RAAM = vzdržljivostni mazohizem – IV. del

OddajRoman Vodeb, dne 2018-07-03 ob 14:17:03

O (letošnjem) RAAMu sem v prvih treh delih napisal domala vse bistveno. V intimne detajle naše ekspedicije se pač ne bom spuščal, ker bi s tem diskreditiral nekatere udeležence RAAMa (predvsem tiste v spremljevalni ekipi). Naj pa vendarle rečem, da moje delo »psihologa« na RAAMu ni bilo samo »bdeti nad psihičnim dogajanjem« Uroša Stoklasa, pač pa tudi »imeti pod kontrolo psihično dogajanje« posameznih spremljevalcev. Bolj kot Uroš me je v resici skrbel mikrosocalni status spremljevalne ekipe. Pričakoval sem (beri: napovedal sem), da se bodo odnosi »(za)lomili« že po par dneh »(so)bivanja« v Ameriki. Okvirno naj rečem, da skoraj polovica članov ekipe ni bila ravno primerna za sobivanje v spremljevalni ekipi, ki je imela za cilj »pospremiti« Uroša Stoklasa do cilja RAAMa. V ekipi so pristali v spletu nuje oz. okoliščin. Najtežji del svojega poslanstva sem v bistvu opravljal po tem, ko je naš tekmovalec odstopil. Naredil sem vse, da sem ohranil »mirno kriv« v rezgretih glavah nekaterih udeležencev. Vloga nevtralizatorja jeze mi ni bila najbolj všeč. Treba je vedeti, da nekateri (ultra)kolesarji ne pridejo do cilja, ker jim razpade spremljevalna ekipa. Če obstaja »Stockohmski sindrom«, bi – teoriji na voljo morali vpeljati tudi »RAAMski sindrom«, če že slučajno ne obstaja »sindrom čilskih rudarjev«, ki so se (zasuti 800m pod zemljo) med sabo skregali in stepli, kljub temu, da so bili dobri prijatelji oz. kolegi. Naj vam namignem, da se mi nismo »stepli« (ni pa veliko manjkalo). Osebno lahko rečem, da sem vložil veliko energije, da sem nevtraliziral negativno energijo, ki so jo preveč nenadzorovano izžarevali nekateri člani – predvsem potem, ko je naš tekmovalec odstopil. Znotraj ekipe se namreč »po definiciji« ustvarijo t. i. trensferna razmerja/čustvovanja (znana iz psihoterapije oz. psihoanalize). Pri »Stockholmskem sindromu« je ključen pozitiven transfer (talcev s teroristi), pri čilskih rudarjih in v določenih spremljevalnih ekipah na RAAMu (in še kje) pa negativen transfer (vključno z vsemi kontratransfernimi derivati). Situacija postane neznosna proti koncu »dirke« (ko je cilj blizu, vendar še vseeno zelo daleč) oz. v trenutku, ko/če tekmovalec »neplanirano« odstopi. Sestavljalci podobnih ekip/»ekspedicij« (npr v gorovje Himalaj/Andov, zaledenelo Antarktiko/Arktiko, puščavo Saharo/Kalahari …) morajo biti zelo pozorni na »labilne« člane oz. člane, ki jim znajo določene potlačitve (iz otroštva) izbruhniti na dan. Najbolj »naštudirana« so transferna razmerja pri vojaških diverzantskih/komandosnih ekipah/posadkah, pa tudi pri mornariških, še posebno podmorniških posadkah. Ob tem naj še rečem, da so se NASA-psihologi verjetno precej ukvarjali s transfernimi razmerji/čustvovanjem v vseh posadkah, ki so letele v vesolje (npr. na Mesec). Na RAAMu znotraj »posadke« (vključno s kolesarjem) nastopajo podobni problemi. Navadno se posadka gnete (in spi) v enem avtodomu, spremljevalni avto, ki konstantno vozi ob kolesarju, pa tudi ni »balzam za dušo«.

