27434 Page uri

Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?
Roman Vodeb

Sreda, 18. april 2018 ob 14:09

Odpri galerijo

Zaradi tele fotke "Ti si čerko tatin sin" (ki se je slučajno pojavilo v blogu o ANTIfeminizmu in Simone de Beauvoir) so mi blokirali FB za 1 mesec! Ampak jaz se ne dam!

 

Aktivisti LGBT gibanja si že desetletja prizadevajo svojo »napačno« oz. »nenormalno«, lahko bi rekli tudi nenormativno, spolno usmerjenost ustoličili kot normalno. Da se je z demokratizacijo družbe že pred desetletji v večini držav zgodila dekriminalizacija homoseksualnosti, je nekako logično in pričakovano. Ljudje, ki so »napačno«/»nenormalno« oz. »nenormativno« spolno usmerjeni si ne morejo pomagati, da čutijo to svojo spolno usmerjenost – večina homoseksualcev svoje spolne usmerjenosti niti ne bi spremenila. Psihološka stroka (psihologi, psihiatri in psihoterapevti) od Freuda naprej ve, da se s spolno usmeritvijo, predvsem moško, ne da ravno eksperimentirati, ali celo »poljubno« spreminjati. Spolna usmeritev ni ravno nekakšna »odločitev svobodne volje«, pač pa jo determinirajo mnogi nezavedni procesi, ki imajo infantilne korenine. Ortodoksni homoseksualci – tako geji, kot lezbijke – investirajo ogromno libidinalne energije (investicije) v svojo pohote oz. svoje spolne prakse. Drugače povedano: z užitkom prakticirajo svoje homoseksualne spolne prakse. Na kraj pameti jim ne pride, da bi se čutili bolne ali motene. V tem kontekstu mislimo predvsem moške. Človek premore na desetine obrambnih mehanizmov, da si (z)racionalizira nek scenarij – tudi spolni –, ki mu je po volji.

Vendar – resnici na ljubo: če se lotimo diagnosticiranja moške homoseksualnosti, moramo reči, da vendarle ni normalno, da se nek moški prelevi v geja/homoseksualca, in da obstaja določena etiologija oz. »infantilni protokol«, po katerem deček postane v odraslosti gej/homoseksualec. Z žensko lezbičnostjo/homoseksualnostjo je nekoliko drugače. Ženska je »po naravi« (v mislim imamo psihološki ustroj) biseksualna – v smislu, da lažje prakticira seksualne prakse (erotiko) z njej lastnimi, torej z istim spolom. Ženska ima kot deklica določen praspomin na infantilno erotiko, ki jo je imela kot dojenčica oz. mala deklica z mamico. Glede na to, da svoj »prvi objekt želje« (kot se reče v psihoanalizi), po normalne ojdipalnem protokolu zamenja, ji praspomin oz. (miselni/čustveni) fundament za razvoj istospolne želje ostane. Prakticiranje seksa/spolnosti z istim spolom se mnogim ženskam ne gnusi – vsaj v določenih okoliščinah ne (npr. v opitem/omamljenem stanju). Če pa se moškim seks/spolnost ali zgolj erotika z istim spolom ne gnusi, pomeni, da se je nekaj v ojdipalnem oz. »infantilnem protokolu« (močno) zalomilo, popačilo. Bodisi je zatajila mama, bodisi oče, navadno pa kar oba – ker: »preveč slabo mamo« mora korigirati »dovolj dober oče« (in obratno). V ozadju mnogih spolnih motenj in/oz. odstopanj (deviacij) – ne samo homoseksualnosti – je lahko tudi spolna zloraba. Torej – četudi je ojdipalni oz. »infantilni protokol« normalen/običajen (tradicionalen), se nekomu lahko zgodi motnja v spolni identiteti in/ali spolni želji, če se mu je v otroštvu zgodil določen tip spolne zlorabe.

Medtem ko se je dekriminalizacija homoseksualnosti v demokratičnih družbah zgodila pričakovano – kljub homofobiji (ki je na nek način pričakovana, logična in smiselna – vsaj pri moških) – se je pri depatologizaciji (pri diagnosticiranju) morala angažirati politika, in to (anarho)liberalna politika (v ZDA so bili to pač demokrati). Pri izbrisu homoseksualnosti iz registra spolne patologije – torej, da se je homoseksualnost prenehalo obravnavati kot bolezen – se je morala zgoditi politična intervencija. Na (demokratično) politično pobudo, se je v ZDA začelo pritiskati na medicino (na psihiatrično, psihološko in psihoterapevtsko stroko), da bi prišlo do izbrisa homoseksualnosti iz registra (spolnih) bolezni.

Trn v peti je bila seveda psihoanalitična stroka (beri: Sigmund Freud), ki je svoj čas – sredi petdesetih let prejšnjega stoletja – močno zaznamovala pionirje sodobne psihiatrije. V času znamenite spolne revolucije in raznorazne promiskuitetnosti (konec šestdesetih let prejšnjega stoletja), so na politično sceno stopili geji, ki so se spajdašili z lezbičnimi feministkami. Postopoma – v par letih – se je v ZDA nehalo upoštevali psihoanalitične teorije oz. ugotovitve in prisluhnilo željam gejev in lezbijk/feministk. Ameriško psihiatrično združenje (APA) se je zaradi vseh teh političnih pritiskov postopoma »liberaliziralo« in naposled (politično) odločilo, da se bodo (kot združenje) odločili preko glasovanja. Poprej so se dogajale raznorazne indoktrinacije in politični oz. ideološki pritiske na mnoge omahljive psihiatre, člane omenjene asociacije. Poznavalci trdijo, da je to prvič, da se je na področju neke stroke kaj takega zgodilo. Mnogi neobremenjeni člani tega združenja so že takrat čutili te politične pritiske, drugi so se svoje zavedenosti in zmanipuliranosti zavedeli šele pozneje, torej prepozno. Pionirji LGBT gibanja so torej s trikom dosegli, da se je njihov simptom, njihova frustracija, t. r. ustoličila v registru normalnosti.

