Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 26. december 2017 ob 10:32

Ko sem nedavno na Medicinski fakulteti poslušal neko »obrobno« predavanje s pomenljivim naslovom »Od Freuda k nevropsihoanalizi«, sem se odločil, da razgalim določene konceptualne psihiatrične zablode. Način pristopa psihiatrije do Freuda in psihoanalize me že dalj časa moti. Ampak, ker »oni«, »gospodarji vednosti« iz Medicinske fakultete (in mnogih ambulant in bolnici) – mislim na psihiatre – tako vneto »brcajo v temo«, mislim na njihovo (ne)razumevanje človekove duševnosti, se bom na tem mestu (v nekaj nadaljevanjih) lotil obelodanjanja določenih nesporazumov in psihiatrične konceptualne zablode pri razumevanju človekove duševnosti.

Osredotočil se bom na zdrse »strokovnjakinje za alkohologijo« dr. Maje Rus Makovce. Namreč, ravno ona je bila tista, ki (si) je dovolila, da se je nedavno na Medicinski fakulteti o Freudu govorilo skrajno nečastno. In ker imam tudi sam nekaj svetovalno-terapevtskih izkušenj z zdravljenjem alkoholikov in podobnih zasvojencev/odvisnikov, se mi zdi, da je moja »replika« oz. psihoanalitična kritika uradnih pristopov k tej problematik dovolj relevantna, da si zasluži medijski in/oz. strokovni eter. (Koliko kompetentnih in poklicanih strokovnjakov bo moj tekst prebralo, pa je drugo vprašanje.)

Izhajal pa bom iz zapisa dr. Maje Rus Makovec z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi nevroznanost?« (revija GEA - http://bc-naklo.si/fileadmin/knjizn...)

Omenjena psihiatrinja je zavajajoče podajala nekatera psihiatrična in/oz. nevrološka (strokovna) stališča, ki so v popolnem nasprotju s psihoanalitičnimi oz. Freudov(sk)imi pogledi na človekovo duševnost.

Puberteta (adolescenca) je po psihoanalitični percepciji (v propedevtičnem smislu) obdobje iztekanja t. i. latence, ki sledi falični fazi otrokovega psihoseksualnega oz. libidinalnege razvoja. V puberteti se začnejo dokončno oživljati, torej (simbolno) vračati prve tri faze (oralna, analna in falična). Psihoanaliza v konceptualnem smislu t. r. popolnoma ignorira dejstvo, da se človekova duševnost dogaja v možganih, kar, resnici na ljubo, z določenega vidika, res ni pomembno – pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil oče psihoanalize (Sigmund Freud) v resnici (sprva) nevrolog. In kot tak je Freud moral nehati misliti fiziološko/biološko/nevrološko in začel – ko se je spopadal s histerijo – razmišljati psihološko, in šele s psihološko konceptualizacijo duševnosti prišel od dna vzročnega jedru histerije, ki je bilo seveda psihološko in ne nevrološko – kljub temu, da je sčasoma priznaval oz. predpostavljal, da ima vsaka človekova psihološkost v ozadju – kot refleksijo – (verjetno) nevrološko-sinaptično oz. možgansko podstat. Ta Freudova replika (»opažanje«, predvidevanje) v resnici pomeni, da se vsa ta človekova psihološkost sicer res odraža tudi v možganih, vendar gre za posledico, za posledičnost, ne pa za vzrok oz. vzročnost. Ves ta kavzalni, vzročno-posledični (generični) moment bo treba psihiatrom končno razložiti. Kajti, če psihiatri (in nevrologi) ne bodo končno spoznali, kaj je vzrok in kaj posledica, bodo vztrajali v svoji konceptualni zablodi, kar ne nazadnje škodi zgolj in samo pacientom/klientom – koristi pa seveda farmacevtski industriji. Psihiatri se v zadnjih leti modno, pod taktirko nevroznanosti/nevrologije in farmacevtskih lobijev, (zmotno) osredotočajo ravno na možgane, živce/nevrone, sinapse, transmtorje … In ravno to je ta njihova popolna konceptualna zabloda, ki jo je treba razkrinkati in ji narediti konec – četudi za ceno »propada« farmacevtske industrije.

Ko dr. Maja Rus Makovec govori o adolescentih in njihovih problemih – ki so v resnici (in resnično) problemi staršev – ubere dikcijo o (»znanstvenih«) »podatkih o razvoju možganov« … In natančno ta dikcija je napačna in zavajajoča, ker: V RESNICI NE GRE ZA RAZVOJ MOŽGANOV, pač pa za (postopno) »vračanje« in (simbolno) »oživljanje« že omenjenih privih treh faz otrokovega psihoseksualnega, torej libidinalnega razvoja (oralne, analne in falične)! Vračajo se simbolno transformirane misli, ki jih je otrok mislil v prvih treh fazah svojega psihičnega razvoja! Temeljna psihoanalitična zakonitost, ki jo psihiatri in nevrologi ne razumejo dobro oz. ne jemljejo dovolj resno je ravno ta, da se (infantilna) miselna/psihična »prvost« vrača kot/v »drugost«, najbolj eklatantno vračanje se zgodi ravno v puberteti.

S psihoanalitičnega vidika se absurdno sliši naslednja dikcija: »Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kaj se dogaja v možganskem razvoju.« NE! Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kako in na kakšen način se pubertetnikom začnejo (simbolno) »vračati«, torej »transferno (in transformirano) oživljati« določena, v otroštvu doživeta (in takrat »míslena«) obdobja in psihični nastavki (misli), predvsem tista, ki jih je otrok dožive (mislil) v ojdipalno-kastracijski oz. falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat se namreč formira jedro poznejše spolne želje in spolne identitete in tudi jedro (močnega) NADJAZA/SUPEREGA, torej VESTI (ki, lahko peče, ali pa tudi ne).

Pri znameniti »adolescentni zaljubljenosti«, pri kateri – po mnenju psihiatrov – »možganske funkcije ustvarjajo intenzivno čustvo, ki ga še ne zmorejo uravnati s premislekom, odlogom, dolgoročnejšim načrtovanjem in pogajanjem«, v resnici ne gre za »možganske funkcije«, pač pa splet libidinalno (hiper)investirane (»zabezecane«, »oenergetene«) miselne dejavnosti, ki ima status čustva (s katerim se v psihoanalitičnem diskurzu načelom ne operira – v psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji).

Puberteta v resnici ne pomeni »fiziološke ločnice«, zaradi »nastopa reproduktivne zmožnosti, ki se zgodi zaradi hormonskih sprememb«, kot mislijo psihiatri, pač pa so na delu določeni miselni (čustveni) procesi, ki se psihično oživljajo in simbolno transformirajo iz infantilnih miselnih nastavkov (fundamentov, infantilnih »miselnih odtisov«). Hormonske spremembe so nekaj, kar v resnici prihaja v paketu psihičnih sprememb. Ampak bistveno je psihično dogajanje – hormonske spremembe so zgolj »fiziologija«, ki jo moramo gledati predvsem kot POSLEDICO delovanje psihe, ne pa kot VZROK psihičnim sprememba. Banalno rečeno: o hormonih (in fiziologiji/biologiji) se v resnici sploh ne splača poglobljeno pogovarjati. V tej luči naj še rečemo, da tudi »telesne spremembe« niso nekaj, kar »sproži prihod pubertete«; v resnic bi bilo bolj korektno/pravilno govoriti o psiholoških/psihoanalitičnih zakonitostih, ki sprožajo puberteto (in tudi telesne, fiziološke/biološke in hormonske spremembe).

Tudi tale psihiatrična dikcija – avtorica je dr. Maja Rus Makovec – je zelo ponesrečena: »Še nedavno smo si predstavljali, da se večina razvoja človeških možganov zgodi v prvih letih življenja. Zdaj vemo, da se največji razvojni skoki dogajajo v prvih letih in adolescenci.« Neizbežna psihoanalitična pripomba se na tem mestu glasi: NE GRE ZA MOŽGANE, PAČ PA ZA MISELNE SISTEME, ki se fundamentalno (»BIOSno«) formirajo v (zgodnjem) otroštvu, v adolescenci pa ti vrnjeni infantilni miselni sistemi doživijo svojo očitno oz. radikalno simbolno preobrazbo/transformacijo ... Spodletela je tudi tale dikcija: »Možgani dosežejo polno zrelost do začetka dvajsetih oziroma celo tridesetih let.« Misli oz. duševnost se resda dogaja v možgani, vendar: če govorimo o zrelosti, moramo govoriti o mentalni/duševni/psihični zrelosti! V resnici gre za to, da je človek zrel, (šele) ko se mu vsi psihični oz. miselni nastavki (fundamenti) iz otroštva simbolno vrnejo (trasnferirajo) v simbolno transformirani (spremenjeni) obliki.

In govoriti o »dozorevanju tistega predela sprednjega dela možganov, ki so bistveni za samoobvladanje, odločanje v kompleksnih nalogah, razumevanje doživljanja drugih ljudi in načrtovanje dolgoročnih odločitev«, namesto, da bi se govorilo o Nadjazu/Superegu, je popolna konceptualna zabloda (psihiatrov in nevroznanstvenikov/nevrologov). Razumeti »dozorevanje možganov« v resnici pomeni razumevanje zakonitosti faz in/oz. stopenj razvoja moralne razsodnosti. Za psihiatre in nevroznanstvenike/nevrologe se zdi, kot da ne vedo za etiologijo moralne razsodnosti. Moralnega razsojanja ne znajo povezati na z Ojdipovim, ne s kastracijskim kompleksom, za katerega teoretiki moralnega razsojanja vedo povedati, da je ključen za formiranje Nadjaza (vesti). Lawrence Kohlberg ločil tri temeljne stopnje moralnega razsojanja: predkonvencionalno (značilno za otroke), konvencionalno (značilno za pubertetnike in mlajše oz. »nedozorele« odrasle) in postkonvencionalno (značilno za redke odrasle, pa še to predvsem moške). Ravno v luči razumevanje vseh teh treh stopenj moralnega razvoja je mogoče tudi spoznati, da v resnici nikoli ne gre za »razvoj« in »dozorevanje« MOŽGANOV, pač pa gre od vsega začetka za način formiranja določenih miselnih (pod)sistemov, ki so v primeru moralnega razsojanja vezani na kastracijski kompleks. Psihiatri (in nevrologi) pa se ignorantsko obnašajo in do Freuda (in njegovih temeljnih konceptov) in do Kohlberga (in njegovih raziskav). Oba omenjena veleuma se tudi strinjata, da je moralno razsojanje (struktura Nadjaz) bistveno drugačno glede na spol.

