27434
Kako misliti ekstremistične »RAAMovce«?! – II. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 28. junij 2018 ob 10:31

Odpri galerijo

Ker sem bil spremljevalni udeleženec letošnjega RAAMa, bom napisal nekaj mojih misli, ki sem jih na temo ekstremizma v športu, podal že pred mnogimi leti. Rdeča nit mojih prvih zapisov in/oz. izrečenih teoretskih (in psihoanalitičnih) misli na to temo je (bil) patološki NERCIZEM. Kljub temu, da nameravam pisati o RAAMu in narcizmu (ter mehki »(psiho)patologiji«, s katero so zaznamovani udeleženci), bom najprej naredil nekaj ovinkov.

V svoji prvi (epistemološko prelomni) knjigi Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (iz novembra 1999) je 6. poglavje, s katerim sem razblinjal številne iluzije samih športnikov, strokovnjakov in ljubiteljev športa, imelo naslov: Šport kot gospostvo zdravja? – 'lari fari', šport je 'bahalo' in ekshibicija; 7. poglavje pa sem provokativno naslovil z: Učinek kastracije v ideologij – kastracija kot mesto, okrog katerega se strukturirajo družbeni fenomeni.

Že nekaj let pred izidom svoje prve knjige sem s Freudov(sk)o oz. svojo/»vodebovsko« psihoanalizo vehementno zakoračil v slovensko (in svetovno) športologijo – torej v razumevanje športa. Odmevni in epistemološko prelomni so bili moji članki objavljeni v revijah Šport (Psihoanalitska teorija “bega v bolečino”, Moški in ženski šport pod drobnogledom teoretične psihoanalize, Šport in Ojdipov kompleks), Anthropos (Libidinalno-investicijski model in etiologija športnega užitka), Teorija in praksa (Ideološke paradigme v športu), Časopis za kritiko znanosti (Od imaginarne do simbolne identifikacije in nazaj v preobleki mišičnjaka) ...

Šok, ki ga je ob vseh teh mojih športoloških oz. teoretski »ekscesih« (in epistemološki prelomnosti) doživljala uradna slovenska športna stroka, se je končno odrazil v tem, da se je na matični športni/športološki Fakulteti za šport ustanovila Katedra za filozofijo športa – seveda brez mene. Pravi »knock down« sem vrlim športologom oz. kineziologim, športnim strokovnjakom in ljubiteljem športa zadal leta 2001 s svojo drugo, zopet epistemološko prelomno knjigo Šport skozi psihoanalizo.

Po začetnem šoku (konec 90-ih let prejšnjega stoletja), ko je nekdo (»neznani Vodeb«) kar čez noč začel o športu pisati in govoriti čisto drugače kot uradni strokovnjaki s posvečene FŠ, so mnogi (tudi mediji/novinarji) začeli napenjati ušesa (in nastavljali kamere ter mikrofone). Že v tistem obdobju sem se – postopoma v nekaterih intervjujih in tekstih – mestoma dotaknil tudi t. i. ekstremih oz. adrenalinskih športov, najbolj zaradi treh takratnih »ekstremistov«: (takrat še živega) Tomaža Humarja, Martina Stela in (takrat še živega) Jureta Robiča. Leta 2005 (20. avgust) sem se za časopis Večer – v intervjuju z Matejo Grošelj (v luči Humarjeve »avanture« na himalajsko goro Naga Parbat) – o športnem ekstremizmu, ki ga lahko teoretsko še kako povezujemo z RAAMom, »drugače« razgovoril (uredniško vsiljeni naslov intervjuja je bil: »Da bi očarali žensko«, moj predloga pa: »Nikoli nihče ne premaga sebe, vselej se premaguje drugi!«); navajam pa le odseke intervjuja, ki se nanašajo na patološki NARCIZEM in ostalo »mehko« (psiho)patologijo Tomaža Humarja (prav lahko pa bi v teoretski primež »vpel«/»stisnil« Jureta Robiča in tudi »mojega« Uroša Stoklasa): »Upam si razmišljati skozi teoretske izpeljanke in o športu (športnikih) povem tisto, kar mora biti povedano. Trudim se razložiti, kaj tiči onstran športa. …/…/… Zadnja Humarjeva kalvarija, Strelovo, Mravljetovo, Skubicevo in Robičevo ultramaratonstvo ter Karničarjevo ekstremno smučanje mi predstavljajo spoznavno-teoretsko poslastico – vključno z burnimi reakcijami in komentarji – pozitivnimi in negativnimi – laičnega občestva, ter seveda bahavost razsipniških sponzorjev. Tema je občutljiva in težko misliva. Če na koncu kdo poreče, da se v svojih interpretacijah in komentarjih ter teoretskih pojasnilih motim, v bistvu ostajam brez moči in trdnih argumentov, da je povedano zadnja in absolutna resnica. Še več,  simpatiziranje z narcizmom priporočam vsakemu športniku, neuveljavljenemu  politiku, potencialni medijski zvezdi in še komu. Brez narcizma je namreč težko uspeti. Uspeh pa je po navadi, ne pa vedno, pogoj sreče – ki v življenju edina šteje. …/…/… Mejo med psihično normalnim in patološkim navadno potegne klinični psiholog oz. psihiater z določeno diagnozo. O patološkem narcizmu, ki je kot koncept znan tudi v teoretski sociologiji, še posebej v kontekstu športa, se lahko zgledno razgovorimo tudi teoretski psihoanalitiki. Mejo med normalnim oziroma  zdravim in patološkim narcizmom je težko potegniti. Tudi v psihiatrični oziroma  klinično-psihološki stroki so mnenja čedalje bolj deljena. Glede na to, da se nahajamo v časih, kjer je t.i. patološki narcis – kot se je izrazil Cristopher Lasch – zaželena in normativna struktura osebnosti, bi težko rekli, kaj je normalno in kaj patološko. Videti je, da patološki narcizem predstavlja ideal, h katerem vsi težimo. V paketu patološkega oz. grandioznega narcizma dobimo tako opevani uspeh. No, če se narcisu v karieri zalomi, pa ga napade neizmerna, če že ne kar kronična depresija, ki ga včasih privede celo do zdravljenja. Poudariti pa je treba, da patološki narcisi sebe ne prepoznajo kot osebo, ki bi ji bila potrebna kakršnakoli strokovna, torej psihiatrična pomoč. Sebi so neizmerno všeč natančno takšni, kakršni so – in kot takšni so zmožni za vélika dejanja, za megalomanske projekte. Če jih kaj moti, je seveda to okolica, ki jih včasih ne razume, in se po narcisovem mnenju do njega obnaša skrajno krivično. Tisti, ki danes Humarja obsojajo, da je pri zadnjem, spodletelem podvigu, prešel vse mere dobrega okusa, bodo že še deležni Humarjevega revanša. Kolikor poznam duševnost narcistično narcisoidno strukturiranih osebnosti, bodo neporavnani računi z Nanga Parbat  že še prišli na vrsto. Takrat bo Tomaž vsem dokazal, da lahko premaga goro – postal bo (pri)ljubljen hvaljen, občudovan – skratka dobil bo priznanje, ki mu je očitno infantilno manjkalo, da se je razvil v tako prodorno osebnost. Če ekstremni športnik ne nadaljuje s svojimi podvigi in če si ne umisli kakšnega novega bahanja oziroma »petelinjenja« zagotovo  postane kronično žalosten, potrt, depresiven. …/…/… Zame je fascinantno to, da  se ekstremni športniki – v mislih imam predvsem tiste, ki se potikajo po robu smrti – da med tehtanjem, katerim užitkom in željam se bodo predali, vselej zmagajo tisti narcistično-egoistični oz. selfistični. …/…/… Grandioznim narcisom v ekstremnih športih pa takšni libidinalni apeli formalno ljubljenih oseb (v smislu: otroke in družino dati na prvo mesto) ne sežejo do srca. In ravno zaradi svoje fanatične brezkompromisnosti  postanejo slavni s svojimi véliki projekti, s čimer postanejo poleg vsega  še magnet za povprečne »ovčice«. Te pa v teh vélikih medijskih zvezdah vidijo tisto, kar sami niso, bi pa nezavedno želeli biti. …/…/… Kar se alpinistov tiče: za eno skupino alpinistov bi  lahko rekli, da so malce oziroma na nek način suicidni – v osnovi  izzivajo smrt. Z nekoliko  bolj poglobljeno psihoanalizo bi verjetno odkrili, da se v njihovem nezavednem polju nahajajo določeni infantilni zametki, dispozicije, konstrukti »neporavnanih računov«. Zagotovo premorejo nekaj infantilnega dispozicijskega »patosa«, ki pa ga moramo zopet dati pod narekovaje. Zdi se mi, da Humar kategorično ne sodi v to skupino. Njegovi podvigi so preveč pompozni in napihnjeni – Humar je premalo skromen, da bi bil tipičen alpinist, kakršne je poznala Himalaja v svojih zelo nedotaknjenih  časih. Po drugi strani pa trdim, da vsi strastni alpinisti – in v tem kontekstu Humar ni izjema – z goro zapadejo v nekakšen transferni odnos, ki je dobro poznan iz klinične psihoanalitične prakse. Goro personificirajo oziroma jo simbolično nezavedno povežejo z določeno infantilno doživeto libidinalno figuro – navadno je to ojdipalno doživeti nepremagljivi oče (v vlogi kastratorja, ki ga je nekoč ogrožal). Če se v alpinizem ujame kakšen narcistično osebnostno strukturiran »petelin«, postanejo premagljive vse gore (enako je z nepremaganimi  rekami, morskimi ožinami, nepretečenimi ali neprekolesarjenimi  kopnimi razdaljam in še čem. In to v individualnih avanturah, ki so navadno tudi pompozno najavljene in medijsko spremljane. Humarjeve avanture so vzorčni primerek. Za ekstremiste, kakršen je Humar, dokaj blizu mu je tudi Davo Karničar pa Martin Strel in še kdo, so aktualni samo »izzivalni« véliki projekti – tisti, na katerih so se drugi opekli – skratka gore (ali reke, morja ali različne kopne razdalje in še kaj), ki veljajo za nepremagljive. Vedeti moramo, da so grandiozni narcisi izjemno tekmovalni – torej falični, in ne odnehajo kar tako. Pripravljeni so se vsemu odreči – otrokom, družini, poklicni karieri, denarju, vsemu – vse za ceno svojega uspeha – torej javnega priznanja. Navadno jih ne zanima niti cena, ki jo navsezadnje tudi plačajo za svoje uveljavljanje, uspeh in užitek. Za določene projekte celo  zastavijo  svoje premoženje. Blaginja in psihični spokoj oseb, ki ga ljubijo, jih pravzaprav ne zanima. Toda, če zadeva ni pompozno predstavljena javnosti, narcistični užitek ob osvojitvi gore – v primeru Martina Strela pa reke ali morja – izostane. …/…/… Vsak športnik pri sebi občuti nelagodje, ko konča kariero in sam pri sebi vselej čuti, da ni dosegel vsega tistega, o čemer je sanjal in misli, da je sposoben. Izhod iz tovrstne identitetne krize je tudi ekstremni šport. Nekateri med ekstremisti so tudi takšni, ki nikoli niso bili pravi oziroma  uspešni športniki. Zato se post-festumsko podajo v svet ekstremnega športa. Tam jim je identitetni uspeh tako rekoč zagotovljen – jasno, z velikim vložkom odrekanja in celo tveganja, ki pa ga seveda premorejo. Bolj kot je noro dejanje, več javnega aplavza požanjejo in bolj so identitetno potešeni. Svojevrstna »norost« je glavni atribut, ki je prav značilen za ekstremne športnike. V vsakem primeru jih čaka javno priznanje, odobravanje in slava, po kateri v resnici tako neizmerno hlepijo. Želja po javnem priznanju in slavi je včasih zgolj nezavedna. To pomeni, da športnikova zavest v resnici ne ve, kaj in kako kalkulira njihovo nezavedno. Ekstremni športniki navadno niti niso motorični fenomeni, čeprav nemalokrat razvijejo ker več različnih talentov in slovijo po svoji omnipotentnosti. Še bolj pa jih odlikuje nečloveška vzdržljivost, hrabrost – skratka »norost«, ki jo moramo kljub vsemu dati pod narekovaje. Ekstremni športniki so vselej pripravljeni na neizmerno tveganje in odrekanje – vse v funkciji končnega uspeha, bolje rečeno javnega aplavza, glorificiranja – torej identitetne potešenosti. Ti ljudje nikakor niso klasično nori, imajo pa »dobre« psihotične nastavke oz. dispozicije. Patološki narcizem je temeljna psihična lastnost, ki se pri mnogih ekstremnih športnikih potencira prav do patosa. »Odpisani« športniki, ki imajo dobre predispozicije za razvoj grandioznega oziroma patološkega narcizma na koncu svoje formalne športne kariere v bistvu nimajo izbire – brez določene »kariere« oz. javnega priznanj ne zdržijo. Vajeni so uspehov, zmag in hvaljenja, iz česar se tudi psihično in življenjsko napajajo – ko pa jih ali če jih telo ne uboga (več), pa se »oprejo« na svojo neizmerno storilnostno motivacijo. Za javno priznanje, ki jim predstavlja balzam za dušo, bi šli na »konec sveta« ali pa »pešačili (tekli, kolesarili, plavali) tudi  na luno«. Grandiozni narcisi so sposobni uprizarjati neverjetna, vélika dejanja. Nemogoče postane mogoče le, če se projekta loti kakšen grandiozno narcistično strukturirani moški. To značilnost je paradigmatsko mogoče zaslediti tudi na drugih medijsko odmevnih področjih – na primer v politiki in umetnosti. No, tudi v religiji in verskem fanatizmu ali  na področju razno-raznih verjetij ne manjka grandioznih narcisov.«

