Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Petek, 12. januar 2018 ob 22:37

Odpri galerijo

Ker je bilo dole teoriziranje (= izpostavljanje teoriji) teorije zarote speljano skozi psihoanalizo, naj v tem zadnjem delu samorefleksivno oplazim tudi sebe oz. psihoanalizo. Na prvo žogo bi nepoznavalcu psihoanalize prišlo na misel, da je tudi psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe) ena sama »nanašalna blodnja«. Vendar je v primeru psihoanalize stvar bolj kompleksna in zapletena, po svoje pa tudi »čista«. No, tudi v primeru astrologije bi se na prvo žogo dalo reči, da gre pri astrologih za nanašalne blodnje, vendar tudi v primeru astrologije ni tako. Fanatične »nanašalne blodnje« so navadno del »rahlo« motene osebnosti (čeprav to ni nujno). No, res je, da vse »zarotnike« ne moremo in ne smemo posplošeno metati v isti koš. »Zarotniki« dokaze za svoje »pravljice« (beri: teorije zarote) snujejo na (konceptualno) drug način, čeprav je paradigma dokaj podobna kot pri znanstvenikih ali filozofih, sociologih, psihologih/psihoanalitikih … »Zarotniki« mimo vseh znanih oz. trdnih in znanstveno uveljavljenih konceptov napletajo/nadgrajujejo svoje teorije (zarote) – nekateri pristaši teorije zarote svoje nanašalne blodnje zgolj (s)kopirajo od drugih oz. drugim nasedajo. (Pristaši in razni samostojni tvorci številnih teorij zarote –  navadno si rečejo kar »samostojni raziskovalci« –  se medsebojno izjemno ujemajo, ker imajo eno temeljno skupno točko: vsi bi se radi uprli uradni znanosti, Vladi, Američanom, morda celo prostozidarjem, Iluminatom  …) Tako psihoanaliza, kot astrologija imata v ozadju nek konsistenten, legitimen in (relativno) trden koncept oz. fundament, na katerem gradite svoje teorije, interpretacije. Tako Freudova, kot Lacanova (in Jungova) psihoanalize imajo v sebi trdno in zelo konsistentno jedro/fundament, na katerem se resnično da zgraditi marsikaj znanstvenega, teoretičnega, četudi zgolj na nivoju prepričanja/verjetja. Pri teorijah zarote, kakšno npr. že več kot 30 let snuje David Icke (ali pa »naš« Matjaž Obranovič), pa je osnovni nastavek/koncept dokaj trhel, t. r. za lase privlečen – čeprav logično zveneč. Pri patoloških nanašalnih blodnjah (shizotipskega tipa) gre za to, da se na neki osnovni in vseobsegajoči in po svoje ohlapni ideji oz. zgodbi (misli/trditvi) dograjuje, napleta/nanaša /»naštrikava« določena »mašila« (ki imajo status »mane«), ki osnovno zgodbo in poanto naredijo bolj elaborirano, navadno vselej s primesmi senzacionalizma, vselej pa tudi nejasnosti. Da gre pri določenih shizotipsko motenih »nanašalcih blodenj« pogosto kar za patologijo, smo lahko prepričani takrat, ko postanejo evidentno histronično-narcistični in hlepijo še po javni uveljavitvi, ki asociirajo na versko blaznost in gurujevstvo. Kot poglavarji svojih »sekt« so se pripravljeni »spopasti« z državnimi inštitucijami (Vlado, uradno znanostjo, Američani, prostozidarji, Iluminati ...), ki jih takoj vidijo (beri: jih simbolno nezavedno prepoznavajo) kot svoje nasprotnike proti katerim se je vredno (z užitkom) boriti. V svojem začetniškem obdobju se najbolj vneti ekstremi najprej razglasijo za nekakšne »božje sinove« (npr. David Icke) ali pa se zgolj razglasijo, da imajo »zgolj« stike z nezemljani  (npr. Matjaž Obranovič). Sčasoma se nekateri umirijo – npr. David Icke – in svoje nanašalne blodnje malce prizemljijo in prilagodijo »potrebam« oz. dojemljivosti javnosti – konflikt z uradno znanostjo in/ali/oz. z Vlado seveda ostane, ker je osnovnega/esencialnega pomena – zaradi (sadističnega) užitka – za domala vsakega tvorca ali pristaša teorij(e) zarote.  »Deep state« (»globoka država«) je zanje izjemno priklade (in ohlapen) koncept, v katerega se da t. r. vse strpati. Zato, da »zarotniki« javnost prisluhne, da dobijo aplavz, ne rabijo sebe (več) senzacionalistično razglasiti za »božjega sina«, pač pa zgolj »zajadrajo« v sfere sprejemljivega (logično zvenečega), a še vedno dovolj provokativnega, da dobijo medijsko pozornost (brez katere ne morejo) in da dražijo oz. tiho napadajo Vlado, oblast, uradno znanost – skratka neko avtoriteto, ki zanje na nezavedno simbolni ravni pomeni simbol staršev, katerim so se nekoč (v svoji psihični realnosti) upirali, ko so jih le-ti, v nekaterih ključnih interpretacijah, zavajali, nalagali. Natančno zaradi tega psihičnega oz. (infantilnega) miselnega jedra, se pri mnogih ljudeh pojavlja sumnjičavost do uradnih (znanstvenih, strokovnih) intepretacij in posledično snovanje teorij zarote (oz. nasedanje raznim teorijam zarote).