Govoriti o »nevrobiološkem dogajanju« je konceptualna zabloda, ki bi ji morali čim prej narediti konec. Ker – vso to sedanje in nadaljnje bluzenje oz. blodenje po »nevrobiološkem blodnjaku« ima vrstno negativnih posledic – ne samo tistih, vezanih na paciente/klienta, pač pa so tukaj tudi (proračunske) finance, ki jih imajo v zakupu ravno »prikoritni« psihiatri in nevroznanstveniki/nevrologi.

To, da so naši možgani tridelni, kot navajajo nevroznanstveniki, v resnici ni pomembno – četudi gre za dejstvo. Pomembna pa je (dvakratna) troslojnost človekove duševnosti. Ob Jazu/Egu, Nadjazu/Superegu in Onemu/Idu imamo še zavest(no), predzavest(no) in nezavedno/podzavest(no). Četudi tole drži: »Podaljšek hrbtenjače z malimi možgani imenujemo plazilski možgani; ta del je najstarejši, uravna osnovne telesne funkcije in odgovori na stres,« je v resnici – za poznavanje delovanja duševnosti – nepomembno. Res je: »Osrednji del možganov imenujemo stari sesalski možgani (limbični del); je sedež čustev, spomina, v njih potekajo naši zunajzavestni procesi in navade.« Ampak ta dejstva je popolnoma nesmiselno navajati in se nanje celo sklicevati, ko je govora o pubertetnikih. Popolnoma irelevantno je tudi poznavanje »dejstva«, da je »možganska skorja najnovejši del možganov; je nujna za mišljenje in samozavedanje. Možganska skorja tudi v osebnem razvoju dozori najpozneje, ob interakciji z vplivi iz okolja, se pravi z izkušnjami.« Vse to so dikcije, ki jih navaja psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, ko govori o pubertetnikih.

Še bolj banalno je v nekem strokovnem psihološkem diskurzu reči, da je »za duševno zdravje in vedenje odraslega pomembno, da se ti trije deli možganov med seboj ustrezno uravnajo.« V resnici to sploh ni pomembno. Pomembno je le, da vemo, zakaj človekova duševnost – tudi pri pubertetnikih – deluje tako kot deluje. V resnici je popolnoma nepomembno, da se duševnost dogaja v možganih – banalno rečeno: lahko bi se tudi v srcu, jetrih, ledvicah ali kosteh … Zato je strokovno (in filozofsko/epsitemološko/analitično) gledano – iz ust priznane psihiatrinje – absurdno reci, da »imajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole med seboj uravnane te dele možganov, a so ti manj razviti, pa vendar po svoje bolj uravnovešeni kot pri adolescentu.« Ta trditev je popolnoma nesmiselna, paradoksalna, absurdna; videti je, kot da psihiatrinja ne bi razumela bistva človekove (otroške, pubertetniške) duševnosti. Psihoanalitična replika se v tem kontekstu glasi: predpubertetnikom (otrokom) se namreč še niso »vrnile« (simbolno) »oživele«/transferirale tiste (fundamentalne, »BIOSne«) ojdipalno-kastracijske misli, ki so odgovorne za razvoj spolne želje (pohote), ki v resnici tako fatalno pozneje spotaknejo pubertetnike. Predpubertetnikom (načeloma) še niso »stopile v veljavo« tiste seksualne (falične oz. ojdipalno-kastracijske) misli, ki pa jih imajo potem pubertetniki že »rojene«, t. r.(vnovično) aktivirane, seveda v poprejšnji (simbolni) transformaciji. S psihoanalitičnega vidika je popolnoma zgrešeno govoriti, da »otroci zaradi manj razvitega limbičnega sistema nimajo še tako intenzivnega emocionalnega naboja in niso tako nabiti z energijo, kot so adolescenti, zato pravzaprav zelo močne zavore (kot bomo videli, je njihov sedež v prefrontalnem korteksu) niti ne potrebujejo.« Ker: v resnici sploh ne gre za »limbični sistem« niti za »prefrontalni korteks«, pač pa gre za »stopanje v veljavo« tistih infantilnih (faličnih, ojdipalno-kastracijskih) mislih, na katerih se v puberteti (z)gradi spolna želja, pohota, spolna identiteta – pri fantih/moških pa še znamenito (simbolno) upiranje kastraciji (mislimo na tekmovalnost in/oz. agresivnost), pri dekletih/ženskah pa telesni narcizem kot (»pasivna«) odškodnina za kastracijski/genitalnih »hendikep«, za mednožno »ne-celost«. Nikakor ne gre za to, da so »pri adolescentih nekateri predeli v možganih že razviti ali celo zelo razviti, drugi pa še ne«. Psihoanalitična replika: NE GRE ZA MOŽGANE! Gre za strukturiranje (oživljenjih, vrnjenih, transferiranih) miselnih podsistemov temelječih na infantilnem míslenju. In ne gre za nikakršno »možgansko neravnovesje«, o čemer govori (vrla) psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec. Niti ni pomembno, da »naše možgane sestavljata siva in bela snov«, niti ne gre za to, da so »živčne celice (imenujemo jih nevroni) glavni gradniki možganov in se med seboj povezujejo v omrežja s celičnimi izrastki« … Še manj je pomembno, da »stik med podaljški celičnih teles imenujemo sinapse«. Že res, da so »v možganih siva snov celice, bela pa tisti del možganov, ki gradijo strukturo in povezave med celicami (tisti predeli možganov, v katerih je več celičnih teles, so videti sive barve. in tisti. v katerih je več izrastkov celic, bele barve).« Vendar: KAKŠNO UPORABNO VZROČNO POSLEDIČNO VLOGO IMA V RESNICI VSA TA (OBROBNA) FIZIOLOGIJA OZ. BIOLOGIJA?! In potem se dr. Maja RuS Makovec zavajajoče šopiri s svojim, v resnici s popolnoma irelevantnim, nevrološkim znanjem: »Številne podaljške celičnih teles obdaja maščobne snov mielin, ki je bele barve. Bistvena naloga mielina je podobna izolacijskemu ovoju – zaradi tega ovoja lahko informacije po celičnih podaljških potekajo veliko hitreje.« Ker – na koncu doda še popolnoma absurden, »nobel zveneč«, sklep: »Če imamo mielinizirene tiste živčne poti, ki potekajo kot zavora iz prefrontal nega režnja navzad v limbični del možganov, veliko lažje obvladamo svoja čustva in vedenje.« In natančno ta sklep je fatalni ERROR, absurd, psihiatrični/nevrološki paradoks. Ker: svoja »čustva in vedenje« in subjektivne interese, torej želje lahko obvladujemo in nadzorujemo zgolj in samo preko NADJAZA (in načela realnosti, kot se reče v psihoanalizi). Zakonitosti razvoja Nadjaza, torej VESTI (ki peče, če delamo neetična/nemoralna dejanja) imajo jasno in znano etiologijo. Temelji razvoja moralne razsodnosti se fatalno vtkejo v človekovo duševnost (že) v falični fazi (pri treh letih), ko se zgodi Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je tudi fenomen kastracije. Na Ojdipovem in/oz. kastracijskem kompleksu, če je pravilno razrešen, deček v odraslosti zgradi svojo VEST, torej Nadjaz. »Ojdip« ima svoje zakonitosti, ki jih je že Freud dodelal. Marsikaj okrog etiologije moralne razsodnosti je (že) teoretsko dodelano. Ve se za t. i. »negativnega Ojdipa«, kjer kot »mogočni kastrator« nastopa falična mama … Moški serijski morilci so v psihičnem (in tudi možgansko-nevrološkem smislu) najbolj proučevani ljudje. In ve se, da so domala vsi serijski morilci nastali v otroštvu … Ve se tudi, da so infantilne travme (potlačitve) tiste, ki lahko »skurijo«/»izmaličijo« možgane – vendar: treba je ločiti VZROK in POSLEDICO! Možgansko dogajanje je vselej posledica psihe! Raznorazni odvisniki ne »skurijo« možganov – kakor mislijo razni alkohologi (tudi dr. Maja Rus Makove) –, pač pa se jim »izmaličijo« miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja/užitka! Podobna (možganska/nevrološka) situacija je pri (hudih) spolnih zlorabah, ki v osnovi psihično učinkujejo na človeka, ampak šele v odraslosti; (huda) spolna zloraba se (POSLEDIČNO!) pozna tudi na možganih odraslega, v otroštvu zlorabljenega, človeka. Tudi v primerih spolnih zlorab psihiatri in nevrologi zamenjujejo VZROK in POSLEDICO. (http://healthland.time.com/2012/02/...)

In – ne gre za to, da se »možgani razvijajo tako rekoč vse življenje«, kakor mislijo psihiatri/nevrologi. Gre za to, da se raznorazni odločilni dogodki iz otroštva – ob primernih sprožilcih – vračajo/transformirajo v odraslost v raznoraznih simbolnih oblikah (vrnitvah), pojavnostih, torej psihičnih/miselnih občutkih. Za otroke so spolne zlorabe domala najhujše oblike »učinkovanja« na fundamentalne/BIOSne infantilne miselne sisteme, ker so (hiper)investirane (»oenergetene«) z ogromnimi količinami libida (psihične energije). Ravno zaradi spolnih zlorab se žrtvam v odraslosti lahko razvijejo psihične/osebnostne motnje (anomalije/nepravilnosti) ali celo bolezni, kar je mogoče zaznati tudi v nevrološki strukturi možganov. Ampak, v resnici ne gre za to, da so poškodovani možgani (nevroni/živci), pač pa gre zato, da se je v otroštvu »izmaličil«/»poškodoval« infantilni/fundamentalni (»BIOSni«) miselni odtis, na katerem se v odraslosti (»vrnjeno«) zgradi spolna identiteta in spolna želja. Banalno in karikirano bi se dalo (psihoanalitično) reči t(ak)ole: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani (nevroni), pomembno je, da človek v otroštvu »zgradi« (občuti, misli) normalen miselni fundament, na katerem potem v odraslosti zgradi mentalno zdravje in psihično trdnost.« Ali pa: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani; pomembno je, da ni (bila) poškodovana infantilna misel.«

