27434 Page uri

Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Petek, 12. januar 2018 ob 22:37

Odpri galerijo

Ker je bilo dole teoriziranje (= izpostavljanje teoriji) teorije zarote speljano skozi psihoanalizo, naj v tem zadnjem delu samorefleksivno oplazim tudi sebe oz. psihoanalizo. Na prvo žogo bi nepoznavalcu psihoanalize prišlo na misel, da je tudi psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe) ena sama »nanašalna blodnja«. Vendar je v primeru psihoanalize stvar bolj kompleksna in zapletena, po svoje pa tudi »čista«. No, tudi v primeru astrologije bi se na prvo žogo dalo reči, da gre pri astrologih za nanašalne blodnje, vendar tudi v primeru astrologije ni tako. Fanatične »nanašalne blodnje« so navadno del »rahlo« motene osebnosti (čeprav to ni nujno). No, res je, da vse »zarotnike« ne moremo in ne smemo posplošeno metati v isti koš. »Zarotniki« dokaze za svoje »pravljice« (beri: teorije zarote) snujejo na (konceptualno) drug način, čeprav je paradigma dokaj podobna kot pri znanstvenikih ali filozofih, sociologih, psihologih/psihoanalitikih … »Zarotniki« mimo vseh znanih oz. trdnih in znanstveno uveljavljenih konceptov napletajo/nadgrajujejo svoje teorije (zarote) – nekateri pristaši teorije zarote svoje nanašalne blodnje zgolj (s)kopirajo od drugih oz. drugim nasedajo. (Pristaši in razni samostojni tvorci številnih teorij zarote –  navadno si rečejo kar »samostojni raziskovalci« –  se medsebojno izjemno ujemajo, ker imajo eno temeljno skupno točko: vsi bi se radi uprli uradni znanosti, Vladi, Američanom, morda celo prostozidarjem, Iluminatom  …) Tako psihoanaliza, kot astrologija imata v ozadju nek konsistenten, legitimen in (relativno) trden koncept oz. fundament, na katerem gradite svoje teorije, interpretacije. Tako Freudova, kot Lacanova (in Jungova) psihoanalize imajo v sebi trdno in zelo konsistentno jedro/fundament, na katerem se resnično da zgraditi marsikaj znanstvenega, teoretičnega, četudi zgolj na nivoju prepričanja/verjetja. Pri teorijah zarote, kakšno npr. že več kot 30 let snuje David Icke (ali pa »naš« Matjaž Obranovič), pa je osnovni nastavek/koncept dokaj trhel, t. r. za lase privlečen – čeprav logično zveneč. Pri patoloških nanašalnih blodnjah (shizotipskega tipa) gre za to, da se na neki osnovni in vseobsegajoči in po svoje ohlapni ideji oz. zgodbi (misli/trditvi) dograjuje, napleta/nanaša /»naštrikava« določena »mašila« (ki imajo status »mane«), ki osnovno zgodbo in poanto naredijo bolj elaborirano, navadno vselej s primesmi senzacionalizma, vselej pa tudi nejasnosti. Da gre pri določenih shizotipsko motenih »nanašalcih blodenj« pogosto kar za patologijo, smo lahko prepričani takrat, ko postanejo evidentno histronično-narcistični in hlepijo še po javni uveljavitvi, ki asociirajo na versko blaznost in gurujevstvo. Kot poglavarji svojih »sekt« so se pripravljeni »spopasti« z državnimi inštitucijami (Vlado, uradno znanostjo, Američani, prostozidarji, Iluminati ...), ki jih takoj vidijo (beri: jih simbolno nezavedno prepoznavajo) kot svoje nasprotnike proti katerim se je vredno (z užitkom) boriti. V svojem začetniškem obdobju se najbolj vneti ekstremi najprej razglasijo za nekakšne »božje sinove« (npr. David Icke) ali pa se zgolj razglasijo, da imajo »zgolj« stike z nezemljani  (npr. Matjaž Obranovič). Sčasoma se nekateri umirijo – npr. David Icke – in svoje nanašalne blodnje malce prizemljijo in prilagodijo »potrebam« oz. dojemljivosti javnosti – konflikt z uradno znanostjo in/ali/oz. z Vlado seveda ostane, ker je osnovnega/esencialnega pomena – zaradi (sadističnega) užitka – za domala vsakega tvorca ali pristaša teorij(e) zarote.  »Deep state« (»globoka država«) je zanje izjemno priklade (in ohlapen) koncept, v katerega se da t. r. vse strpati. Zato, da »zarotniki« javnost prisluhne, da dobijo aplavz, ne rabijo sebe (več) senzacionalistično razglasiti za »božjega sina«, pač pa zgolj »zajadrajo« v sfere sprejemljivega (logično zvenečega), a še vedno dovolj provokativnega, da dobijo medijsko pozornost (brez katere ne morejo) in da dražijo oz. tiho napadajo Vlado, oblast, uradno znanost – skratka neko avtoriteto, ki zanje na nezavedno simbolni ravni pomeni simbol staršev, katerim so se nekoč (v svoji psihični realnosti) upirali, ko so jih le-ti, v nekaterih ključnih interpretacijah, zavajali, nalagali. Natančno zaradi tega psihičnega oz. (infantilnega) miselnega jedra, se pri mnogih ljudeh pojavlja sumnjičavost do uradnih (znanstvenih, strokovnih) intepretacij in posledično snovanje teorij zarote (oz. nasedanje raznim teorijam zarote).