V blagih oblikah nanašalnih blodenj lahko pristane vsakdo – še posebej tisti, ki so naivni in sugestibilni (vodljivi). Njih se da z lažnimi/potvarjenimi podatki (informacijami in kvazi-dejstvi)  hitro pridobiti na svojo stran, jih zmanipulirati, jih »nategniti«, torej (na nek način) nalagati. S tovrstnimi prefinjenim in hkrati prepričljivimi ter dokaj (na videz) konsistentnimi zavajanji se da (raz)um marsikaterega normalnega človeka ukaniti. Nanašalne blodnje so pač splošni/univerzalni fenomen samodejnega strukturiranja in organiziranja človeških misli/míslenja – in ravno ta fenomen v svoje filmu o verjetju/religiji (»Strah in vera«) odlično prikaže Derren Brown, sicer znan britanski hipnotizer in proučevalec raznih zakonitosti/specifik človeškega uma.

Pri Freudu, Lacanu in Jungu ni bilo zaslediti nič takega, kar bi bilo mogoče povezati za »nanašalnimi blodnjami«. Njihove teorije so skonstruirane z mukotrpnim delom, torej z razmišljanjem in raziskovanjem, prežetim tudi z veliko spoznavne skepse, s pretehtavanjem, z veliko avtorefleksije in čuječnosti. »Zarotniki« nimajo nikakršne spoznavne skepse – oni v nič ne dvomijo; ker: če bi spoznavno skepso imeli, če bi vsaj malo podvomili, bi zvodenel senzacionalizem, po katerem tako hlepijo in prikrajšani bi bili za vso medijsko in javno pozornost, po kateri tako hlepijo. Še posebno pri pravih znanstvenikih in pristnih razsikovelcih je zaslediti izjemno močno in pestro (kvalitativno in kvantitativno) miselno dejavnost, kar je, vsaj na videz, značilno tudi pri zarotniških nanašalcih blodnjavih konstruktov, tudi tistih, ki bi jih psihiatri diagnosticirali kot shizotipsko (z)motene. (Shizotipska motnja pri ljudeh lahko nastopi tudi kot nekakšen obrambni mehanizem – namreč: nekateri ljudje ne znajo živeti brez zatekanja v versko blaznosti, ki ji poveljuje ta ali oni bog.) Pri klasičnih »zarotnikih« se dogajajo številne »mašilne« racionalizacije, ki so posledice patološke (narcistične) želje po samouveljavitvi in senzacionalizmu. Srž prave epistemološke pulzije, ki odlikuje številne pristne/prave znanstvenike, teoretike in filozofe pa je imperativ spozna(va)nja in resnice – pri »zarotnikih« pa je jedo (in nezavedni motiv) njihovih grotesknih nanašalnih bloden (apriorno in nezavedno) kontriranje uradni znanosti (ali Vladi, neki avoriteti). »Zarotnike« v nanašalne blodnje nezavedno sili sumničavost do uradne znanosti; prave/pristne znanstvenike (filozofe, teoretike) pa imperativ spoznanja in vednosti. »Zarotnike« se t. r. ne da prepričati, da se motijo, pravi/pristni znanstveniki pa so dojemljivi za korekcije in za nove/drugačne znanstvene interpretacije. Znastveniki tudi znajo priznati, da so se v svojih dognanjih kdaj zmotili in znajo tudi opustiti svoje teorije/intepretacij,  »zarotniki« pa ne.