Nič zato – in kaj potem –, če imajo »možgani majhnih otrok zelo veliko nevronskih povezav«, in nič zato (in kaj potem), če le-te še »niso dokončno oblikovane«. Saj je to zgolj neka »obrobnost«, ki v resnici sploh ni bistvena za razumevanje človekove duševnosti, niti za psihoterapevtiko, še manj za »psihoterapijologijo«. In, kaj potem, če so »posnetki možganov pokazali, da je drugi velik preskok dogajanja v možganih pri 10 letih za deklice in pri 12 za dečke«?! Psihoanalitična replika bi se ob tem glasila, da je vendarle jasno, da deklice prej pridejo v puberteto oz. v seksualno zrelost, saj je dekličina vhodna pozicija v Ojdipov kompleks (in kastracijo) bistveno drugačna od dečkove (tudi zaradi anatomije genitalij). Deček se t. r. udobno »uspava« v svoji fatalni libidinalni navezanosti na (različnospolno) mamo; deklica pa se hitro (miselno/čustveno) »strezni«, in ko je šokantno (miselno/čustveno) soočena za anatomijo lastnih in nasprotispolnih, torej očetovih genitalij, zamenja svoj prvi objekt želje. »Ne-celo« mamo zamenja, z »organom več« obdarjenim očetom – zamenja torej svoj prvi objekt želja, in ob tem zamenja tudi spol svojega (prvega) objekta želje. Po psihoanalitični percepciji se zdi, da je ta libidinalno hiperinvestirani infantilni (psihični) »detajl« tisti, ki deklico prej pripelje do psihične in tudi telesne (fiziološke/biološke) odraslosti. In – res je – vso to míslenje se dogaja v možganih; ampak, lahko bi se dogajalo tudi v kakšen drugem delu telesa, ki bi bil usposobljen za vse te kognitivne funkcij, za katere so (»slučajno« pač) usposobljeni/kompetentni možgani. Banalno in absurdno je torej reči, da »reorganizacija naših možganov, da se odločijo, česa imamo preveč in kaj bomo še naprej razvijali, traja nekako do 25. leta; manjše spremembe, ki pa so zelo pomembne za vedenje odraslega in zrelega človeka, pa se dogajajo do 30. leta oziroma še naprej skozi vse življenje«. Koga pravzaprav briga, če se (da se) »možgani razvijajo od spodaj navzgor (najpozneje se razvije možganske skorja, v kateri so funkcije besednega izražanja in naše zavesti) in od zadnjega dela navzpred, to je sprednji del možganov, ki mu pravimo frontalni oziroma prefrontalni del«.

Paradigma problema psihiatrično-nevroznanstvene zmote je podobna, kot če nek »računalniški mojster« loti odpravljati nek (softwearski) virus, uporabnik računalnika pa mu, kot pomoč, ponuja izvijač, spajkalnik in povečevalno lupo – češ, da bo lažje odprl »škatlo« in znotraj ohišje računalnika pogledal, kaj je narobe z računalnikom, da ne dela. Mojster bo ponudbo seveda zavrnil in rekel, da ne bo gledal v ohišje računalnika, pač pa da bo napako/virus popravil »softwearsko«, z antivirusnim programom (»terapijo«) . Morda bo še dodal, da ga tisto, kar računalnik vsebuje znotraj »škatle« v bistvu sploh ne zanima in se tudi na »hardwear« ne spozna. Tako se tudi na možgane psiho-strokovnjaku (psihiatru, psihoterapevt) ni treba detajlno spoznati, da bi vedel, kako duševnost deluje in bil sposoben kakšno psihično anomalijo/motnjo tudi »popraviti« oz. pozdraviti, torej predrugačiti.

Tudi športni trener se ne rabi poglabljati v delovanje srca in pljuč (niti lokomotornega oz. telesnomišičnega aparata) svojega športnika, kadar mu v trenažnem procesu hoče vpliva na kardiovaskularne in gibalne potenciale.

Nadalje: lahko je res, lahko pa tudi del zmotne strokovne doktrine oz. napačno interpretiranih raziskav možganov – namreč: nevrologi govorijo o »obrezovanju možganskih sinaps« – češ, da »se možgani sami znebijo odvečnih sinaps«. Potem pa nevrologi še dodajalo, da »na takšno obrezovanje pomembno vpliva okolje, v katerem živi adolescent« Mišljeni so seveda dražljaji, ki aktivirajo miselno – torej miselno, ne možgansko! – dejavnost. In tej doktrini naseda tudi psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, zaradi katere je nastal ta moj, do psihiatrov in nevrologov/nevroznanstvenikov, kritičen tekst.

Nevroznanstvenike osebno vidim podobno kot (populistične in narcistične) astrofizike, ki se pred svetom (laiki) bahajo, da vedo, kaj je t. r. na drugi strani vesolja. Kakšnemu filozofu, ki razume epistemološko bistvo spoznavnega skepticizma, je takoj jasno, da se v resnici ne da vedeti, kaj je na drugi strani vesolja. Podobni narcistični ekshibicionisti so ravno nevrologi/nevroznanstveniki, za katere se zadnja leta šlepajo prav psihiatri (namesto, da bi se držali Freuda in psihoanalize). Pri nas na področju »živceslovja« prednjači dr. Zvezdan Pirtošek, zvesto pa mu sledijo psihiatri ala dr. Maja Rus Makovec, zaostajati pa ne poskuša niti dekan Univerze Sigmunda Freuda dr. Miran Možina … V teh časih je prav modno govoriti o enigmi možganov, kadar je na tapeti duševno zdravje. Nobel se sliši tole: »Prefrontalna skorja (pred-prednji, čelni del možganov) je pri ljudeh sorazmerno bistveno večja kot pri drugih vrstah. Ta predel, posebno dorzolateralni del prefrontalne skorje, je vpleten v višje kognitivne funkcije – vpliva na odločanje, dolgoročno načrtovanje, zavira nesprejemljivo vedenje, na primer grobo izražanje. Sprednji, medialni (srednji) del prefrontalne skorje je tudi zelo pomembno vpleten v socialne odnose, v razumevanje drugih ljudi in samozavedanje; pravimo, da gre za socialni del možganov, torej za vse tiste lastnosti, ki jih štejemo za del odraslega, stabilnega človeka.«

Vendar: človekova specialnost, ki ga dviguje nad ostale sesalce je VEST, torej Nadjaz. In jasno in logično je, da se miselni sistemi, odgovorni za moralno razsojanje, pač umestijo nekje v možganih. In v resnici je čisto vseeno (in nepomembno) kje; verjetno je Nadjaz res (anatomsko gledano) lociran v »prefrontalni skorji«. Morda se bo v bližnji prihodnosti celo res dalo detektirati (narcistične) psihopate preko »skeniranja« možganov – danes se to pač počne s testi moralne razsodnosti in opazovanjem/»branjem« simptomov. Tudi to, da je čuječnost in/oz. samozavedanje mogoče locirati v medialni dela prefrontalnega režnja, je na nek način čisto vseeno. Ni pa vseeno ali ima človek razvito čuječnost in samozavedanje, ali ne – ker gre za pomembno duševno funkcijo/kapaciteto. In če človek nima razvite čuječnosti (samoopazovanja in samozavedanja) ne moremo reči, da nima razvitih določenih predelov možganov, pač pa lahko rečemo kvečjemu to, da kot otrok ni razvil/mislil tistih/takšnih »samoopazovalnih« misli, na katerih bi v odraslosti razvijal čuječnost (in posledično modrost). Psihiatrični diskurz na to temo se sliši takole: »Ta del možganov se pri adolescentu drugače povezuje z drugimi možganskimi strukturami (povezuje se s predelom, ki mu pravimo striatum) kot pri odraslih, zato so adolescenti veliko bolj občutljivi za čustvene in socialne reakcije drugih ljudi, pri tem pa se jim tipično močno vzdraži avtonomno živčevje (rdečica, znojenje. hitro bitje srca, cmok v grlu ...).« V psihološko-psihoanalitičnem jeziku pa bi se reklo, da mladostnik še ni doživel dovolj (grenkih) izkušenj, ki bi jih miselno (tudi na nezavedni in simbolni ravni) medsebojno povezal v konsistentno celoto, potem pa imperativu ugodja dodal še VEST/Nadjaz, torej postkonvencionalno moralno razsojanje. Odraslega človeka pa doživete izkušnje zaznamujejo v mnogih miselnih (pod)sistemih. Zato ne gre zato, kot mislijo psihiatri, da je »tak tip možganskega povezovanja v adolescencije evolucijsko namenjen temu, da se spodbudi povezovanje z drugimi ljudmi zunaj osnovne družine, da se vstopi v svet.« Evolucijo v povezavi z možgani je v tem kontekstu absurdno mešati zraven. Pomembno pa je, da so minuli rodovi ljudi marsikakšno svojo izkušnjo prenesli na vzgojo (»gor-spravljanje«) svojih otrok – bodisi z učenjem ali zgolj skozi identifikacijo. Freud je celo rekel, da se človekovi možgani, bolje rečeno psihične kapacitete/dispozicije v osnovi skozi tisočletja niso spreminjale. Pomemben pa je bil govor/jezik, ki je razvijal »pametnost« in kompleksnost človekovega mišljenja in míslenja. Koliko, in če sploh, se je ta – »pametnost« mišljenja/misli/míslenja – odrazila v strukturi možganov, pa v resnici, za »dušeslovce«, sploh ni vitalnega pomena. V resnic torej nikoli ne gre za »nevrobioioško priprava za vključevanje v skupnost«, pač pa gre za v otroštvu doživete psihično-socialne interakcije – v prvi vrsti s starši in sorojenci (brati in sestrami), potem so tu še stari starši in ostali »pomembni drugi« ter vrstniki. Spodletelo je tudi govoriti o »prefrontalnem delu možganov«, ki naj bi bil po nevrološki in tudi psihiatrični percepciji pomemben tudi za dejavnost, ki ji psihiatri pravijo »mentalizacija« – psihologi pa čuječnost – torej, da s(m)o se ljudje sposobni vživetí ne samo v lastna čustva in jih ustrezno razložiti oziroma razumeti, se pravi znati racionalno in emocionalno pogledati vase, ampak, da smo sposobni razumeti in interpretirati tudi čustva in misli drugega človeka. Psihiatri mislijo, da, »dokler prefrontalni del možganov ni dovolj razvit, adolescenti težko razumejo, zakaj na primer starši in učitelji ravnajo v smislu 'samo dobro ti hočemo'.« NE GRE ZA RAZVITOST (PREFRONTALNEGA) DELA MOŽGANOV, PAČ PA GRE ZA MISELNE PODSISTEME, KI SE ŠE NISO OPLEMENITILI Z DOLOČENIMI IZKUŠNJAMI (DOGODKI), NADJAZ PA (JIM) JE ŠE VEDNO FIKSIRAN NA KONVENCIONALNI ALI CELO PREDKONVENCIONALNI STOPNJI MORALNEGA RAZSOJANJA.