Še prej – prav tako avgusta 2005 – sem o Humarju zapisal tudi tole (za razumevanje RAAMa so pomembni »krepki« poudarki, še posebej zato, ker bi Humarja lahko zamenjal takrat še živi Jure Robič): »Zame kot teoretika pa je irelevantno, ali imam jaz osebno kakšno pozitivno ali negativno mnenje. Kot teoretik športnih praks si ga preprosto ne morem privoščiti. Osnovno načelo vsake teoretske razprave, ki sem ji domnevno zaprisežen, je izstop razpravljalca, torej subjekta, iz diskurza. To, da jaz osebno globoko spoštujem Humarjeve vzpone ali pa Strelov ali Karničarjev ekstremizem, ne sme imeti zveze z diskurzivnimi tezami, ki sem jih jaz razvil oz. jih lahko razvijem v kontekstu zadnje Humarjeve kalvarije. Meni osebno ni ljubo razpredati teze o PATOLOŠKEM NARCIZMU, ki »krasi« Humarja in njegove ekstremistične kolege. Tudi teze o t. i. transfernem odnosu, ki ga Humar (no, tudi Karničar) vzpostavi z nevarno goro, Strel pa z reko ali morjem, Robič pa verjetno z neko neprekolesarjeno razdaljo, ne upam razvijati. Ekstremni šport je skozi psihoanalitični skalpel tako nesramno in neuvidevno razgaljen, da me mnogi športni kolegi, če že ne kar vsi, zmerjajo ali pa vsaj postrani gledajo, kadar to počnem. Tega mi ni treba – zato se o prepovedanih temah – npr. o Humarjevem pompoznem »kurčenju«, nerad razgovorim. Spoznanje namreč vselej izostane, čeprav imam jaz iskrene namene: nekaj vedeti o vsem tem, in ne zgolj imeti pozitiven ali negativen odnos do nekega športnega fenomena. Po navadi se v takih primerih najde neka »stroka« – v Humarjevem primeru alpinistična – ki se bodisi pozitivno ali pa negativno »strokovno« opredeli do tega primera. Zame pa je takšna – bodisi pozitivna ali pa negativna opredelitev – »errorsko« koncipirana, in je vselej ideološko začinjena. Jaz si preprosto ne morem privoščiti, da bi se pozitivno ali pa negativno opredelil do Humarjevega ekstremizma – mene zanimajo znanstveno-teoretska spoznanja. Mene npr. zanima ali je Humar v simbolno-transfernem razmerju z očetom ali z materjo, kadar govori o gori. Mislim, da je z očetom, ker govori o nepremagani gori – če bi govoril o osvojitvi gore, bi bila interesantna tudi mati … Analizirati bi moral še kar nekaj simptomov – simptomatskih izjav in dejanj … To je tisto meta-psihološko področje, ki ima izjemno abstrakten status in o katerem sem se jaz pripravljen pogovarjati. Toda bojim se, da mi nihče ne bi sledil – vsi bi se zgražali ali pa smejali vsemu, kar bi lahko povedal o Humarju in ekstremnem športu. Eventualne tekste, ki bi jih lahko spisal na to temo, mi uredništva ne bi objavljal – zato sem raje tiho.«

 

Tukaj je bilo sicer govora o (takrat še živemu) ekstremnemu alpinistu Tomažu Humarju, vendar je paradigma zelo podobna ultrakolesarju, RAAMovcu Juretu Robiču – resnici na ljubo pa tudi (»mojemu« RAAMovcu) Urošu Stoklasu (kaj točno je zaznamovalo Marka Baloha, pa ne vem). Ravno Jure Robič je potem (čez nekaj let) za ameriške medije povedal, da na RAAMu (in še kje) ultra-kolesari, da bi dokazal, da je dober človek – verjetno predvsem sebi, svojemu Vélikemu Drugemu (torej očetu, ki ga je »zapustil«/zapostavljal), mami, bratu in vsem ostalim … RAAM mu je predstavljal zdravilno pomirjevalo, antidepresiv, »drogo«, psihoterapijo … In roko dam v ogenj, da je prej (pre)bral moje tekste/intervjuje na temo patološkega narcizma (in se zamislil sam nad sabo). Misel, ki jo je izkristaliziral na temo svoje »živalske« motivacije za ultrakolesarsko »matrungo« je izjemno avtoanalitična, domala genialna.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 8. Sep 2019 at 21:08