V tem kontekstu se nam ponuja interpretacija, ki sem jo nekje že podal – in ker je bistvena (in epistemološko pomembna/prelomna) jo ponavljam: otrok, ki se v svojih infantilnih teorijah/interpretacijah preveč »zapleza« (zavozla) v lastnih konstrukcijah in se v svojem prizadevanju, da bi prišel stvarem (predvsem seksualnim enigmam) do dna hkrati/sočasno upira še »lažem« oz. zavajanjem, ki mu jih vsiljujejo odrasli, predvsem starši, bo v odraslosti nagnjen k verjetju v teorije zarote in se bo (v povprečju) tudi bolj zanašal na lastno pamet/znanje/dognanje; sumnjičav bo tudi do uradne znanosti, uradnih razlag. V to interpretativno smer gre tudi Freud. Mali radovednež marsikaj sam pri sebi že ve in se iz (uporniškega) principa ne pusti kar tako (slepo) zapeljati na (interpretacijska) stran pota, ki mu jih (lažnjivo) servirajo odrasli/starši. Mali upornik, ki se ne pusti zavesti/nalagati in se proti zavajanju bori z lastno miselno dejavnostjo (z lastnimi interpretacijami/teorijami), lahko natančno zaradi tega infantilnega interpretativnega uporništva v odraslosti simptomatsko (večinoma) »zapleza« in na ta način, torej posledično, podleže raznim teorijam zarote. Tudi Freud je svaril pred tovrstno patologijo. Drugače povedano: tistim otrokom, ki so starši vztrajno podajali ali celo vsiljevali lažne interpretacije/teorije (bodisi tiste, ki so povezane s seksualnostjo, ali pa zgolj teorije Dedka Mraza/Božička/Miklavža/Špicparkeljca), se bodo v odraslosti veliko lažje in prej predajali verjetju v razne teorije zarote. Torej: natančno zaradi (potlačenega) infantilnega upora proti napačnim interpretacijam, ki so jih dobili od staršev (ali odraslih), so nekateri razmišljujoči ljudje tako dojemljivi za razne teorije zarote in tudi divje/nedeljske intepretacije. Teorije zarote so – v luči povedanega – v resnic izraz upora proti napačnim interpretacijam/teorijam, ki so jim jih nekoč p(r)odajali starši/odrasli. Uradne inštitucije (šole, izobraževalni sistem) in uradna znanost so za »zarotnike« v resnici simbol staršev (odraslih avtoritet), ki so otroke – bodoče »zarotnike« – nekoč zavajali z lažnimi interpretacijami/teorijami. Problem vseh teh teorij zarote v resnici ni v tem, da so zmotne oz. napačne, pač pa v tem, da nanašalci teh grotesknih blodenj dejansko (še) niso odpustili staršem, da so jih v otroštvu zavajali z lažnimi interpretacijami oz. teorijami. Uradno znanost in uradne teorije/interpretacije simbolno »uporabljajo« za kanaliziranje tiste potlačene jeze, ki bi jo v resnici morali prejeti starši, ki so svoje otroke pogosto »naplahtavali« in zavajali z lažmi. Otroci staršev, ki v otroštvu niso bili (pretirano) zavajani, bodo v odraslosti prisegali na uradno znanost. Potrudili se bodo in se naučili oz. osvojili vsa uradna znanja, ki jih bodo sami – če bodo to želeli – nadgradili na znanstven način in ne bodo nasedali raznim teorijam zarote, niti si jih sami ne bodo (simptomatsko) skreirali. Upoštevali bodo tudi filozofske oz. metodološke zakonitosti spoznavne skepse, česar apriorni »zarotniki« niso sposobni.