Spodletela je tudi psihiatrična dikcija, da »za adolescentne možgane lahko rečemo, da se zelo zanimajo za tvegano vedenje, iskanje nagrade in socialne odnose«, potem pa še sklepati, da ima to nekakšen »evolucijski smisel«: »odcepiti mladiča od temeljne skupine in ga vključiti v skupnost, zato si mora to želeti, si upati in imeti dovolj energije«. Freudov(ski) diskurz gre v tem primeru v čisto drugo smer. Namreč: govoriti o tveganem vedenju in pri tem ne omeniti znamenitega »Ojdipa« in kastracijski kompleks oz. kastracijsko bojazen (strah), je nesmiselno, nelogično, absurdno, paradoksalno. Pri »tveganem vedenju« prepotentno falični mladcev gre za nezavedno preizkušanje svoje faličnosti, svojih simbolno-kastracijskih pretenj (potencialov), kar je preplavljeno z obilico ugodja/užitka. Mladci so en drugemu – na nezavedni ravni – medsebojni seksualni konkurenti (v nezavednem simbolnem ozadju je seveda negativni ojdipski oče), ki bi si radi (z užitkom) izmerili konkurenčnost, se rangirali in vzpostavili hierarhijo – v upanju, da bodo prepoznani kot zmagovalci, junaki, prvaki … Nezavedno morajo (z)vedeti in (s)poznati, kdo ima privilegij v ženski želji – ženski, kot simbolni naslednici matere. V psihoanalitičnem smislu je absurdno/paradoksalno v tem kontekstu omenjati možgane (nevrone, sinapse, transmitorje …).

Pri dekletih je zaradi kastracijskega kompleksa situacija seveda bistveno drugačna. Dekleta/ženske snujejo – beri: miselno planirajo – svojo socialno »udeležbo«/druženje z drugimi aduti kot fantje/moški. Psihoanalitični pogled izpostavi, da ne gre za to, da so »adolescentovi možgani nenadoma sposobni velikih potencialov«; še manj gre zato, da so »možgani (močno) nabiti s čustvi« – češ, da »je osrednji del možganov (ki mu nevrologi/psihiatri) pravijo limbični del/sistem, zelo močno razvit«Ne gre za »pametnost« možganov! Niso možgani tisti, ki so »zelo pametni in močno čustvujejo (sprednji del možganov, a še ni povsem razvit)«. Pametna in nebrzdana je v resnici misel oz. mišljenje/míslenje – in to, konceptualno gledano, ni isto! Pri adolescentu ni problem to, na kar so (konceptualno zmotno) fiksirani psihiatri: da »zelo burno čustvuje in ne zna še uravnavati svojih čustev, zavore v sprednjem delu možganov pa še nima ustrezno razvite«. Če je kaj, kar nima zadosti razvito, je to Nadjaz (še sreča, da ima že razvit sram). Največji problem pa je, da mladostnik nikoli dotlej v svojem življenju še ni (ob)čutil neizpolnjene (prave pravcate) spolne želje, torej pohote – in je na ta račun zmeden, zbegan … Spotikajo ga še/že različne vrnitve potlačenega, svoje dodajo še številni obrambni mehanizmi, locirani v Jazu/Ego … Soočen je tudi s sramom – ki ni nič drugega kot refleksija močne spolne želje vezane na (simbolno vrnjeni) objekt želje. Govoriti o »neenakomernem razvoju možganov«, je torej z vidika psihoanalize absurdno! In ne gre za to, da »adolescenti potrebujejo nekaj več tveganja kot odrasli (da bi lahko začutili enak tip motivacije oziroma nagrade za svoje vedenje)«. Pač pa gre za to, da jih (z)bega sama moč (beri: libidinalna investiranost) ŽELJE (in njeno seksualno poreklo), muhavi »objekt želje« (beri: načelo realnosti), hkrati pa samocenzura v obliki močnega Nadjaza še ni dograjena – svojevrstna začimba v mladostniški »mineštri« pa je še sram. Neznajdljiv in hkrati neučakan pa je tudi mladostnikov Jaz/Ego.

Sklep, da »neenakomernost razvoja možganov« botruje razvoju duševnih bolezni, je popolnoma nesmiseln. Adolescenca ni kar »čas, ko postanejo adolescentovi (neenakomerno razviti) možgani posebno občutljivi za razvoj različnih duševnih motenj«. Za duševne bolezni se (iz psihoanalitičnega razumevanja duševnosti) ve, da se sprožijo v, torej šele po obdobju latence – takrat, ko se aktivirajo (oživijo, se transferno vrnejo) določene potlačene frustracije/travme. Zato ne gre za to, da se »v adolescentnih možganih posamezni predeli pod vplivom hormonov različno razvijajo«. Za pojav oz. razvoj določenih psihičnih bolezni ni bistveno to, da so v skorji možganov (in tudi globlje) nekakšni »otočki sivine« (bazalni gangliji). Še manj je pomembno, da se en bazalni ganglij imenuje amigdala – to področje naj bi po nevroloških dognanjih med drugim uravnaval strah in ugodje; drug bazalni ganglij pa hipokampus (ki naj bi imel vlogo pri spominu in orientaciji v prostoru). Nevrologi pravijo, da se ta dva predela možganov se, glede na spol, različno razvijata. Psihoanalitična replika pa se glasi: »Jasno, saj je anatomija genitalij glede na spol radikalno različna, zato kastracijski kompleks radikalno različno zaznamuje oba spola.« Govoriti o nekakšni »gostoti estrogenskih receptorjev« (v hipokampusu), ko se proučuje razlike med spoloma, je zato popolnoma nesmiselno. Tudi dejstvo, da se amigdala bolj poveča pri fantih, je irelevantno povezovati »z večjo gostoto androgenskih receptorjev pri primatih«, in potem še vse skupaj »elegantno« povezati z dejstvom, da se dekleta v adolescenci lažje učijo, in da so fantje bistveno bolj neustrašni (beri: bolj predrzni). Gledano s psihoanalitičnega vidika je takšen »nevroznanstveni« oz. psihiatrični sklep absurden. Ojdipov kompleks, kot stebrni kamen psihoanalize, katerega inherentni del je še kastracija – vse skupaj pa je determinirano z anatomijo genitalij (in nanjo vezan koitus) – je ključen za fantovsko (in moško) predrznost, ki ima vselej falično, torej kastracijsko (simbolno) poreklo. Indukcija: »Večja aktivacija amigdale pomeni tudi, da so moški oziroma fantje agresivnejši in aktivnejši kot deklice«, je absurdna. Nesmiselna je tudi vpeljava korpus kalozuma v razumevanje (med)spolnih razlik. Nemogoče je tudi dokončno vedeti, ali sta leva in desna hemisfera ključno bolje povezani pri dekletih (ker je »vezje« v korpus kalozumu »kvantitativnejše«) – s hkratno predpostavko, da imajo pa fantje »bolj specializirane veščine, vezane na eno hemisfero«. Namreč: mnoge moške falične veščine imajo simbolno ozadje povezano s kastracijsko bojaznijo, ki jo dekleta sploh ne premorejo – premorejo (pa še to izjemoma – npr. lezbijke) le zavidanje penisa skozi katerega lahko (preko zgledovanja po moških), prav tako kot fantje, razvijejo določene falične veščine. Popolnoma irelevantno je v tej zvezi »klicati na pomoč« hipotalamus, ki je (»slučajno«) del limbičnega sistema, ki je (»slučajno«) »pomemben pri urejanju številnih avtonomnih procesov v organizmu, med drugim tudi pri delovanju spolnega sistema in spolnega obnašanja«. Še kako pomembno pa je vedeti za (psihične/psihoanalitične) zakonitosti razvoja spolne želje in spolne identitete. Slednje je nevroznanstvenikom in psihiatrom domala popolna neznanka. Sadistična replika se bi v tem kontekstu glasila: »Prav jim je – psihiatrom in nevroznanstvenikom – ki se toliko (in povsem po nepotrebnem) ukvarjajo z možgani, o naravi in etiologiji človeške (moške in ženske) seksualnosti pa (za kazen) nič ne vedo!«

Ko psihoanalitično razmišljujoč strokovnjak za duševnost, pomisli(m), da se bodo nevrologi/nevroznanstveniki in psihiatri vendarle v svojih »poveličavih blodnjah« ustavili, naposled vpeljejo še hormone – rekoč: »V adolescenci je razvoj hipotalamusa pri dekletih močneje stimuliran s hormonom oksitocinom (pospeševanje navezovalnega vedenja), pri fantih pa z vazopresinom (povezan s spolno slo).« No, če je kaj, kar osebno precej odobravam pri nevroznanstvenikih in psihiatrih je dejstvo, da oboji gledajo na moške in ženske kot različne – torej možgansko (in hormonsko ter biološko/fiziološko) različne. (No, po psihoanalitični percepciji je razlika predvsem seksualna, torej psihična.) Feministke seveda ob tem norijo. Svoje nevroznanstveno utemeljevanje tudi psihiatri – sklicujoč se ravno na nevroznanstvenike – gradijo na razmišljanju, da je »do nedavnega veljalo, da se moški in ženski možgani med seboj prav nič ne razlikujejo in da je delovanje različno predvsem zaradi različnega doživljanja kulture, v kateri živimo, torej da nas določajo pravila okolja in njihova prepričanja«. Sedaj pa strokovno velja, da se moški in ženske možgansko razlikujejo. Tega pa novodobne feministke – in zagovornice teorije spola (ang. gender) – pač ne morejo obiti, še manj zanikati, kar neprestano poskušajo v primeru psihoanalitičnih argumentov.

Vendar – in sedaj prihaja še en zdrs psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec, ki je očitno latentna feministka: ko v svojih razmišljanjih potrjuje ugotovitev nevroznanstvenikov/nevrologov, da se moški in ženske možgansko razlikujejo – in to že v adolescenci – kljub temu ideološko dodaja, da gre v primeru proučevanja možganov »za potencialno politično nekorektno temo«, subjektivno pa dodaja, da »pa ni treba, da bi bilo tako«. V objemu t. i. spontane filozofije znanstvenikov (SFZ), kot bi rekel Althusser, se dotična psihiatrinja celo ideološko, torej (pro)feministično, opredeljuje in daje (šolam in staršem) napotke »predvsem za preventivno vedenje staršev in šole – katera vedenja in doživljanja mladih je treba pomagati bolje natrenirati: dekletom na primer več zdrave agresivnosti in fantom več občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje …«. Napotki dekletom/ženskam v smer zgledovanja po moških je izjemno spolzko, saj to (normalna) dekleta/ženske – če že drugega ne – v resnici onesrečuje, saj si v resnici, v nezavednem, želijo biti radikalno drugačne kot fantje/moški. Napotki v smeri simbolne kastracije fantov/moških so po drugi strani celo sadistično, perverzno koncipirani – še posebej zato, kar jih daje (falična) ženska. Kako fatalno škodljiva je (za družbo) simbolna kastracija moških – tudi v obliki »občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje« – pa se na tem mestu ne da razpisati (ker je tema preveč kompleksna in preobsežna).