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bili (ideološki) plani projektne skupine National Gay Task Force (gre za najstarejšo nacionalno projektno »silo«, ki se še danes bori za pravice gejev – pozneje tudi lezbijk, danes pa celotne LGBTQ populacije) usmerjeni v indoktrinacijo psihološke stroke, hkrati pa tudi laične javnosti. Gejevski aktivisti so najprej (načrtno) pridobili seznam članov APA, saj so planirali, da bodo nadalje podtalno, torej na skrivaj, skušali vplivati na njihovo opredelitev v načrtovanem glasovanju – ob tem, da so konstantno izvajali indoktrinacijo (laične) javnosti. »Vplivnež« Frank(lin) Kameny – prvi odkriti gejevski kandidat za kongresnika – je preko svojih vez in poznanstev« uspel pridobiti nekatere ugledne psihiatre, ki so bili vplivni člani združenja APA, vendar psihoanalitično/teoretsko nepodkovani in neuki. Odločilno podporo mu je nudil psihiater Kent Robinson, ki mu je tudi pomagal pri oblikovanju zahteve, da se homoseksualnost izbriše iz diagnostičnega registra.

Zlata doba psihoanalize je bila takrat že v zatonu. Psihoanalitično razmišljujoči psihiatri so postajali vse redkejši, saj so na sceno stopili medikamenti (antidepresivi in antipsihotiki) in farmacevtska industrija. Pa vendar sta se gejevski intenci po depatologizaciji homoseksualnosti uprla ravno dva psihoanalitika Irving Bieber in Charles Socarides, ki sta homoseksualnost tudi proučevala in celo terapirala (zdravila) – z namero in upanjem, da je ozdravljiva.

Vsak član APA je zaradi tega »subtilenega« in subvertnega/prevratniškega ideološkega aktivizma res načrt(ova)no prejel posebno pismo oz. apel, v katerem je bil nagovorjen, naj glasuje za izbris homoseksualnosti iz registra psihičnih bolezni oz. motenj. Organi APA pa svojih članov niso informirali o bistvenem detajlu: pošiljanje pisma/apela je v resnici financirala gejevska organizacija/združenje. Dirigirani »strokovni referendum« (znotraj APA) se je tako prelevil v odločilno (z)lobirano farso: 5.816 glasov je bilo »ZA« normalizacijo homoseksualnosti, 3.817 glasov pa »PROTI«, torej za to, da homoseksualnost ostane motnja (367 glasov pa je bilo vzdržanih oz. neopredeljenih/nevtralnih). Homoseksualnost je bila tako 15. decembra 1973 s tem trikom, ki je imel v ozadju še politično, torej demokratsko podstat, izbrisana iz diagnostičnega registra.

Ta, skrbno voden gejevski scenarij je imel seveda še nadaljevanje – in plaz se je sprožil. Po tem dirigiranem glasovanju je sledil še adekvaten izbris na nivoju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Stroka oz. znanost, v tem primeru psihoanaliza, je bila izigrana in politično (in ideološko) poteptana.

Neodločni psihiatri, psihologi in psihoterapevti dandanes rutinsko nasedajo in resignirano sprejemajo odločitev APA in WHO. V resnici pa vsak strokovnjak, ki se resnično spozna na delovanje duševnosti (predvsem na nezavedne procese in vlogo ojdipalnega otroštva pri etiologiji homoseksualnosti) ve, da je homoseksualnost trdovratna motnja spolne identitete, ki ji sicer res ne moremo enoznačno reči bolezen – ker se pač ne da zdraviti (bolezni se dajo zdraviti, motnje – bodisi osebnostne ali spolne – pa ne).

Se pa tu in tam najde kakšen psihiater, psiholog ali psihoterapevt, ki se upa javno izpostaviti in kljub vsemu trditi, da ni normalno, če je človek – mišljeni so predvsem moški – homoseksualno/istospolno spolno usmerjen. Moško prakticiranje spolnosti/seksa z istim spolom (z moškim) brez gnusa, je deviacija, odklon, motnja – izraz bolezen pač ni ravno najbolj primeren.

Dandanes se v laičnih javnosti (levi) politiki in celo v psihološki (psihiatrični, psihoterapevtski) stroki na silo in s podlimi pristopi ohranja prepričanje, da s homoseksualnostjo ni nič narobe. Glede na to, da je glavna hiba ravno gejev ta, da nimajo razvite moralne razsodnosti, so pristopi k ohranjanju enoumnih – psihoanalitično gledano pa tudi popolnoma zgrešenih – pogledov na homoseksualnost. Spolna identiteta je načeloma najbolj odvisna od »ojdipalnih dogodkov«, iz katerih se napaja tudi močan (ali pa šibek) Nadjaz. »Napačen Ojdip« namreč hkrati, torej paketno, zaznamuje »zgrešeno«/napačno spolno identiteto (in spolno željo) in šibek Nadjaz – torej deficit v moralnem razsojanju. In natančno zato so LeGeBiTrovski pristopi pri ohranjanju napačnih pogledov na homoseksualnost, tako militantni, neetični/nemoralni in moralno izprijeni (nedemokratični in nepluralni).