No, z ženskami (v moških) ekipah (seveda) nastajajo vedno problemi (razen, če je /edina/ ženska lezbijka). Seksualnemu naboju in posledičnim zapletom se doma ni mogoče ogniti. Zato: ženske ne sodijo v tovrstne ekipe. (V letošnji /in lanski/ Stoklasovi ekipi sta bili dve!). Koliko manifestnega seksa – in koliko negativnih posledic to prinese (tudi ločitve) – se zgodi na takšnih »ekspedicijah«, se je spoznalo na prvih Robičevih udeležbah na RAAMu. Vendar se o tem pač ne govori. Je pa to ključen »obrobni« detajl, ki se mora imeti vselej (še kako) pod kontrolo.

Element neprespanosti (tako tekmovalčeve kot celotne spremljevalne ekipe) je eden od najbolj delikatnih elementov zaradi katerega se razvijajo konflikti. Po nomenklaturi Amnesty International je deprivacija od spanja (onemogočanje spanja) ena od najhujših tortur pri mučenju zapornikov/ujetnikov (da bi izdali neko skrivnost). Največji problem spremljevalne ekipe – ne samo tekmovalca – je torej ravno neprespanost/nenaspanost. Mene osebno je bilo tega (pri sebi) najbolj strah – in na eni točki (po par urah spanja v treh dneh) sem se domala zlomil … Razdražljivost postane – ob nefunkcionalnosti/neoperativnosti – temeljni atribut te neprespanosti.

Razdražljiv seveda postane tudi sam tekmovalec, ki ima ob pomanjkanju spanja še kopico realnih razlogov za kulminacijo neugodja v psihičnem in/oz. telesnem počutju. Tekmovalci imajo – tako kot ostali člani ekipe – potem še številne racionalizacije … in … v konfliktu si potem vsak po svoje racionalizira svoje verzije resnice kot edino prave in zveličave.

Najhujši konflikti so tisti, ki (lahko) nastanejo med tekmovalcem in ekipo (oz. posameznimi člani ekipe). Tekmovalec ima svojo (»železno«) logiko pogledov na določene kontekste (ultra)kolesarjenja/RAAMa, posamezni člani ekipe pa svojo. Vsi – vsak po svoje – nezavedno/nehotno in spontano prežijo na možnost konflikta, ki ga uporabijo za ventili, skozi katerega »odteče« ven jeza. Npr.: tekmovalec v svoji stiski misli, da mu mora ekipa pravilno razbrati njegove želje, pričakovanja v zvezi z njegovim »podvigom«, ekipa pa vdano in ponižno, celo panično čaka, da bo njihov tekmovalec želje/hotenja njim jasno izrazil; in njegovi »sužnji« mu bodo to željo/hotenje po najboljših močeh izpolnili (zato so v spremljevalni ekipi). Tekmovalec je jezen, ker mu želje/hotenja niso kar »prebrali« (iz misli), kar je, resnici na ljubo, malce utopistično pričakovati. No, tekmovalčeva nezavedna oz. predzavestna (in že malce zbegana) želja pa je v resnici vezana na »nedosegljivo« dosego cilja – torej, da bi se končno odrešil muk totalnega neugodja (beri: neživljenjskega trpljenja). Tekmovalec nezavedno kar nekako »rabi« konflikt/kreganje in si ga tudi ustvari (ga izsili), da se potem lahko jezi – in daje jezo ven iz sebe – zato, da si olajša dušo; ne pa zato, ker bi bilo kaj realno oprijemljivega oz. upravičenega v njegovih željah/hotenju in posledičnem hudovanju.

Problematičen seveda začenja postajati tudi denar oz. finance. En logika se tepe z drugo, in konflikt postane neizbežen. Legitimna je tako logika »plačanih počitnic« (in podarjenih sponzorskih oblačil), ki jo navadno vzpostavi kolesar; legitimna pa je tudi logika spremljevalne ekipe, ki »zastonj/brezplačno gara cele dneve in noči« svoje delo pa ne dobi niti minimalnega honorarja).