Po določenih raziskavah so nekatera dekleta/ženske boljše od fantov/moških v orientaciji v prostoru – kljub temu, da se v povprečju fantje bolje prostorsko znajdejo (dekleta so povprečno boljša v učenju jezikov, čeprav so tudi nekateri fantje lahko zelo nadarjeni lingvisti). Nevroznansatveniki (in psihiatri) takšne raziskave prikrojijo sebi v prid, kljub temu, da ima psihoanaliza čisto drugo interpretacijo teh razlik, onstran katerih je seveda ojdipalno-kastracijsko (v mislih) doživeta anatomija genitalij. Falični moški mora biti aktiven – tako kot so »aktivne« (»penetratibilne«) njegove genitalije, torej penis (ženski pa vagina diktira »pasivnost« in »sprejemajočost«.) Retorične spretnosti – tudi večja sposobnost za učenje tujih jezikov – pa so kvaliteta (»talent«) deklet/žensk, kar je po drugi strani spet logično. Ker: ženska se preko svoje telesne pasivnosti (nefaličnosti) predvsem »kaže« – beri: narcistično izpostavlja svojo telesno-obrazno lepoto moškemu na (v)pogledu; edino kar žensk ob »kazanju« še lahko stori, da pride do svojega objekta želja (ali pa, da se brani) je, da (dobro) govori, da spretno obrača besede, oz. da udarno formulira stavke. Moški pa se zaradi kastracijskega diktata aktivnih genitalij (prisotnega penisa) baha z dejanji, pri čemer mora (falično) »penetrirati« v okolico, jo razisk(ov)ati in se v njej (prepotetno/falično) uveljaviti (če seveda hoče priti do svojega objekta želje in hkrati ob tem tudi preplašiti ostale seksualne konkurente). To, da se je treba aktivno boriti za žensko, se deček t. r. »nauči« oz. »priuči« skozi ojdipalno borbo (proti očetu) za mamico. To borbo bije »mali Ojdip« v svoji psihični realnosti, v svojih mislih.

Modni nevroznanstveniki (katerim slepo sledijo tudi psihiatri) bi radi – v objemu svoje zmote – določena človekova vedenja pripisali »obnašanju«/delovanju možganov, nevronov in sinaps. Po njihovem mnenju naj bi možgani imeli sposobnost nekakšne stabilizacije, s čemer »okrepijo nekatere povezave in oblikujejo se nekatere reakcije, vedenje in navade«. Skozi psihoanalizo se vsi duševni procesi – tudi pubertetniški kontekst – vidijo popolnoma drugače. Nekateri »nevro-strokovnjaki« celo menijo, da »je ravno brstenje zelo velikih potencialnih sinaps in okleščenje tistih, ki se ne uporabljajo, bistveni zagon za nadaljnje navade in osebnostno odzivanja adolescentov za prihodnje življenje«. Nadalje razmišljajo takole: »Če bo mladostnik v tem času imel veliko dejavnosti, kot so šport, učenje, ukvarjanje z glasbo, bo okrepil in utrdil tiste povezave, ki jih bo kasneje lažje uporabljal v življenju. Če bo v glavnem ležal na kavču in igral TV-igrice, pa bodo to celice in povezave, ki bodo dolgo preživele. Če se v zgodnji adolescenci učimo drugih jezikov, se jih naučimo hitreje kot kasneje.« (Vsi ti citati so zapisane misli psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec) Potem pa še vehementno doda(jo), da je »v tem obdobju namreč zelo razvit povezovalni del med obema hemisferama (oziroma zraste hitreje kot okolišne možganske strukture), ki vpliva na učenje jezikov in na asociativno mišljenje.« Psihološko in/oz. psihoanalitično gledanje je seveda bistveno drugačno – vsekakor tako, da možgani, sami po sebi, v teh razlagah nimajo svojega mesta, niti pomembne interpretativne vloge. Psihoanaliza se osredotoča na način organizacije uživanja, torej znamenitega (Freudovega) načela ugodja. Človekova ugodja in užitki imajo poleg manifestne/pojavne forme/oblike tudi svojo latentno, torej (nezavedno) simbolno kodirano formo/obliko.

Npr.: ko mladostnik zapopade šport kot užitek (zaradi strukturnega imperativa/diktata načela ugodja), je bistveno to, da ima šport svojo latentno simbolno strukturo, ki jo more mladostnikovo nezavedno tako tudi »prebrati«. In (šele) ko se to zgodi (npr. ko žogarski gol v »ralno realnem« postane simbol vagine), šport postane užitek, in športnik/mladostnik ostane v šport(u) ukleščen ravno skozi ugodje/užitek (ki ima v končni fazi simbolno seksualno poreklo/strukturo). Podobno je z glasbo oz. umetnostjo. Šele ko nezavedno dojame/prepozna simbolno strukturo nekega senzoričnega dražljaj, se aktivirajo miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja (vključno s spominjanjem). In RES JE: VSO TO »MISLENJE« SE DOGAJA V MOŽGANIH – AMPAK TO V CELI (ZNANSTVENI) »ZGODBI« SPLOH NI BISTVENO! Ne bom rekel, da si možgani v resnici ne zaslužijo nobenega raziskovanja. Bi pa rekel, da bi se moralo bistveno več pozornosti posvečati psihoanalizi in nanjo navezujoči se kognitivni znanosti, nikakor pa ne nevrologiji/nevroznanost – kljub temu, da se splača proučevati tumorje, predvsem v povezavi z vprašanjem zakaj se je tumor pojavil oz. zakaj se pojavijo možganske deformacije. Moja oz. psihoanalitična teza se glasi, da zato, ker se je otroku zgodilo nekaj hudega – in na infantilni travmi/frustraciji/potlačitvi se lahko na možganih pojavi fiziološki »defekt«, npr. v obliki tumorja ...

Za tole kritično razpredanje psihoanalitične refleksije na ponesrečeno razumevanje vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev) v psihičnem dogajanju oz. duševnosti – predvsem adolescentov – sem se odločil zato, ker se mi iskreno »zdi«, da so psihiatri in nevroznanstveniki v popolni konceptualni zablodi. V svoj kritični (teoretski/psihoanalitični) primež sem »ukleščil« tekstu z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi znanost?«, avtorice, psihiatrinje, dr. Maje Rus Makovec.

Duševnost se v zadnjih letih vse preveč povezuje z možgani in nevrologijo/nevroznanostjo. V jezi bi rekel: »Le zakaj hudiča bi bilo pomembno, kaj se misli v malih možganih, kaj v velikih, kaj v možganski skorji, kaj v amigdali, kaj v hipokampusu …« Takšno zavajanje, kot si ga je privoščila psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec sramoti vse tiste, ki smo svoje življenje posvetili psihoanalizi in imamo Freuda za neprekosljivega genija za vse večne čase. Tisti, ki v propedevtičnem smislu razumemo, kako deluje človekova duševnost ne moremo in ne smemo biti tiho. Če pa se nek javno uveljavljeni strokovnjak odloči, da v svojem strokovnem tekstu še ideološko »mimo seka«, potem je določena kritična refleksija neizbežna.

Pridigarsko razpoloženi odrasli naj bi imeli po nevroznanstveno-psihiatrični percepciji »polno razvit frontalni korteks in večje biološke in izkustvene sposobnosti za uravnavanje svojega razpoloženja«. Zato »naj bi bili v odnosu do adolescenta pomembno bolj odgovorni, da se ne odzovemo na njegova nihanja v impulzivnosti ali na neprijetno vrednotenje našega vedenja.« Tako banalen sklep, povezan z možgani, sam po sebi kliče po kritični refleksiji. Odrasel človek naj po nasvetih dotične psihiatrinje zgolj »dobronamerno oblikuje in omeji vedenje adolescenta ter ga tako tudi uči in trenira razvoj njegovih možganov, hkrati pa njegovih tako imenovanih 'žalitev' in ocen ne jemlje osebno«. Nasvet je sicer navidezno simpatičen, ker je preudarno pedagoški in strpen do pubertetniško »razposajene« mladine. Vendar – TA(K) SPODLETEL NASVET V RESNICI NIMA NIČ S »TRENIRANJEM« RAZVOJA ADOLESCENTOVIH MOŽGANOV! Ker: možgani se ne trenirajo, pač pa se kvečjemu »trenira« oz. plemeniti MISEL, še posebno tista, ki se ubada z moralnim razsojanjem (Nadjaz).

Spodletel se zdi tudi suhoparen nasvet, da, »če so adolescenti storilci nekega agresivnega vedenja, potem se pri kazni upošteva njihova mladost: navadno so manj odgovorni za svoje reakcije in jih težje obvladajo kot odrasli«. Po psihoanalitični percepciji bi se dalo »svetovati«, da naj bo kazen za moralno sporno oz. kazniva dejanje adolescente drugače koncipirana, kot za odrasle ljudi. Dobro bi bilo, da bi kazen morala prinašati intenzivno, celo hipno, vendar kratkoročno neugodje – ker adolescenti še nimajo dograjenega Nadjaza, kar seveda nima nobene neposredne in relevantne veza z možgani! Adolescentom torej ne bi smeli izrekati tako koncipiranih kazni, da bi jim bilo zagrenjeni več let ali desetletij življenja. Srbski psihiater (in psihoterapevt) dr. Zoran Milivojević je zato na nekem posvetu maja 2013 (predaval pa je policistom in tožilcem) svetoval, kako se naj otroke in mladostnike »tepe«, torej fizično kaznuje – ker je to vzgojno koristno za razvoj njihovega nadaljnjega moralnega razsojanja: »Po debelom mesu!« … Ugotovitev, da so »adolescenti enakovredni odraslim, ko se odločajo v okoliščinah, ki niso nabite s čustvi (hladna pot: čustva procesiramo prek možganske skorje, zato je ta pot počasnejše), in so šibkejši kot odrasli, če se morajo odločati, kadar so intenzivno čustveno vznemirjeni (vroča pot: čustva procesiramo tako, da se neposredno odzovemo z nekim vedenjem, ne da bi proces zavil še do možganske skorje)«, sicer drži, vendar to dejstvo nima nobene neposredne in relevantne zveze z možgani. Intenzivna čustvena vznemirjenost je problematična zgolj in samo zato, ker je adolescentov Nadjaz še nedograjen – njegova stopnja moralnega razsojanja je konvencionalna, kot bi rekel Lawrence Kohlberg. Dikcija, ki omenja »zavijanje do možganske skorje« je zato, z vidika psihoanalize (brez omenjanja Nadjaza), zelo ponesrečena.