V Italiji se je tako zgodil precedens: LeGeBiTrovski lobiji so v Torinu nedavno tožili 65-letno psihoterapevtko, sicer tudi zdravnico, Silvano De Mari, ki je strokovno trdila, da je homoseksualnost bolezen. De Marijeva ima 40-letne izkušnje – tudi oz. predvsem s homoseksualci – in o svojem prepričanju govori kot o spoznanju. Zdravnica se obe tem odlikuje tudi s kritičnim in javno izpostavljenim mnenjem ter publiciranje (piše tudi knjige, nekatere so prevedene tudi v tuje jezike). Italijanski državni tožilec sicer ni vložil obtožnice proti Silvani De Mari. LeGeBiTrovski aktivisti so v svojih napadih na De Marijevo – po svoji stari/ustaljeni (»psihotični« – beri: moralno izprijeni) navadi – izpostavili njeno »homofobijo«, »diskriminacijo«, »sovražni govor« in »rasno sovraštvo«. Vendarle pa je državno tožilstvo (po večmesečnem premisleku) odločilo, da strokovno mnenje, torej »stališča« De Marijeve niso eksplicitno sovražno koncipirana. Vse kar je »kritičnega« izrekla De Marijeva, je bilo izrečeno »na splošno« (za homoseksualno populacijo), ni pa to letelo na natančno eno osebo (z imenom in priimkom). Naščuvani (in dobro plačan odvetnik) Nicolò Ferraris, ki zastopa LGBT torinsko »Parado ponosa« (Torino Pride), še vedno trdi, da De Marijeva kaj takega ne bi smela izreči, saj so bili mnogi ljudje užaljeni in prizadeti.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

727 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

872 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1169 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.

Wed, 29. May 2019 at 19:07

692 ogledov

EU je kot tečna tašča, ki jezi našo
Vsake volitve so čas, ko politični analitiki (politologi) tekmujejo med sabo, kdo bo več pametnega povedal o volitvah. Minule EU-volitve niso izjema. V par dneh je bilo t. r. že vse povedano. Marsikakšen komentar je bil tudi prezrt oz. ne dovolj slišan. Mogoče ne bo narobe, če na tem mestu ponovim par ne dovolj slišanih misli in dodam še ščepec mojih (psihoanalitičnih) inovativnosti. Za začetek je treba reči, da so minule volitve v EU-parlament, volitve mnogih poražencev. Toliko poražencev, kot se je zgodilo na teh volitvah, se ni zgodilo že dolgo. Volilno telo se je pač (spet) »čudno« obnašalo. Tokrat je paradoksalno to, da je evidentni poraženec (SDS) celo zmagovalec volitev – v milih imamo sicer celotno navezavo SDS in SLS; poraženec pač zato, ker je ravno SDS izgubila enega poslanca glede na prejšnji mandat. V tej kalvariji (in tej politični navezi) pa je kljub vsemu izpadlo, da si je Franc Bogovič (skupaj s svojo SLS) izboril status zmagovalca. Pravi zmagovalec je (ob Milanu Brglezu) v resnici Marjan Šarec oz. njegova LMŠ. Politološko gledano: zmagovalka torej (sploh) ni Irena Joveva, še manj Klemen Grošelj (oba sta kot kandidata LMŠ prišla v EU-parlament). Na listi LMŠ bi namreč zmagala – banalno rečeno – tudi Miki Miška, če bi kandidiral(a). Linč, ki ga desnica (ob podpori vseh desnih medijev) izvaja na Marjanu Šarcu je očitno zganil tiso lojalno levo volilno telo, ki – očitno v objemu sočutja in politične korektnosti – ne prenese, da se po Marjanu Šarcu – zgolj zato, ker je bil nekoč Serpentinšek – zliva toliko gnojnice. (Določene kritike si Šarec sicer res zasluži.) Irana Joveva je zgolj ubogljiva luštna mlada punca, ki se je pustila »nasrati« in je kandidirala na listi LMŠ. Politične perspektive pa vendarle pogojno ima – vsaj na papirju – toliko, kolikor se (ji) bo zgodila oz. ponovila logika, po kateri že vsa leta briljira SD-jeva Tanja Fajon, deloma pa tudi SDS-ova Romana Tomc. Iz paradigme lepih, nemotečih, všečnih in ubogljivih/poslušnih žensk tokrat (kot četrta ženska, ki vstopa v EU-parlament) izstopa prekaljena Ljudmila Novak, ki je glasove dobila predvsem kot bivša (in zaslužna) predsednica NSi. Njeni volivci so jo očitno simbolno ponotranjili kot »dobro mamo« … Starosta in legenda