888 ogledov

Pokvarjeni odvetniki
Pred nekaj leti sem, sam pri sebi, mogoče pa tudi javno in »naglas«, razmišljal takole: »Če bi bil jaz odvetnik, bi določene primere prevzel zato, da bi jih izgubil.« Mislim, da sem imel v mislih neko branjenja (odvetniško zagovarjanje) nekega pedofila, ki ga je odvetnica tako spretno branila, da je dobil namesto nekajletne zaporne kazni, zgolj nekaj mesečno kazen, pa še to pogojno. Če se dobro spomnim, sem to razmišljanje ponovil tudi v primeru Hillary Clinton, ki je kot mlada odvetnica t. r. zmagala v primeru, ko je branila nekega pedofila. Svojo zmago na sodišču pa je z dotičnim pedofilom, prežeta s smehom, še proslavljala. Meni kaj takega ne bi prišlo na kraj pameti. In še vedno se ne morem načuditi tistim odvetnikom, ki na sodiščih branijo psihopate. Zadnji primer je odvetnik, ki brani Sebastiana Abramova (nekoč Colariča), ki je »po nesreči«, kot sam trdi, ubil Saro Veber. Svojo novo dekle – Sarino naslednico – Julijo Adlešič pa je pripravil do tega, da si je sama odžagalo roko. In potem se najde odvetnik, ki dotičnega Abramova brani in to z reznoraznimi mahinacijami in triki … Odvetnik Abramova je pred kratkim – v primeru smrti Sare Veber – dosegel izločitev nekaterih dokazov … Meni osebno je to, z moralnega vidika, resnično nedojemljivo. Ko sem nekoč z bivšim evropskim sodnikom Boštjanom M. Zupančičem sodeloval na neki okrogli mizi, sem ga vprašal – glede na to, da se spozna na psihoanalizo – vprašal, kako povezuje pravo in moralno razsojanje (povezano z Nadjazom). Na mojo veliko žalost je pripomnil, da moralna razsodnost in pravo nimata veliko skupnega. Ta njegova teze – predpostavljam namreč, da on pač to že ve – me je močno prizadela. Zase namreč menim, da imam močno razvito moralno razsojanje. Zato, da naredim nekaj, kar je moralno prav, sem pripravljen kršiti celo uradne zakone, konvencije. Temu se v teoriji moralnega razsojanja reče, da imam razvito postkonvencionalno moralno razsojanje, kot je to poimenoval vodilni teoretik na področju moralnega razsojanja Lawrence Kohlberg. Freud pa je bil po drugi strani tisti, ki je psihoanalitično elaboriral etiologijo moralnega razsojanja in tudi trdil oz. utemeljil, zakaj ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralnega razsojanja. Seveda se je uprl na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks ter tvorbo Nadjaza. V zadnjih letih – potem ko sem napisal knjigi »O spolu« (2011) in »Prvi spol« (2019) – se feminizem boji psihoanalize še bistveno bolj, kot se je bal v zlati dobi psihoanalizi in v času Simone de Beauvoira, pred 70 leti, ko je ta francoska filozofinja napisala biblijo feminizma »Drugi spol«. Ravno psihoanalitična teorija moralnega razsojanja povezana s spolom (in tvorbo Nadjaza) izpostavlja tezo, da so ženske zelo neprimerne, da moralno razsojajo, ker razsojajo po diktatu sočutju; in to ni pristno moralno razsojanje. Po tej logiki so ženske zelo neprimerne za sodne dvorane. Sodnice sploh ne bi smele biti (še najmanj pa v moškem športu). In v to smer razmišlja tudi Boštjan M. Zupančič. So pa lahko odvetnice, in to »pokvarjene« odvetnice. Spomnim se primera, ko je odvetnica svetovala ženski, da bo zagotovo dobila otroka v skrbništvo, če bo bivšega moža – očeta svoje hčere – razglasila za pedofila. Torej: odvetnica je predlagala laganje – zato, da bo ženska dobila skrbništvo nad svojo hčerko, oče pa bi bil za nekaj let popolnoma odrezan od hčere. Dotična odvetnica se je še hvalila, da to v takšnih primerih vedno počne in je to zelo uspešen in učinkovit trik oz. odvetniški pristop. Ne rečem, da tako pokvarjeni kot ta odvetnica niso tudi kakšni moški odvetnik. Vseeno pa bi dodal, da je med odvetniki veliko manj takšnih, ki na tako pokvarjen način dosežejo neko formalno zmago, ki je v resnici prigoljufana. Še vedno pa si ne predstavljam, kako lahko odvetniki živijo sami s sabo, ko branijo razne (serijske) morilce, kriminalce in podobne psihopate, kljub temu, da vedo, da so v resnici krivi in si zaslužijo dolgoletno zaporno kazen. Zase menim, da očitno krive kliente ne bi bil sposoben braniti – vsaj na klasičen način ne. Še več: če bi bil jaz odvetnik Sebastiana Abramova, bi poskušal iz svojega klienta izvabiti čim več uporabnih podatkov/dejstev, na podlagi katerih bi tožilstvo Abramova za večno strpali v zapor … Ampak, takšnih kot sem jaz, verjetno ni prav veliko v sodnih dvoranah – že zato ne, ker odvetnike najemajo predvsem tisti, ki so krivi. Nedolžni se pogosto branijo brez odvetnikov – in tako je tudi prav. Kakšen posebne pravičnosti in postkonvencionalnega moralnega razsojanj med odvetniki ni za pričakovati. Naj pa ob koncu dodam, da sem pred leti za Norvežana Andreasa Breivika, ki je pobil okrog 80 ljudi, predvsem mladine (na otoku Utoya), trdil, da v resnici – teoretsko gledano – (niti) ni kriv, in da bi morala skupaj z njim v zapor tudi njegova mama in oče. No, Breivikova mama je potem hitro umrla – od žalosti; oče pa … On je vedel, da je v celi kalvarij t. r. (posredno) sokriv za zločine, ki jih je zagrešil njegov sin … Moj namig: ob samem Sebastianu Abramovu/Colariču, bi sodila v zapor prvenstveno še njegova mama Tinka Colarič in tudi oče Gorazd – ker svoje žene ni v red spravil in zaščitil svojega sina pred njeno psihopatijo. Prav starši so v takšnih primerih (so)krivi, za zločine, ki jih v odraslosti zagrešijo njihovi otroci. PS: Danes sem takole twittnil, ko sem citiral Sebastian Abramovo in njegovo izjavo na sojenju: ""No, to pa je psihopatska varianta: "Če že, bi prepričal svojo mamo, da si odreže roko, saj je že starejša." S takšnimi provokacijami je Lawrence Kohlberg testiral moralno razsodnost ljudi."" https://www.roman-vodeb.si/