Tekmovalčevo psihično počutje je tako nasičeno z neugodjem (beri: psihičnim trpljenjem in fizičnimi/telesnimi bolečinami), da išče dežurne krivce, da lahko izživi/izlije svojo jezo, svoje kronično neugodje, ki ima sicer izvor čisto drugje, kot se manifestira skozi krivdo teh dežurnih krivce. Tisto, kar je manifestno izraženo, popolnoma zakrije latentno – tisto, ker je resnično (nezavedno) bistvo neugodja.

Dejstvo je, da ima tekmovalec – po več dnevnem kolesarjenju (še posebej po odstopu) – »prihranjene« ogromno psihične energije, ki je ne more pokuriti za izživetje ugodja/užitka (ki ga sicer spontano/miselno anticipira oz. vnaprej predvidi). Ta energerski oz. libidinalni »prihranek«, kot ga je poimenoval Freud v svojem kultnem delu »Vic in njegov odnos do nezavednega«, mora za nekaj pokuriti. Pri vicu (smešnici/anekdoti/humorju) ga »odsmeje«, pri nedokončanem RAAMu, pa ga »odjezi«, kar pomeni, da prihranjeno energijo (libido) pokuri za jezo, za izbruh besa. Tekmovalec se jezi t. r. »za vsako figo«. In nič (paradigmatsko) drugače ni pri kakšnih neizkušenih maratoncih (proti cilju jim gre vse na živce); podobna paradigme se vzpostavi tudi pri članih spremljevalne ekipe – še posebej, ko/če se zgodi tekmovalčev odstop. Nekateri člani takrat regradirajo (zdrsnejo oz. se vrnejo oz. »nazadujejo«) na/v infantilno paradigmo v obnašanja. Postanejo naravnost (smešno/grozljivo) otročje nezreli, popolnoma (funkcionalno) neodrasli. Jezijo se, ker njihov »matador« ni prišel do cilja in pri svoji jezi si dajejo duška. Svojo jezo otročje projicirajo/kanalizirajo na dežurne krivce – bodisi na ostale člane ekipe, ali celo svojega tekmovalca/kolesarja/»matadorja«, ki ni uspel prikolesariti do cilja. Namesto, da bi bili žalostni – kar bi bilo normalno –, so egoistično besni, ker niso prišli do svojega deleža užitka (po katerega so v resnici prišli, ko so se, kot člani spremljevalne ekipe, podali na to RAAMovsko avanturo). Temu obrambnemu mehanizmu se reče regresija  oz. vračanje – vendar ne v »prejšnja življenja«, pač pa vračanje v otroštvo; v bistvu gre za zdrs v otročji/otroški način reagiranja na konfliktno/frustracijsko situacijo.

PS: V zadnjem (5. delu) bom obdelal še »Shermer's neck« – poškodbo, ki je t. r. inventar RAAMa, ki ima tako zapleteno etiologijo, da jo moram osvetljiti. Najraje bi jo predaval na kakšnem športno-medicinskem kongresu.

 

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
Roman Vodeb
Roman Vodeb
Objavil/a 2018-07-03 14:17:03 (Jul 03, 2018)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Panel: Svoboda govor, sovražni govor, lažne novice
Sam proti vsem?!
Vodeb je zmagal - ker dobro vedno zmaga!
Estrogenski SD/Židan
Kako misliti Šiška?! – 3. del
Kako misliti Šiška?! – 2. del
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
ZZZDR
(13)
ŠPORT
(13)
LGBT
(13)
CSD
(5)
RAAM
(5)
geji
(4)
1968
(4)
Film
(3)
eu
(2)
gurs
(1)
FF
(1)
ONA
(1)
sd
(1)
RTH
(1)
DUTB
(1)
oče
(1)
self
(1)
FSD
(1)
SURS
(1)
tek
(1)
OKS
(1)
SKZP
(1)
mati
(1)
IŠČI PO ARHIVU
november 2018
PTSČPSN
1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj