stavku. Glede na to, da je psihoanalizo vodilni miselni koncept za razumevanje družbe in tudi mnogih antropoloških kontekstov, bi od antropologinje (ki je hkrati tudi psihoterapevtka) pričakovali, da bi vzrok in posledico razumevala drugače kot to razume in povezuje Podgornik-Puleceva. Temeljni zdrs knjige je – gledano skozi psihoanalizo – klasično feminističen. O učinku miselnega premlevanja anatomskih razlik v konceptu genitalij in koncepta koitusa na družbeno konstrukcijo spolne diferenciacije ne spregovori. Pojem nezavednega in nanj vezanih simbolnih procesov ne razume, zato ne razume, zakaj sta spola različna oziroma različno (funkcionalno) vpeta v družbo. Delitev dela po psihoanalitični percepciji ni kulturni oziroma androcentrični konstrukt, pač pa posledica (míslenja) anatomije spolnih organov (in nanje vezanega koncepta koitusa), kar se odraža v simbolnih procesih. Afiniteta do čiščenja, ki ga ženske (množično) tako dobro obvladajo, je po psihoanalitični logiki posledica menstruacije, v katero je psihično vpeta le/zgolj ženska. Tudi dekoriranje je domena žensk, saj/ker ravno kastracijski kompleks žensko pahne v »lepotičenje« telesa (in obraza), kot je rekel Freud, pa tudi v olepševanje in okraševanje okolice oziroma prostorov – npr. z rožami – je posledica kastracijskega kompleksa. Moški so po drugi strani, zaradi strukture (koncepta) svojih genitalij, zaznamovani s kastracijsko bojaznijo. Ker so kastratibilni, se to odraža v marsikaterih družbenih kontekstih oziroma družbenem delovanju (angažiranju) in tudi poklicih – npr.: obdelovanje kovin je v vseh kulturah domena moških, ker imajo kovine faličen simbolni status; tu je še (ribo/kito)lov, gozdarjenje, izdelava orožja, ladij … Avtorica knjige Kriva je Eva, pa te iste družbene kontekste, ki so evidentno različni glede na spol, interpretira klasično feministično, torej kot kulturni oziroma androcentrični konstrukt. Pri tem se sklicuje še na statistične podatke in družboslovne »raziskave« in pravi, da le-ti »dokazujejo, da v Sloveniji še vedno obstaja tradicionalna spolna delitev vlog in dela«. In nekateri bi rekli: »Hvala Bogu! Še smo normalni.« Avtorica pa ta del normalnosti družbe obsoja skozi feministično ideologijo in zloglasno dikcijo »še vedno« (so ženske zaopstavljene, inferjorne), z aluzijo na »treba je« in »morali bi« (spola izenačiti). Priznanega »antifeministične« funckionalističnega sociologa Talcotta Parsonsa površno omeni, pa še to na negativističen način, saj se je Parsons zavzemal – in v tem kontekstu je bil ideološki – za družbeno delitev vlog po spolu. Raje se naslanja na (pro)feministično sociologinjo Ann Oakly (in Ernestine Friedl), ki Parsonsa (in Murdocka) zavrača(ta). Od slovenskih avtorica se naslanja na profeministični Mirajno Nastran Ule in Darjo Zaviršek, ki kot profesorici pereta možgane (s feminizmu) na Fakulteti za družben vede in Fakulteti za socialno delo … Z Nevenko Podgornik Pulec se feministična ideologija skozi antropologijo širi tudi na Fakulteti za uporabne družbene študij. Tudi ko se dotakne izjemno občutljive teme – posilstev – moškim kot »olajševalno okoliščino« ne nameni nobene psihoanalitične interpretacije – v smislu: od kje jim afiniteta do posiljevanja. Vojno stanje (simbolne) falične »(pre)potentnosti« ne poveže s konceptom moških »penetrirajočih« genitalij in simbolnih procesov. Psihoanalitična dikcija v kontekstu posilstev bi se lahko glasila, da doslej na zemlji še ni bilo vojne, ki s seboj v paketu ne bi nosile tudi posilstev. Jasno je, da je mogoče posilstva vselej obsojati, toda to je najmanj, kar lahko storimo. Bistveno bolj uporabno pa bi bilo, če bi ta posilstva malce razložili, jih obelodanili s kakšne druge plati – npr. psihoanalitične; ker: posiljevalci o pogosto tisti moški, ki so bili v otroštvu deležni »preveč slabe matere« in hkrati premalo avtoritativnega očeta (saj niso razvili moralne razsodnosti, Nadjaza). Podgornik-Puleceva se na razpiše v to smer, pač pa moške zgolj obsoja, z ženskami pa sočustvuje, saj se ji predvsem smilijo. In če bi bila iskrena, bi najraje dala svoji knjigi naslov Vsega je kriv Adam. A vendarle ta Adam dela vse kar dela na tem svetu zaradi Eve. V bistvu ta Adam sploh ni svoboden, še najmanj pa superioren, obvladuje ga Eva, ki sploh ni tako inferiorna, kakor ves čas poudarja in tarna nad tem »dejstvom« avtorica. Če rečemo, da je subjektova (moška) želja vselej želja Drugega, je objekt (moške) želje Drugega Eva, torej ženska kot naslednica incestuozno prepovedane (ojdipske) matere. Želja ženska – skozi željo Druge(ga) – pa ni Adam, pač pa natančno tisti »organ«, ki ženski na telesu manjka – »organi«, ki posiljuje. Ker: ne posiljuje moški, pač pa (njegov) penis. Posiljuje onojevska pohota, ki jo bi moral »v red spraviti« Nadjaz, ki pa ga posiljevalec nima, oziroma ima (pre)šibkega, da bi se zoperstavil pohoti Onega. Po drugi strani je posilstvo (za žensko) delikatno natančno zato, ker je ženska želje Druge(ga) natančno tisto, kar ji moški daje/vsiljuje »tisto« (penis), kar naj bi bilo v drugih oziroma »posebnih okoliščinah« ženska želja (želja intrapsihične/ga Druge/ga). In če je ženska sploh v čem inferiorna napram moškemu je to sposobnost posilstva. Ženska posilstvo ne more storiti (zagrešiti), pač je zgolj vzrok oziroma »predmet« (objekt) posilstva. Moški (subjekt) je na nek način (kot posiljevalec) zgolj posrednik med žensko, ki je/bo posiljena, in svojim penisom. Če kje, potem bi ravno pri posilstvu suhopravno pristali, da je želja vselje želja Drugega. Res je, da je Drugi (v subjektu) tisti, ki hoče posiliti. Lahko pa tudi rečemo, da je živalsko Ono močnejše od želje Drugega. Ker – kot je rekel Freud: »Ono si vselej utre pot (do uživanja)!« Če ne bi bilo ženske (njihove vagine, anusa, ust), ne bi bilo posilstev – in moški bi se posiljevali med sabo. In če je kaj, kar lahko ukroti (onojevsko) pohoto posiljevalca, je to močan Nadjaz. Ta pa ni v domeni posiljevalca, pač pa v domeni (simbolnega) Zakona, torej ponotranjenega ojdipskega očeta, vesti (ki peče), Nadjaza. Če smo že rekli, da ni moški tisti, ki posiljuje, pač pa njegov avtonomno stoječi, erektirano penetrirajoči penis, bi lahko kaj rekli tudi o ženski vagini kot avtononmi. Ampak situacija (s penisom in vagino) ni analogno obrnjena. Ni posiljena vagina, posiljena je ženska, njeno telo, »zadeto« je njeno dostojanstvo (ego-digniteta). Podgornik-Puleceva pa v knjigi ne govori ne o falosu ne o penisu. Govori pa o moškem sovraštvu do žensk, in ko bi v tem kontekstu vsaj vpeljala dečkovo sovraštvo do infantilne mame, bi to njeno dikcijo o »moškem sovraštvu do žensk« (v kontekstu posilstev) še nekako razumeli. Za nameček vsega vpelje še biblijsko kačo, ki zapeljale Evo. Kačo, ki je poznala šibkost ženske. In s kačo je hudič – oz.: kača je poosebljen hudič, lahko bi rekli, da libido oz. pohota v čisti obliki, ki se ji ne more upreti ne Eva, ne Adam. Biblična dikcija, na katero se sklicuje avtorica, se glasi, da – potem, ko Evo v skušnjavo potegne kača – Adama zapelje Eva in ne kača, kar je s psihoanalitičnega vidika logično. Kača je bila, je in bo, simbol (moškega) penisa. Hudič pa je moč, torej jedrska energija: libido. In Eva je tista, ki najprej (i)skusi sad prepovedanega drevesa. Psihoanalitičen namig bi bil, da je ženska prej spolno zrela kot moški in prej (i)skusi slast seksualnosti, da ne rečemo orgazma. (V tem kontekstu je dobro vedeti, da deklice bistveno prej izkusijo slasta orgazma, mnoge že v otroštvu, bistveno pred nastopom pubertete.) Podgornik-Puleceva seveda ne razmišlja v to psihoanalitično smer, pač pa Biblijo razumeva dokaj neposredno, brez simbolike. V (domnevno) »znanstveni« knjigi svoje mestoma zelo versko razmišljanje krona s ponesrečeno dikcijo, da je »Bog poslal svojega edinega sina Jezusa Kristusa, da bi se na križu pokoril za vse grehe človeštva, ki jih seveda ne bi bilo, če bi se Eva ne pustila zapeljati. Eva je torej kriva za svojo napako, za greh svojega moža, za izvirni greh svojega človeštva in za smrt Jezusa, ki je moral zaradi njene napake umreti na križu.«. Videti je, kot da ravno na tem mestu opravičuje naslov knjige Kriva je Eva – z aluzijo, da se Evi dela krivica. Ne pomisli pa, da nihče doslej ni imel časovnega stroja, da bi šel preveriti mit o Adamu in Evi, niti resnice o Kristusu. Na številnih mestih v knjigi govori o krivicah, ki so se v preteklosti oziroma v zgodovini dogajale ženskam – npr. v kontekstu prešuštev, kjer so po večini nastradale oziroma bile ženske, le redko pa moški. Ta del zgodovinskih seksističnih krivic bi lahko utemeljevala na številne načine – in glede na to, da je Podgornik-Puleceva tudi psihoterapevtka bi lahko številne odseke svoje knjige oplemenitila s psihoanalizo. Ravno psihoanaliza je v propedevtičnem smislu fundamentalna znanost/veda o človekovi duševnosti, na kateri temeljijo domala vse psihoterapevtske metode. Skozi moško željo oziroma ambicijo po kontroli ženskega uživanja, torej pohote (v povezavi s fenomenom kastracije), bi se dalo razložit marsikakšen antropološki kontekst, ki ga avtorica v svoji knjig zgolj predstavi kot dejstvo, ne vpelje pa nobene poglobljene interpretacije. Redeča nit njenih razlaga je le androcentričnost in patriarhalna oziroma falocentrična kultura oziroma mačistična ideologija, ki naj bi bila po avtoričinem (zmotnem) mnenju kriva za vse. Če bi se poglobila v koncept nastanka histerije – kar je v knjig dobro nakazala – in etiologije travme oziroma (ženske) psihične krize, bi spoznala, da je primarna družina tista, ki perpetuira psihičen krize v odraslosti. Prav spolne zlorabe, ki res najbolj prizadenejo deklice, torej ženske, so v resnici največji problem – in to vemo od Freuda naprej. S Freudom pa si avtorica ni pomagala – omenila ga je toliko, kolikor je hotela z njim, po stari feministični navadi,  opraviti, in to z levo roko. To ni uspelo niti Simone De Beauvoir, ki se je Freuda – resnici na ljubo – lotila na edini pravi točki – torej na »nočni mori« feminizma – na (nezavednem, ojdipalnem, kastracijskem) zavidanju penisa. PS: Prav srečen bi bil, če bi se moje nedavno izdane knjige PRVI SPOL, nekdo lotil z detajlnim in poglobljenim branjem ter spisal recenzijo. Sreča bi bila popolna, če bi se recenzije lotila pisati kakšna feministka.

Thu, 14. Mar 2019 at 12:01

714 ogledov

Idrija - kraj nesrečnega imena
3. oktobra 2015 sem v Filmskem gledališču Idrija prvič gostoval z mojo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver« (s soigralko Moniko Jekler v vlogi Monice Bikinsky). Že takrat je lezbična aktivistka, torej feministka Tea Hvala nekaj dni pred predstavo »skakala do stropa« in klicarila ne vse možne inštitucije … Predstavo so odpovedali – »mož odločitve« pa je bila direktorica –, in to samo za nekaj uro, ker potem se je dotična direktorica »streznila«, se premislila in predstava se je potem odigrala in bila razprodana (kar precej ljudi je ostalo zunaj!). Sedaj, ko gostujem z »Razočarano gospodinjo pri seksologu« spet v Idriji (to gostovanje je zaradi izjemnega zanimanja že drugo), se zgodba ponavlja. Ker ima moj King Kong Teater podpisano pogodbo z upravljalcem Filmskega gledališča – Mestno knjižnico in čitalnico Idrija – pogodbo, predstave ne morejo odpovedati (sledila bi velika odškodninska tožba). Se mi je pa zgodilo nekaj drugega: direktorica Milanka Trušnovec je vendarle na nek način podlegla Tei Hvala v toliko, da mi je odpovedala promocijo knjige »Prvi spol«,ki je bila t. r. že dogovorjena (!) za konec aprila. Meni na misel na pride, da bi klicaril v Idrijo in se pritoževal, naj se odpove gostovanje lezbični aktivistki, feministke in pisateljici (moji sošolki iz enega od mojih treh podiplomskih študijev) Suzani Tratnik (ex »Ime mi je Damjan«), kljub temu, da imam negativno mnenje od Suzaninem spodletelem LeGeBiTrovskem aktivizmu. http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/161537 Tea Hvala je s »svojo« Suzano Tratnik - Damjan (včeraj, v sredo 13. marca) v tej isti knjižnici vodila razgovor/pogovor: https://www.idr.sik.si/si/novica/281/srecanje-s-suzano-tratnik-v-projektu-rastem-s-knjigo/?fbclid=IwAR1VA1l2HDeK82lbtYmeAn7bVwBNvjtB-HAiKiW2viqXiGIeIeSY5HUiHVY No direktorica Milanka Trušnovec je vendarle podlegla pritisku Tee Hvala: »Sramota za Filmsko gledališče Idrija in njegovega upravljalca, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija, da v svojih - javnih, ne zasebnih! - prostorih gosti predstavo človeka, ki na vsakem koraku izkazuje prezir do žensk, spolnost pa reducira na zbirko stereotipov in gostilniških dovtipov.« Idrijčani pa to dovolite – vključno z županom Tomažem Vencljem … Meni se to zdi sramotno. In ne mi utrujati s floskulami: »Promocijo knjige smo zgolj prestavili na jesen!« Dogovorjeni smo bili sta bila dva datuma – aprilski in (rezervni) majski … Kaj mi te feministke in njeni pajdaši LeGeBiTrovci delajo, je doslej (z grozo) opazil le Branko Gradišnik (https://fokuspokus.si/article/3629?=neunicljiva-norma-bedov-ali-ultraseksistke-na-lovu-na-carovnika). Ampak se ne dam! »Prfuknjenci« me pač ne bodo »zjebali«! Moj revanšizem je zdaj zgolj in samo še večji! Po pički jim bom dal, da se bo kadilo! (Ampak, po ovinkih!) PS1: Naročilo knjige "Prvi spol": http://www.romanvodeb.com/aktualno/ PS2: Petek, 15. marca ob 20h - v Idriji: "Razočarana gospodinja pri seksologu"!

Tue, 12. Mar 2019 at 11:33

90 ogledov

Seksizem - 2. del
Če je kdo, ki si v zadnjih 20 letih res zasluži lento »naj seksista«, sem med javno izpostavljenimi (ob Ivanu Serpentinšku, torej Marjanu Šarcu) to zagotovo jaz. Glavno nominacijo si zaslužim že/tudi zaradi lika Sigmana Frojdeba, ki sem ga ustvaril za gledališki oder. No, mene te feministke jebejo na sto koncih, Šarca pa začuda ne. Na predstavah Lepotica in psihoanalitična zver in Razočarana gospodinja pri seksologu, je najbolj udarna, torej seksistična, morda tale Frojdebova, torej moja misel/izjava:»Temeljni test ženskosti je: količina užitka, ki ga ženska doživi pri fafanju.« V vlogi seksologa to dikcijo uporabljam in v komunikaciji z »razočarano gospodinjo Lizo Krutz Potrebuješ«, kot tudi pri terapiranju »lepotice Monice Bikinsky«. Moški in ženske se namreč radikalno ločimo glede na količino užitka (in/oz. gnusa), pri opravljanju/izvajanju vzajemnih oralnih praks. Normalne ženske se »ročno in oralno« lotevajo »organa, ki njim na telesu manjkam kot berač golaža«. No, moški in ženske se – zaradi Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa – med seboj ločimo tudi po količini užitka, ki ga doživljamo pri gledanju v ogledalo in lepotičenju – ličijo in konstantno gledajo v ogledalo se le psihično izmaličeni moški, za ženske pa je to normalno in posledično normativno. Moški in ženske se ločimo med sabo tudi po količini užitka oz. »odpora«/gnusa, ki ga doživljamo pri plesanju striptiza ... Moški, ki bi z afiniteto zaplesal striptiz (do golega) je »bolan«. Ženska pa, ki tega ne bi počela – kljub konkurenčnemu telesnemu videzu – niti pred očmi svojega »princa na belem konju« (vsaj v svojih fantazijah), pa je tudi (psihično) »bolna«. Na obeh predstavah argumentirano trdim: »Pravi moški je tisti, ki ženski izpolnjuje želje!« To dikcijo sem uporabil tudi »talk-showu« z Leo Mederal Gams. (https://www.youtube.com/watch?v=x8BNTcHS0FI&t=466s) Moj znamenit stavek, ki ga vedno znova ponavljam, tudi na gledališkem odru se glasi: »Moški mora vedno plačati!« je nasledek pravilne nezavedne miselne percepcije anatomije genitalij – aktivno »dajajočega« PENISA in pasivno »sprejemajoče« VAGINE. In (družbeni) sistem mora omogočiti, da moški dovolj zasluži, da se lahko z denarjem (z užitkom) »kurči« tako, da zalaga (žensko) »pasivno vagino« z denarjem; »ona« pa se mu bo (že, z užitkom) oddolžila – ve se kako … V napovednik za (»seksističen«) seminar »Pravi moški in normalne ženske« sem tudi (iz)rekel: »Ženske se morate vrniti v feminilnost, v normalno ženskost. Moški morate biti pravi moški – funkcionalno odrasli, z močno moralno razsodnostjo!« Če to ni seksizem, potem ne vem kaj je …https://www.youtube.com/watch?v=KfKDZ_fSSdc&t=3s Že v lanskem obupu, ker nisem bil nominiral, sem se (nekajkrat) nominiral kar sam – z naslednjimi izjavami: »V objemu zavidanja penisa poskušajo izenačiti oba spola – to se pravi dva spola. In ti pajdaši – geji – jim simpatično, vneto stojijo ob strani, jih suportirajo.« (https://www.youtube.com/watch?v=eQPBh_KVPrw&t=671s) Ko je v pogovoru z Leo Mederal Gams oz. Iztokom Gartnerjem nanesla beseda o kunilingusu, sem modroval: »Načeloma: pravi moški mora imeti imperativ KAKO ZADOVOLJITI ŽENSKI ŽELJO. In če je 'to' ženski luštn – ni zdej al je men luštn al ni luštn – maš, da ližeš, ker je njej luštn!« In ker sta spola različna, moški ženski v kunilingusu obdeluje mednožje, ženska pa mu ga fafa! Nobene enakosti tukaj ni, le analogija, ki je v resnici radikalno različna. Če bi normalen moški moral drugemu moškemu fafati »organ« (ki ga ima tudi sam), se mu zmeša od gnusa, takoj umre – ker ga kap/infarkt zadane, v srce in v možgane; prej pa še vse okrog sebe pobije! S spolnostjo pa ni šale! Feministke pa so tiste vrste žensk – jaz jim pravim »moškinje« – ki bi raje kilo dreka požrle, kot da 'ga' bi fafale. (https://www.youtube.com/watch?v=yx09xSIhsHo&t=127s) Tudi s tole mojo izjavo/mislijo sem kandidiral – nominiral sem se sam – za »naj-seksista« in sem izvisel: »Večina najboljših kitaristk, recimo, je lezbijk. Ženstvene ženske pa si kitaro dajejo na kolena in jo igra kot citre – zato, ker jo preveč asociira na moški spolni organ. In ženske se načeloma nočejo kurčiti, če je ena normalna blondinka – ona pa – ne vem – bi pa igrala violino!