Z vidika psihoanalize se tudi čudno sliši trditev, da imajo nevroznanstveniki nekakšno »ugotovitev« (o “še ne povsem dozorelih možganih adolescentov”), saj ne gre za nikakršno ugotovitev, pač pa za hud konceptualni zdrs, ki se ne bi zgodil, če bi se Freuda in dognanja psihoanalize jemalo resno. Koncept nekakšne »vroče poti« – npr. v povezavi s poskusi samomora (npr. ob ljubezenskih zavrnitvah oz. nesrečni zaljubljenosti) – je s psihoanalitičnega gledišča popolnoma nesprejemljiv. Preboleti nesrečno adolescentniško zaljubljenost ni, niti ne sme biti, v domeni zaščitniškega okolja, pač pa v ingerenci Nadjaza – četudi še nedograjenega. Harmonična primarna družina je tista, ki preventivno omogoči – in to ravno skozi formiranje (močnega) Nadjaza (preko simbolno nekastriranega očeta) –, da bi se nesrečno zaljubljeni pubertetnik, ker pač nima izpolnjene »velike« želje, kar ubil. Otrok s harmonično primarno družino in občutkom, da je ljubljen in da tudi sam ljubi, v svojih miselnih (pod)sistemih oblikuje določen konstrukt katerega končna kvaliteta (»produkt«) je smiselnosti življenja. Človek (še najmanj pubertetnik) se ne more kar ubiti (storiti samomor), če nima izpolnjenih določenih želja oz. hrepenenj. In prav pravilno form(ul)ira Nadjaz predstavlja jedro ideje/misli o smiselnosti življenja.

Če psihiatrija »adolescente vidi kot osebe, ki so nagnjene k tveganemu vedenju, ki imajo šibkejši nadzor nad impulzi in se sebe pretirano zavedajo«, to v resnici ne kaže na »možganski razvoj (ki je pripravljen za spodbudo iz okolja)«, pač pa gre za psihično zakonitost razvoja oz. ozaveščanja »(pre)hitro« manifestirane spolne želje in hkrati zapoznelega stopanja v veljavo Nadjaza (in še nekaterih psihičnih dispozicij, ki »iz otroštva ven« čakajo na uveljavite). Prav Nadjaz je tisti, ki – namesto da bi, zaustavljal spolno željo (pohoto) in agresivnosti – te želje po (nebrzdanem) uživanju, in nanjo vezane (falične) agresije, ne more krotiti. V koordinatorskem oz. dirigentskem ozadju je seveda Jaz, ki mora ustvariti kompromis med Onim in Nadjazom – pa mu to ne uspeva, predvsem zato, ker je Nadjaz še prešibek, pa tudi na sublimacijo (kot obrambni mehanizem), se Jaz vselej ne »spomni«, oz. sublimacije (ki bi nevtralizirala manifestno spolno slo in manifestno agresivnost) preprosto ne aktivira. Če psihiatrija res »vidi možgane adolescentov kot čudovito pripravljene za učenje in socialni razvoj«, se v svojem videnju v resnici preprosto zakalkulira in zmotno sklepa. Mladostniki tudi intenzivno vstopajo v razne franšize transfernih odnosov, ki imajo esencialno jedro v primarni družini (v starših). Simbolno se »vračata«, torej transferno »oživljata«, in oče in mama – učitelji pa so tisti, ki kot darilo (od staršev) prevzamejo to vzgojno poslanstvo. Ta »pedagoški eros«, ki ga lahko v prid oz. vzgojno korist mladostnikov (njihovih staršev in družbe) izkoristijo učitelji (in športni trenerji/vaditelji oz. pedagoške avtoritete) je psihološki fenomen človekove duševnosti (kot abstraktne kategorije), ne moremo in ne smemo pa reči, da je to fenomen možganov (kot fiziološko-biološke kategorije). Zmotno je tudi posplošeno sklepati, da »lahko ta del možganskega razvoja uporabimo za manipulacijo z adolescenti (kot se to dogaja v potrošniški družbi)«.

Absurd posebne vrste je sklep, da o »adolescentnih možganih«, češ, da »so zaradi razvojnega stanja možganov adolescenti prav posebno ranljivi za razvoj odvisniškega vedenja«. In ne gre zato, da »industrija, ki se ukvarja s hazardiranjem različnih oblik, izkorišča možgane adolescentov«. Če statistične raziskava kažejo, da je »problematično igranje na srečo oziroma hazardiranje«, ki »je zelo pogosto (trikrat pogostejše kot v siceršnji populaciji) pri moških, starih med 14 in 22 let«. Vendar ne gre za to, da so »v tem obdobju možgani odprti v smislu “okna v času”: če mladostnik v zgodnji adolescenci uživa droge, se močno aktivira morebitna genska nagnjenost k odvisnosti« ... Gre za psihološki fenomen doživljanja (načela) ugodja, ne pa možganski fenomen. Instanca Onega/Ida je preprosto močnejša od nedograjenega Nadjaza/Superega – in Jaz/Ego ne more (s)kompromitirati imperativa užitka z (utemeljenimi) zahtevami Nadjaza, ker le-ta še ni povsem dograjen, bolje rečeno: (še) ni stopil v polno veljavo. V argumentiranju teze, da v resnici (še) »nedozoreli možgani« sami po sebi (kot biološka tvarina) nimajo nič z obnašanjem adolescenta, vzemimo v obzir spoznanja raziskovalcev/proučevalcev (teoretikov) moralnega razsojanja, torej razvoja in formiranja Nadjaza. Freud je trdil, da močan Nadjaz stopi na mesto pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa; tabu incesta predstavlja pomemben del in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa in močnega Nadjaza. In vse to se naseli v otrokovo duševnost (torej »v možgane«) do 6. leta starosti. Vse kar mora biti »v možganih« je tam že od 6. leta naprej – in nobenega »razvoja možganov« ne rabimo čakati, da se bo mladostnik znal pravilno moralno odločati! Tisti, ki govori o »razvoju možganov« – mislimo na nevroznanstvenike in (nekatere) psihiatre (npr. dr. Majo Rus Makovec) – preprosto ne razume vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev, hormonov) v odnosu do duševnosti. Edino, kar je za mladostnike (njihove starše in družbo) resnično zagatno in spolzko je prehitevanje uveljavljanja spolne želje (sle/pohote) v primerjavi s stopanjem v veljavo vseh infantilnih (ojdipalno-kastracijskih) miselnih nastavkov na katerih vzklije postkonvencionalna moralna razsodnosti. Drugače povedano: Nadjaza ne dohaja prehitevajočo pohoto (ki je v domeni Onega) – Ono preprosto prehiteva Nadjaz (za nameček pa je teh »zgodbi« najbolj zbegan Jaz, ker z vsemi svojimi potenciali – beri: obrambnimi mehanizmi – ne more kompromitirati imperativa Onega s krutim »načelom realnosti«).

Absurdno je iz psihiatričnih ust slišati dikcijo: »Vemo, da lahko vplivamo na razvoj možganov« - in nadalje, da »je pomembno, da adolescente spodbujamo in jim omogočimo varno okolje za njihov razvoj«. Še dobro, da se psihiatrična pridiga ne omenja »varnega možganskega razvoja«. Ker »učiti in se navaditi (prenašati napor)« oz. neugodje, je v domeni Nadjaza. Omeniti »veliko gibanja« in »razpravljanja in razmišljanja o življenju«, (pridigarsko) govoriti o »medsebojnem druženju«, o »učenju prenašanja duševne bolečine in varnega spoznavanja z erotiko in spolnostjo«, v resnici gravitira v domeno obrambnih mehanizmov, (predvsem sublimacije), ki domujejo v Jazu. Ko govorimo, da se adolescenti ne znajo obvladati in da so razvajeni, pravzaprav ne povemo nič slabega o njih, ampak o odraslih, ki vzgajajo te mlade ljudi. Vzgoja (mladih) ljudi – resnici na ljubo – sodi v register ideologije, torej pridige oz. (politične) indoktrinacije. Razmišljati, da so odrasli »mladostnike pustili na cedilu« (ker »nis(m)o dobro pripravili okolja«), je sicer legitimno, čeprav še vedno – psihoanalitično gledano – spodletelo, ker »smrdi« po permisivni vzgoji, v kateri bi morali starši/odrasli poskrbeti, da bi bilo (otrokom in) mladostnikom lepo. Koncept skrbi odraslih (in države in njenih inštitucij) za »dozorevanje možganov« mladostnikov/adolescentov je spodletel iz dveh razlogov. Prvič: odrasli v resnici ne smejo hiperprotektivno »(po)skrbeti)« za otroke in mladostnike skozi razvajanje in permisivno vzgojo, ker to otokom (in družbi) škodi. Drugič: odrasli/starši (in sistem) se ne smemo kar »zaganjati« v možgane otrok, pač pa moramo poskrbeti, da smo dobri starši svojim otrokom predvsem v vseh (prvih) treh fazah njihovega psihoseksulenga razvoja (oralni, analni in falični) ...

Za konec je treba pikro dodati, da se nevroznanstvenikom ni treba kaj prida ukvarjati z možgani še vsaj sto let. Psihiatri pa – namesto, da bi se spogledovali z nevroznanostjo – naj raje sledijo Freudu, vsaj capljajo lahko za njimi, ker – dojeli ga v resnici nikoli ne bodo. Učni programi na Katedri za psihiatrijo (na Medicinski fakulteti) so konceptualno popolnoma napačno zastavljeni, ker je psihiatrom zagodla farmacevtska industrija. Če se psihiatri že Freuda in psihoanalize bojijo kot hudič križa, potem se naj, namesto z nevroznanostjo, raje ukvarjajo s kognitivno znanostjo, ki pa se – in tega filozofom ni sram priznati – šlepa za psihoanalizo.

Da boste razumeli kaj je narobe s proučevanjem možganov, naj v sklepu rečem, da, če se športni trener ugotovi, da se pri nekem športniku, v kondicijskem smislu, srce in pljuča (pri transportu kisika do mišic) še ne delujejo dobro, ne bo svojega športnika posla h kardiologu, da mu »popravi« in »pripravi« srce (da bi bolje »pumpal« kri po telesu). Niti ga ne bo poslal k strokovnjaku za pljuča, ki naj bi športniku popravil pljuča in dihanje. Bo pa trener sam športnika sistematično treniral (v kondicijskem smislu). Kaj se med fizičnim/telesnim/športnim naporom dogaja s srcem in pljuči – kardiovaskularni istem pa je odgovoren za transport/prenos kisika v mišice – ga ne bo, niti ga ne bi smelo, zanimati. Na podoben način psihiatre, še manj pa psihoterapevte, ne bi smelo zanimati, kaj se pri pacientu/klientu dogaja v možganih. Zanimati pa ga mora MISEL – predvsem tista (nezavedna), ki jo je otrok ob določenih dogodkih (»provokacijah«/»stimulacijah«) mislil v otroštvu.

Dokler psihiatri (in nevrologi/nevroznanstveniki) ne bodo dojeli tukaj predstavljenega psihoanalitičnega bistva pri pristopu k razumevanju problema človekove duševnosti oz. psihopatologije, ne bo prišlo do nujnega epistemološkega obrata v njihovem razumevanju mentalnega/duševnega zdravja. Ta obrat pa je nujen, da bi se tudi finančni tokovi (za raziskovalne potrebe) preusmerili iz nevroznanosti/neverologije k »psihoterapijologiji«.