Thu, 5. Sep 2019 at 13:16

1258 ogledov

Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
Nedavno sem imel intervju za revijo Reporter. Če ste ga prezrli in če vas tema zanima, evo: 1.      1.  Zpriprtega Sebastiana  Abramova (prej Sebastian Colarič), ki je nagovoril svoje dekle Julijo, da si odreže roko z namenom pridobitve odškodnine od zavarovalnice, ste dejali, da je prvovrstni patološki narcis. Ali velja za izjemo ali je njegovo kriminalno obnašanje podobno obnašanju serijskih morilcev, kot sta bila Silvo Plut in Metod Trobec? Silvo Plut in Metod Trobec sta bila drugačne vrste psihopata, kot je Colarić-Abramov. Pri obeh že pokojnih serijskih morilcih ni bilo zaznati toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot pri Colarič-Abramovu. Trobec in Plut sta imela ogromno potlačene jeze do mame. Za Abramova pa tega ne bi mogli trditi. Imajo pa vsi trije veliko skupnega – to pa je: deficit v moralnem razsojanju. Prva dva sta živela t.r. v bedi, dotični Sebastian Abramov pa, kot snob, na veliki nogi – brez enormnih količin denarja ni znal živeti. Trobec in Plut sta imela slo po ubijanju žensk – s poprejšnjim mučenjem, Colarič-Abramov pa je Saro Veber – kot je videti in sklepati ubil zaradi finančnih koristi. Tudi Julijo Adlešič je napeljal v odžaganje roke zaradi lastnih finančnih koristi in ne zato, da bi pri užival v trpljenju mlade Julij. Razlike med Colarič-Abramovom in obema serijskima morilcema so kar evidentne. 2.      Kje vse vidite podobnosti in seveda razlike med omenjenimi (Abramov, Trobec, Plut)? Kot vsi psihopati je tudi omenjeno trojico naredilo otroštvo. Vsi trije so (bil) t. r. brez Nadjaza. Vest jih ni pekla, ko so grešili. Trobec in Plut sta uživala, ko sta ubijala – ker sta pač poračunavala z (jezo na v otroštvu doživeto) mamo. Mučenje in ubijanje žensk jima ji bilo v naslado. Pri Abramovu pa tega ni opaziti. On je kor razvajenec užival v luksuzu – kot snob se življenja na veliki nogi se ni mogel odreči. Imel je neukrotljivo željo po razkošnem življenju in še hrepenel je po razkazovanju svojega luksuza. Zato je imel tudi t. i. funkcionalne zveze in prijateljstva – kar pomeni, da je ljudi okrog sebi (tudi ženske oz. partnerice) »uporabljal«, jih izkoriščal, da je lahko živel življenje razvajenega bogataša (snoba) in da je blestel v javnosti , pred občinstvom. Zanj je bila to duhovna hrana, brez katere ni dobesedno mogel živeti. Tudi sorodstvo je uporabljal zato, da je od njih pridobil kakšne koristi. (Na dan prihajajo tudi podrobnosti, kako je prelisičil in pripeljal do bankrota enega svojega sorodnika, »mrzlega strica«, bratranca svojega očeta, Mitjo Seljaka.) Pri Trobcu in Plutu se tega ne da opaziti. Njuna psihopatija je bila čisto drugače koncpirana in stukturirana. 3.      Zakaj vam je svojevrsten fenomen, ko je za dekleta bolj grozno izgubiti partnerja kot lastno roko za celo življenje, pomeni teoretsko enigmo? Kaj vse bi si kot psihoanalitik, kot psihoterapevt želeli še pojasniti o primeru žrtve, ki je, kot ste omenili, podlegla objemu sugestije napeljevanja, a vam za zdaj še ni povsem razumljivo? Vsak normalen človek ima toliko mere zdravega narcizma, da ima raje sebe, svoje zdravje (svoje okončine) kot katerikoli »objekt želje« (kot se reče v psihoanalizi). Pri Juliji Adlešič pa se je očitno zgodil obrat, ko je v svoji intrapsihični libidinalno-ekonomski kalkulaciji dala v na prvo mesto svojega Sebatiana in ne sebe (svojo roko, svoje zdravje). Zato trdim, da je bila izjemno zmanipulirana in izigrana. Mogoče je šla Sebastjanova kalkulacija, naslovljena na Julijo, v tole smer: »Draga moja Julija, sedaj pa preračunaj kaj je zate (in zame) bolje: tvoja odžagana roka, ali moje življenje?!« Zdi se mi, da je moral Abramov uporabiti neko tovrstno finto, nek manipulativni trik, zaradi katerega se je Julija odločila, da raje izgubi svojo roko, kot da nekdo – po vsej verjetnosti mafija, ki ji je bil Sebastjan dolžan denar – Sebastjana likvidira, ga ubije. Z zavarovalniškim denarjem (od odžagane roke) bi Julija rešila svojemu Sebastjanu življenje. Ta kalkulacije se mi zdi zelo verjetna oz. je možna. Res pa je, da jaz nimam vseh informacij, da bi dokončno sodil. Pomembna informacija se mi zdi tale: glede na izjemno lepoto in mladost Julije, bi bilo prav mogoče, da je Sebastjan (ali pa njegova mama) Julijo, silil v prostitucijo. In če bi bilo to res, potem se karte začnejo same odpirati. 4.      Bi torej moral zaradi suma storitve zavarovalniške goljufije ostati v priporu le Abramov, ne pa tudi k storitvi kaznivega dejanja napeljano dekle, ki si je odžagalo roko? Moje prepričanje gre pač v smer, da je Julija žrtev, ki bi ji bilo treba pomagati. Oz.:  pomagati bi bilo treba družini Adlešič – mami in očetu, da zaščitita svojo hči. Sistem bi moral stati ob strani družini Adlečič, še posebej Juliji. Po moje videnju je glavni krivec Sebastjan Abramov-Colarić – seveda v navezavi s svojo mamo Tinko Huskić – Colarić. Po mojem mnenju – torej po moji moralno-pravni presoji - bi bilo treba njiju preiskovati in zapreti; Juliji in njeni družini pa bi bilo potrebno ponuditi strokovno, torej pravno-psihološko pomoč, skozi katero bii ji dopovedala, da je žrtev nevarnega psihopata in jo zaščitili pred nadaljnjo manipulacijo. Sistem pa – kolikor mi je znano – staršem Julije preprečuje oz. onemogoča stike, Tinka Huskić pa nemoteno komunicira in t.r. upravlja z Julijo v korist svojega sina Sebastjana. 5.       Lahko se strinjamo, da je dekle žrtev psihopatije Abramova, a je obenem sostorilka. Brez njene zaslepljenosti, ki je pravzaprav norost – ko so ji prišili roko, je dejala, da jo noče in jo je menda celo tiščala v zmrzovalnik, da bi odmrla- se kaj tako obskurnega sploh ne bi zgodilo. Jaz bom ostal pri svojem videnju in moralni oceni: Julija je žrtev hudega psihopata in njegove mame. Julijo bi bilo treba zaščititi. Država bi morala s svojimi strokovni službami »odprati« možgane Juliji, da bi le-ta spoznala, kako in na kakšen način je nasedla Sebastjanu in njegovi mami. Na ta način bi se pokesala, začela sodelovati s preiskovalci in resnica o ozadju bi prišla na dan. Država bi se morala lotiti primera natančno tako – zato, da pomaga družini Adlešič dobiti svojo hči Julija nazaj v ljubeč milje družine. V končni je država, zaradi nesposobnosti – Sebastjan Abramov bi moral v resnici prestajati kazen za umor Sare Veber – omogočila psihopatu, da je uničil življenje mladi in naivni Juliji. Če bi bil jaz njen oče, bi tožil državo, ker ni iz družbe izolirala psihopata Abramova takrat, ko je bil čas za to. Če bi država – policija, sodstvo – opravila svoje delo, bi bila Julija Adlešič srečna mlada dama, in na misel ji ne bi prišlo, da bi si za koga odžagala roko. 6.      Trdite, da ženska v fazi psihotične zaljubljenosti, o kateri lahko govorimo v tem primeru, postane povsem nora in da lahko  katero koli odločitev moškega sprejema za svojo. To se je zgodilo ob umoru Sharon Tate, noseče žene režiserja Romana Polanskega, ki so jo pod vplivom morilca Charlesa Mansona umorila ženske. Torej vendar lahko rečemo, da je Abramovo dekle sostorilka? Nora, torej psihotična ni samo zaljubljenost, pač pa tudi t.i. transfer oz. transferno čustvovanje, ki je zelo dodelan psihoanalitični koncept, dobro poznan iz psihoterapevtike. Še kako je prisoten v raznih verskih sektah,torej v religij, pa tudi v politiki (in vojski). Še posebej problematični so razni guruji znani iz znamenitih (ameriških) komun. Pri tandemu Julija Adlešič – Sebastjan Abramov je šlo za izjemno čustveno vezo, ki je potekala zalo enosmerno. Julija je bila »nora«, torej psihotična, bodisi klasično zaljubljena, ali pa transferno čustveno vezana. Ampak, problematična ni sugestibilnost – torej slepa ubogljivost Julije, pač pa psihopatija Sebastjan Abramova. Pravo kot rigidna paradigma ne upošteva marsikaj, kar je evidentno v moralne diskurzu. Julija je kolateralna škoda psihopatije Abramova. In Abramov je edini, ki bi se ga moralo v resnici proučevati in kazensko preganjati. Julijo bi v resnici morala doleteti zgolj neka minimalna kazen. Največja kazen za Julijo je ta, da si je že odžagala roko! In zato, da si je Julija odžagala roko, je kriva država in njen nesposoben policijsko kriminalistični in pravni sistem. 7. Psihopatija obeh, Sebastiana Abramova in njegovega dekleta Julije mora imeti kakšen skupni imenovalec ali pač ne? Skupnih imenovalcev jaz ve tem tandemu ne bi iskal. Julija se je v spletu okoliščin zgolj ujela v past, torej v limanice kronanega psihopata, Sebastjan Abramova. 8. Drži, da sta bila z novim dekletom skupaj že takrat, ko je Abramov imel še nekdanje dekle Saro, ki je leta 2015 umrla, ker naj bi jo, kot je Abramov trdil, po nesreči ustrelil z dolgocevnim orožjem v dnevni sobi njenega doma, obenem naj bi tudi v njenem primeru poskušal dobiti odškodnino? Dekle Julija, ki si je na Abramovo nagovarjanje odrezala roko, je torej morala vedeti za prejšnjo in, da jo je ubil Abramov? Vztrajate, da bi jo po vsem tem morali videti še naprej kot žrtev? Če naivna 15-letnica začne »prijateljevati« s polnoletnim psihopatom, se iz te zgodbe ne bo izcimilo nič dobrega. In to se je tudi zgodilo. Kalvarijo je zakuhal lažnivi in manipulativni Sebastjan Abramov. V celi kalvariji bi moral biti za Julijo rešilna bilka njen oče, ki pa ga ja Abramov – takrat še Colarič – spretno prelisičil in mu t. r. ukradel hčerko in iz njenega življenja naredil kalvarijo. 9. Kako si pojasnjujete vpletenost staršev Sebastiana Abramova, najbolj seveda očeta, ki je bil prisoten, ko si je Abramovo dekle žagalo roko? Po mojem videnju in po moji oceni je v družini Colarič nosila hlače mama – moral pa jih bi oče. Če jih bi oče, sin Sebastjan ne bi skrenil z življenjske oz. moralne poti. Evidentno je, da mali Sebastjan ni razrešil Ojdipovega očeta, ker vzgojne vloge močnega očeta ni zaznati. Odraslega Sebastjan ne peče vest. Funkcionira po diktatu oz. zakonitosti šibkega oz. materinskega Nadjaza, ker pomeni, da se ne znal ubraniti imperativa ugodja, uživanja. Oče Colarič je kriv v toliko, da svoje žene – matere svojega sina – Tinke Huskić ni spravil v red takrat, ko je bil še čas. Svojega sina pa prizemljil in naučil kozjih molitvic takrat, ko je bil zato še čas. Očetova intervencija v življenje in vedenje odraslega Sebastjana je popolnoma nemogoča. Oče je vlak zamudil, da bi karkoli korigiral. Zdaj je njegova moralna dolžnost le, da – kot »špicelj« – sodeluje s policijo, preiskovalnimi kriminalisti in sodstvom. 10. Namignili ste na vlogo, ki naj bi jo imela njegova mama Tinka Huskić, poročena Colarič. Ste lahko konkretni, kaj ste imeli v mislih? Mislim – nimam pa na voljo dovolj podatkov – da bi suvereno trdil, da je vzgojno vlogo v resnici zafurala mama, že zato, ker je sinu vzgojno odtujila očeta, ga simbolno kastrirala. Simbolno kastriran oče ne more dostojno odigrati simbolnega kastratorja v Ojdipalni fazi, kar bi omogočilo, da odrasli Sebastjan ne bi bil brezkompromisno ujet v načelo ugodja oz. uživanja. Očetove prepovedi v struktur Nadjaza pri Sebastjanu t. r. ni zaslediti. In glavni posredni krivec jaz vidim prav mamo Tinko Huskić. Materinski Nadjaz – torej odsotnost (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja – je vzrok Sebastjanove psihopatije. Namreč: preveč slabo mamo bi moral vzgojno korigiral dovolj dober oče. V družini Colarič se to očitno ni dogodilo – in zdi se, da je prav mama kriva za ta zdrs v »gor-spravljanju« odraščajočega Sebastjana. 11. Nihče ni pojasnil, zakaj si je Abramov, prej Colarič, spremenil priimek. Konec koncev bi lahko s slednjim  užalil »ego« svojega očeta, s katerim sta sodelovala pri zavarovalniških goljufijah? »Ime očeta«, torej priimek očeta se ne spreminja, ker to v resnici pomeni simbolno kastracijo očeta. Sin nikoli ne sme kastrirati, torej premagati, ali se odreči, svojemu (»dovolj dobremu«) očetu. V družini Colarič pa je bilo vse narobe. Sebastjan Colarič se je po mojem videnju očitno želel znebiti svojega greha, svoje krivde za umor Sare Veber – zato je spremenil svojo identiteto, in to tako, da se je odrekel svojemu priimku. Pravi, funkcionalno odrasel moški tega nikoli ne naredi. Sprememba priimka po mojem mnenju ni toliko pomembna za zavarovalniške goljufije, pač pa služi samemu Sebastianju, da se počuti bolj varnega – beri: opranega krivde – glede na to, da sam pri sebi točno ve, da je zagrešil umor Sare Veber. Sprememba imena/priimka je vselej nezavedno motivirana (in to velja tudi za njegovo mamo, ki seveda ni Tinka). Glede na to, da si je ime spremenila že njegova mama, si ga je spremenil tudi Sebastian (v Sebastien in iz Colarič v Abramov). V Sebastianovih vedenjskih vzorcih ni zaslediti prav veliko očetovih lastnosti, pač pa bolj mamine, kar (za sina) nikakor ni dobro. 12. Kako je mogoče takšne primere sploh omiliti, preprečiti, ko se vendar vse začne že v otroštvu? Verjetno težko, saj vemo, da v takšnih krutostih nismo osamljeni, zgodijo se povsod. V sosednji Avstriji z Josefom Fritzlom in pedofilom Wolfgangu Priklopilu, ki je imel zaprto Natasho Kampush, v Ameriki s Charlesom Masonom, na Norveškem z Andreasom Breivikom… Zadnjih 10 let vneto in brazkompromisno trdim, da družbo lahko normaliziramo, če (nazaj) vzpostavimo harmonično primarno družino. Če pa nam »crkne« družina, nam »cerkne« cela družba , z vsemi podsistemi. Normalna, tradicionalna in funkcionalna družina je edini garant, da se nam bo družba spet normalizirala. Če bo oče – kot simbolno nekastriran – dostojno očetoval svojim sinovom (in hčeram), bodo sinovi v odraslosti vzpostavili normalno družbo v vseh podsistemih, ker bodo imeli prve občutke, ponotranjeni moralni kompas in bodo (po)vlekli prave poteze. 13. Kaj vse bi veljalo preučiti v otroštvu psihopatskega Abramova in kako si lahko ob preučitvi njegovega primera pomagamo z vedenji o zgodnjem otroštvu serijskih morilcev Silva Pluta in Metoda Trobca? Vsakega psihopata bi morali totalno naštudirati, ga proučiti. Poglobiti bi se morali v vse pore njegovega otroštva. In Američani so se! Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Vsi so nastali v otroštvu – t. r. do 6. leta, kot je trdil Freud. No, meni se zdi, da je kritično obdobje zdaj vsaj do 8 če ne že kar do 10. leta. Najbolj kritično obdobje pa so ravno prve tri faze psihoseksualnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kjer domuje Ojdipov kompleks, skupaj s fenomenom kastracije, ki inherentno povezan s tvorbo Nadjaza. Mi, Slovenci bi se morali več naučiti in od Trobca in od Pluta in od še živečega Stephena Casiraghija (alias Hinko Krajačič). Sebastien Colarič (Sebastjan Abramov) pa je po psihopatski plati pravi biser. Posneti bi morali film o njem! 14. V vseh omenjenih primerih velja opozoriti na napačne ocene policistov in kriminalistov o prihodnjih ravnanjih kriminalnih storilcev. Če bi bil Abramov ustrezno obravnavan v primeru uboja prvega dekleta Sara, ne bi mogel nagovarjati svojega novega dekleta, da si odreže roko, tudi Silvo Plut ne bi še enkrat moril, če ga ne bi spustili na prostost, Trobec pa bi tako ali tako moral biti zaprt že po prvem umoru, ko je bila pogrešana prva žrtev. Znanje in sposobnosti prepoznavanja psihopatov so v slovenski policijsko-kriminalistični stroki na psu, torej na zelo nizki stopnji – taka je moja ocena, tako jaz stvari vidim. Očitno v oddelkih ne službujejo prav pametni ljudje, in spričo nizkih plač, v te službe tudi nobenega sposobnega človeka ne vleče. Policisti se bolj koncentrirajo na nedolžne voznike, ki jim pripravljajo zasede … O kriminalistih pa tudi ne bi izgubljal besed. 15. Zdi se mi, da je nekoliko premalo, če se sklicujemo samo na neumnost policistov in da je treba vendar nekaj reči  še o vseh tistih, ki kadrujejo policiste in kriminaliste.  Mnogi sistem in podsistemi pri nas ne funkcionira. Moralno odgovornih moških s testosteronsko odločnostjo preprosto ni – vsaj tam ne, kjer bi morali biti. In potem gre vse narobe. Za nameček, da bo parodija še večja, so feministke dosegle, da se na najvišji položajih nahajajo ženske. Tatjana Bobnar vodi policiste, generalmajorka Alenka Ermenc pa vojake, tukaj so še številne direktorice in šefice ... In mene je prev groza, ker vem, da bo sledil kolaps sistema, družbe.  Politiki – še posebej levi – se ne zavedajo, da ženska ne zna (po)vleči pravih potez v odločilnih trenutkih. Struktura njenega Nadjaza ima številne deficite in anomalije. Ampak feminizem ne pusti, da se ta (psihoanalitična) znanja inkorporirajo v družbo … 16. Zakaj denimo niso pripravljeni upoštevati mnenja strokovnjakov, tudi vašega, o tem, da je v omenjenih primerih treba nujno  uporabiti detektor laži, nato še hipnozo ter nevro lingvistično programiranje? Kakšne rezultate si sicer lahko obetamo, če vemo, da pri psihopatih preizkus z detektorjem laži ni uspešen? Kompetentnii ljudje, ki bi lahko odrejali določene tipe preiskav, ki bi si upali improvizirati v predkazenskih in/oz. preiskovalnih kontekstih, v raznih »pogovorih«, ni. Ne samo, da nimajo znanja, ampak tudi »jajc« nimajo, da bi si upali malo improvizirati – saj se jim niti ne sanja, kako bi se sploh dalo improvizirati. V teh improvizacijah bi bilo treba občasno morda celo kršiti določene pravila, zakone in akte – ampak ker nimajo razvitega poskonvencionalnega moralnega razsojanja, jim to ne kapne na kraj pameti, ali pa si tega pač ne upajo. 17. Kaj vse mora sovpadati, da pride v neki družbi  do porasta ali upadanje teh kriminalnih anomalij? Veliko malenkosti je, ki vplivajo na razvoj – naraščanje ali padanje – socialno-patoloških dogajanj. Kolaps tradicionalne družine zagotovo vpliva na porast osebne in družbene psihopatije. Psihopatov in sociopatov bo čedalje več, če ne bomo (nazaj) vzpostavili harmonično primarno (tradicionalno) družino. T. i. pankrti bodo postali mainstream, za anarholiberalnim predznakom. Kolaps moške avroritete – torej očeta – bo drastično zaznamoval družbo v negativno smer. Svojevrstno zgago pa bodo uprizarjale tudi ženske na vodilnih položajih … Bojim se, da bo vse hudič vzel. 18. Bi rekli, da smo pri reševanju takšnih kriminalističnih primerov preveč pod vplivom televizijskih in filmskih kriminalnih zgodb, kjer se običajno reši še tako zagoneten umor, nekako tako, kot je v romanih Agathe Cristie ali Arthurja Conana Doyla o dr. Watsonu in Sherloku Holmesu? Današnje hollywoodske mojstrovine imajo močan strokovni suport . Scenaristi in režiserji so pravi mojstri, ker so primorani upoštevati nasvete različnih psiho in socio-strokovnjakov. Če jih ne bi upoštevali, bi ustvarjali slabe filme, ki se ne bi prodajali. Denar pa je sveta vladar, in tega si ne smejo privoščiti. Zato so danes mnogi filmi in TV-nadaljevanke prave mojstrovine, od katerih bi se policisti in kriminalisti lahko veliko naučili. 19. Kje so razlogi, da tudi sami preučujete te primere? Ali predvsem zato, ker vas novinarji pocukamo za rokav ali je odločilna lastna želja po raziskovanju ozadij psiholoških lastnosti storilcev hudih kriminalnih dejanj? Že od nekdaj me zanima delovanje človeške psihe – posledično me izjemno zanimajo psihopati in podobni norci. Zanimajo me potlačitev, zanima me nezavedno – zato sem se naučil tudi hipnotizirati. Če dobim kakšnega psihopata na pogovarjanje,  banalno rečeno: kipim od sreče. Psihopati imajo po definiciji tudi specifično seksualnost – in psihoanaliza je t. r. veda o seksualnosti. Zato se posledično tudi zelo dobro spoznam na človeško seksualnost. No, psihoanaliza je v resnici nastala, ker je Freud želel (z)vedeti, kako ženska uživa, kakšna je njena (nezavedna) želja. Moška seksualnost je zagatna na drug način. 20. Zase ste dejali, da ste odraščali v normalni in harmonični družini, zaradi česar imate zdravo testesteronsko agresivnost in pogum. Kako bi opisali normalno in harmonično družino? Moja primarna družina je bila resnično takšna, da mi je dala t. r. vse, kar rabim, da si upam določene stvari tudi povedati javno in naglas – in to zelo koncizno –, brez bojazni, da se me označuje, da sovražno govorim. Ceno seveda plačujem: v tem trenutku »prebolevam« na Facebooko enomesečno blokado, ker sem rekel, nek nedolžen video (s krivično dosojeno enajstmerovko – dosodila pa jo je sodnica, ženska) pospremil z repliko, da ženske pač ne morejo biti sodnice, še posebej ne v fuzbalu … 21. Ste svetovalec in psihoterapevt v vsakdanjem življenju, kar vam očitno ne zadostuje, sicer se ne bi pojavili še v vlogi režiserja, scenarista in glavnega igralca istočasno. Kaj bistvenega ste v vlogi seksologa Sigmana Frojdeba sporočili gledalcem in s kakšnim znanjem vedenjem vas po vaših predstavah seznanijo navdušenci nad vašo komedijo? Glede na to, da so me že pred leti »odrezali« t. r. od vseh medijski kanalov – glavne protagonistke  mojega medijskega  umora  so bile feministke –, sem naposled stopil na gledališki oder, kot režiser, scenarist in glavni igralec (Sigman Frojdeb). Sedaj satirično smešim feminizem in t. r. predavam (hetero)seksualnost – v smislu : »Fuk brez muk je utopija!«. Pravi gledališki hit predstavlja igra »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je presegla vsa najbolj optimistična pričakovanja. 31. avgusta bom spet gostoval v Kinu Komuna – mislim, da se bližamo 150. ponovitvi. Posneti pa nameravam tudi istoimenski film. 22. Zagotovo ste naleteli na koga, ki je hotel zamenjati vloge in bil pripravljen biti vaš svetovalec in psihoterapevt. Kako se je odvijalo nagovarjanje, prepričevanje, zaplet, razplet? To si pa nihče ne upa. No, kakšen vaški prepotentni posebnež se najde, ki mi hoče soliti pamet. Ampak se ne dam. Imam pa dva dobra svetovalca – nekakšna supervizorja -, ki se dobro spoznata na človeško psiho, to sta Borut S. Pogačnik in Branko Gradišnik. Če si z vsemi avtoanalitičnimi triki ne uspem zazreti v lastno slepo pego, mi jo onadva pomagata uzreti. Dodatna 3 vprašanja: 1. Kako je mogoče, da je Julija v priporu še naprej izpostavljena manipulaciji Abramov-Colariča, saj redno prejema njegova pisma, na kar so starši tudi opozorili, vendar njihove prošnje, kot nam je povedala Julijina mama, nočejo upoštevati, sklicujoč se na to, da je Julija že polnoletna? To je popolnoma napačna drža kriminalistov oz. naše »pravne« države. To je zgrešeno. To je znak njihove moralne nerazsodnosti. 2.      Kako velika je verjetnost, da je do takšne nore zaslepljenosti prišlo zaradi dolgotrajnega omamljanja-jemanja drog – v zadnjem letu, ko je živela skupaj s Sebastianom in njegovo mamo? To težko rečem, ker ne vem, ali je bila na kakšno drogi in na kateri. Omamljenost je mogoča, ampak, se mi zdi, da ni ključna – razen, če ne gre kakšno posebno drogo, ki jo jaz ne poznam. Sreča v nesreči se mi zdi, da Julija ni noseča – dobro bi bilo, da ni. 3. Ob pojasnilu ženske seksualnosti ste še napisali "Moška seksualnost je zagatna na drug način," zato vas sprašujem – smo radovedni,  na kakšen način? Funkcija moškega v seksualnosti je, da na tak ali drugačen način »rine«. Moški je načeloma ohromljen z žensko lepoto in mladostjo – žensk pa ne. Ohromi ga tudi žensko uživanje, ko ji on izpolnjuje – takšno ali drugačno željo, tudi seksualno. Moški imperativ je – načeloma –, da brezkpompromisno ljubi. Žensk pa bolj uživa, če je ona sama ljubljena … Itd. Kratka biografija: Roman Vodeb se je (roj. 1963) je kritični mislec, ki s svojimi psihoanalitičnimi komentarji in interpretacijami buri duhove. Nekoč je bil v vrhunski športnik (telovadec), pozneje tudi odličen trener – občasno tudi jugoslovanske reprezentance. Diplomiral in prvič magistriral (iz psihoanalize motivacije, l. 1996) na Fakulteti za šport. Drugič je magistriral na Sociologiji kulture na FF (iz ideologije v povezavi s psihoanalizo). Doktoratu iz antropologije vsakdanjega življenja se je leta 2001 odpovedal – ker si pač ni pustil oprati možganov, saj je bil že takrat trn v peti feministkam in LGBT gibanju (mentor njegovega na grmadi zažganega doktorata je bil gejevski aktivist – pozneje dekan FSD – dr. Bogdan Lešnik). Je pisec šestih knjig. S knjig »O spolu« (2011) je pomagal sesuti dva družinska zakonika – leta 2012 in 2015. Najnovejša knjiga »Prvi spol« iz l. 2019 pa govori o ženskah in feminizmu. Kot kritični mislec jezi leve in desne. V zadnjem letu je skozi svojo kontroverznost blestel v oddaji Faktor. Sicer že od leta 2007 redno piše bloge in kolumne. »Slovi« tudi po tem, da je pogosto blokiran na družbenem omrežju Facebook (tokrat za 1 mesec). Enomesečno blokado je dobil tudi v času imenovanja Alenke Ermenc za načelnico Slovenske vojske. - - - Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/ PS: TUDI TRENUTNO SEM NA FACEBOOK NA ENOMESEČNI BLOKADI (DO ZAČETKA OKTOBRA) - ZARADI RESNIČNE (BOSANSKE) "WC-table", NA KATERI SO KOT "TRETJI SPOL" NARISANI "NEZEMLJANI"!

Mon, 2. Sep 2019 at 22:26

1248 ogledov

Absurdna blokada – za 1 dan, za 1 mesec, za …
Potem, ko sem bil od 23. julija do 23. avgusta na FB (spet) na enomesečnem blocku, so me spletni rablji v nedeljo, 1. septembra spet poslali na block. Nedeljsko dopoldan si ti rablji očitno zame vzamejo čas, in ob 10.30 uri sem dobil obvestilo, da sem blokiran za 1 dan (24ur), ker sem (pred dobrim mesecem, 22. julija – potem, ko sem se vrnil iz Bosne) »kršil standarde skupine« … In kaj sem zagrešil?! Objavil sem fotografijo table za WC v Visokem (bosanske »piramide«), kjer je bil poleg lika moškega in ženske na tabli narisan še nekakšen »tretji spol« v obliki »nezemljana«. Znamenite bosanske »piramide« naj bi po mnenju psevdoarheologa Semirja Osmanagića pred 30.000 leti zgradili nezemljani. To smešno tablo sem skozi »selfi« pofotkal, in – ko sem prišel iz Bosne domov – objavil na svojem FB-zidu Fotko sem pospremil z dikcijo: »Imajo pa deljene WCje: moški – ženske – 'nezemljani' (& ostali 'trans')!« Sledila je absurdna blokada – ampak samo za 24 ur. No, ko sem se potem na ponedeljek t. r. norčeval zaradi tega absurda, sem po par urah »svobode« (ob 13.30 uri) spet doživel šok: blokado za 1 mesec! »Sceenshot« obvestila, ki mi ga je poslal FB-administracija sem si nalepil na zid in pospremil z dikcijo: »1 dan za nedolžen komentar?!« In v roku ene ure prejel obvestilo o blokadi za 1 mesec! Jasno, da iščejo dlako v jajcu in (mi) jo vselej tudi najdejo. Če ne takoj, pa mi brskajo za par mesecev nazaj in za lase privlečejo nekaj, kar označijo za sovražni govor, kot kršenje njihovih standardov … Zato, ker me hočejo utišati in izolirati iz javnega diskurza in javnih omrežij. V zadnjih 10 letih, ko me ima režim pod budnim »spletnim očesom«, so me blokirali vsega skupaj že 10-krat, za vsaj pol leta, nekajkrat po 1 mesec, pa po en teden, po en dan … Ko sem bil kritičen do imenovanja Alenke Ermenc za načelnico Slovenske vojske, so režimski hlapci urgirali celo na »poveljstvo« YouTube v Ameriki (na samo na FB – na twitterju še nisem bil blokieran) … Če se komu ne zdi fer vse to, kar mi ti »moji« (ta levi) delajo, in če se vam zdi, da »trezno« govorim/pišem, me lahko podpre - najbolje tako, da delite čim več mojih »kontroverznih« tekstov (na čim več krajev); lahko pa propagirate tudi moja predavanja, oddaje in gledališke igre (»Razočarana gospodinja pri seksologu«), ter kupite (in preberete) mojo knjigo »Prvi spol« (zimskeurice@siol.net). Če pa komu uspe izboriti moje gostovanje v lokalni knjižnici (ali kulturnem domu, mladinskem centru), pa se bodo blokade, ki jih na FB redno doživljam obrodile sadove v mojo korist, torej v škodo feminizma (in LGBT gibanja) in v dobrobit družbe. Hvala, ker me berete! https://www.roman-vodeb.si/  

Wed, 28. Aug 2019 at 13:33

771 ogledov

Šola in institucionalna (pre)vzgoja
PREAMBULA: Ne vem, če je veliko piscev sposobnih spisati takšen tekst, ki bi bil berljiv in aktualen tudi po 20 letih. Spodnji tekst sem napisal pred dobrimi 20 leti – pod naslovom »Vzgoja in šola«. In ker se v teh dneh začenja novo šolsko leto vam ga ponujam v branje in razmislek.   Šola kot vzgojno-izobraževalna institucija si je že od nekdaj prizadevala vzgajati otroke. O iskrenosti te namere ne gre dvomiti, čeprav so mnogokrat v ozadju tudi nekatere ideološke povezave. Šola je namreč po definiciji vselej tudi ideološka institucija znotraj državnih oblastnih mehanizmov. Naš namen sicer ni polemizirati o ideoloških razsežnostih šole niti ne o pravici do institucionalne vzgoje, temveč bi radi opozorili na neko tezo, ki izhaja iz psihoanalitične misli Sigmunda Freuda. Res je, da si šola nenehno prizadeva vzgajati otroke. Toda psihoanalitična replika bi se nanašala na dilemo o zmožnosti in pristojnosti oz. vzgojni kompetentnosti. Šola si lahko še tako prizadeva vzgajati otroke, toda otrok bo vselej (ne)vzgojen tako, kot bo nanj vzgojno učinkovala družina. Freud je vseskozi poudarjal, da se otrok odločilno osebnostno oblikuje do približno šestega leta. S tem spoznavnim dejstvom se verjetno strinja večina sodobnih psihologov. V otroštvu se znotraj družine zakoliči bodoča osebnost do te mere, da je poznejši (vzgojni) vpliv šole na otrokovo osebnost precej manjši, kot danes mnogi pedagogi predvidevajo. Predviden vzgojni učinek šole je prej atribut želje tistih pedagogov, ki bi iz šole radi naredili vsemogočno vzgojno institucijo. Strinjamo se lahko, da je danes vzgoja otrok eno najbolj perečih in zapletenih področij. Otroci se množično (včasih začasno ali včasih trajno) navzemajo nekih vedenjskih vzorcev, ki niso po meri ne staršev, ne šole, ne države. Naprezanje šole, da to ne bi bilo tako, je izjemno veliko. Šola si prizadeva »pravilno« vzgojiti otroke. (Kaj je to »pravilno« je sicer diskutabilno.) Toda to ji nikoli ne bo uspelo, ker je vzgojni učinek inherentno vezan na otrokove objekte ljubezni – na mater in očeta. Vzgojne »anomalije«, vedenjska delikventnost, kriminal itd., so po določenem  psihoanalitičnem silogizmu od šole dokaj neodvisne kategorije. Starši so (in bodo) vselej tisti, ki odločilno vplivajo na otrokovo osebnost v vsakršnem, še najbolj pa v vzgojnem smislu. Če bi bila šola zares zmožna in kompetentna otroke vzgajati tako, kot si družba želi, potem bi bili otroci vzgojeni natančno tako kot veleva in predvideva šola. Mladinski vandalizem, delikvenca in kriminal bi povsem izumrla. Kruta vsakdanja realnost pa je drugačna. Šola ima (na žalost) skoraj povsem zvezane roke. Šola preprosto ni pristojna vzgajati, čeprav je za »vzgajanje« največkrat precej bolj usposobljena kot večina staršev. Učitelj pač ni (in nikoli ne bo) objekt ljubezni za otroka, kar je odločilno za vzgojo otrok. Libidinalno nasičen objekt ljubezni bo vselej mati (in oče). T. i. primarna identifikacija je v domeni staršev in ne učiteljev. Učitelji največkrat ne pridejo niti v izbrance za t. i. sekundarno otrokovo identifikacijo. Vzgojne pridige učiteljev zato ne prodrejo v otrokovo nezavedno – preko ponotranjanja v nezavedni Nadjaz, kjer po definiciji domuje vzgoja. Reči je treba, da so zaradi splošne sugestibilnosti otroci sicer delno dojemljivi za vzgojne namere šole (tudi tiste iz prikritega kurikula), toda »problematični« otroci so vselej takšni zato,  ker je nekaj zaškripalo znotraj objektnih ljubezenskih odnosov v družini. Razpadle družine, družinski prepiri, odsotnost enega od staršev ipd. izjemno travmatično vplivajo na otrokovo osebnost. Vzgojne posledice, ki se odsevajo v družbeni stvarnosti kot moteči člen se ne dajo popraviti v šoli. Čeprav imamo šolo tudi za vzgojno institucijo, ji ta očitno ni usojena. Otroci so (ne)vzgojeni doma - in šola ne more popravljati (vzgojnih) napak družine. Od šole in učiteljev v bistvu tega sploh ne moremo zahtevati, saj učitelji niso objekti ljubezni in nezavedna identifikacija ne more steči »energetsko investirano«. Temu dejstvu se pač ne moremo ogniti. Pritiski na učitelje, češ da naj vzgajajo otroke, so brezpredmetni. Učitelji se sicer lahko prizadevajo in se »postavljajo na glavo«, toda nimajo ustreznega vzgojnega statusa – ker niso ljubljeni. Učitelji otrokom v libidinalnem smislu navadno »nič« ne pomenijo. Otroci jih nimajo »radi« tako in na tak način kot matere in očete. V psihoanalitičnem žargonu naj končno rečemo, da vzgoja pripada predvsem registru nezavednega in libida. To je spoznavno dejstvo, s katerim se bo treba v sociologiji izobraževanja oz. filozofiji vzgoje slej ko prej soočiti. Zahtevati od učiteljev, da naj vzgajajo otroke, je sicer enostavna besedna fraza, toda če otroci niso »primerno« vzgojeni, v nobenem primeru niso krivi učitelji. Fraza: »Naš mladina je vse bolj ‘zavožena’ – in za to je kriva šola... Šola bi morala vzgajati...«, je navadna floskula, ki vznikne v ljudeh takrat, ko jim mladina »pleše po živcih« zaradi bojazni za svoj lastni užitek. Tega šola pač ne zmore – to zmorejo le starši. Naj končno še dodamo, da šola (na žalost) ni institucija, ki bi sinergiral s Freudovim načelom ugodja. Vzgojni učinki se v otroku precej bolj zasidrajo v nezavednem Nadjazu, če se navezujejo na ugodje oz. užitek. Če v šoli ne bi bilo gospostvenih odnosov na relaciji učitelj–učenec (kar je skoraj nemogoče) in če se v šoli ne bi ocenjevalo (kar je prav tako skoraj nemogoče), bi otroci v šoli morda celo uživali. In če bi šolsko učno snov oz. učenje za otroke predstavljalo užitek (to bi bilo možno doseči le skozi igro), bi bili tudi vzgojni učinki v šoli precej večji, kot so sedaj – in šola bi povsem upravičeno nosila ime vzgojno-izobraževalna institucija. Tako pa se otroci v šoli mnogokrat neprijetno počutijo in šolo celo sovražijo. Vzgojna naprezanja učiteljev in cele institucije so tako (na žalost) nemalokrat jalova. OPOMBA (še 1x): Ta tekst je bil napisan (in objavljen) pred več kot 20 leti. ... ... ...  https://www.roman-vodeb.si/

Fri, 23. Aug 2019 at 09:50

1317 ogledov

Psihopati?! Vse več jih bo!
V zadnjem času se toliko govori o psihopatih, da bi bilo treba ljudem par stvari razložiti – predvsem to, kako psihopat nastane. Zadnji eklatanten primer psihopata, ki je bil razkrinkan, je bil Sebastian Colarič, ki se je – potem ko je ustrelil svoje dekle Saro Veber – spremenil priimek v Abramov. Latentnih psihopatov je precej več, le da se jih ne razkrinka, pač pa neovirano smetijo po družbi. Včasih so celo zelo produktivni. Določeni podsistemi bi se čez noč sesuli v prah, če v svojem jedru ne bi imeli inkorporirane psihopate – eklatanten primer so finančne borze, na katerih pogosto prosperirajo ravno (latentni) psihopati. Tudi med top-menedžerji je precej psihopatov, ki v svojem čustvovalnem aparatu ne premorejo trohice sočutja. En sam narcizem jih je. Če bi se kdo res rad poglobil v etiologijo nastanka psihopata – si naj prebere knjigo Karmen Šterk »Serijski morilec – normalen psihopat psihopatološke matere«. V tej knjigi boste spoznali predvsem to, kako mame lahko fatalno zaznamujejo svojega sina, da postane psihopat, v določenem primeru tudi serijski morilec (žensk). Bistvo ponesrečenega tandema – mati-sin – je še to, da življenju bodočega psihopata v falični fazi – torej, ko bi otrok moral pravilno/ustrezno razreševati Ojdipov kompleks – ni bilo prisotnega očeta oz. je bil le-ta simbolno kastriran, torej brez moči, da bi se zoprstavil (jo korigiral) »preveč slabi mami« (kot bi rekel Donald Winnicott). Glede na to, da je tale tekst pisan za invalidsko populacijo, je naslednji namig nujen. Namreč: pomembna simbolna kastracija za moškega (očeta) lahko predstavlja tudi invalidnost (prikovanost na invalidski voziček). Eden od notoričnih serijskih morilcev je imel očeta brez nog; mama dečka (bodočega serijskega morilca) pa je tega svojega moža pred sinom popolnoma degradirala in ga poniževala. Otrok – tokrat govorimo predvsem o sinovih (moških) – svojega očeta ne sme videti nemočnega in ponižanega. Sploh pa ne sme biti mati tista, ki omalovažuje in pred sinom ponižuje svojega moža, sinovega očeta. Če se to zgodi, se otroku (sinu) ne more razviti močan Nadjaz – vest (ki peče). Ravno instanca Nadjaza (Superega) je tista, ki predstavlja opozicijo nebrzdanemu uživanju in tudi sicer daje človeku življenjski kompas. Zaradi Nadjaza v določenih skušnjavah človek vleče prave (življenjske) poteze. Če očeta v ojdipalni fazi v dečkovem življenju ni prisotnega, se ravno tako v otrokovo psiho naseli nek »virus«. Otrok (sin) brez vzgojne prisotnosti očeta ne more razviti vseh potencialov, na katerih bi v odraslosti (z)gradil  moralno razsojanje. Prej ko slej se v življenju zaplete, ali celo izgubi, postane delikvent – v skrajnem primeru celo pravi psihopat (četudi »skriti«, torej latentni). Pri deklicah je ojdipska situacija seveda drugačna. Anatomija genitalij pač povzroči, da se t. i. kastracijsko míslenje (kompleks) v dekličini glavi odvija drugače. Dečki so kastratibilni – »nekaj« (lulček/penis) se jim da odrezati – deklice pa so nekastratibilne, ker so že (genitalno) »ne-cele«. Ravno zaradi nekastratibilnosti se deklicam Nadjaz ne razvije v smer postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Prav zaradi narave kastracijskega kompleksa je moško moralno razsojanje – če je pač deležen harmonične družine s pravičnim in avtoritativnim očetom – močnejše, bolj pristno. Moški lahko dejansko čuti, kaj je moralno prav in kaj ne. Ženske so v tem kontekstu izvorno prikrajšanje – čeprav jih v moralnih dilemah pogosto rešuje sočutje. Ženske so namreč po drugi strani bolj sočutne, in to ravno zaradi samosmiljenja, ki so ga doživele v ojdipalni oz. kastracijski fazi. Problem moških psihopatov je tudi faličnost, torej »testosteronskost«, ki jih zapelje v delikventno ekscesnost, tudi v kriminal in ostale »franšize« psihopatije in tudi sociopatije. Nekoč so dečki brez ustrezne vzgojne prisotnosti očetov dobili ime pankrti. Deklice brez očetov – »pankertke« – so imel v odraslosti problem predvsem z moškimi, torej v seksualnosti; bile so, bodisi hiperseksualne (torej promiskuitetne), ali pa aseksualne. No, tudi kot matere niso ravno blestele. Namreč: deklica svoje materinstvo (z)gradi v veliki povezavi z očetom. Garant, da se nek otrok – mislimo na dečka – ne razvije v psihopata (ali sociopata) , je harmonična družina. Takšna, kjer po tihem kraljuje ljubeča in nežna mati, ki po eni strani »vdano« posluša svojega moža, torej ga ne »kastrira«; vmes ga sicer lahko simpatično »prefilma« na različne feminilne načine in uveljavi svoje mnenje, hotenje, interese, želje ... Oče pa mora biti vzgojno prisoten – ne ravno direktno, pač pa predvsem kot avtoriteta, ki se jo deček malo »boji« in jo hkrati spoštuje; na način, da si želi biti tak – tako dober – kot oče (ki ponoči spi z njegovo mamico). Zgodba s psihopatijo ženske je bistveno drugačna. Ženske, ki jim je zagodlo otroštvo – bodisi mama, ali celo oče (ali kar oba) – znajo razviti določene »psihopatske« lastnosti, ki v uradni diagnostiki gravitirajo v register »MOM« (torej mejne osebnosten motnje – angleško: borderline). Ženske »psihopatke« načeloma niso tako moteče za družbo – razen, če se ne znajdejo na vodilnih položajih; bolj so »naporne« v družinskem oz. partnerskem življenju. Moški pa so, zaradi svoje faličnosti (prodorne »testosteronskosti«) neznosni – torej ne samo »naporni« –  in za družbo in za družino. Problem moške psihopatije je še narcističnost. Najbolj neobvladljivi so patološki narcisi, ki so – če so vpeti v družbo – lahko destruktivni. Lahko pa so tudi produktivni, če jih ne izda histrionični fanatizem in postanejo »verski« fanatiki, torej guruji na različnih področjih. Vselej pa jih vleče tudi v (top) politiko.