V blagih oblikah nanašalnih blodenj lahko pristane vsakdo – še posebej tisti, ki so naivni in sugestibilni (vodljivi). Njih se da z lažnimi/potvarjenimi podatki (informacijami in kvazi-dejstvi)  hitro pridobiti na svojo stran, jih zmanipulirati, jih »nategniti«, torej (na nek način) nalagati. S tovrstnimi prefinjenim in hkrati prepričljivimi ter dokaj (na videz) konsistentnimi zavajanji se da (raz)um marsikaterega normalnega človeka ukaniti. Nanašalne blodnje so pač splošni/univerzalni fenomen samodejnega strukturiranja in organiziranja človeških misli/míslenja – in ravno ta fenomen v svoje filmu o verjetju/religiji (»Strah in vera«) odlično prikaže Derren Brown, sicer znan britanski hipnotizer in proučevalec raznih zakonitosti/specifik človeškega uma.

Pri Freudu, Lacanu in Jungu ni bilo zaslediti nič takega, kar bi bilo mogoče povezati za »nanašalnimi blodnjami«. Njihove teorije so skonstruirane z mukotrpnim delom, torej z razmišljanjem in raziskovanjem, prežetim tudi z veliko spoznavne skepse, s pretehtavanjem, z veliko avtorefleksije in čuječnosti. »Zarotniki« nimajo nikakršne spoznavne skepse – oni v nič ne dvomijo; ker: če bi spoznavno skepso imeli, če bi vsaj malo podvomili, bi zvodenel senzacionalizem, po katerem tako hlepijo in prikrajšani bi bili za vso medijsko in javno pozornost, po kateri tako hlepijo. Še posebno pri pravih znanstvenikih in pristnih razsikovelcih je zaslediti izjemno močno in pestro (kvalitativno in kvantitativno) miselno dejavnost, kar je, vsaj na videz, značilno tudi pri zarotniških nanašalcih blodnjavih konstruktov, tudi tistih, ki bi jih psihiatri diagnosticirali kot shizotipsko (z)motene. (Shizotipska motnja pri ljudeh lahko nastopi tudi kot nekakšen obrambni mehanizem – namreč: nekateri ljudje ne znajo živeti brez zatekanja v versko blaznosti, ki ji poveljuje ta ali oni bog.) Pri klasičnih »zarotnikih« se dogajajo številne »mašilne« racionalizacije, ki so posledice patološke (narcistične) želje po samouveljavitvi in senzacionalizmu. Srž prave epistemološke pulzije, ki odlikuje številne pristne/prave znanstvenike, teoretike in filozofe pa je imperativ spozna(va)nja in resnice – pri »zarotnikih« pa je jedo (in nezavedni motiv) njihovih grotesknih nanašalnih bloden (apriorno in nezavedno) kontriranje uradni znanosti (ali Vladi, neki avoriteti). »Zarotnike« v nanašalne blodnje nezavedno sili sumničavost do uradne znanosti; prave/pristne znanstvenike (filozofe, teoretike) pa imperativ spoznanja in vednosti. »Zarotnike« se t. r. ne da prepričati, da se motijo, pravi/pristni znanstveniki pa so dojemljivi za korekcije in za nove/drugačne znanstvene interpretacije. Znastveniki tudi znajo priznati, da so se v svojih dognanjih kdaj zmotili in znajo tudi opustiti svoje teorije/intepretacij,  »zarotniki« pa ne.