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1044 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1262 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/

Wed, 2. Oct 2019 at 09:43

535 ogledov

Šport in seksualnost - 4. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.   Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.« Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti. Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa. No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa. Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu). Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve). Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna. Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki. Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo. Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti. PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig): https://www.kingkongteater.si/

Sun, 29. Sep 2019 at 11:56

1037 ogledov

Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.   Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično. Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega. V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži. To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki. Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja. Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti). Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje. PS: https://www.roman-vodeb.si/ 

Wed, 25. Sep 2019 at 12:38

930 ogledov

Psihoanalitični transfer v razumevanju odnosa trener/ka-športni/k/ca – 2. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): V prejšnji številki smo nakazali, da se v športnem tandemu trener(ka) – športni/k/ca navadno izoblikujejo posebne čustvene, libidinalne vezi, ki so znane iz klasične klinične (psihoanalitične oz. terapevtske) prakse pod imenom transfer(ni odnos). Dobri oz. pristni odnosi med trenerjem in športnikom oz. športnico so ključ do športnega uspeha. Ta transferni odnos pa v sebi nosi pasti, ki jim včasih niso kos niti najboljši trenerji. Če pride do t.i. kontra transferja (vzajemne ali povraten čustvene libidinalne povezave trenerja s svojim športnikom ali športnico), postane odnos zapleten. Zapletenost se stopnjuje takrat, ko gre za transfer(ni odnos) med trenerjem in (odraslo) športnico – takrat je opcija tudi prava seksualnost. Že v prejšnji številki smo namignili, da je libido motivacijsko življenjska energija in da gre v temelju za seksualno strast (v najširšem pomenu besede) iz katere je sestavljena tudi sama ljubezen. Rojstvo ljubezni datira v zgodnje otroštvo, takrat, ko se otrok »zaljubi« v svoj prvi ljubezenski oz. libidinalni objekt – v svojo mamo. Mama je zanj tiste vrste (libidinalno) ugodje iz katerega se v odraslosti razvije ljubezen. Deklice v svojem odraščanju, za razliko od dečkov, zamenjajo svoj prvi ljubezenski objekt, mamico z očetom. Ta, za deklico vsemogočni (infantilni) oče, se v odraslosti vselej vrača oz. se simbol(ič)no oživlja, transferira. Ko se odraslo dekle oz. ženska zaljubi, se vselej zaljubi v naslednika svojega, v otroštvu doživetega očeta. »Princ iz sanj« ima navadno vsaj eno, ponavadi pa več lastnosti, ki jo nezavedno spominjajo na očeta. V takšnega fanta oz. moškega se dekle oz. ženska zaljubi precej lažje in hitreje ter močneje kot v nekoga, ki niti malo ne spominja na očeta.  V kontekstu našega razmišljanja je treba vedeti, da je dober trener tisti, ki ga ima športnica za nekakšnega »drugega očeta« – in se do njega tudi tako vede, on (trener) pa ji to pozornost vrača. Takšnemu trenerju tako zelo zaupa, da jo je le-ta, (če je seveda tudi strokovno dovolj dobro podkovan in če so vse druge možnosti ustrezne) sposoben popeljati do vrhunskih dosežkov. Ta (vrnjeni oz. oživljeni –  transferirani) »drugi (simbolni) oče« je lahko kos svoji nalogi in svojemu statusu »vrnjenega (simbolnega) očeta«, ali pa tudi ne. Če podleže kontratransferju, se na svojo športnico tudi sam čustveno oz. libidinalno (ljubezensko) naveže – včasih tako močno, da svojega libida (beri: seksualne želje) ne more brzdati. Odraščajoče in seksualno zrele športnice so (ponavadi) nezavedno zaljubljene v svoje (odlične) trenerje. Libido tudi pri njih terja svoj davek. Fantazije tudi pri njih uberejo svojo pot – in prav (dobri) trenerji znajo nastopati v športničinih seksualnih fantazijah. Če je trener dovolj »razsoden«, če ne podleže kontratransferju ali pa klasični seksualni skušnjavi, do pravih seksualnih stikov nikoli ne pride, vselej pa visijo v zraku kot možnost. Spomnim se zagrizenega (mladega) trenerja, ki si je neznansko in iskreno prizadeval postati dober trener v enem od žogarskih športov. Na enem od neformalnih srečanj je o kakovosti dobrega trenerja spraševal tudi vrhunske »ex-jugo« športnice (takšne, ki igrajo evroligo). Ena od prekaljenih igralk je odgovorila: »Dobar trener je onaj, koji dobro 'piiiiii'…« – beseda je preveč vulgarna in pa hkrati preveč resnična, da bi jo zapisal … V psihoanalitično oko lahko pade še marsikaj, kar namiguje na latentno seksualnost, ki se plete po nezavednih mislih marsikatere športnice, verjetno pa tudi trenerja. Spomnim se mnogih intervjujev prek katerih sem posumil tok nezavednih misli, ki se potikajo po glavah športnic (in njihovih trenerjev). V »(pan)seksualni« psihoanalizi nedolžna fraza: »Včasih sem tako utrujena, da bi si želele imeti v telovadnici posteljo«, vendarle ni tako nedolžna, kot se sliši. Tok nezavednih misli je vselej (tudi) libidinalen. Nezavedna želja ima vselej seksualno obeležje in teži k uresničitvi – zavest oz. Nadjaz (moralna instanca) se sicer upira, a libidu (Onemu) se je nemogoče ogniti. Zgolj s sublimacijo (pretvorbo libidinalne energije v deseksualizirano formo) se ne da vselej pokuriti vsega libida … Seksualnost med športnicami in njihovimi trenerji obstaja, če ne v resničnosti, pa vsaj na ravni psihične realnosti ali pa v seksualnem domišljijskem svetu. To je dejstvo. Sanjarijo tako športnice, najbrž pa tudi trenerji, vsaj nekateri. Latentna seksualnost, torej seksualnost, ki vselej tiho preži v zraku, je »grozeča« opcija, ki lahko zagode marsikateremu tandemu trener–športnica. Spomnim se pripovedi, nanašala pa se je na zbegano športnico, ki je iz reprezentančnih priprav poklicala klubskega trenerja in ga vprašala, če »mora« res (gola) pod prho in v savno z vso reprezentanco, seveda skupaj s trenerjem. Zagotovil jima je (šlo je za dve športnici), da se temu lahko odpovesta (četudi gre za »nedolžen« reprezentančen »ritual«). Ker igralki nista sodelovali, si lahko mislite, kako je bilo z njuno igralno minutažo in nadaljnjimi vpoklici v reprezentanco … Libidinalne vezi med trenerji in športnicami so izjemno delikatne. S teoretskega oz. psihoanalitičnega vidika se po eni strani zdi nemogoče, da bi športnica uprizorila tekmovalno odličnost ne da bi zapadla v libidinalni (čustveni), torej transferni odnos s svojim trenerjem (ali reprezentančnim selektorjem), pa naj si gre za individualno ali za kolektivno športno panogo. Selektorskih (simbolnih) očetov, ki bi znali po eni strani vzpostaviti z igralkami pristen transfer(ni odnos), po drugi strani pa bi se znali etično obraniti kontratransferja, je malo. Morda bi jih bilo več, če bi tej temi posvetili več časa z ustreznim izobraževanjem. V tem primeru bi bili izbori selektorjev in selektoric bistveno lažji in z manj dilemami. V tej luči je »vrnjena (simbolna) mati« kot trenerka in  selektorica v nezavidljivem položaju – seveda, če govorimo o odraslih možatih (faličnih) športih. Športno »bahanje« s (faličnimi) zmagami je (v tej kulturi in v tem družbenem trenutku) vendarle bolj domena moških, kot žensk. Materinsko ženstvene ženske kot trenerke lahko vsaj deloma uspevajo z nižjimi selekcijami, seveda pa tudi v estetskih športih kot so ples, umetnostno drsanje, sinhrono plavanje, gimnastika – ritmična in (delno) športna … Vendarle pa je »vrnjeni (simbolni) oče« tisti, ki se (resnično) spozna na šport – in kot tak, torej kot »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve (vse o športu) in zmore (popeljati športni/ka/co do zmag)«, je za športnika in športnico »bog«. Jasno je, da se šolane strokovnjakinje za šport enakovredno spoznajo na neko športno panogo in športno stroko, vendarle pa kot trenerke pa v športnikih in športnicah nimajo ustreznega statusa (»subjekta, za katerega se predpostavlja, da zna in zmore …«). Stereotipi, če temu nezavednemu misljenju oz. mišljenju sploh lahko tako rečemo, spontano uberejo svojo pot. Ne športniki ne športnice (niti trenerji ne trenerke) si ne morejo pomagati, da nezavedno bolj zaupata in si za trenerje tudi bolj želita moškega – seveda kot vrnjenega (vsemogočnega simbolnega) očeta. V teh okvirih bi lahko dejali, da izjeme potrjujejo pravila. Izjeme v tej, sicer univerzalni paradigmi, pa morajo biti takšne, da je vmes neko specifično otroštvo. No, to pa je že »višja matematike« psihoanalize, ki jo je laično ni tako preprosto razložiti na tem mestu. Če skušamo končati lekcijo o psihoanalitičnem konceptu transferja, moramo poudariti, da smo na kratko obdelali perečo temo, o kateri ne vedo kaj dosti ne trenerji, niti športniki in športnice ali starši, pa tudi šolski športni pedagogi ne, čeprav bi jim to znanje pripomoglo pri vzpostavljanju tako želene avtoritete. Klasičnih športnih psihologov ne bomo omenjali, saj njihov koncept psihične priprave športnikov (verjetno) ne temelji na vzpostavitvi transferja. PS: Tole je včerajšnji Faktor, ki delno tematizira tudi transfer: https://www.youtube.com/watch?v=NQ3OAUyNm9Y