« (ki je simbol »jokajoče« vagine) … (https://www.youtube.com/watch?v=7h9YQkCfbAo) V teh dneh, ko se tematizira SEKSIZEM in Dan žena, bi se prilegla opozicija enoumnim. Sanjam dan, ko bo neka feminilna ženska feminizmu in/oz. »moškinjam« zabrusila nekaj mojih misli - in: iz ženskih ust v božja (in tudi v feministična in novinarska) ušesa: »Meni paše, če me moški obravnavajo drugače kot sebe, kot moške. Meni paše, če moški laskajo mojo lepoto, mojo feminilnost, ženskost! Ker sem normalna! Ker nisem zmotena iz otroštva ven …« »Narava kastracijskega in Ojdipovega kompleksa – in to je steber psihoanalize – je pač takšna, da imamo moški in ženske drugačne medsebojne želje. Ženske smo rade lepe, se rade vizualno kažemo – moški se radi bahajo, petelinijo s faličnimi dejanji.« »Iz Freudove psihoanalize vemo, da obstaja fenomen ZAVIDANJA PENISA, ki nasledek nepravilno razrešenega dekliškega kastracijskega kompleksa, ki je del Ojdipovega kompleksa. Feministkam – t. i. "moškinjam" se penis gnusi, normalnim ženskam pa je nekako všeč, ga imajo rade, ga obožujejo. Povezujemo ga z željo in ne z gnusom.« »Narava spolne združitve je t. r. sado-mazohistična. Ženske imamo rade moško moč in smo posledično malce pasivne – aktivni so moški. S pasivnostjo in nemočnostjo dosežemo t. r. vse, le znati je treba pristopiti k moškim. Moški, ki je pasiven in nemočen, ga normalne ženske niti ne zaznamo, kaj šele, da bi napadal našo željo, našo pohoto! Estrogenski moški, ki so nam, ženskam, podobni, nas, normalne ženske, niti ne zanimajo, nam ne vzgujajo pohote, nas ne rajcajo!« Čakam dam, ko bo neka predrzna blondinka končno javno povedala: »Spola sta različna, ker je koncept genitalij drugačen: moški penisi je aktiven, "dajajoč", "rinjajoč", vsiljiv – naša, ženska vagina pa je pasivna, sprejemajoča. Ženske omrežimo moške in jih v resnici ohromimo z nemočnostjo. Moški – če so pravi – so krotki, postanejo naši sužnji, če smo me, ženske lepe, pasivne, nemočne in seksualne; če se dobro dol dajemo ... In tega feministke sploh ne kužij! In potem klatijo v javnosti in po medijih te neumnosti okrog enakosti spolov! Ženske smo v resnici Prvi spol in ne Drugi spol – tako kot je rekla/mislila Simone de Beauvoir! Okrog žensk se svet vrti, na videz ga vrtijo moški. V resnici pa imamo ženske vse pod kontrolo – vendar skozi lepoto, seksualnost in NAVIDEZNO NEMOČNOSTJO! Moški so naši sužnji, če le znamo povleči prave feminilne poteze. Moški nam jedo iz roke. In jaz se nad tem ne pritožujem!« Od normalne, ženstvene intelektualke pričakujem, da bo javno »zavpila«: »Če sprejemamo Freuda kot enega od največjih genijev, kar jih je dalo človeštvo, in če sprejememo zakonitosti njegove teorije, potem ob oralni in falični fazi velja/vzdrži tudi falična faza, kjer se zgodi Ojdipov in kastracijski kompleks. Ojdipov kompleks je stebrni kamen psihoanalize. Anatomija genitalij zaznamuje žensko ženskost in moško moškost, možatost, faličnost. Ženska pasivnost in posledično bahanje z lepoto obraza in telesa je naravni nasledek pravilne razrešitve Ojdipovega in kastracijskega kompleksa. Tukaj ne more feminizem – z lezbijkami in moškinjami na čelu – proti vetru scat!« Enkrat bo neka psihiatrinja, psihoterapevtka, ali pa vsaj Vesna V. Godina oz. kakšna univerzi
Teme
psihoanaliza dojenje trump

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Dojenje in Trump