Sat, 17. Aug 2019 at 10:23

1439 ogledov

O osmanagićologiji – 8./zadnji del
Za egipčanske piramide Osmanagić pravi, da so bile nekoč pod morjem (kot del velikih mest), ker so v piramidah menda našli (morsko) sol. (No, težko je preveriti, ali je to res res!) Govori tudi o podzemnih mestih, kjer je nekoč divjala vojna … V isti zvezi vehementno dodaja – kot da bi bil zraven, ko se je to dogajalo – da so na Zemlji pred 12.000 leti (očitno zaradi potresov) pustošili cunamiji (visoki valovi), visoki okrog 2.000 metrov …  Za Jadransko morje pravi, da je bilo takrat 650 metrov nižje … Mimogrede vpelje »privezne« za čolne/ladje, imenovane »alke«, ki so jih našli na hribih v notranjosti Dalmacije (Hrvaške) in Bosne – ampak Napoleonovi vojaki so jih pokradli … Obnaša se kot prekaljen geolog, ki – ker poseduje časovni stroj, s katerim se vrača v preteklost – vse ve … Spozna se tudi na vulkane, saj je v svoji argumentaciji vpeljal tudi »vulkanske linije«. Brez posebnih pomislekov razglasil, da so piramide premišljeno zgrajene na presečišču »vulkanskih linij«. Kako Osmanagić to meri in kje sploh najde vulkane, ve samo Osmanagić. Na vulkane se zagotovo spozna »kot zajec na boben«, a se svojega neznanja – v objemu omnipotentnosti – ne sramuje … Za »piramido Sonca« je našel (naštel) 26 vulkanskih linij … Egiptovske naj bi jih imela bistveno manj – kljub temu, da se ve, da v Egiptu v bližini znamenitih piramid v Gizi ni nobenih vulkanov – no, tudi v Bosni ne. Za socialna psihologa – Nobelova nagrajenca – Davida Dunninga in Justin Krugerja, ki proučujeta »privezne«, ki samozavestno mislijo, da nekaj vedo, bi bil Osmanagić študijska poslalstica. V objemu želje po legitimiziranju ideje, da so piramide v resnici »energetske mašine« (in ne grobnice), vpelje tudi železno ploščo (ki je locirana pod piramido) … Kljub vsej načitanosti pa zamolči – ali pa ne pomisli –, da železna plošča nastane iz železove rude po določenem postopku, s talitvijo železove rude … (Verjetno računa na glupost ljudi, ki jih s svojimi idejami/teorijami nateguje.) Ampak se zdi, kako bo zadevo intelegibilno speljal: tista »višja civilizacija«, ki je piramide gradila, je (verjetno) že v času t. i. kamene dobe očitno poznala posebno tehnologijo, s katero je »skovala« to (veliko) železno ploščo in jo namestila globoko pod fundament same piramide (šele nato je zgradila samo piramido, ki mora biti težka na milijone ton) – »brdo« Visočica (prej gora, kot hrib) je res ogromna (bil sem na tem  »brdo«, ga v živo videl, doživel) ... Hkrati pa trdi – to so mu pokazale meritve (verjetno ruske ali poljske) –, da so (natančno) 21 metrov pod piramido podzemni vodni tokovi. V isti sapi omenja tudi geološke vrtine, s katerimi sicer (še) ne dokaže obstoja podzemni vodni tokovi; domišlja in racionalizira si, da so jih verjetno zgrešili. Poudarja pa, da so pri vrtanju naleteli na (najtrši) beton in »proširenja«, torej nekakšne podzemne »sobane«, ki so jih zgradili ljudje oz. »tista« civilizacija. Ko so pri kopanju tunelov naleteli na (»umetni«) 8-tonski »betonski« blok (»K2«) je groteskno razglasil, da točno 21 metrov pod njim tečejo podzemni vodni tokovi in da dotični »blok« (zato) izžareva posebno zdravilno energijo (ki vpliva na celice, jih zdravijo in celo pomlajujejo) ... V objemu Denning-Krugerjevega efekta se dotični omnipotentnež (itak) spozna tudi na medicino, zdravje in zdravilnost – torej na VSE! Vpelje še hujše bizarnosti, ki so skregane z vso znanostjo oz. fizikalnimi zakonitostmi. Na pomoč namreč (po)kliče celo levitacijo (breztežnostno lebdenje, ki obide gravitacijo). Njegov skrit (bizarni) adut potegnjen iz rokava je tudi t. i. astralna projekcija (ki jo sicer docela ne pojasni) … »Frekvenco piramid«, ki so mu jo najeti »merilci« nekako posneli in predvajali, sam (sebi in drugim) predvaja »na počasi«, in pri tem aludira na človeški glas (»bas«) … Eno od pokrajin, kjer so (domnevne) piramide fotografira pokončno, potem pa fotografijo obrne »ležeče«, in za vsako ceno vidi v naravni pokrajini človeški obraz (»piramidi« sta nos in brada) … To je svojevrsten dokaz psihopatoloških nanašalnih blodenj, ko vse, kar mu pride pred nos/oči/ušesa intelegibilno vtke v svoje psihotične teorije. Se pa vehementno in nenehno sklicuje na Nikolo Teslo in na njegove (neraziskane in ohlapno zastavljene) »skalarne« valove (frekvence), ki so – PAZITE TO! –  10 milijard krat hitrejše od svetlobne hitrosti … (No, vodič »Mujo«, skalarno hitrost zmanjša na dvakratno svetlobno hitrost.) Ko neobremenjen in naiven laik, posluša Osmanagića (kot znanstveno avtoriteto), se zagotovo čudi, kako to, da dotični »ameterski arheolog« še ni dobil Nobelove nagrade. Iste pomisleke in obžalovanja imajo vse tiste vdane »ovčice«, ki so skozi znameniti (psihoanalitični) transfer ujete v njegovo »sekto«. Verjetno se jim – ker imajo zaradi transferja oprane možgane – res zdi, da je nelogično, da Osmanagić še ni dobil Nobelove nagrade. Resni raziskovalci in arheologi iz njega delajo norca. Zato je po svoje tudi logično in jasno, da se nikomur ne zdi vredno preverjat njegovih falcificiranih podatkov, meritev (ki so jih zanj izmerili pogosto podkupljivi Rusi ali Poljaki ali kakšen drugi, slave željni, šarlatan). Ruse vpelje tudi pri prevajanju »njegove« (ker jo je najverjetneje kar sam vklesaval) pisave oz. »hieroglifov«. Bizarna groteska na to temo se glasi: sporočilo teh »hieroglifov« naj bi bilo povezano z »odpiranjem zvezdnih vrat« … Uradni geologi (Nadžija Nukić in Radmila Kovačević) so demantirali domala vse, kar je Osmanagić interpretiral kot »geološke anomalije«, ki naj bi bile posledica človeških rok oz. kakršnekoli »umetne/nenaravne intervencije«. Geologi so demantirali domala vse Osmanagićeve »geološke anomalije« oz. jih razglasili kot »naravne geološke formacije«. Priznan egiptolog/piramidolog/arheologi Zahi Hawass pravi – (odprto) pismo (iz junija 2006) je naslovil na revijo Archaeology Magazine –, da Osmanagić halucinira in potvarja geološke in arheološke izkopanine oz. informacije (beri: laže). Osmanagića je popolnoma osmešil, rekoč, da se sploh ne spozna na piramide, ne na arheologijo. V bistu nakazauje ravno Danning-Krugerjev efekt. Zato je vprašljiv tudi doktorat iz »majevskih piramid«, ki ga Osmanagić tolikokrat slavnostno izpostavlja. Da bo parodija še večja, ta isti Zahi Hawass – če se prav spomnim – visi na panoju ob vznožju Visočice (in še kje) kot temeljna referenca, da so »bosanske piramide« realnost in delo človeški rok (ali nezemeljske tehnologije). Kaj reči ob koncu?! Do nedavnega – do sredine leta 2005 – je bilo mestece Visoko revno. Zadnjih 10 let pa se pospešeno razvija, in to v zanimivo bosansko mesto, (zelo) mamljivo za turiste. Nekaj pa je jasno: zagotovo se zgodovina ne bo napisala na novo, kot si Osmanagić z vsem srcem želi. Prej se bom vzpostavila nova veda – gravitirala  pa bo v psiho(pato)logijo –, imenovala se bo »osmanagićologija«, povezovalo pa se jo bo z Denning-Krugerjevim efektom. Ne pozabimo: Pred več kot dvajsetimi leti sta ameriška socialna psihologa David Dunning in Justin Kruger proučevala  fenomen samozavestnih in prepotentnih pametnjakovičev, ki niti toliko ne vedo, da bi vedeli, kdaj in koliko v temo brcajo. Na račun svojih zdrsov vlečejo za seboj oslovska ušesa, in nič jih ni sram. Pojav ki ima dandanes že kar status sindroma, je poznan kot Dunning-Kruger efekt/učinek. Za svoje raziskave sta leta 2000 dobila tudi "posebno" (Ig) Nobelovo nagrado za psihologijo. Semir Osmanagić je profil človeka/osebnosti, ki ga je vredno resno proučevati in (psiho)profilirati. Njegova letentna psihopatija je resnično kompleksan, zanimiva in proučevanja vredna. Derivat »osmanagićologije« pa bo zagotovo tudi sociologijo oz. sociopatologija – ker: razsežnosti njegovih »strokovnih« (nanašalnih) blodenj (fantazij in halucinacij) so res fascinantne.
Teme
RAAM psihoanaliza patološki narcizem ŠPORT ekstremizem

Zadnji komentarji

mark

2019-09-04 14:49:56


drži se!

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Kako misliti ekstremistične »RAAMovce«?! – II. del