V tem kontekstu se nam ponuja interpretacija, ki sem jo nekje že podal – in ker je bistvena (in epistemološko pomembna/prelomna) jo ponavljam: otrok, ki se v svojih infantilnih teorijah/interpretacijah preveč »zapleza« (zavozla) v lastnih konstrukcijah in se v svojem prizadevanju, da bi prišel stvarem (predvsem seksualnim enigmam) do dna hkrati/sočasno upira še »lažem« oz. zavajanjem, ki mu jih vsiljujejo odrasli, predvsem starši, bo v odraslosti nagnjen k verjetju v teorije zarote in se bo (v povprečju) tudi bolj zanašal na lastno pamet/znanje/dognanje; sumnjičav bo tudi do uradne znanosti, uradnih razlag. V to interpretativno smer gre tudi Freud. Mali radovednež marsikaj sam pri sebi že ve in se iz (uporniškega) principa ne pusti kar tako (slepo) zapeljati na (interpretacijska) stran pota, ki mu jih (lažnjivo) servirajo odrasli/starši. Mali upornik, ki se ne pusti zavesti/nalagati in se proti zavajanju bori z lastno miselno dejavnostjo (z lastnimi interpretacijami/teorijami), lahko natančno zaradi tega infantilnega interpretativnega uporništva v odraslosti simptomatsko (večinoma) »zapleza« in na ta način, torej posledično, podleže raznim teorijam zarote. Tudi Freud je svaril pred tovrstno patologijo. Drugače povedano: tistim otrokom, ki so starši vztrajno podajali ali celo vsiljevali lažne interpretacije/teorije (bodisi tiste, ki so povezane s seksualnostjo, ali pa zgolj teorije Dedka Mraza/Božička/Miklavža/Špicparkeljca), se bodo v odraslosti veliko lažje in prej predajali verjetju v razne teorije zarote. Torej: natančno zaradi (potlačenega) infantilnega upora proti napačnim interpretacijam, ki so jih dobili od staršev (ali odraslih), so nekateri razmišljujoči ljudje tako dojemljivi za razne teorije zarote in tudi divje/nedeljske intepretacije. Teorije zarote so – v luči povedanega – v resnic izraz upora proti napačnim interpretacijam/teorijam, ki so jim jih nekoč p(r)odajali starši/odrasli. Uradne inštitucije (šole, izobraževalni sistem) in uradna znanost so za »zarotnike« v resnici simbol staršev (odraslih avtoritet), ki so otroke – bodoče »zarotnike« – nekoč zavajali z lažnimi interpretacijami/teorijami. Problem vseh teh teorij zarote v resnici ni v tem, da so zmotne oz. napačne, pač pa v tem, da nanašalci teh grotesknih blodenj dejansko (še) niso odpustili staršem, da so jih v otroštvu zavajali z lažnimi interpretacijami oz. teorijami. Uradno znanost in uradne teorije/interpretacije simbolno »uporabljajo« za kanaliziranje tiste potlačene jeze, ki bi jo v resnici morali prejeti starši, ki so svoje otroke pogosto »naplahtavali« in zavajali z lažmi. Otroci staršev, ki v otroštvu niso bili (pretirano) zavajani, bodo v odraslosti prisegali na uradno znanost. Potrudili se bodo in se naučili oz. osvojili vsa uradna znanja, ki jih bodo sami – če bodo to želeli – nadgradili na znanstven način in ne bodo nasedali raznim teorijam zarote, niti si jih sami ne bodo (simptomatsko) skreirali. Upoštevali bodo tudi filozofske oz. metodološke zakonitosti spoznavne skepse, česar apriorni »zarotniki« niso sposobni.

Človeški (raz)um ima v svojem konceptu vgrajeno »naravno« epistemološko pulzijo (beri: željo po spoznavanju), ki se na prefinjen/svojevrsten način napaja iz otroštva. Freud je bil mnenja, da se ta spoznavni »poriv« (želja/imperativ) napaja iz določenih infantilnih míslenj – najbolj tistih, ki so vezane na otrokovo razumevanje seksualnosti (najbolj v povezavi z vprašanjem »Od kje in na kakšen način na svet prihajajo otroci?!« in: »Od kje in zakaj razlike (med spoloma) v genitalijah?!«). Ključna Freudova spisa iz leta 1907 in 1908 sta »O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«. Freud je skušal utemeljiti dejstvo – in tudi individualna odstopanja –, da imajo raziskovalci in znanstveniki  neko »naravno« notranjo željo oz. imperativ raziskovanja in dokazovanja raznih dejstev/resnic/spoznanj. Vendar: znanstveniki oz. pravi raziskovalci svojo resnico (spoznanje) gradijo na legitimnih osnovnih fundamentih oz. konceptih, znotraj okvirjev uradne znanosti. Pristaši teorije zarote pa, vselej senzacionalistično, napletajo svoje groteskne nanašalne blodnje t. r. na ničemer – oz. na ohlapnih, pa vendarle prikladnih izhodiščih/dejstvih, na katerih všečno (čeprav groteskno) in senzacionalistično gradijo svoje nebuloze. Njihov manifestni namen ni sama (katerakoli) teorija zarote, pač pa je v latentnem ozadju motiv oz. nezavedna želja povezana z uporom proti uradni avtoriteti (znanosti ali Vladi), ki ima simbolno zastopstvo staršev  oz. v otroštvu doživetih odraslih, ki so jih zavajali z nekaterimi napačnimi (močno libidinalno investiranimi) interpretacijami/teorijam. Pri »zarotnikih« so (naknadni) ključni kvazi-argumenti – nalepljeni/napleteni na nekatera osnovna (legitimna) izhodišča/dejstva – za lase privlečeni, saj služijo funkciji upora proti avtoriteti, torej uradni znanosti ali Vladi (kot simbolu staršev/odraslih). Njihova naknadna (kvazi) »dejstva«, kvazi-raziskave znajo spretno vplesti v nekatere osnovna, sicer resnična dejstva, torej na realne podatke/informacije. Njihova »pravljica« (teorija zarote) sicer ima navidezen rep in glavo, vendar je luknjičava kot švicarski sir … Določena naključja po divje, brez dokazov in na silo, sestavijo v intelegibilno zgodbo z (navideznim) repim in glavo. V resni kritiki takšni, včasih kar shizotipsko moteni »pravljičarji«, nimajo šans, da se izvlečejo, ne da bi se jih prepoznalo kot »malce« psihično zmotene oz. (vsaj) nekonsistentne. Prepoznati pa jih ne more kar vsak, pač pa predvsem psihološko oz. diagnostično izurjeno (strokovno) oko. Vendar, sami sebe nikoli ne dojamejo kot (strokovno) »premagane«, vedno se imajo za zmagovalce – na podoben način, kot so se imeli za zmagovalce v otroštvu, ko so VEDELI, kako jih starši skušajo neuspešno nalagati. Problem raznoraznih otroških teorij/interpretacij torej ni v tem, da si otroci sami skušajo razložiti določen misterije/enigme (predvsem tiste povezane s seksualnostjo, pa tudi z Dedkom Mrazom/Božičkom …). Problem nastane v trenutku, ko skušajo starši svoje pametne in samostojno razmišljujoče otroke zavajati z lažmi; in natančno to je tisto, kar nekatere bistre otroke odločilno prizadene (beri: fatalno zaznamuje), in to na način, da v odraslosti posledično postanejo privrženci raznih/številnih teorij zarote, hkrati pa rojeni za samostojno raziskovanje. »Zarotniki« tako vneto nekaj trdijo – tisto, kar iz registra teorij zarote pač trdijo – da sami sebi tudi (z)racionalizirano verjamejo. Ne da se jih premakniti za milimeter. Želja po premaganju uradne znanosti je pač prevelika (in zabeljena z užitkom), ker je simptomatska, napajana iz otroštva.

Normalni znanstveniki ali običajni teoretiki (npr. filozofi, teoretski psihoanalitiki) sami sebe nikoli »ven ne vlečejo« iz primeža spoznavne skepse na tak način, kot to počnejo »zarotniki«. Normalnim ljudem gre za spoznanje/resnico, »zarotnikom« pa za zmago nad uradno znanostjo (kar začinijo še s senzacionalizmom in javnim bahanjem). V strategiji soočanja z drugače mislečimi, se »zarotniki« oklepajo absurdnih »dokazov«, skozi katere bi radi fanatično dokazali, da imajo ravno oni prav in ne uradna znanost.  Dikcije kot so: »Vlada (nam) to prikriva,« ali pa: »Uradna znanost (nas) zavaja,« ali pa: »Dokaze so (nam) skrili,« v resnici dokazuje zgolj to, da so bili »zarotniki« nekoč, kot otroci, močno naplahtani/nalagani s strani neke zaupanja vredne (takratne) odrasle avtoritete, največkrat so to starši, bodisi oče ali mama (ali kar oba), ali pa so bili nalagani s strani spoštovanja vrednih odraslih oseb …

Vsi ti »zarotniki« so na nek način »divji« oz. »nedeljski« »hobi-raziskovalci«, ki nimajo osnovnih oz. poglobljenih znanj (znanstvenih temeljev), niso niti šolani, niti nimajo izdelane metodologije spoznavanja nekega znanstvenega spoznanja ali snovanja neke legitimne (znanstvene) teorije. Če se jim očita, da niso izobraženi, se očitkov navadno obranijo s trditvijo, da uradna znanost (ali Vlada) skozi inštitucionalizirane procese izobraževanja/šolanja namensko/načrtno zavaja (»nam laže(jo)«) – ker je zanje, v njihovi nezavedni psihični realnosti, uradna znanost ali Vlada (avtoriteta) simbol staršev, na katere so bili nekoč tako jezni, ker so jih nalagali. Navadno »zarotniki« navedejo celo (manifestne) vzroke/motive, zakaj so oponenti uradni znanosti/interpretaciji – in ti (manifestni) motivi/vzroki so največkrat groteskno bizarni.

Na področju psihoterapije zadnjih par desetletij spopadata dva koncepta – psihiatrični in psihoanalitični; »njun prepira« ima povsem drugačno obeležje, kot »prepir«/»dialog« »zarotnikov« z uradno znanostjo. Medtem ko (vsaj nekateri) psihoanalitiki še kako prisegamo na spoznavni skepticizem in smo sposobni dati določene segmente psihoanalitične teorije pod vprašaj – vsaj Freud je bil tak, saj je menil, da bo morda nekoč mogoče kemično vplivati na možgane (živčne transmiterje oz. sinapse/nevrone) – se »zarotniki« nikakor ne morejo sprijazniti, da mogoče njihove teorije (zarote) ne držijo. Ker: če bi se sprijaznili, da se motijo, bi to pomenilo sesutje njihove temeljne (in »napajalne«) nezavedne želje, ki jih sili v teorijo zarote, ta pa je: upor proti uradni interpretaciji/avtoriteti (ki je lahko uradna inštitucionalizirana znanost, ali celo Vlada, v nekaterih primerih »Američani«/NATO/CIA/FBI …). Ne pozabimo: »Pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe!«

»Zarotniki« imajo določene (nezavedne) koristi od svojih oklepanj teorij zarote – ki zanje, za njihovo psihično realnost, nimajo niti dvomljivega/trhlega statusa, pač pa kar status svete/absolutne resnice. Znanstveniki – mednje naj štejemo tudi filozofe in (teoretske) psihoanalitike – pa nimajo nikakršnih (neposrednih) koristi, ko se držijo svoje znanosti, svojih konceptov. »Zarotniki« pa se medijsko uveljavljajo in največkrat tudi dobijo narcistično gratifikacijo. Vendar – največja bonitete, ki jo »zarotniki« planirajo, pa je užitek, na katerega računajo, če sesujejo uradno znanost/Vlado/državo/Američane ...

Osebno sem se »svojemu« športu oz. ljubiteljem športa (športnikom, trenerjem in funkcionarjem) t. r. opravičeval, ker je bil šport (ali pa umetnost in še kaj tretjega) pod (mojo) psihoanalitično lupo videti (latentno, simbolno) seksualen. V bistvu se ne da pomagati, da se skozi psihoanalizo mnogi segmenti človekovega delovanja/življenja, vidijo simbolno seksualno. »Zarotniki« pa se obnašajo do svojih teorij (zarote) simptomatično – ravno v smislu, da »pacient rabi in ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe«. »Zarotniki« bi se bili pripravljeni odreči marsičemu, samo svojemu verjetju (v navezi z užitkom) v raznorazne teorije zarote ne. Navadno znova in znova kujejo nove in nove teorije zarote oz. bolj ali manj legitimne nanašalen blodnje.

Če bi bila psihoanaliza (kot elaboriran koncept razumevanja posameznikove duševnosti in družbe) zgolj in samo Freudova (in Jungova in Lacanova) nanašalna blodnja, se v psihoterapevtiki ne bi mogla ustoličiti kot propedevtični fundament. Domala vsi (ali pa vsaj številni) psihoanalitični koncepti so tako realni in koristni, da jih je mogoče s pridom uporabiti v psihoterapevtske in interpretativne namene (tudi v humanistiki in/oz. družboslovju). Če bi bila psihoanaliza nanašalna blodnje, ne bi bilo mogoče na njenih teoretskih/propedevtičnih temeljih (z)graditi številnih (psihičnih) ozdravitev oz. predrugačenj, ki so se v milijonskih številkah zgodile v zadnjih sto letih povsod po svetu. Če psihoanaliza (kot koncept) ne bi bila en sam genializem, se Freuda v humanistiki in družboslovju ne bi kovalo v zvezde in se ga uvrščalo med top-5 genijev vseh časov.