Človeški (raz)um ima v svojem konceptu vgrajeno »naravno« epistemološko pulzijo (beri: željo po spoznavanju), ki se na prefinjen/svojevrsten način napaja iz otroštva. Freud je bil mnenja, da se ta spoznavni »poriv« (želja/imperativ) napaja iz določenih infantilnih míslenj – najbolj tistih, ki so vezane na otrokovo razumevanje seksualnosti (najbolj v povezavi z vprašanjem »Od kje in na kakšen način na svet prihajajo otroci?!« in: »Od kje in zakaj razlike (med spoloma) v genitalijah?!«). Ključna Freudova spisa iz leta 1907 in 1908 sta »O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«. Freud je skušal utemeljiti dejstvo – in tudi individualna odstopanja –, da imajo raziskovalci in znanstveniki  neko »naravno« notranjo željo oz. imperativ raziskovanja in dokazovanja raznih dejstev/resnic/spoznanj. Vendar: znanstveniki oz. pravi raziskovalci svojo resnico (spoznanje) gradijo na legitimnih osnovnih fundamentih oz. konceptih, znotraj okvirjev uradne znanosti. Pristaši teorije zarote pa, vselej senzacionalistično, napletajo svoje groteskne nanašalne blodnje t. r. na ničemer – oz. na ohlapnih, pa vendarle prikladnih izhodiščih/dejstvih, na katerih všečno (čeprav groteskno) in senzacionalistično gradijo svoje nebuloze. Njihov manifestni namen ni sama (katerakoli) teorija zarote, pač pa je v latentnem ozadju motiv oz. nezavedna želja povezana z uporom proti uradni avtoriteti (znanosti ali Vladi), ki ima simbolno zastopstvo staršev  oz. v otroštvu doživetih odraslih, ki so jih zavajali z nekaterimi napačnimi (močno libidinalno investiranimi) interpretacijami/teorijam. Pri »zarotnikih« so (naknadni) ključni kvazi-argumenti – nalepljeni/napleteni na nekatera osnovna (legitimna) izhodišča/dejstva – za lase privlečeni, saj služijo funkciji upora proti avtoriteti, torej uradni znanosti ali Vladi (kot simbolu staršev/odraslih). Njihova naknadna (kvazi) »dejstva«, kvazi-raziskave znajo spretno vplesti v nekatere osnovna, sicer resnična dejstva, torej na realne podatke/informacije. Njihova »pravljica« (teorija zarote) sicer ima navidezen rep in glavo, vendar je luknjičava kot švicarski sir … Določena naključja po divje, brez dokazov in na silo, sestavijo v intelegibilno zgodbo z (navideznim) repim in glavo. V resni kritiki takšni, včasih kar shizotipsko moteni »pravljičarji«, nimajo šans, da se izvlečejo, ne da bi se jih prepoznalo kot »malce« psihično zmotene oz. (vsaj) nekonsistentne. Prepoznati pa jih ne more kar vsak, pač pa predvsem psihološko oz. diagnostično izurjeno (strokovno) oko. Vendar, sami sebe nikoli ne dojamejo kot (strokovno) »premagane«, vedno se imajo za zmagovalce – na podoben način, kot so se imeli za zmagovalce v otroštvu, ko so VEDELI, kako jih starši skušajo neuspešno nalagati. Problem raznoraznih otroških teorij/interpretacij torej ni v tem, da si otroci sami skušajo razložiti določen misterije/enigme (predvsem tiste povezane s seksualnostjo, pa tudi z Dedkom Mrazom/Božičkom …). Problem nastane v trenutku, ko skušajo starši svoje pametne in samostojno razmišljujoče otroke zavajati z lažmi; in natančno to je tisto, kar nekatere bistre otroke odločilno prizadene (beri: fatalno zaznamuje), in to na način, da v odraslosti posledično postanejo privrženci raznih/številnih teorij zarote, hkrati pa rojeni za samostojno raziskovanje. »Zarotniki« tako vneto nekaj trdijo – tisto, kar iz registra teorij zarote pač trdijo – da sami sebi tudi (z)racionalizirano verjamejo. Ne da se jih premakniti za milimeter. Želja po premaganju uradne znanosti je pač prevelika (in zabeljena z užitkom), ker je simptomatska, napajana iz otroštva.

Normalni znanstveniki ali običajni teoretiki (npr. filozofi, teoretski psihoanalitiki) sami sebe nikoli »ven ne vlečejo« iz primeža spoznavne skepse na tak način, kot to počnejo »zarotniki«. Normalnim ljudem gre za spoznanje/resnico, »zarotnikom« pa za zmago nad uradno znanostjo (kar začinijo še s senzacionalizmom in javnim bahanjem). V strategiji soočanja z drugače mislečimi, se »zarotniki« oklepajo absurdnih »dokazov«, skozi katere bi radi fanatično dokazali, da imajo ravno oni prav in ne uradna znanost.  Dikcije kot so: »Vlada (nam) to prikriva,« ali pa: »Uradna znanost (nas) zavaja,« ali pa: »Dokaze so (nam) skrili,« v resnici dokazuje zgolj to, da so bili »zarotniki« nekoč, kot otroci, močno naplahtani/nalagani s strani neke zaupanja vredne (takratne) odrasle avtoritete, največkrat so to starši, bodisi oče ali mama (ali kar oba), ali pa so bili nalagani s strani spoštovanja vrednih odraslih oseb …