desne konservativnosti Lojze Peterle je izvisel ravno zaradi neuklonljive Ljudmile Novak. Peterle je ob Šoltesu (in Nemcu) postal eden od najbolj užaljenih kandidatov, ki se niso uvrstili v EU-parlament. Peterletova žalost in bolečina je lahko toliko večja, ker je za politika že relativno star in se bo težko pobral oz. ustoličil v kakšnem fotelju za nadaljnjih nekaj let, do dokončne upokojitve. Fenomen simbolne kastracije pa je za moške vendarle boleča stvar … Ob skesanemu – beri: evidetntno »kastrianem« – Šoltesu je bil vidno dotolčen tudi Karl Erjavec, ki se mu kronično maje stolček predsednika DESUSa; zamenjal ga bi lahko prav Igor Šoltes. In Šoltes oz. novi predsednik DESUSa bi se v prihodnosti nekako moral združiti z »zavezništvom« oz. Stranko Alenke Bratušek – vsaj zato, da izgubi status interesnega združenja. Brez združitve teh dveh strank se obema pišejo slabi časi. Ravno Bratuškova je bila kot predsednica svoje stranke bistveno bolj razočarana in prizadeta kot njena zamejska kandidatka Angelika Mlinar – kljub temu, da ženske (zaradi narave kastracijskega kompleksa) ne premorejo fenomena simbolne kastracije … Kislega obraza je bil tudi Miro Cerar in njegova SMC, ki je postala eklatantna (največja) poraženka teh volitev. No, godrnjali in negodoval so še mnogi – ne nazadnje tudi radikalno-desni DOMovec Bernard Brščič, ki se je, v objemu t. r. patološke samozavesti, nadejal bistveno več, kot je dobil. Medtem ko je Jelinčič stoično priznaval poraz, ki ga verjetno niti ne boli preveč, saj je svoje naredil s tem, ko se je (skupaj s svojo SNS) suvereno vrnil v slovenski Parlament. Meščeva Levica je s svojim volilnim rezultatom postala prav  zbegana, če že ne kar precej ranjena. Violeta Tomič – kot »špicn-kandidatka« je nekako odpovedala že med kampanjo. Zatajili pa so tudi njeni volivci, ki z rdečo zvezdo – v poplavi rumeni EU-zvezdic – nimajo prave (ideološki) udarnosti. Demokratičnega socializma se pač ne da »prodajati« in propagirati v EU – in volivci nekako to vedo. Mogoče velja omeniti še »zmagovalnega poraženca« – (iz SDS v NSi) prebeglega – Žigo Turka. Njegovih (skoraj)  5000 glasov (in Brščičevih skoraj 5000) bi SDSu najverjetneje navrgle spet  3 (torej  4) poslance. Alenka Forte, Davorin Kopše in Alja Domjan namreč niso bila močna imena. Pravi zmagovalec-posameznik pa je Milan Brglez (ex-SMC). Na listi SD je presenetljivo porazil Matjaža Nemca in Dominiko Švar Pipan. Njega je v EU-parlament verjetno katapultirala stoična drža in upor proti »monarhu« Miru Cerarju, kateremu pa je vendarle »priigral« še en (vrnjen) mandat v slovenskem Državnem zboru (in s tem naredil medvedjo uslugo, sedaj svojemu, Židanu oz. SD). To, da ima desnica sedaj samo 4 mandate (prej 5), levica pa tudi 4 (prej 3), je malce presenetljivo, pač glede na to, da je begunska kriza malce vendarle »kontaminirala« volilno telo. Očitno pa ne dovolj, da bi se to odrazilo na volilnem rezultatu, ki bi bil v prid desnici. Videti je, da SD (spet) postaja rutinska leva stranka, ki bo verjetno prevzela pobudo na levi sredini. Sredinsko levim liberalcem (SMC, LMŠ, SAB, Desus) pa se v Sloveniji slabo piše, če se ne bodo združili v nekakšno novo »LDS«. Slovenija – njeno volilno telo (državljani) – pa bo morala v bodoče EU vendarle ponotranjiti – beri: jo sprejeti v svoje simbolne nezavedne procese. Če je država (Slovenija) simbol mame, potem je EU pač nekakšna nadrejena »šefica« mame, če že ne kar babica (stara mama). Evidentno pa je tudi, da imamo Slovenci po drugi strani EU očitno ponesrečeno simbolno dojeto (ponotranjeno) – bolj kot nekakšno jezno taščo, ki bolj ali manj jezi »mamo« (državo Slovenijo, Vlado), še bolj pa jezi nas, državljane, Slovence, volivce … Skratka – EU za Slovence ni nekaj samo po sebi dobrega, pač pa slovenske volivce prej bolj ali manj jezi ali pa vsaj bega – tako zelo, da je volilna udeležba v Sloveniji tako nizka.

Sat, 11. May 2019 at 13:05

1516 ogledov

Rdeča zvezda in blokada na FB
29. aprila sem – kot parodijo na patetično desno dramatiziranje redeče zvezde (kot partizanskega simbola) – twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Tednik Mladina me je – sicer malce nespodobno in napačno – razglasila za psihologa in me takole povzel(a): »Rdeča zvezda je simbol vagine. Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo.« To isto psihoanalitično tezo/interpretacijo všečno, na humoren način, »prodajam« tudi v svoji predstavi »Razočarana gospodinja pri seksologu« (16. maja z njo gostujem v Mariboru, 24. maja pa v ljubljanskem Kinu Komuna). (VABLJENI!) »Moji« levičarji pa nad to (originalno mojo) interpretacijo očitno niso ravno navdušeni. Ortodoksni levičar Brane Praznik ima z menoj neporavnane račune na račun spodletelega filma »V imenu resnice«. Dotični Praznik je zelo ponesrečeno in politično motivirano »pričal« v politično nekorektnem filmu Dejana Baboška in Barbare Furjan »V imenu resnice« – ta film sem jaz pošteno skritiziral (http://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/319973/v-imenu-ciste-resnice). Praznik se je na svoje FB-zidu norčeval iz te moje (legitimne) psihoanalitične interpretacije simbolike rdeče zvezde. Levi (sadistični) komentarji so med seboj kar tekmovali, kdo me bo bolj žaljivo prizadel. Že omenjeni režiser Dejan Babošek me je prav priklical h komentiranju. Z nekaj replikami sem jim sicer »gobce zavezal«, vendar sem (spet) romal tudi na block za en teden. Prijavil me je (Meščev) levičar Gorazd Grošelj (ki ima na svoji profilki na FB tudi rdečo zvezdo oz. simbol Levice). Ali je tale stavek tako nesprejemljiv (glede na to, da se je 50 ljudi gnojnico po meni zlivalo)?! """Gorazd, in ti imaš rdečo zvezdo še na profilki - drkaš (nanjo) si ga pa verjetno z levo.""" Takole so se me lotili: Joži Umek: Še nikoli ni nič pametnega povedal, tokrat je pa prekosil samega sebe. Bog, če je kje, se ga usmili. -- Mir Bednarski Berden: To sm že napisal, na to temo, da ni on psihoanalitik ampak psihobolnik. -- Sine Jerovšek: In ga je kler prbil na lesen podstavk da jm n uide (pred leti je iz južne amerike indijanka to komentirala ,kako so belci neumni! -- Mira Juhtman: Psiholog, ki je potreben ene ornk terapije. Ha eni modeli pa iz sebe delajo navadne majmune, kaj nuca diploma,če pa je zblojen, da že več ne ve kaj gobezda. -- Tine Kocmur: A to je psiholog. Jaz mislim,da je psihični bolnik. -- Helena Vertačnik: da dol padeš :D -- Anton Rozman: ali ima ta psiholog kaj otrok???? -- Franc Kalšek: Ta pa ni čist diht. -- Lilijana Lili Remec: Hahahaha, ma kaka mona,hahahaha -- Oblak Nataša: Pa kaj se bodo spomnl se.. sam ocitno je niso vidl od bliz k take gobcajo.. marsikaj pove o njihovi usmerjenosti  -- Sajnires Paje: Čas, da si eno najde... -- Dejan Babošek: Ha ha ha ker seksualno podhranjeni bolnik je Roman Vodeb :) -- Gorazd Grošelj: O groza, kakšen bolnik. Upam, da s kakšnim strokovnjakom (in ne šarlatanom, kot si sam) razrešiš svoje neizživete seksualne frustracije. Tvoji problemi s samim seboj so že znani celi Sloveniji. -- Radoljub Milosavljević: Kaj pa vem, men se pa zdi, da je bilo to revše od Vodeba v ranem otroštvu prehitro odstavljeno od cuclja, in se kasneje nikoli več ni opomoglo...! :P -- Bojan Kukanja: O bog,usmili se takšnih. Saj ne vejo,kaj delajo.  -- Roman Marguč: Ni čudno da je folk zbegan, če imamo takega psihologa. Po moje kar samega sebe zdravi. -- Anis Licina: Hmmm jaaaaa zato sem vedno potreben ko vidim rdeco zvezdo. NOT!!! Te psihologi/psihijatri/psihozerapevti so za v norisnico -- Antonija Blatnik: Hud pacient -- Dušan Verbovšek: Od kod je pa ta pametnjakovic pobegnil ???? -- Zdravko Červ: Naj analizira še naprej, več kot o zvezdi je povedal o sebi. Saj ga ni treba resno jemat. -- Anton Iskra: Do sedaj sem mislil, da na studij psihologije sprejemajo normalne ljudi...kot kaze sem se ustel. …   Ti komentarji so se zgolj v enem dnevu znašli na zidu dotičnega Braneta Praznika. Komentarjev je še bistveno več. Moj twitt in karikatrua pa so preko 100-krat delili. In tudi na drugih zidovih se zliva gnojnica po meni. Da ne govorim, kaj na Twitterju delajo desničarji zaradi mojih prolevičarskih pogledov na NOB, partizanstvo in socialistično revolucijo … (Pred kratkim je bila tudi 39 obletnica Titove smrti … - in nisem ostal nem.) Biti Vodeb je težje kot biti Janša in Kučan skupaj … Psihoanalize v bistvu nihče ne razume … Zato naj rečem: »Težko meni (tudi v bodoče)!« PS1: Nobenih "brezbožnih partizanov" nisem nikoli omenjal - ker cenim in NOB in partiznastvo in socialistično revolucijo! PS2: Če pa vendarle kdo misli, da morda le kaj vem – evo: https://www.roman-vodeb.si/  

Thu, 9. May 2019 at 16:23

750 ogledov

Intervju (o spolnosti)
V začektku marca 2019 sem dal nek intervju za domžalsko-kamniške "novice". Moji originalni odgovori bo bili takile (nekaj vprašanj sem tudi prečrtal, ker se mi niso zdeli smiselni): Romana Vodeba poznamo kot medijsko najbolj izpostavljenega psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku podaja Freudove misli, vključno z vsemi detajli seksualnosti. Nenazadnje kot seksolog »Sigman Frojdeb« blesti na gledališkem odru; pred kratkim gostoval v domžalskem Blunoutu – seveda v tandemu s soigralko »Lizo Kurtz Potrebuješ«. V komediji, katere režiser in scenarist (in glavni igralec) je, je na všečen način zapakiral mnoge seksualne resnice, ki neprizanesljivo zadevajo vse nas. V preko 130 predstavah je Vodeb nasmejal na tisoče ljudi in jih veliko tudi naučil oz. izobrazil – predstava je namreč izjemno poučna in zato tudi malce boleča. Najbolj se nad predstavo hudujejo feministke in cerkveni krogi. V sproščenem pogovoru je v jedrnatih odgovorih strnil nekaj svojega psihoanalitičnega znanja. Kaj je prav: Najprej ljubiti, da bi lahko spolno občevali ali najprej spolno občevati, da bi lahko ljubili? Velja to enako za moške in ženske? Koncept PRAV in NAROBE je ideološki koncept. Rekel bi: 100 ljudi 100 čudi! Enim se seks dogaja po enem čustvenem protokolu, drugi pa po drugem. Obstajajo sicer neke razlike med spoloma – v smislu: koren v (in iz) neznanke lahko moški potegne veliko bolj sproščeno, kot ženske, ki neznančev 'koren' vendarle malce težje sprejmejo vase, brez da bi dotičnega (ne)znanca vsaj malce vzljubile. Vse pa je bolj ali manj povezano z otroštvom in tem, kakšen odnos otroka (deklice in dečka) se je spletel z nasprotispolnim staršem (očetom in mamo). Je seks naravni način izražanja ljubezni? Freud načeloma koncepta ljubezni ni uporabljal, zato tudi jaz v svoji psihoanalizi ne uporabljam koncepta ljubezni. Pohota in ljubezen (beri: imeti nekoga rad tudi v seksualnem smislu) se napajata iz različnih infantilnih registrov oz. obdobij. Pojem naravnega je vselej spolzek in dvorezen. Težko je reči, kaj je in kaj ni naravno (in normalno), vse ima svoj infantilni vzrok oz. jedro. Naj rečem, da vsi starši ljubimo svoje otroke, vendar ne seksamo z njimi … Dodam pa naj, da če smo medsebojno zaljubljeni, prej pride do seksa, ker si ga vzajemno želimo. Pohota pa se lahko med dvema vzpostavi brez zaljubljenosti in ljubezni – se pa obema lahko zgodi, da se ravno zaradi dobrega seksa še zaljubita oz. se začneta imeti rada. Biti zadet od dobrega seksa, še zdaleč ni zaljubljenost, še manj ljubezen. Dr. Milivojević je zapisal, da je mogoče imeti nezadovoljujoč odnos z osebo, s katero se v spolnosti fantastično ujamemo. Zakaj je tako? Ravno zato, ker se pohote napaja iz drugega infantilnega obdobja, kot se napaja dispozicija za dobro medosebno komuniciranje. Pohota ima tudi druge zakonitosti, kot sposobnost dobrega partnerskega komuniciranja. Pohoto imamo ljudje različno strukturirano zaradi različnih otroštev in različne harmonije z nasprotispolnimi starši. Sposobnost medosebne komunikacije pa se prav tako napaja iz otroštva – iz odnosa s starši – vendar na drugačen način kot pri pohoti. Mislite, da v družbi velja prepričanje, da se prava ljubezen prepozna po kakovostnem seksu? Ne, to zagotovo ne. Določena pozitivna korelacija pa obstaja. Spet je tukaj pomembno otroštvo in določeni detajli, ki jih je otrok doživel predvsem z nasprotispolnimi starši – deklica z očetom, deček z mamo. Vi ljudje tudi vemo oz. imamo občutek – prednjačijo pa moški – da je seks z neko naključno žensko lahko veliko boljši in bolj adrenalinski kot doma. To je celo pravilo, na katerega je opozarjal že Freud. Dober seks se moškemu veliko lažje zgodi z neko naključno pohotnico, kot v domači spalnici, z eno in isto ženo. Tudi ženske lahko doživijo bistveno boljši seks z nekim ljubimcem, kot z možem, ki ga imajo sicer rade. Menda izenačevanje ljubezni in seksa med koitusom ustvari halucinacijo ljubezni.  Zgolj in samo halucinacijo, ki ima začasno intenzivnost, ker gre za domišljanje, ki je podprto z določenimi racionalizacijami oz. obrambnimi mehanizmi. S konceptom ljubezni vselej nastanejo težave. Pa se ustaviva še pri orgazmu. Bi lahko govorili, da je simultani orgazem zgolj mit? Je sploh pomemben za kakovosten seks? Simultanka v šahu pomeni, da en šahist igra z več nasprotniki hkrati. Kaj je simultani orgazem pa ne vem kaj bi to pomenilo. Nekatere ženske lahko doživljajo večkratni (multipli) orgazem v nekem časovnem obdobju v okviru enega (npr. enournega) seksa. Pri moškemu je to malce težje. Lepo je doživeti sočasni orgazem. Ampak določene ženske bi s seksom nadaljevale, medtem ko »dec ne more« (več) – kot je zapel Andrej Šifrer –, ker mu penis (vsaj začasno) uplahne. Freudova zasluga je, da je animalnemu delu osebnosti zagotovil enakopravno mesto med drugimi deli persone. Čemu je to koristilo? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Zakaj Cerkev forsira puritanski vzorec spolnosti, ki naj služi predvsem nadaljevanju vrste, čeprav se je v zadnjih letih tudi posodobila in govori o medsebojni podaritvi? Cerkev se boji pohote kot hudič križa. Pohota izda mnoge duhovnike in tudi pedofile. Celibat je Cerkvi zagodel. Cerkev po tihem že stoletja sporoča: BOJTE SE SPOLNOSTI! BOJTE SE LASTNE IN TUJE POHOTE! Tudi v Cerkvi že dolgo vedo, da s pohoto/spolnostjo ni šale. Bi lahko dejali, da je zaradi cerkvene indoktrinacije velik del človeštva izgubil normalen pogled na spolnost? Po drugi strani pa je menda cerkveno nestrinjanje s spolno razpuščenostjo utemeljeno ... Kaj je normalno in naravno je težko reči. Vsaka individualna spolnost je začinjena z otroštvom, predvsem s strukturo Nadjaza/Superega. Nadjaz je tisti, ki naj bi imel pohoto na vajetih. Ta (mu) pa vselej podivja. Problematična pa je tudi že sama struktura pohote. Cerkev se je na področju kontrole spolnosti svojih vernikov malce izgubila, sedaj pa se išče, ker kot inštitucija ve, da so spolnost stoletja preveč cenzurirali in jo stigmatizirali kot z nečem slabim, pregrešnim. Je mogoče nadomestiti intenzivno privlačnost spolnega dogajanja z globokimi duhovnimi doživetji? S sublimacijo se ne da pokuriti vsega libida. Libidinalno Ono si vselej utre pot, nas je svaril že Freud. Pohote se ne da kar zatreti z nekakšno duhovnostjo. Ljubezen do Boga ali Kristusa, žal – ali pa na srečo – (načeloma) ne odtehta veličastnosti izživete pohote, ki je kronana z orgazmom. Spolna izkušnja si izbori tudi VETO v življenju in vselej terja svoj davek. Spolnost je nekaj, kar se ponavlja in jo je nemogoče zatreti – vselej živi, vsaj na fantazijski ravni. Tukaj je potem še samozadovoljevanje … Kako po vaše nekateri duhovniki, ki se zaradi cerkvene discipline odpovedujejo spolnosti izražajo le - to? Sublimacija je obrambni mehanizem, skozi katerega se lahko pokuri libido, torej nevtralizira pohota, vsaj delno oz. vsaj začasno. Resnici na ljubo, mnogi duhovniki niti niso pravi celibaterji. Zagatno je, če v svoji seksualni sestradanosti spravijo na otroke. Nune se navadno znajdejo po svoje – v smislu lezbičnosti. Vidimo lahko, da je denimo arabski svet obsodil žensko poželenje, ženskam pohablja spolovila, jih zakriva in zapira za zidove. Pa vendar so pogledi teh žensk bolj nabiti z erosom kot pogledi marsikaterega fotomodela ... Muslimani so kontaminitani s Koranom in šarjatskim pravom, ki je proizvod egoistične in ljubosumne moške logike – večinoma preroka Mohameda. Da se razume: Koran nima veze z bogom/Alahom, ker je zgolj in samo proizvod moške (večinoma Mohamedove) heteroseksualne seksualnosti, ki je polna patološkega ljubosumja in egoizma. Kdaj lahko govorimo o seksualni zasvojenosti? Kadar Nadjaz ne opravi svojega dela – ker ga ni – lahko nastopi seksualna zasvojenost. Moška in ženska seksualna zasvojenost ima različna etiološka infantilna jedra; večinoma gre za specifiko v razreševanju Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Če je človek zasvojen s spolnostjo, je moralo v otroštvu zgoditi nekaj (hudo) narobe – vselej v povezavi s starši, včasih pa je vzrok tudi takšna ali drugačna spolna zloraba, ki popolnoma deformira spolnost, torej pohoto – bodisi v promiskuitetnost ali pa v aseksualnost. Post coitem animal triste. Zakaj? Takšna občutja imajo infantilna jedra – najbolj pogosto pri ženskah, ki niso imele normalnega odnosa z očetom. Pogosto so v ozadju lahko tudi spolne zlorabe – tiste vrste, kjer je deklica (kot žrtev spolne zlorabe) uživala. To so zagatna čustva, ki jih je treba predelati s psihoterapijo. Osho Rajneesh doktor filozofije je dejal, da je krivda, ki jo čutimo po spolnem odnosu globlja od katoliške. Ker drugega uporabimo kot objekt. Kako komentirate? Normalni ljudje, ki nimajo posebnih psihičnih brazgotin iz otroštva, ki bi bile povezane s starši, načeloma ne čutijo nobene krivda po spolnem odnosu – razen v primeru varanja. Izjeme so včasih ženske, ki so imele prestrogo mamo ali prestrogega očeta. Verske fanatike včasih peče slaba vest, ker so preveč ponotranjili krščanski koncept greha v spolnosti – in to naknadno, torej sekundarno. Dogajanje v družini (s starši) pa je vselej primarno in odločilno. Osho pač ni bil psihoanalitik in ni mogel podati globlje interpretacij določenih psiholoških fenomenov. Menda je totalno orgazmično zlitje možno samo kadar sta partnerja čustveno pripadna drug drugemu. Zakaj? Menda?! Jaz bi rekel, da sploh ne. S to tezo se pač ne strinjam, ker preprosto ni tako. To je kvečjemu želja nekaterih žensk, ki ne morejo seksati drugače kot če se še čutveno predajo. Vzajemni orgazem je mogoče doseči tudi, če se 'dol dasta' dva popolna neznanca, ki sta si (npr.) seksualno privlačna na prvi pogled. Čustva in pohota sta lahko povezana, lahko pa tudi ne – in če nista, je vseeno seks lahko božanski in orgazem vzajemen. Kako se po vašem lahko uresničimo kot spolno bitje? Tukaj bi spet rekel: 100 ljudi 100 čudi! Človek se spolno 'uresniči', če se mu simbolno poklopijo določene seksualne prakse v odraslosti z infantilnim fundamentom. Kakšno je spolno življenje Slovencev in Slovenk? Najraje bi rekel: NIMAM POJMA! Pa vem, da veliko vem o spolnosti in imam tudi veliko spolnih izpovedi, ker delujem kot svetovalec in psihoterapevt in vselej se v pogovorih dotakenm tudi spolnega življenja, spolnih aktivnosti. Spolno življenje je tako različno, in vsak svoje spolne izkušnje skriva kot kača noge. Tako da … ne bom se delal pametnega takrat in tam, ko bi moral biti tiho. Menda naj bi bila posledica zatirane spolnosti  v tem, da se človek vse več in več ukvarja z njo? To do neke mere drži. Vendar, tudi če spolnost ne bi bila zatirana, bi se ljudje zelo ukvarjali z njo – zagotovo še več, kot v primeru, če je zatirana. Se vam zdi, da je spolnost zgolj na ravni rednega praznenja biološkega pritiska vse prej kot romantično početje? To da meni rečete, da se mi nekaj zdi, je zame ponižujoče. Jaz preprosto vem – in ne gre za to, da se mi nekaj zdi. Pri spolnosti ne gre nikoli za nekakšen 'biološki pritisk' – vselej gre za psihološko podstat. Spolnost je pri človeku vselej psihološko konotirana, tudi takrat, ko v ozadju ni noben romantike in ljubezni ali zaljubljenosti. Pohota ni biološka kategorija, pač pa psihološka. Mislite, da je partnerska ljubezen mogoča tudi takrat, kadar ni spolnih odnosov? Pri človeku je vse mogoče – človek ni robot, človeška psiha je kot vesolje, polna neskončne zapletenosti in raznoraznih variacij. Ustaviva se še pri tako imenovam konceptu "čiste ljubezni." Je kulturna opora takšnega koncepta v srednjeveškem pojmovanju dvorne, aseksualne ljubezni? To, kar so pojmovali v srednjem veku je razgradila in razložila psihoanaliza. Koncept čiste ljubezni je trubadurski oz. pesniški koncept, ko noro zaljubljeni zasanjanci nekaj veličastnega povedo o ljubezni natančno takrat, ko najbolj hrepenijo oz. so najbolj zadeti od zaljubljenosti. Za zaljubljenost pa je Freud rekel, da je (začasna in aktuna) psihoza, torej norost – norosti pa ne smemo jemati resno. Pravijo, da je nasilje močno seksualizirana dejavnost, ljudje se pretepajo, ker si ne upajo spolno občevati ... Je tako? Tako enostavno pa spet ni. Pogosto ne gre za to, da si moški ne bi upali spolno občevati, bolj gre za to, da nimajo te možnosti oz. si je ne znajo izboriti. Agresivnost ima seveda libidinalno konotacijo, podstat. Vzročno povezovanje seksualnosti in agresivnosti je legitimno, vendar so derivati različni in številni. Pri vsaki univerzalizaciji in posploševanju moramo biti previdni. Značilnost t. r. vsake vojne so – ob povojnih pobojih – tudi posilstva. Posilstva na nek način – po sovje in posredno – nevtralizirajo agresivnost. Moški se domala nehajo vojskovati, ko so seksualno potešeni. Se vam zdi, da smo iz spolnosti napravili objekt? Kdaj vidimo, da je tako? Spolnost ni objekt, je (subjektovo) početje (z ojektom želje) – na videz celo 'mehansko' početje, ki ima seveda v ozadju psihično podstat, torej željo in posledični užitek. Iz psihoanalize poznamo t. i. 'objekt želje' – prvi objekt želje je mati, ki je hkrati tudi prvi drugi, ki postane (Lacanov) Drugi. Spolnost torej (nikakor) ni objekt. Kdaj vidimo, da je objekt tudi partner? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Se vam zdi, da o seksu preveč premišljujemo, da ga čutimo le v glavi? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE Bi lahko dejali, da je v spolnosti dovoljeno vse, razen nasilja? V sadomazohizmu je nasilje/agresivnost del užitka – lahko bi rekli celo struktirni del uživanja. Film (knjiga) '50 odtenkov sive' je bil s tega vidika zelo poučen. V določenih seksualnih praksah se ljudje celo polulajo (urinirajo) v usta … Tudi defekacija (posrenje) na obraz je pereverzna opcija, ki nekatere vzburja … V (sprevrženi) spolnosti je opcija t. r. vse, celo umor/uboj – zagatno je predvsem to, da ni vse družbeno/kulturno sprejemljivo. Za mnoge so določene spolne prakse nesprejemljive – npr. nekrofilija, sodomija, zoofilija, pedofilija, za nekatere je nesprejemljiva in nagnusna celo homoseksualnost, ki jo v zadnjih letih družba – kljub (latentni) homofobiji – kar nekako tolerira. Se lahko zgodi, da pri skrajno intenzivnih simpatijah že misel na privlačno osebo lahko privede do orgazma? Ženke so – kar se tiče orgazma – zelo zapletene. Ženske izpovedi na temo, kako so v svojem življenju že doživljale orgazem – pestre in zanimiva. Izpovedala se mi je ženska, ki je doživela orgazem, ko je bila v srednji šoli vprašana matematiko: pri odhodu od klopi do table ji je prišlo … Fanatične vernice – npr. nune – lahko doživijo orgazem že če samo pomislijo na Kristusa … Moške zgodbe imajo drugo konotacijo, ki je povezana bolj z erekcijo, ne pa tudi z ejakulacijo – ker sta spola pač radikalno različna. Ni malo ljudi, ki ne verjamejo, da je nespolno prijateljstvo med spoloma nemogoče. Kaj menite vi? Rekel sem že, da je pri človeku mogoče vse – npr.: geji so lahko krasni prijatelji žensk … Pri heteroseksualnih moških je to domala nemogoče – moški imajo celo iluzijo, da bi spreobrnili lezbijko v heteroseksualno žensko. Ženske gojijo na področju (heteroseksualnega) prijateljstva (z moškim) veliko iluzijo. Prijateljstva, ki so prav tako oenergetena z libidinalno investicijo, velikokrat eskalirajo do manifestne seksualnost. PS1: Intervju, ki je izšle, pa se bere takole: https://www.domzalske-novice.si/2019/04/26/intervju-psihoanalitik-mag-roman-vodeb-koitus-ustvari-halucinacijo-ljubezni/ PS2: Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/        
Teme
psihoanaliza feminizem LGBT homoseksualnost

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?