Ojdipov kompleks (in oče)
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Petek, 26. januar 2018 ob 10:09

Odpri galerijo

Ta teden – v torek (23.1.2018) – mi je umrl oče … In … zdelo se mi je na mestu, da ravno v tem, zame mučnem času spišem oz. predstavim teorijo Ojdipovega kompleksa. OČE – ne zgolj figura oz. lik (v obliki nekoga drugega) – je za razvoj oz. razplet »Ojdipa« pri otroku neizbežen oz. neobhodno potreben. V čast mi je, da se ljudje v Sloveniji vse bolj sprašujejo o vlogi in naravi Ojdipovega kompleksa ter o vlogi očeta tudi zato, kar sem jaz toliko pisal in govoril o tej temi. Ne nazadnje so si očetje, ki so jih njihove bivše žene prikrajšale za stike z njihovimi otroci, v Državnem zboru izborili svojih »5 minut«. Namreč: v Državni zbor bo na pobudo očetovskega društva DOOR predstavitev problematike pristranskih sodno-socialnih postopkov v ločitvenih pravdah. Predstavitev problematike z naslovom »Kaj je največja korist otrok ob ločitvi?« bo v ponedeljek, 5. februarja 2018, ob 12. uri v mali dvorani Državnega zbora. S svojimi referati bodo sodelovali: Vesna V. Godina, Andrej Perko, Matej Zaplotnik in predsednik društva DOOR Iztok Ivančič. Zakaj med predavatelji ni Boštjana M. Zupančiča in mene, bi predsednik DZ Miran Brglez verjetno najbolje vedel.
Kakorkoli že – rekel sem si, da tudi v povezavi s tem dogodkom napišem par vrstic o vlogi očeta v Ojdipovem kompleksu. Moram vas malo izobraziti, podučiti … Tekste je po svoje najbolj namenjen tistim ločenkam, ki ne pustijo stikov očetom z njihovimi otroci. Seveda naj se teorijo naučijo tudi vse CSDjevke in sodnice na družinskih sodiščih, ki so slepo na strani emancipiranih ločenk in se za nameček še sadistično izživljajo nad moškimi/očeti.
Za začetek bi rekel tole: brez (teorije) Ojdipovega kompleksa ni psihoanalize! In: brez očeta ni »Ojdipa«. Del Ojdipovega kompleksa je tudi kastracijski kompleks. Skozi razumevanje »Ojdipa« (skupaj s fenomenom kastracije) je mogoče vsaj približno razumevanje psihičnih oz. duševnih razlike med moškimi in ženskami. In če bomo dostojno razumeli ta segment psihoanalize, bomo razumeli tudi norost feminizma (kot ideologije), ki enači oba spola. (teorija spola = gender) Natančno zaradi »Ojdipa« (in kastracije) obstajajo konstitutivne razlike med spoloma. V teoretskem smislu je »Ojdip« ključen natančno zato, da se pravilno in elaborativno razumejo psihične/duševne razlike med spoloma in tudi posledična (simbolna) kompatibilnost obeh spolov – torej: »ujemanje skozi različnost«.
Jedro »Ojdipa« se v resnici začne že proti koncu analne faze – pri nekako 2,5 letih. Fatalna »ojdipalno-kastracijska míslenja« se dogodijo v falični fazi – med 3. in 5. letom (»Ojdip« pa se lahko zavleče tudi v 7. leto otrokove starosti – vendar je za otroka psihično/razvojno pomembna tudi postojdipalna faza). V tej falični oz. ojdipalni oz. kastracijski fazi se formira jedro spolne identitete in/oz. spolne želje. V družbenem smislu pa je »pravilen Ojdip« ključen za razvoj (močne) moralne razsodnosti. Prosto po Freudu bi se reklo, da se pravilen iztek Ojdipovega kompleksa (pri dečku) odrazi v močnem Nadjazu/Superegu. Dekličin »Ojdip« (»Elektra«) je bistveno drugačen od dečkovega. Tudi etiološka, torej vzročno-posledična logika ženske in moške spolne identitete in želje, je radikalni različna – tako kot je (v odraslosti) različno tudi strukturiranje moralnih odločitev.
Freud je sicer mislil in celo teoretsko poudarjal, da je bistvo vseh treh osnovnih faz psihoseksualnega razvoja draženje sluznice (oralne, analne in falične). Ampak danes vemo, da je v resnici ključno miselno premlevanje določenih videnih oz. doživetih kontekstov, ne pa samo draženje (oralne, analne, genitalne) sluznice. V oralni fazi je ključno premlevanje oz. doživljanje mamice kot lastnice »dobre dojke«, ki ga hrani, in njenega »božanskega« obraza, ki ga je otrok deležen vsakič, ko mu mamica »prinese« oz. omogoči blaženost pri nasitenju z »dobro dojko« ali stekleničko. (Zato se mora onstran stekleničke paketno vselej prikazati tudi materin obraz – ta paketni prikaz znanega obraza je pomemben za poznejši razvoj življenjskega optimizma. Oče mamice ne more in ne sme zamenjati!)
Tudi bistvo analne faze ni ugodje, ki ga doživlja zaradi fiziološkega draženja analne/rektalne sluznice ob izločanju blata, pač pa je ključno míslenje/premlevanje darovanja »prvega daril« (dreka) svoji negovalki, torej mamici (v zameno dobi ljubezen, nežnost, pozornost …). »Mali sralec« lahko – brez škode – občasno daruje drekec v kahlico tudi očetu ali varuški (babici, dedku …). Vendar je za otrokov psihični razvoj bolje, da je »dobitnica dreka« (predvsem) mamica. Darovanje drekca v kahlico dobiva drugačne razsežnosti v postanalni fazi, saj postene izločenje »klobase« ločeno glede na spol. Deklica pri kakanju t. r. rojeva (drek je simbol otroka), deček pa »naserje klobaso«, ki ima v postanalni, torej ojdipalni fazi že falično simbolno zastopstvo (je simbol penisa) ...
Bistvo falične faze tudi ni v tem, da otroku predstavlja drgnjenje genitalne sluznice ugodje. Bistvenih je kar nekaj ojdipalno-kastracijskih kontekstov, v katerih imata oče in mamica vsak svojo (neobhodno) vlogo. Zelo pomembno je miselno premlevanje genitalnih razlik – vselej v povezavi s kastracijo. Otrok – deklica na svoj način, deček na svoj – premleva svoje »mednožje«, svoje genitalije, v povezavi z »mednožjem« nasprotnega spola, tudi oz. predvsem v povezavi z očetom in mamo. To premlevanje predstavlja enega od fundamentov na katerem se v odraslosti dogradi mentalno zdravje in/oz. osebnostna trdnost in tudi jedro normalnih/zdravih partnerskih odnosov. Posebno za deklico je zelo pomembno, kako (na kakšen način in v povezavi s kom) se deklica sooči s (svojim) kastracijskim dejstvom, da ima med nogami (kastracijski) »nič«, torej »prisotno neprisotnost«. Klitoris je za deklico, v njeni psihični realnosti, v povezavi z videnim lulčkom pravi pravcati »nič«. (Obstoj vagine ji je še neznanka.) Deček pa s tem dekličinim »NIČem« sooči na še bolj grozljiv način: prepozna se kot kastratibilen; ustraši se, da tudi on postane »ne-cel«. Kot mogočnega kastratorja pa prepozna očeta – in prav je tako oz. mora biti tako. »Prav« zato, ker je dečkova ojdipalna kastratibilnost (v povezavi z očetom kot potencialnim kastratorjem) ključno povezana s tvorjenjem Nadjaza, torej moralne razsodnosti.
V družbenem smislu je pravilno razrešen Ojdipov (in kastracijski) kompleks – torej, da je »mali Ojdip« v libidinalnem boju za mamico poražen s strani očeta (kot bitja s penisom) – KLJUČEN. Ključen (pred)pogoj pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa pa je dnevna oz. vzgojna PRISOTNOST obeh (nasprotispolnih) staršev – zato, ker je nasledek »pravilnega Ojdipa« močan Nadjaz (Superego), ki je v odraslosti odgovoren za moralno razsojanje.
Dekličin »Ojdip« je radikalno drugačen od dečkovega zato, ker je koncept obeh tipov genitalij (in nanje vezan koitus) drugačen. Deček je kastratibilen – ker ima lulčka – deklica pa je nekastratibilna (nič se ji ne da odrezati), ker nima lulčka, in dečku oz. moškim lulčka/penis zavida. Tudi v tem primeru je (»vsakodnevna«) prisotnost očeta (kot bitja s penisom) KLJUČNA. To dekličino zavidanje penisa, kot se reče v psihoanalizi, je seveda nezavedno, in je (v dekličini psihični realnosti) še kako povezano z očetom oz. njegovim penisom. Ta fatalni »organ več« oče ima – in natančno zato, je za deklico prisotnost očeta med 3. in 6. letom tako pomembna. Deklica mora nujno in nemoteno opraviti libidinalni oz. čustveni prehod iz prvega objekta želje, ki je istega spola (mama), na nasprotni, z »organom več« obdarjeni, spol (očeta). Dekličin oče mora biti najmanj prisoten, dobro pa je tudi, da ji – ker je nosilec »organa več« – tudi avtoritativen in hkrati do deklice (in njene mamice) ljubeč. Tudi deklica s svojo istospolno tekmico – mamo – tekmuje za tega, z »organom več« obdarjenega, očeta, in na nek način »mora« tekmovati. In tudi deklico »mora« mama na nek način (libidinalno) premagati/poraziti – ker: mamica in oče ponoči spita skupaj (»morata« skupaj spati). Mnoge deklice med 3. in 6. letom fantazmatsko pravijo, da se bodo v odraslosti »poročile z očetom«: »… mamica pa bo takrat že stara in grda, ali pa bo že umrla.« Tudi deklica mora v jedro svojega Nadjaza inkorporirati tabu incesta – kljub temu, da moč dekličinega, pozneje ženskega Nadjaza, ne dosega moškega navoja. Ženski Nadjaz je ravno zaradi kastracijskega konteksta šibkejši, kot je poudarjal že Freud, Lawrence Kohlberg pa je Freudovo tezo zgolj statistično potrdil preko testiranj moralne razsodnosti (po spolu).
Psihoanalitična (oz. moja) kritika feminizma je legitimna, konsistentna in družbeno upravičena ravno zaradi narave moralne razsodnosti, ki je različna glede na spol.
V bistvu je največji družbeni problem nepravilno razrešenega oz. razpletenega Ojdipovega kompleksa moralna nerazsodnost moških. Ženske v resnici (in na žalost) niso tak družbeni problem kot moški. Družbene sisteme (in podsisteme) obvladujejo in upravljajo moški. Ženske so družbeno škodljive v svoji emancipirani »izdaji« (formi). Če se ženska »nadgradi«/»ubgrejda«, v »moškinjo« in postane feministična aktivistka, šele zares postane družbeno škodljiva. Feminizem je družbeno škodljiv zato, ker simbolno kastrira moške, ki potem posledično moški/očetje ne morejo dostojno očetovati svojim otrokom. Dečki ob simbolno kastriranem očetu ne morejo razviti ustrezne moralne razsodnosti. V največjo korist otroka – dečka na svoj način, deklico pa na svoj – je, da je oče v otrokovem otroštvu – beri: »gor-spravljanju« – (vsako)dnevno prisoten.
Če deček ni na pravilen/ustrezen način – po točno določenem protokolu – poražen s strani »dobrega« očeta, ki ima »v (libidinalni) lasti« – karikirano rečeno: »na libidinalni uporabi« – dečkovo mamo in ki hkrati dečku (v dečkovi psihični realnosti) tudi kastracijsko preti, potem deček ne more pravilno/ustrezno ponotranjiti moralnih norm oz. moralnega imperativa. In v resnici pri tem ne gre za to, da se deček že v otroštvu nauči, kaj je prav in kaj narobe. V resnici gre za to, da deček ponotranji paradigmo prepovedi, na kateri v odraslosti moralno in univerzalno začuti, kaj je prav in kaj narobe. OČETOV: »Ne smeš!« igra v tej paradigmi ključno vlogo! Najvišjo stopnjo moralne razsodnosti lahko dosežejo le moški, ki so bili kot dečki v ojdipalni fazi deležni močnega – beri: simbolno nekastriranega – in predvsem prisotnega »dobrega« in ljubečega, vendar tudi avtoritativnega OČETA, ki so ga (edino) kot takega spoštovali, spoštovala pa ga je tudi dečkova mama, očetova žena. Deček se mora počutiti »premagljiv«, in to s strani (nekastriranega) OČETA. Dečkovo siceršnjo ogroženost, tore »premagljivost« pa mora zaščititi ravno OČE. Deček se mora počutiti varnega v krutem okolju ravno zaradi »vsemogočnega« OČETA, ki pa mora biti »libidinalni lastnik« dečkove mame, in v tem libidinalnem trikotniku se mora deček – očetov sin – počutiti kastratibilno ravno v povezavi z OČETOM (nikakor pa ne v povezavi z mamo – mamo deček ne sme dojemati kot potencialno kastratorko).
Poštenost – tudi športni fair play – prestavlja sestavni del te, t. i. postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja, kot bi rekel Lawrence Kohlberg (Kohlberg velja za glavno avtoriteto pri proučevanju stopenj oz. kvalitete moralnega razsojanja). Etiologija moralnega razsojanja je pri deklici – ravno zaradi njene (genitalne) nekastratibilnosti – popolnoma drugačna. Ženska ima v svojem jedru navideznega moralnega razsojanja sočutje, moški pa moralno razsoja po ponotranjeni logiki kastracijske grožnje s strani očeta. Noben stric ali dedek ne more dostojno nadomestiti biološkega očeta. Izjema – ne pa vselej – lahko v določenih primerih biološkega očeta nadomesti očim. To sicer ne pomeni, da moški, ki kot deček v ojdipani fazi ni imel vzgojno prisotnega (biološkega) očeta, ne more v spolzkih situacijah pravilno moralno presojati. Vendar je logika njegovih, na videz moralnih odločitev, drugačna. Takšen moški (bodisi »brez Nadjaza« ali z »materinskim Nadjazom«) bo rabil pomoč – v obliki spoštovanja zakonov in ustave, ali pa Svetega pisma – namreč moralni kompas lahko daje tudi Bog.
Za konec še tole: ženske, ki kot deklice (vsako)dnevno (vsaj na nivoju psihične realnosti) niso bile deležen »dobrega« očeta, bode imele vselej velike probleme pri komunikaciji z moškimi. V partnerskem odnosu se bodo zagotovo zavozlale oz.: vsak odnos z moškim bodo zavozile, morda že v štartu, ker si pravega moškega/partnerja (sploh) ne bodo znale izbrati. Če pa si bodo našle pravega moškega (»oplojevalca«), pa zaradi slabega (infantilnega) očeta, z njim ne bodo znale živeti oz. dostojno »ravnati«. Ženske, ki so kot deklice rasle brez očeta, bodo z moškimi (v odnosu) povsem »izgubljene«, njihova seksualnost bo »specifična« – bodisi bodo aseksualne (in anorgazmične), ali pa bodo deležne nekakšne hiper (nekontrolirane) pohote (odvisno tudi od materinovanja njene mame in še nekaterih »infantilnih obrobnosti«) ...

Galerija slik

Zadnje objave

Thu, 14. Mar 2019 at 12:01

609 ogledov

Idrija - kraj nesrečnega imena
3. oktobra 2015 sem v Filmskem gledališču Idrija prvič gostoval z mojo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver« (s soigralko Moniko Jekler v vlogi Monice Bikinsky). Že takrat je lezbična aktivistka, torej feministka Tea Hvala nekaj dni pred predstavo »skakala do stropa« in klicarila ne vse možne inštitucije … Predstavo so odpovedali – »mož odločitve« pa je bila direktorica –, in to samo za nekaj uro, ker potem se je dotična direktorica »streznila«, se premislila in predstava se je potem odigrala in bila razprodana (kar precej ljudi je ostalo zunaj!). Sedaj, ko gostujem z »Razočarano gospodinjo pri seksologu« spet v Idriji (to gostovanje je zaradi izjemnega zanimanja že drugo), se zgodba ponavlja. Ker ima moj King Kong Teater podpisano pogodbo z upravljalcem Filmskega gledališča – Mestno knjižnico in čitalnico Idrija – pogodbo, predstave ne morejo odpovedati (sledila bi velika odškodninska tožba). Se mi je pa zgodilo nekaj drugega: direktorica Milanka Trušnovec je vendarle na nek način podlegla Tei Hvala v toliko, da mi je odpovedala promocijo knjige »Prvi spol«,ki je bila t. r. že dogovorjena (!) za konec aprila. Meni na misel na pride, da bi klicaril v Idrijo in se pritoževal, naj se odpove gostovanje lezbični aktivistki, feministke in pisateljici (moji sošolki iz enega od mojih treh podiplomskih študijev) Suzani Tratnik (ex »Ime mi je Damjan«), kljub temu, da imam negativno mnenje od Suzaninem spodletelem LeGeBiTrovskem aktivizmu. http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/161537 Tea Hvala je s »svojo« Suzano Tratnik - Damjan (včeraj, v sredo 13. marca) v tej isti knjižnici vodila razgovor/pogovor: https://www.idr.sik.si/si/novica/281/srecanje-s-suzano-tratnik-v-projektu-rastem-s-knjigo/?fbclid=IwAR1VA1l2HDeK82lbtYmeAn7bVwBNvjtB-HAiKiW2viqXiGIeIeSY5HUiHVY No direktorica Milanka Trušnovec je vendarle podlegla pritisku Tee Hvala: »Sramota za Filmsko gledališče Idrija in njegovega upravljalca, Mestna knjižnica in čitalnica Idrija, da v svojih - javnih, ne zasebnih! - prostorih gosti predstavo človeka, ki na vsakem koraku izkazuje prezir do žensk, spolnost pa reducira na zbirko stereotipov in gostilniških dovtipov.« Idrijčani pa to dovolite – vključno z županom Tomažem Vencljem … Meni se to zdi sramotno. In ne mi utrujati s floskulami: »Promocijo knjige smo zgolj prestavili na jesen!« Dogovorjeni smo bili sta bila dva datuma – aprilski in (rezervni) majski … Kaj mi te feministke in njeni pajdaši LeGeBiTrovci delajo, je doslej (z grozo) opazil le Branko Gradišnik (https://fokuspokus.si/article/3629?=neunicljiva-norma-bedov-ali-ultraseksistke-na-lovu-na-carovnika). Ampak se ne dam! »Prfuknjenci« me pač ne bodo »zjebali«! Moj revanšizem je zdaj zgolj in samo še večji! Po pički jim bom dal, da se bo kadilo! (Ampak, po ovinkih!) PS1: Naročilo knjige "Prvi spol": http://www.romanvodeb.com/aktualno/ PS2: Petek, 15. marca ob 20h - v Idriji: "Razočarana gospodinja pri seksologu"!

Tue, 12. Mar 2019 at 11:33

60 ogledov

Seksizem - 2. del
Če je kdo, ki si v zadnjih 20 letih res zasluži lento »naj seksista«, sem med javno izpostavljenimi (ob Ivanu Serpentinšku, torej Marjanu Šarcu) to zagotovo jaz. Glavno nominacijo si zaslužim že/tudi zaradi lika Sigmana Frojdeba, ki sem ga ustvaril za gledališki oder. No, mene te feministke jebejo na sto koncih, Šarca pa začuda ne. Na predstavah Lepotica in psihoanalitična zver in Razočarana gospodinja pri seksologu, je najbolj udarna, torej seksistična, morda tale Frojdebova, torej moja misel/izjava:»Temeljni test ženskosti je: količina užitka, ki ga ženska doživi pri fafanju.« V vlogi seksologa to dikcijo uporabljam in v komunikaciji z »razočarano gospodinjo Lizo Krutz Potrebuješ«, kot tudi pri terapiranju »lepotice Monice Bikinsky«. Moški in ženske se namreč radikalno ločimo glede na količino užitka (in/oz. gnusa), pri opravljanju/izvajanju vzajemnih oralnih praks. Normalne ženske se »ročno in oralno« lotevajo »organa, ki njim na telesu manjkam kot berač golaža«. No, moški in ženske se – zaradi Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa – med seboj ločimo tudi po količini užitka, ki ga doživljamo pri gledanju v ogledalo in lepotičenju – ličijo in konstantno gledajo v ogledalo se le psihično izmaličeni moški, za ženske pa je to normalno in posledično normativno. Moški in ženske se ločimo med sabo tudi po količini užitka oz. »odpora«/gnusa, ki ga doživljamo pri plesanju striptiza ... Moški, ki bi z afiniteto zaplesal striptiz (do golega) je »bolan«. Ženska pa, ki tega ne bi počela – kljub konkurenčnemu telesnemu videzu – niti pred očmi svojega »princa na belem konju« (vsaj v svojih fantazijah), pa je tudi (psihično) »bolna«. Na obeh predstavah argumentirano trdim: »Pravi moški je tisti, ki ženski izpolnjuje želje!« To dikcijo sem uporabil tudi »talk-showu« z Leo Mederal Gams. (https://www.youtube.com/watch?v=x8BNTcHS0FI&t=466s) Moj znamenit stavek, ki ga vedno znova ponavljam, tudi na gledališkem odru se glasi: »Moški mora vedno plačati!« je nasledek pravilne nezavedne miselne percepcije anatomije genitalij – aktivno »dajajočega« PENISA in pasivno »sprejemajoče« VAGINE. In (družbeni) sistem mora omogočiti, da moški dovolj zasluži, da se lahko z denarjem (z užitkom) »kurči« tako, da zalaga (žensko) »pasivno vagino« z denarjem; »ona« pa se mu bo (že, z užitkom) oddolžila – ve se kako … V napovednik za (»seksističen«) seminar »Pravi moški in normalne ženske« sem tudi (iz)rekel: »Ženske se morate vrniti v feminilnost, v normalno ženskost. Moški morate biti pravi moški – funkcionalno odrasli, z močno moralno razsodnostjo!« Če to ni seksizem, potem ne vem kaj je …https://www.youtube.com/watch?v=KfKDZ_fSSdc&t=3s Že v lanskem obupu, ker nisem bil nominiral, sem se (nekajkrat) nominiral kar sam – z naslednjimi izjavami: »V objemu zavidanja penisa poskušajo izenačiti oba spola – to se pravi dva spola. In ti pajdaši – geji – jim simpatično, vneto stojijo ob strani, jih suportirajo.« (https://www.youtube.com/watch?v=eQPBh_KVPrw&t=671s) Ko je v pogovoru z Leo Mederal Gams oz. Iztokom Gartnerjem nanesla beseda o kunilingusu, sem modroval: »Načeloma: pravi moški mora imeti imperativ KAKO ZADOVOLJITI ŽENSKI ŽELJO. In če je 'to' ženski luštn – ni zdej al je men luštn al ni luštn – maš, da ližeš, ker je njej luštn!« In ker sta spola različna, moški ženski v kunilingusu obdeluje mednožje, ženska pa mu ga fafa! Nobene enakosti tukaj ni, le analogija, ki je v resnici radikalno različna. Če bi normalen moški moral drugemu moškemu fafati »organ« (ki ga ima tudi sam), se mu zmeša od gnusa, takoj umre – ker ga kap/infarkt zadane, v srce in v možgane; prej pa še vse okrog sebe pobije! S spolnostjo pa ni šale! Feministke pa so tiste vrste žensk – jaz jim pravim »moškinje« – ki bi raje kilo dreka požrle, kot da 'ga' bi fafale. (https://www.youtube.com/watch?v=yx09xSIhsHo&t=127s) Tudi s tole mojo izjavo/mislijo sem kandidiral – nominiral sem se sam – za »naj-seksista« in sem izvisel: »Večina najboljših kitaristk, recimo, je lezbijk. Ženstvene ženske pa si kitaro dajejo na kolena in jo igra kot citre – zato, ker jo preveč asociira na moški spolni organ. In ženske se načeloma nočejo kurčiti, če je ena normalna blondinka – ona pa – ne vem – bi pa igrala violino!« (ki je simbol »jokajoče« vagine) … (https://www.youtube.com/watch?v=7h9YQkCfbAo) V teh dneh, ko se tematizira SEKSIZEM in Dan žena, bi se prilegla opozicija enoumnim. Sanjam dan, ko bo neka feminilna ženska feminizmu in/oz. »moškinjam« zabrusila nekaj mojih misli - in: iz ženskih ust v božja (in tudi v feministična in novinarska) ušesa: »Meni paše, če me moški obravnavajo drugače kot sebe, kot moške. Meni paše, če moški laskajo mojo lepoto, mojo feminilnost, ženskost! Ker sem normalna! Ker nisem zmotena iz otroštva ven …« »Narava kastracijskega in Ojdipovega kompleksa – in to je steber psihoanalize – je pač takšna, da imamo moški in ženske drugačne medsebojne želje. Ženske smo rade lepe, se rade vizualno kažemo – moški se radi bahajo, petelinijo s faličnimi dejanji.« »Iz Freudove psihoanalize vemo, da obstaja fenomen ZAVIDANJA PENISA, ki nasledek nepravilno razrešenega dekliškega kastracijskega kompleksa, ki je del Ojdipovega kompleksa. Feministkam – t. i. "moškinjam" se penis gnusi, normalnim ženskam pa je nekako všeč, ga imajo rade, ga obožujejo. Povezujemo ga z željo in ne z gnusom.« »Narava spolne združitve je t. r. sado-mazohistična. Ženske imamo rade moško moč in smo posledično malce pasivne – aktivni so moški. S pasivnostjo in nemočnostjo dosežemo t. r. vse, le znati je treba pristopiti k moškim. Moški, ki je pasiven in nemočen, ga normalne ženske niti ne zaznamo, kaj šele, da bi napadal našo željo, našo pohoto! Estrogenski moški, ki so nam, ženskam, podobni, nas, normalne ženske, niti ne zanimajo, nam ne vzgujajo pohote, nas ne rajcajo!« Čakam dam, ko bo neka predrzna blondinka končno javno povedala: »Spola sta različna, ker je koncept genitalij drugačen: moški penisi je aktiven, "dajajoč", "rinjajoč", vsiljiv – naša, ženska vagina pa je pasivna, sprejemajoča. Ženske omrežimo moške in jih v resnici ohromimo z nemočnostjo. Moški – če so pravi – so krotki, postanejo naši sužnji, če smo me, ženske lepe, pasivne, nemočne in seksualne; če se dobro dol dajemo ... In tega feministke sploh ne kužij! In potem klatijo v javnosti in po medijih te neumnosti okrog enakosti spolov! Ženske smo v resnici Prvi spol in ne Drugi spol – tako kot je rekla/mislila Simone de Beauvoir! Okrog žensk se svet vrti, na videz ga vrtijo moški. V resnici pa imamo ženske vse pod kontrolo – vendar skozi lepoto, seksualnost in NAVIDEZNO NEMOČNOSTJO! Moški so naši sužnji, če le znamo povleči prave feminilne poteze. Moški nam jedo iz roke. In jaz se nad tem ne pritožujem!« Od normalne, ženstvene intelektualke pričakujem, da bo javno »zavpila«: »Če sprejemamo Freuda kot enega od največjih genijev, kar jih je dalo človeštvo, in če sprejememo zakonitosti njegove teorije, potem ob oralni in falični fazi velja/vzdrži tudi falična faza, kjer se zgodi Ojdipov in kastracijski kompleks. Ojdipov kompleks je stebrni kamen psihoanalize. Anatomija genitalij zaznamuje žensko ženskost in moško moškost, možatost, faličnost. Ženska pasivnost in posledično bahanje z lepoto obraza in telesa je naravni nasledek pravilne razrešitve Ojdipovega in kastracijskega kompleksa. Tukaj ne more feminizem – z lezbijkami in moškinjami na čelu – proti vetru scat!« Enkrat bo neka psihiatrinja, psihoterapevtka, ali pa vsaj Vesna V. Godina oz. kakšna univerzi

Sun, 10. Mar 2019 at 14:07

264 ogledov

40 mučenikov – ali: SEKSIZEM (1. del)
Ta teden je bil »Dan žena«, (danes) v nedeljo pa »40 mučenikov« – … in feministke/»moškinje« se medijsko spet ven mečejo. »Ven metanje« je spet klasično brezopozicijsko, enoumno. Sam po sebi (osebno) ne hlepim po medijskem etru, vem pa, da bi bil še kako udaren gost raznoraznih intervjujev, ki jih imajo te dni »ženske«, torej feministke/»moškinje« (vključno z radijsko Intelekto/Studiem ob17h). V tem tednu so (in bodo še) prav abonirane v medijskem etru. Mene, kot kronično zapostavljenega »seksista«, pa vendarle »vodilnega seksista«, pa se ne bo pustilo niti blizu medijskemu etru – no, izjema je bil sredin Faktor (kjer sem malo špika novega ministra Pozata in delno Arsenovića). Ve se zakaj se me ne pusti blizu – zato, ker bi suvereno »požrl« ves feminizem in vse feministke s kostmi vred … In dobro bi hrustalo. Ko in kadar jaz naredim »škodo« feminizmu, je to nepovratna in neizbrisljiva sled oz. »škoda«, ker predstavljam balzam za normalne Ženske, za normalne ljudi, za normalno družbo. No, hecno je, celo tragikomično, kako sem lansko leto ravno za Dan žena posnel z mariborskim radijskim/RTVjevskim novinarjem Tonetom Petelinškom (radijski) intervju, ki bi naj šel v eter ravno za »40. mučenikov« … Pa se to ni zgodilo ... Najprej je popizdil tonski mojster in me napizdil, kot da sem smrkavec iz osnovne šole, ki je ušpičil neko pizdarijo. Potem mi je očitno zagodla še uredniška cenzura ... in intervju še do danes ni prišla v medijski eter, kljub temu, da mi je vrli Tone Petelinške zagotovil, da se ga bo dalo slišati tudi na YouTube. Čakam dan – »čakam Godoja« –, da bodo tudi nacionalni mediji – mislim ravno na RTVSLO – premogli rubriko »Cenzurirano«, kje bi bil prav jaz lahko reden gost. Branko Gradišnik me takole vidi: https://fokuspokus.si/article/3629/neunicljiva-norma-bedov-ali-ultraseksistke-na-lovu-na-carovnika Glede na to, da tudi letos – lani je bilo isto – nisem bil niti med nominiranimi izjavami za »naj-seksista«, sem – kot sem že poudaril – kar malce v depresiji. Že lani sem se nominiral kar sam, nekajkrat – pa sem bil neuslišan. Toliko tega mojega plemenitega seksizma sem že doslej spustil v javnost, da sem sam sebi prav všeč. Namreč: kljub vsej levi (politični) indoktrinaciji, še vedno vztrajam in delam razlike med spoloma. Razlike med moškimi in ženskami so del vrste homo sapiens, del normalnega ustroja človeške družbe, civilizacije, kulture. V celi tragikomični kalvariji ni grozljivo to, da feministke ne razpoznajo normalnosti in plemenitosti seksizma – resnična groza me navdaja, ker seksizma (kot pozitivne kategorije) ne razume celotna leva politika. Slovenija resnično rabi neko zdravo-konservativno levo stranko, v kateri bo prostor za normalnost v percepciji (med)spolnih razlik. Zaradi »slabe«, torej »razštelane« desnice, ki v Sloveniji očitno nikoli ne bo prišla (povsem) na oblast, je normalna leva stranka (ki je sedaj ni) nujnost. »Srpentinšek« s svojim zdravim latentnim konservativnim jedrom, to očitno ni. Desnica pa, s tako spodletelim pogledom na zgodovino (NOB, partizanstvo-domobranstvo, povojne poboje, socializem) še nekaj desetletij ne bo prišla na (politično) oblast – tako, da bi imela »pod kontrolo« vladno koalicijo in svojega/desnega predsednika države. V luči povedanega je streznitev levice – vsaj zame – nujna za obstoj oz. normalizacijo Slovenije. (To, da ne moremo imeti več socializma, je meda tudi vsem jasno – razen »zeleni«/mlečnozobi Levici.) Kontaminacija levice z ideologijo enakosti spolov, torej s psihotičnim/norim feminizmom, se slovenski družbi in državi ne obeta nič dobrega. Moj doprinos, da se Slovenija, posebno levica, strezni in prepozna feminizem kot največje zlo (in ideološko zablodo) modernega sveta (družbe), je v resnici velik. Kljub medijski blokadi, sem zelo aktiven na Twitterju in Facebooku (dokler me ne blokirajo), na Publishwallu pa pišem tudi svoj blog (samo premalo »delitev« se zgodi). Še največ mojega družbenega osveščanja pa se dogaja v gledaliških dvoranah. V ljubljanskem Kinu Komuna je bila na predvečer Dneva žena že 130 predstava »Razočarana gospodinja pri seksologu« (z Uršulo Soban). Sledila je praznična predava v Žireh (pred rekordnih 270 gledalci – bolje rečeno gledalkami!). (Creknica mi je že napovedano praznično predstavo odpovedala!) Včeraj je tudi Pragersko pokalo po šivih. Danes (za 40. mučenikov) pa (vnovič) Logatec – tokat z dublerko (rezervno soigralko) Moniko Jekler, ex »Monico Bikinsky«) – ob (19h). Ker sta soigralki karakterno različni, se tudi predstava razlikuje, zato VEBLJENI, vstopnic je še dovolj (glede na to, da je dvorana velika)! Današnja, 133, predstava bo bistveno drugačna kot prvih 50 predstav. Splača se jo ponovno videti. Seksizma – bolj rečeno ultraseksizma – ne bo zmanjkalo! PS: "Razočarna gospodinja pri seksologu" bo drugi teden v petke v Idrijo, v soboto pa v Borovnici!

Mon, 4. Mar 2019 at 08:43

254 ogledov

Spol.si in Mojca Dobnikar
Leta 2011 sem imel zadnji (gala) intervju za Delov Ono. Takrat Sabina Obolnar še ni bila kontaminirana s feminizmom in me je imela še “rada”. Potem je v pismih bralcev “udarila” feministična aktivistka Mojca Dobnikar, ki sedaj vodi “Spol.si”, ki je protagonist akcije “Bodeča neža” (Rdeče zore), kjer se izbira “naj-SEKSITA” ... Mojca Dobnikar je (oba Evi D. Bahovec, Renati Šribar, Renati Salecl, Darji Zaviršek, Ljubici Marjanović Umek, Svetlani Slapšak, Vlasti Jalušić, Milici Antić Gaber, Barbari Rajgelj ...) ena od latentnih ideologinj slovenskega feminizma, ki je s svojim aktivizmom pomagala kastrirati moški spol. Evo, kako se je takrat – po moje intervjuju – razpizdila na Sabino Obolnar in tudi nekaj dosegal: Spoštovana urednica One Ker Ona sama sebe imenuje »ženski magazin«, predlagam, da nehate objavljati prispevke, ki so žaljivi do žensk, naj gre za prispevke v obliki intervjujev, ki so žaljivi do žensk, naj gre za prispevke v obliki intervjujev, člankov ali kolumen. Seveda smo bralke dovolj bistre, da si same ustvarimo sodbo o kom, ki zase trdi, da je freudovec, pa njegove izjave kažejo, da Freuda ni niti dobro prebral, kaj šele, da ga bi znal in zmogel razlagati. Prav tako si lahko same ustvarimo sodbo o kom, ki v svoji kolumni meče vse ženske v isti koš in pravi, da »ženske« živimo v »sovražnem svetu moških«, pri tem pa mirno preskoči dejstvo, da ne moški ne ženske nismo enovita družbena skupina, o kateri bi se dalo soditi kar počez. Mislim, da bralci in bralke znamo izluščiti zrnje od plevela. Mislim pa tudi, da nisem edina, ki se sprašuje, zakaj da Ona prostor prispevkom, ki ne zdržijo ne teoretske, ne praktične, izkustvene preizkušnje, hkrati pa povprek udrihajo po ženskah, še posebno pa po feministkah – spet povprek, ob tem pa še po konkretnih posameznicah. Zlajnana resnica je, da brez feminističnih bojev ne bi bilo enakopravnosti spolov in prizadevanj za njihovo družbeno enakost. Zakaj je torej treba udrihati po njih? Predlagam, da v prihodnosti k intervjuju in pisanju vabite ženske, kot so: Milica G. Antić, Renata Šribar, Alenka Švab, Vlasta Jalušič, Nataša Velikonja, Barbara Korun, Uršula Cetinski, Metka Mancin, Liljana Burcar, Tatjana Grajf, Svetlana Slapšak, Mojca Pajnik itd. Lepo bi bilo videti, če bi »ženski magazin« objavljal prispevke žensk in o ženskah, ki so strokovnjakinje na svojih področjih, hkrati pa se spoznajo tudi na vprašanje enakosti spolov, pa tudi marsikateri moški bi se našel, ki mu enakost spolov ni tuja tema. Verjamem, da nisem edina med bralkami in bralci, ki vam bi bila hvaležna za takšno preusmeritev uredniške politike. Mojca Dobnikar, Ljubljana Mojca Dobnikar je tako (med ostalimi) utrla pot Svetlani Slapšak in Renati Šribar, ki v zadnji letih najbolj ponesrečeno lomastita po slovenskih (levih) medijih. Milici Antić Gaber je utrl pot že njen mož, bivši minister Slavko Gaber ... Uršulo Cetinski so potem s feministično pomočjo ustoličili v Cankarjevem domu ... Moški pa s(m)o kastrirani – tisti pa, ki (še) niso, so navadni (levi) “jajčkoti”, “pezdet(k)i” ... PS: Protestno pismo Mojce Dobnikar se je nanašalo na tale moj intervju: https://www.delo.si/druzba/libido-vselej-zahteva-davek.html

Fri, 22. Feb 2019 at 11:04

344 ogledov

Afera »sendvič« – 2. del
V luči afere »sendvič«, se je dobro spomniti podobne afere izpred parih let, ko je državni sekretar (na Ministrstvu za javno upravo) – v bistvu ime niti ni (več) pomembno – kleptomansko kradel. Šlo je za človeka, ki je bil državni sekretar tudi že na gospodarskem ministrstvu, sam pa se je videl tudi celo na ministrskem stolčku gospodarskega ministrstva Cerarjeve vlade. Kleptomanija (kot simptom) je jeba! Skozi psihoanalitično perspektivo se mi zdi omembe vredno izpostaviti nekaj, kar 99% ljudi ne bo (pravilno) razumelo. To, da je Krajčič vendarle »ukradel« sendvič zato, ker nečesa, za kar je mislil, da mu v realnem (vsakdanjem) življenju pripada, ni dobil. Ker je sendvič načeloma simbol vagine (sendviči so se pri nas uveljavili skupaj z legendarno žemlj(ic)o) je čisto mogoče, da je čakanje na dokončno lastništvo sendviča (v trgovini), v nezavednem dotičnega poslanca Krajčiča asociativno sprožilo nekakšen libidinalni simbolni plaz … In: sendvič si je neučakano prisvojil (ne da ga bi plačal) in to zato, ker je kakšni ženski neuslišano (in neučakano) dvoril, do njene »žemlj(ic)e« pa ni prišel. Trgovinsko čakanje na sendvič je v njegovem nezavednem predstavljalo sprožilec na libidinalni »sendvič« (kot simbol vagine) – ker jabolko (kot simbol prsi) je bilo premalo in ga ni (libidinalno) potešilo. V celem kontekstu takšne ali drugačne kraje naj dodam še par malenkosti. Zame se ve, da je moj miselni koncept, skozi katerega seciram to in ono, (Freudova) psihoanaliza. Psihoanalitično, torej interpretativno je zanimiva klasična klepotomanija. (Krajčič je daleč od kleptomanije – zaneslo pa ga je vendarle simptomatično.) Zato, da par stvari osvetlim naj izpostavim, da vsak, ki krade, ni kleptoman. Tatovi »velikega kova« – rekli bi jim lahko kar Lopovi (pisano z veliko začetnico), med katere gravitirajo tudi (nekateri) tajkuni, so moralni izprijenci, pokvarjenci – laično bi jim lahko rekli tudi psihopati – hlepijo po ugodju, posledično tudi k velikim krajam (tudi k utaji davkov), brez vsakršnih moralnih zadržkov. Vest jih ne peče, ker je nimajo. Deficit v njihovem moralnem razsojanju se napaja iz spodletelih »ojdipalnih časov«, kot se reče v psihoanalizi. V tistem času – v t. i. falični fazi (od 3. do 6. leta) – niso bili deležni močnega, simbolno nekastriranega, ojdipskega očeta, ki bi jih naučil kozjih molitvic, torej da bi jih skozi močan Nadjaz pekla vest. Po navadi iz svojega ponesrečenega otroštva, temelječega na pogojno ljubečih starših – problematična je predvsem mati – mnogi razvijejo še patološki narcizem z vsemi svojimi negativnimi derivati. Po drugi strani je treba v teoretski primež vpeti še »mini« oz. »kurje tatove«, ki so lahko nagnjeni h kraji tudi zato, ker so kot otroci živeli bodisi v velikem pomanjkanju materialnih dobrin ali pa se jim pozna primanjkljaj v prejemanju starševske – predvsem materine – ljubezni. Takšnim tipom tatov lahko rečemo kleptomani. To so ljudje, ki jih h kraji sili – ohlapno rečeno – »nekaj nezavednega«, kradejo pa t. r. z užitkom. Vest jih ne peče, ker je nimajo ... No, da ne bo pomote – in to ponavljam še enkrat: Krajčič ne gravitira niti v register »kurjih tatov«. Krajčiča je izdala neučakanost in verjetno »nekaj nezavednega«, kar ga je sililo v »krajo« sendviča (kot simbola vagine). Kleptomani niso ravno bolni, pač pa so »z nečim iz otroštva« zaznamovani. Na nek način so t. r. psihično oz. osebnostno (z)moteni. S prefinjeno psihoterapijo bi se jih (morda) dalo – vsaj teoretično gledano – kleptomane celo pozdraviti oz. predrugačiti. Ob tem naj dodajmo, da je »nesrečno«, torej specifično otroštvo težko pozdraviti oz. predrugačiti, ker ravno to specifično otroštvo osebnostno oz. psihično zaznamuje človeka; in to zaznamovanje se lahko zgodi tudi v nekatere druge smeri – npr. v smer patološke ambicioznosti. Zato na tem mestu (in v tem trenutku) ne bi bilo odveč pikro pripomniti: človek, ki si v teh časih sam želi biti minister (npr. za kulturo), mora biti … – kako naj se izrazimo – zelo (osebnostno, psihično) »specifičen« oz. zaznamovan z »nečim nezavednim« (iz svojega otroštva) ... Na svojevrsten način so s svojim otroštvom zaznamovani tudi »kurji tatovi«, ki v t. i. analni fazi niso kultivirali svoji toaletnih – vulgarno rečeno: sralnih – navad. Freudov »mali sralec« mora svoj drekec darovati v kahlico tako, da v zameno za svoj drekec prejme materino ljubezen. Rojeni skopuhi pa so imeli ta (analni) toaletni trening ponesrečen. Nekateri »kurji tatovi« lahko kradejo tudi zato, ker mislijo, da bodo s svojo krajo nekaj prišparali – in potem gredo v Spar (ali pa Mercator) in kradejo zato, da nekaj imaginarnega prihranijo. V ozadju nekih »mini/kurjih kraj«” je »prvo darilo«, torej drekec, ki ga niso uspeli pravilno »darovati« mamici oz. ga mamica ni dostojno – beri: z navdušenjem in zahvalnostjo – sprejela, v zameno pa »malega sralca« ljubila … Ko smo že ravno pri mamici: tisti otroci, ki staršem, še posebej pa mamici, nekaj (u)kradejo, npr. nepomembne drobiž iz denarnice, v resnici neizmerno hlepijo po materini ljubezni, ki jim jo mati ne zna dajati ozirom jo otroci ne zaznajo. In ravno iz takšne otrokove stiske – torej psihične brazgotine –  se lahko v odraslosti razvije kleptomanija. Pravi kleptoman je bil kot otrok pogosto v stiski in v (nezavedni) stiski je tudi v odraslosti – in zato, da si olajša dušo, krade in t. r. mora krasti. Kleptomani v nekem kontekstu seveda trpijo, kar pa ne pomeni, da v kraji ne uživajo. Če jih »roka pravice« ujame, jim v resnici – po vsej nezavedni logiki – ni žal, da so kradli, pač pa jim je žal, da so jih ujeli. Kakšna (za)obljuba, da v bodoče ne bodo več kradli, seveda ne zaleže. Kadar si kraljestvo nezavednega zamisli, da bo nekaj po njegovem, se človek temu ne more upreti. “Ono si vselej utre pot,” je rekel Freud. V luči Krajčičeva »kraje« sendviča, naj rečem še tole: kaj kleptoman (u)krade, ni tako nepomembno, ker navadno ni povsem naključno. Simbolna struktura oz. simbolno sporočilo ukradenih artiklov je na nek način lahko tudi pomembno – še posebej, če v psihoterapevtskem procesu iščemo esencialno (nezavedno, potlačeno, infantilno) jedro neke kleptomanije. Ni namreč vseeno, ali kleptoman ukrade pašteto, jušne kocke, kekse, čokolado oz. neko hrano ali pa zobno ščetko, zobotrebce, milo, parfum ali kolonsko vodo … Vsak ukraden artikel, če ni ravno resnično naključno izbran, ima svoje simbolno sporočilo. Zato ni vseeno, ali bi Krajčič ukradel, žemljice, hot-dog, češplje, bresk(vic)e, banane, kremšnito … No, to je ta »višja matematika« oz. »kvantna« psihoanaliza, ki jo 99% ljudi ne razume. In prav je, da je ne razume. 

Tue, 19. Feb 2019 at 11:39

453 ogledov

Afera »sendvič« – 1. del
Ker se pri interpretaciji nekaterih družbenih in političnih »dogodkov« povsem izgublja, pač ne morem biti tiho. FDV in FF sta kot izobraževalni inštituciji tako slabi, da svojih diplomantov ne naučita kritično misliti, pač pa zgolj trobiti v nastavljeni rog. In ker sem jaz »iz drugega vica«, opažam bistveno drugačne probleme v situacijah, ki bi jih bilo treba teoretsko motriti in interpretirati. In potem se zgodi afera »sendvič« … in … se vsi izgubijo. Nihče ne zna izluščiti skritega bistva. Zato naj  za afero »sendvič« za začetek rečem, da se »kraja« (pač) razlikuje od kraje. In če bo sedaj kdo rekel: »Kraja je (pač) kraja,« bi se dalo reči, da človek, ki je funkcionalno odrasel in ima razvito t. i. poskonvencionalno stopnjo moralnega razsojanje, zna ločiti bistvo od ne-bistva, od nepomembnosti – tudi (nedolžno) »krajo« od (prave, klasične) kraje, tatvine. Torej, če nek poslanec s 5000 Eur plače – s t. r. brezhibnim socialnim statusom (in tudi z akademskim nazivom »dr.«) – »ukrade« sendvič, ki stane 2 Eur, to dejanje še ne more pridobiti statusa kraje (razen, če bi šlo za patološko kleptomanijo, kot se je to pred leti že zgodilo pri državnem sekretarju Janku Burgarju, o čemer sem takrat tudi pisal: http://nova24tv.si/slovenija/lopovi-kurji-tatovi-skopuhi-kleptomani/). Nedolžna »kraja« se pač razlikuje od klasične »kraje« (četudi »manjše«) tudi po kontekstu v katerem se je »kraja«/kraja zgodila. Kontekst, v katerem je Krajčič sendvič »ukradel«, je bil zelo specifičen. Kljub temu, da vsega ne vemo, bi se dalo reči, da je bila kraja nekako »odigrana«. Poslanec LMŠ dr. Darij Krajčič je namreč v Državnem zboru par minut po sporni »kraji« vsaj delno pojasnil kontekst, v katerem je »ukradel« sendvič. Vprašanje sicer je, ali je bil iskren, ko je pojasnjeval, zakaj je to storil. Vse stiske – tudi časovne – niti ni pojasnjeval, kaj šele, da bi pojasnjeval svoje osebne težave, ki so ga morda posredno (nezavedno) pripeljale do tega spodletele geste. Če bi poslanec podal širši kontekst, v katerem se je odločil, da v objemu neučakanosti »kupljen« sendvič preprosto ne plača, bi (vsaj) jaz zagotovo posumil v nezavedno ozadje tega spodletelega zdrsa. Naj vam – spoštovani (moji) bralci – (psihoanalitično) namignem nekaj več, in to naj bo »dodana vrednost« celega interpretativnega konteksta. Morda je hipersamozavestni Krajčič naletel na »žemljico«, ki se je ni dalo kar tako »dobiti« oz. »kupiti« (kot je morda njegova navada), si je »sendvič« (kot simbol ženske mednožne »žemljice«) preprosto »prisvojil« (jabolka kot simbol jošk, »so pač premalo«, kot se je simpatično izrazil sam Krajčič); govorim torej o libidinalnem kontekstu, kjer se vsake »žemlj(ic)e« (torej ženske) pač ne da dobiti (na libidinalno/seksualno uporabo), četudi si (razvajeni in neučakani) poslanec … (»Jabolka« na otip, ali zgolj pogled, so pač premalo – zgolj z »jabolkami« se pač ne da potešiti »libidinalne lakote«) To je seveda »divja« psihoanalitična špekulacija, ki pa je vendarle legitimna – ker: simbolne (libidinalne) zakonitosti »realne realnosti« so pač takšne kot so, in moja (moralna) dolžnost je, da vas nanje tudi opozorim (zato, ker vas vselej tudi psihoanalitično izobražujem) … No, meni osebno se je dotični poslanec zdel v svoji sicer skopi, pa vendarle dovolj izčrpni, izpovedi dokaj avtentičen in iskren. Zdi se mi, da je bil vendarle preprosto besen, ko se niti »mali človek« (v tem primeru indolentna/indiferentna prodajalka), ne prizadeva, da bi v tej državi stvari dogajale vsakdanje malenkosti urejeno, po nekem klasičnem, kulturnem in pričakovanem »protokolu«). Zato se mi vendarle zdi dokaj absurdno, da bi moral zaradi tega Krajčič – kot poslanec – odstopiti. Še bolj neumno – rekel bi celo »blesavo« –  se mi zdi, da ga je »na vrat na nos« razrešila njegova stranka (LMŠ). To, da je bilo njegovo dejanje vendarle malce nepremišljeno in po svoje tudi (psiho)analizabilno, bi lahko soglašali vsi. V celi zgodbi – jaz bi rekel farsi – se mi zdi polemično bolj to, da se je njegova stranka (LMŠ) odločila, da ga hipoma – brez razmišljanja – razreši s funkcije poslanca. No, odstopil je sam in – jasno – obžaloval svoje ravnanje (kako naj se pred javnostjo »odreže«, mu je bilo seveda sugerirano, »zaukazano«, »svetovano«). Zame osebno je bolj grozljiva (in simptomatična) ta kronična preplašenost stranke oz. politikov na oblasti, kot pa tak tip povsem nedolžne oz. hlinjene »kraje«. Občutek imam, da se politiki – bolj koalicijski kot opozicijski – bojijo lastne sence. Krajčiča so »odstopili«, torej (preventivno) razrešili, bolj zato, ker so se (patološko) bali reakcij opozicijskih strank, ki bi res – po »dobro opozicijski navadi« – po Krajčiču, Šarcu, (njuni LMŠ) in celi Vladi/koaliciji usekali z vsemi topovi. No, opozicijski poslanec Franc Breznik (SDS) se je sprva smejal (potem, ko je Krajčič vendarle šel »ukradeni« oz. »kupljeni« sendvič tudi plačati). Meni pa je vse skupaj vendarle absurdno – in sama razrešitev in vsa ta patetična »posranost« (beri: bojazljivost) LMŠ. Ker: in Šarec in LMŠ in vsi ti levi svetovalci so dejansko dobesedno »posrani«, torej (od strahu pred opozicijskimi grajami) ohromljeni in t. r. v knockdownu. Da je v vsej tej zgodbi – torej farsi – vendarle nekaj čudnega, neobičajnega, potrjuje dejstvo, da se je novica o aferi »sendvič« v svetovnih medijih razširila kot nekakšen virus. Npr.: britanski BBC jo je uvrstil na drugo mesto svetovnih novic. O tej bizarni novici, ki bi sodila v rubriko: »Saj ni res, pa je!«, so se ob BBC razpisali še mnogi drugi svetovni mediji (Sud Ouest, CNN, Daily Sabah, Inquirer …). Jedro bizarnosti seveda ne predstavlja sama kraja – meni osebno se bolj zdi, da se običajni ljudje ne morejo načuditi, da je bil nek poslanec odstavljen zato, ker je »ukradel« sendvič, in to v kontekstu, ki ga je težko nedvoumno povezati z običajno krajo/tatvino. Sam Krajčič je celo naivno rekel, da je v resnici uprizoril nekakšen družbeni eksperiment – in ga je res! Meni osebno se v tem eksperimentu zdi bolj zanimivo proučevanje bizarne reakcije njegove LMŠ oz. Vlade (in Marjana Šarca), vseh poslancev in ostalih političnih strank. (No, tudi opozicijski napadi na Krajčiča so mestoma prav tako bizarni – prednjačil je sicer Gorenjak, ki ni več poslanec) Vsa ta zbeganost in neznajdenje LMŠ, torej Šarca je zame osebno bistveno bolj (teoretsko) zanimivo in analizabilno. Jaz bi zagovarjal bistveno milejšo kazen, morda zgolj »opomin«, ali celo ignoriranje te Krajčičeve »gluposti«; neka javna izjava LMŠ bi bila sicer potreben (ali pa še to ne). Spor bi bilo v resnici treba zgladiti tako, da bi se »radovedni javnosti« in kronično popadljivi opoziciji dopovedalo, da je Krajčič svoj »greh« nekako »saniral« (tako, da se je oddolžil z donacijo klošarju in naknadnim plačilom in da v resnici sploh ni šlo za pravo krajo). Ker: Krajčič si s to svojo (po svoje nepremišljeno) »krajo« še statusa »kurjega tatu« ni pridobil. Ob vseh (sistemskih) megalomanskih krajah, ki so v preteklosti zaznamovale Slovenijo, je res smešno, celo groteskno, da se »obglavi« nekega naivnega poslanca zaradi »kraje« sendviča vrednega 2 Eura … V resnici je tovrstna »giljotina« simptomatična, saj v resnici kaže predvsem na nemočnost samega sistema in politike, da na prste stopi pravim lopovom. PS: 
Teme
psihoanaliza oče Ojdipov kompleks kastracija

Zadnji komentarji

mark

2019-03-21 09:16:47


bravo!

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Ojdipov kompleks (in oče)