Vsi ti »zarotniki« so na nek način »divji« oz. »nedeljski« »hobi-raziskovalci«, ki nimajo osnovnih oz. poglobljenih znanj (znanstvenih temeljev), niso niti šolani, niti nimajo izdelane metodologije spoznavanja nekega znanstvenega spoznanja ali snovanja neke legitimne (znanstvene) teorije. Če se jim očita, da niso izobraženi, se očitkov navadno obranijo s trditvijo, da uradna znanost (ali Vlada) skozi inštitucionalizirane procese izobraževanja/šolanja namensko/načrtno zavaja (»nam laže(jo)«) – ker je zanje, v njihovi nezavedni psihični realnosti, uradna znanost ali Vlada (avtoriteta) simbol staršev, na katere so bili nekoč tako jezni, ker so jih nalagali. Navadno »zarotniki« navedejo celo (manifestne) vzroke/motive, zakaj so oponenti uradni znanosti/interpretaciji – in ti (manifestni) motivi/vzroki so največkrat groteskno bizarni.

Na področju psihoterapije zadnjih par desetletij spopadata dva koncepta – psihiatrični in psihoanalitični; »njun prepira« ima povsem drugačno obeležje, kot »prepir«/»dialog« »zarotnikov« z uradno znanostjo. Medtem ko (vsaj nekateri) psihoanalitiki še kako prisegamo na spoznavni skepticizem in smo sposobni dati določene segmente psihoanalitične teorije pod vprašaj – vsaj Freud je bil tak, saj je menil, da bo morda nekoč mogoče kemično vplivati na možgane (živčne transmiterje oz. sinapse/nevrone) – se »zarotniki« nikakor ne morejo sprijazniti, da mogoče njihove teorije (zarote) ne držijo. Ker: če bi se sprijaznili, da se motijo, bi to pomenilo sesutje njihove temeljne (in »napajalne«) nezavedne želje, ki jih sili v teorijo zarote, ta pa je: upor proti uradni interpretaciji/avtoriteti (ki je lahko uradna inštitucionalizirana znanost, ali celo Vlada, v nekaterih primerih »Američani«/NATO/CIA/FBI …). Ne pozabimo: »Pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe!«

»Zarotniki« imajo določene (nezavedne) koristi od svojih oklepanj teorij zarote – ki zanje, za njihovo psihično realnost, nimajo niti dvomljivega/trhlega statusa, pač pa kar status svete/absolutne resnice. Znanstveniki – mednje naj štejemo tudi filozofe in (teoretske) psihoanalitike – pa nimajo nikakršnih (neposrednih) koristi, ko se držijo svoje znanosti, svojih konceptov. »Zarotniki« pa se medijsko uveljavljajo in največkrat tudi dobijo narcistično gratifikacijo. Vendar – največja bonitete, ki jo »zarotniki« planirajo, pa je užitek, na katerega računajo, če sesujejo uradno znanost/Vlado/državo/Američane ...

Osebno sem se »svojemu« športu oz. ljubiteljem športa (športnikom, trenerjem in funkcionarjem) t. r. opravičeval, ker je bil šport (ali pa umetnost in še kaj tretjega) pod (mojo) psihoanalitično lupo videti (latentno, simbolno) seksualen. V bistvu se ne da pomagati, da se skozi psihoanalizo mnogi segmenti človekovega delovanja/življenja, vidijo simbolno seksualno. »Zarotniki« pa se obnašajo do svojih teorij (zarote) simptomatično – ravno v smislu, da »pacient rabi in ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe«. »Zarotniki« bi se bili pripravljeni odreči marsičemu, samo svojemu verjetju (v navezi z užitkom) v raznorazne teorije zarote ne. Navadno znova in znova kujejo nove in nove teorije zarote oz. bolj ali manj legitimne nanašalen blodnje.

Če bi bila psihoanaliza (kot elaboriran koncept razumevanja posameznikove duševnosti in družbe) zgolj in samo Freudova (in Jungova in Lacanova) nanašalna blodnja, se v psihoterapevtiki ne bi mogla ustoličiti kot propedevtični fundament. Domala vsi (ali pa vsaj številni) psihoanalitični koncepti so tako realni in koristni, da jih je mogoče s pridom uporabiti v psihoterapevtske in interpretativne namene (tudi v humanistiki in/oz. družboslovju). Če bi bila psihoanaliza nanašalna blodnje, ne bi bilo mogoče na njenih teoretskih/propedevtičnih temeljih (z)graditi številnih (psihičnih) ozdravitev oz. predrugačenj, ki so se v milijonskih številkah zgodile v zadnjih sto letih povsod po svetu. Če psihoanaliza (kot koncept) ne bi bila en sam genializem, se Freuda v humanistiki in družboslovju ne bi kovalo v zvezde in se ga uvrščalo med top-5 genijev vseh časov.

Vendar, če človek, ki se spozna na človekovo duševnost, želi kritično polemizirati s kakšnim psihoanalitikom/frudovcem (ali lacanovcem ali jungovcem), je to povsem mogoče. Z »zarotnikom« pa je kakršnakoli polemična diskusija nemogoča – ker »zarotnik(i)« samo prepričujejo – bodisi svoje ovčice ali nasprotnike – o tem, kako ima(jo) on(i) prav. Psihoanalitik (ali filozof ali znanstvenik/teoretik) zna priznati, da mu včasih zmanjka odgovorov oz. interpretaciji; »zarotnik« pa ima v rokavu vselej pripravljene nove in nove (groteskne) odgovore, interpretacije.  Zato se »zarotniki« radi zatekajo oz. združujejo v razne »sekte« oz. združenja in se obnašajo kot verski fanatiki; znanstvenikom tega ni treba početi, niti potrebe ne čutijo; tako tudi psihoanalitike ne vleče v kakšna »pripadniška« gibanja, razen morda strokovna združenja.

Evo, to je bilo to … Naj se segmenti tega in vseh prejšnjih tekstov prevedejo v angleščino in se (pre)pošljejo vsem tistim, ki imajo tudi po svetu probleme z raznoraznimi »zarotniki«. Psihoanaliza »zarotnikov« je bila nuja – ker vsa ta galama okrog številnih teorij zarote ni vodila nikamor, razen v kaos.

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

0 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

521 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1393 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1290 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/

Wed, 2. Oct 2019 at 09:43

555 ogledov

Šport in seksualnost - 4. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.   Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.« Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti. Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa. No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa. Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu). Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve). Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna. Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki. Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo. Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti. PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig): https://www.kingkongteater.si/

Sun, 29. Sep 2019 at 11:56

1060 ogledov

Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.   Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično. Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega. V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži. To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki. Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja. Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti). Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje. PS: https://www.roman-vodeb.si/ 
Teme
psihoanaliza teorija zarote

Zadnji komentarji

Darja Pintarič

2019-10-16 23:59:07


Pozdravljeni prijatelji, jaz sem Darja Pintarič. Sem iz Maribora v Sloveniji. Mene je bolelo in zlomljeno srce, ko se je pred sedmimi meseci v zakonu med mojim možem pojavila zelo velika težava. tako grozno, da je primer odnesel na sodišče zaradi ločitve. Rekel je, da nikoli več ne želi živeti z mano in da me ne ljubi več. Pa se je spravil iz svoje hiše in me in moje otroke spravil skozi hude bolečine. Trudil sem se po najboljših močeh, da bi ga vrnil po večkratnem prosjačenju, a vse v zameno. in potrdil je, da se je odločil in da me ne bo nikoli več videl. Tako sem nekega večera, ko sem se vrnil z dela, srečal starega prijatelja, ki je molil za moža. Tako sem mu razložil vse stvari, zato mi je rekel, da je edini način, da lahko vrnem moža nazaj, da obiščem čarovnika za črkovanje, ker mu to resnično uspeva. Tako nikoli nisem verjel v urok, vendar nisem imel druge izbire, kot da sledim njegovim nasvetom. Nato mi je dal e-poštni naslov doctorigbinovia93@gmail.com voznika pravopisa, ki ga je obiskal. Tako sem naslednje jutro poslal e-poštno sporočilo na naslov, ki mi ga je dal, in črkovalka črkovanja mi je zagotovila, da bom naslednji dan dobila moža. Kakšna čudovita izjava! Nikoli si nisem mislil, da je govoril z mano in mi povedal vse, kar moram storiti. Naslednje jutro me je tako presenetljivo poklical mož, ki me zadnjih 7 mesecev ni klical, da bi me obvestil, da se vrača. Kako fantastično! Tako se je vrnil isti dan in se z veliko ljubezni in veselja opravičil za svojo napako in za bolečino, ki jo je povzročil meni in našim otrokom. Potem pa je bil od tega dne najin odnos močnejši kot prej, zato bi ti svetoval tam, če imaš težave, da ga vzpostavi stik s WhatsApp-om na +2348144480786 Je človek, ki mu zaupate ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del