Vendar, če človek, ki se spozna na človekovo duševnost, želi kritično polemizirati s kakšnim psihoanalitikom/frudovcem (ali lacanovcem ali jungovcem), je to povsem mogoče. Z »zarotnikom« pa je kakršnakoli polemična diskusija nemogoča – ker »zarotnik(i)« samo prepričujejo – bodisi svoje ovčice ali nasprotnike – o tem, kako ima(jo) on(i) prav. Psihoanalitik (ali filozof ali znanstvenik/teoretik) zna priznati, da mu včasih zmanjka odgovorov oz. interpretaciji; »zarotnik« pa ima v rokavu vselej pripravljene nove in nove (groteskne) odgovore, interpretacije.  Zato se »zarotniki« radi zatekajo oz. združujejo v razne »sekte« oz. združenja in se obnašajo kot verski fanatiki; znanstvenikom tega ni treba početi, niti potrebe ne čutijo; tako tudi psihoanalitike ne vleče v kakšna »pripadniška« gibanja, razen morda strokovna združenja.

Evo, to je bilo to … Naj se segmenti tega in vseh prejšnjih tekstov prevedejo v angleščino in se (pre)pošljejo vsem tistim, ki imajo tudi po svetu probleme z raznoraznimi »zarotniki«. Psihoanaliza »zarotnikov« je bila nuja – ker vsa ta galama okrog številnih teorij zarote ni vodila nikamor, razen v kaos.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Jun 2019 at 18:08

0 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 2. del
Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja). Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti. Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom. 

Mon, 24. Jun 2019 at 12:53

570 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 1. del
Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: »Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)« Takrat, leta 2012 smo se zdravorazumski ljudje borili proti novemu Družinskemu zakoniku – in na referendumu tudi uspeli (tako kot 3 leta pozneje ob noveliranju novele ZZZDR). Takrat (leta 2012) sem za Večer (ker je bila svoboda govora še kar nekako zagotovljena) o »svobodno paradirajočih« med drugim tudi zapisal: »… »Paradno« tudi trdijo, da je »homofobija izbira« – ne, ni (svobodna) izbira, pač pa nezavedno občutenje, ki pa se lahko obrne tudi v svoje nasprotje, torej v dobrikanje ideji, »svobodne« spolne usmerjenosti. In tudi spolna usmerjenost, kakršnakoli, ni svobodna, pač pa je vselej diktirana vsaj z nezavednim, če že ne z geni. In nikakor ne more in ne sme biti kar »srednjeveška družba« (dežurno) kriva za prepoznavanje »napačne« oziroma istospolne usmerjenost. Strpnost in nestrpnost sta vselej diktirani z nezavednim. Takšne in drugače družbene ideologije – homofob(ič)ne ali heterofob(ič)ne – so zgolj proizvod določenih nezavednih procesov oziroma samega nezavednega in potlačitev. In ne nazadnje – če bi bili geji in lezbijke res ponosni na svojo spolno usmerjenost, jim ne bi bilo treba »ponosno« paradirati – ne doma, ne po svetu. Vsako »ponosno paradiranje« je znamenje frustracije, in ne ponosa. V resnici jih njihova lastna spolna usmerjenost nezavedno izjemno moti, saj je vir njihovih življenjskih težav, frustracij. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi na določena libidinalne kontekste in njihovimi željami oziroma pričakovanji.« Leta 2015, ko se je Parada ponosa razvlekla iz enega dneva na cel teden, in ko smo spet referendumsko zavrnili noveliran ZZZDR, sem satirično »čivknil« takole: »Včasih je potekala Parada ponosa, torej parada frustracij, samo v soboto. Frustracija jo je sedaj razvlekla na cel teden.« Leta 2017 sem še enkrat izpostavil seksualno psihopatijo vseh teh paradirajočih LeGeBiTrovcev. Naslov mojega teksta se je takrat glasil: »Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije«. Ker je tekst zelo poučen, bo naslednjič predstavljen v 2. delu tega »podlistka«.

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

1222 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

755 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

889 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1184 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.
Teme
psihoanaliza teorija zarote

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del