Mon, 23. Sep 2019 at 15:02

1024 ogledov

Tabu tema: seksualnost in šport (mladih) - 1. del
V POČASTITEV 80 LETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA - UMRL JE 23. SEPTEMBRA 1939 - OBJAVLJAM TEKSTE (5 NADALJEVANJ), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Nedavno sva z urednikom Športa mladih razpravljala o temah, ki jih ta čas obdelujem (o njih pišem, občasno pa tudi predavam), ter o tem, kako me mediji razglašajo za seksologa, jaz pa sem zgolj in samo (teoretski) psihoanalitik, freudovec. Oba sva se strinjala, da je seksualnost v športu resnično nekakšna tabu tema, ki bi jo bilo mogoče resno obdelati. Osebno sem bil mnenja, da ta revija vendarle ne bi prenesla te provokativne teme – še posebno ne v teh konzervativnih časih. No, pa me je urednik vendarle pregovoril za pet krajših prispevkov – s pikrim namigom, da bo rubrika namenjena predvsem staršem. S takšnim transparentnim namigom, bi namreč znala biti ravno ta rubrika ena najbolj branih – med mladimi seveda. Glede na to, da se imam za (teoretskega) psihoanalitika, bom o športu in seksualnosti razpravljal skozi »teorijo želje«. Za Freuda se nekako ve, da je svojo psihoanalizo (nezavedno) gojil na upanju, da bi vedel, »kaj (si) ženska misli« oz. »kakšna je njena (nezavedna) želja« (ki je seveda seksualna), torej »kako ženska (seksualno) uživa«. Šport in seksualnost bom predstavil v nekaj zaključenih nadaljevanjih, ki se bodo bolj ali manj navezovali na šport. Že sedaj naj vas opozorim, da se takšne teme (načeloma) ne predavajo na Fakulteti za šport – zaslediti pa jih je mogoče po hodnikih, verjetno »na Slovanu« (ob vrčku piva), ali pa morda celo v predavalnicah – seveda, če si me kakšen (pre)drzen profesor oz. profesorica upa angažirati kot gostujočega predavatelja. Seksualnost je večno »prepovedana tema«, ki ne prodre v javnost, seveda, če odmislimo »kontraverznega« dr. Janeza Ruglja, »klasičnega« dr. Slavka Zihrla ali Mladininega »pornofila« Maksa Modica. No, tudi sam sem bil že nekajkrat nagovorjen, da (akademsko) spregovorim o temah, ki so vrle »seksologe« spravljale v miselne oz. teoretske zagate. Ker se spodobi, da kot diplomant Fakultete za šport (in freudovec) pometam pred svojim pragom, sem na 4. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Čateških Toplicah, 2003) tematiziral (ženstveno oz. seksualno) žensko v objemu (možatega) športa oz. rekreacije. Na 5. slovenskem kongresu športne rekreacije (v Laškem 2004) pa sem, na pobudo kolegov in kolegic, pošteno »zagrizel« v seksualnost. Že tiskovna konferenca se je vrtela samo okrog seksualnosti in »moje« sek(s)cije: Ali  / kako / zakaj / seksualnost poganja športno rekreacijo? Zanimanje za kongres se je z veljavo seksualnosti izjemno dvignilo. Gostoval sem v televizijskem Studio City, radijskem Studio ob 17-ih, časopisni Oni – prilogi Dela in še kje. Plenarno predavanje je bilo tako udarno, da sta POP TV oz. A-kanal naravnost »pridrvela« v Laško s svojo snemalno ekipo. Pred kamerami sem moral intervjujsko ponoviti svoje plenarno predavanje z naslovom Ali seksualnost res poganja športno rekreacijo? – ali: med zdravjem in seksualnostjo … V tej reviji si pač ne upam zapisati odgovora na vprašanje, ki se je takrat nanašalo na npr. moško mišičasto telo in žensko naklonjenost moškim mišicam. Če pa poskusim, bi se cenzurirana dikcija glasila nekako takole: »Če bi bil penis kost, bi si ženske želele koščenih moških, moški bi fanatično skrbeli za čim bolj robusne kosti, 'Chippendalesi’ bi bil koščeni (slači)fantje itd. – ker pa je penis mišica, si ženske želijo mišičastih moških, in mi moški fanatično skrbimo za čim, bolj trde, velike, močne, napete mišice. V nezavednem šteje samo ena mišica: penis …« Kakorkoli že – kdor me pozna po tematiziranju ideologije v športu, naj ve, da teoretsko psihoanalizo študiram precej dlje, kot ideologijo. Že dobrih dvajset let je Freuda, moj paradni avtor – študij psihoanalize pa je »dosmrtni« (strastni) študij ... Vsi trije moji podiplomski študiji so se nanašali prav na psihoanalizo, posledično pa seveda tudi na seksualnost (v športu). Medtem ko v prvi in tretji knjigi tematiziram ideologijo in šport (seveda skozi psihoanalizo), pa sta moja druga (Šport skozi psihoanalizo) in četrta knjiga (Interpretacija športa) namenjena čisti psihoanalizi, seveda v povezavi z latentno (skrito in simbol(ič)no) seksualnostjo in športom. Ravno knjiga Šport skozi psihoanaliza v svojih poglavjih tematizira tiste teme, ki bi znale pritegniti marsikaterega bralca te revije, seveda, če jih bi oz. jih bom dovolj poljudno predstavil – in to bo težko. Menda slovim kot »tažak«, če že ne kar »zatežen«, teoretik, toda Freudova seksualnost še zdaleč ni tako enostavna (in nedolžna), kot se zdi. Kaj mislite, da se da zapisati v poglavjih, ki se glasijo takole: Zgodovina (moškega) športa - ali: »Šport je nastal zaradi žensk«, Prvak kot diskurz »boljšosti« – lepotica kot diskurz »lepšosti«, Zavidanje penisa – ali: anatomija je usoda, Moška želja in falična športnica, Trener kot »subjekt, za katerega se predpostavlja...«, Seksualna (ne)abstinenca in tekmovalna uspešnost, To je le nekaj poglavij iz Športa skozi psihoanalizo. Intepretacija športa, moja zadnja knjiga, namiguje in diskurzivno utemlejuje, da “gol (v resnici) ni gol” in da ima šport sovjo latentno oz. simbol(ič)no vsebino, tako kot sanje. Če me ne bodo do konca podlistka “skenslali”, bi znal svoje teoretsko pisanje začiniti še s kakšno pikro, da ne rečem pikantno podrobnostjo. Naj vam namignem: ko sem bil trener v ženski športni gimanstiki, so je občasno kakšna moja telovadka (nezavedno) zmotila, in me poklicala “oči” in ne Roman, kot so me takrat klicale punce (ženo, s katero sva delala v trenerksem tandemu, pa so občasno poklicale z: “mami”. To sva si takrat vzela v svojevrstno čast, saj je nakazoval pristen odnos, ki sva ga z ženo imela do “najinih” telovadk. Punce so bile takrat star do 15. leta. “Teoretsko” se spršujem, kako bi me telovadke, s katerimi bi imel pristen oz. res dober odnos klicale v, freudovsko rečeno, “genitalni fazi psihoseksualnega razvoja libida” – ko bi bile stare 20 ali 30 let… Morda “dragi”, “ljubi” ali mož? V pretklih letih sem dodobra naštudiral koncept t.i. transfernega odnosa, ki ga je v klinično psihoanalitično terapevtsko prakso vpeljal prav Freud. Trdil je, terapevt lahko skozi psihoanalitično seanso pozdravi svojo pacientko šele, ko se le-ta (nezavedno) zaljubi v njega – oz. “oživi” libidinalno vez, ki jo je imela kot deklica s svojimi očetom. Na ta način si v pacientkovem nezavednem izbori določen “priviligiran” status, ki mu omogoča, da lahko z besedo pozdravi psihični patos določene pacientke. Mnogi menijo, da je Freudov največji doprinos h klinični praksi prav koncept transferja (t. j. nezavedne zaljubljenosti v terapevta). Danes se ve, da se v podobnem (libidinalnem) tansfernem razmerju znajdejo mnogi tandemi. Najbolj znani so: učitelj(ica)-učen/ec/ka, profesor(ica)-študent(ka), profesor(ica)-asistent(ka), direktor(ica)-tajni/k/ca, trener(ka)-športni/k/ca itd. Medtem ko klinične psihologe in različne psihoterapevte zavezuje poklican etika, saj jim je poznan t.i. kontratransfer (povratna nezavedna zaljubljenost), pa je na področju klasičnega športnega tandema trener-športnica precej manj tovrstne etike. Pojem transferja oz. nezavedne zaljubljenosti je med trenerji prava neznanka, in morda sem tudi zato sprejel povabilo, da bom v eni od prihodnjih prispevkov tematiziral ravno to “spolzko” temo. “Kontrolirana” (nezavedna) zaljubljenost prihaja v paketu dobrega trenerja. Vendar se od tu naprej včasih tudi “zaplete”. Ko libido dobi krila, ga ni enostavno ustaviti … Bolj ko problem transferja spoznavam v temeljih bolj se mi zdi nujo, da bi dileme in zagate predstavil tudi trenerjem. (Športnice tako ali tako ne bi vedele za kaj gre.) Morda bi bilo dobrO, da bi po nacionalnih zvezah organiziral celo kakšno (poučno) predavanja na to temo ... 
Teme
psihoanaliza psihiatrija Freud medicina

Zadnji komentarji

Darja Pintarič

2019-10-16 23:59:07


Pozdravljeni prijatelji, jaz sem Darja Pintarič. Sem iz Maribora v Sloveniji. Mene je bolelo in zlomljeno srce, ko se je pred sedmimi meseci v zakonu med mojim možem pojavila zelo velika težava. tako grozno, da je primer odnesel na sodišče zaradi ločitve. Rekel je, da nikoli več ne želi živeti z mano in da me ne ljubi več. Pa se je spravil iz svoje hiše in me in moje otroke spravil skozi hude bolečine. Trudil sem se po najboljših močeh, da bi ga vrnil po večkratnem prosjačenju, a vse v zameno. in potrdil je, da se je odločil in da me ne bo nikoli več videl. Tako sem nekega večera, ko sem se vrnil z dela, srečal starega prijatelja, ki je molil za moža. Tako sem mu razložil vse stvari, zato mi je rekel, da je edini način, da lahko vrnem moža nazaj, da obiščem čarovnika za črkovanje, ker mu to resnično uspeva. Tako nikoli nisem verjel v urok, vendar nisem imel druge izbire, kot da sledim njegovim nasvetom. Nato mi je dal e-poštni naslov doctorigbinovia93@gmail.com voznika pravopisa, ki ga je obiskal. Tako sem naslednje jutro poslal e-poštno sporočilo na naslov, ki mi ga je dal, in črkovalka črkovanja mi je zagotovila, da bom naslednji dan dobila moža. Kakšna čudovita izjava! Nikoli si nisem mislil, da je govoril z mano in mi povedal vse, kar moram storiti. Naslednje jutro me je tako presenetljivo poklical mož, ki me zadnjih 7 mesecev ni klical, da bi me obvestil, da se vrača. Kako fantastično! Tako se je vrnil isti dan in se z veliko ljubezni in veselja opravičil za svojo napako in za bolečino, ki jo je povzročil meni in našim otrokom. Potem pa je bil od tega dne najin odnos močnejši kot prej, zato bi ti svetoval tam, če imaš težave, da ga vzpostavi stik s WhatsApp-om na +2348144480786 Je človek, ki mu zaupate ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija