27434 Page uri

Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 26. december 2017 ob 10:32

Ko sem nedavno na Medicinski fakulteti poslušal neko »obrobno« predavanje s pomenljivim naslovom »Od Freuda k nevropsihoanalizi«, sem se odločil, da razgalim določene konceptualne psihiatrične zablode. Način pristopa psihiatrije do Freuda in psihoanalize me že dalj časa moti. Ampak, ker »oni«, »gospodarji vednosti« iz Medicinske fakultete (in mnogih ambulant in bolnici) – mislim na psihiatre – tako vneto »brcajo v temo«, mislim na njihovo (ne)razumevanje človekove duševnosti, se bom na tem mestu (v nekaj nadaljevanjih) lotil obelodanjanja določenih nesporazumov in psihiatrične konceptualne zablode pri razumevanju človekove duševnosti.

Osredotočil se bom na zdrse »strokovnjakinje za alkohologijo« dr. Maje Rus Makovce. Namreč, ravno ona je bila tista, ki (si) je dovolila, da se je nedavno na Medicinski fakulteti o Freudu govorilo skrajno nečastno. In ker imam tudi sam nekaj svetovalno-terapevtskih izkušenj z zdravljenjem alkoholikov in podobnih zasvojencev/odvisnikov, se mi zdi, da je moja »replika« oz. psihoanalitična kritika uradnih pristopov k tej problematik dovolj relevantna, da si zasluži medijski in/oz. strokovni eter. (Koliko kompetentnih in poklicanih strokovnjakov bo moj tekst prebralo, pa je drugo vprašanje.)

Izhajal pa bom iz zapisa dr. Maje Rus Makovec z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi nevroznanost?« (revija GEA - http://bc-naklo.si/fileadmin/knjizn...)

Omenjena psihiatrinja je zavajajoče podajala nekatera psihiatrična in/oz. nevrološka (strokovna) stališča, ki so v popolnem nasprotju s psihoanalitičnimi oz. Freudov(sk)imi pogledi na človekovo duševnost.

Puberteta (adolescenca) je po psihoanalitični percepciji (v propedevtičnem smislu) obdobje iztekanja t. i. latence, ki sledi falični fazi otrokovega psihoseksualnega oz. libidinalnege razvoja. V puberteti se začnejo dokončno oživljati, torej (simbolno) vračati prve tri faze (oralna, analna in falična). Psihoanaliza v konceptualnem smislu t. r. popolnoma ignorira dejstvo, da se človekova duševnost dogaja v možganih, kar, resnici na ljubo, z določenega vidika, res ni pomembno – pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil oče psihoanalize (Sigmund Freud) v resnici (sprva) nevrolog. In kot tak je Freud moral nehati misliti fiziološko/biološko/nevrološko in začel – ko se je spopadal s histerijo – razmišljati psihološko, in šele s psihološko konceptualizacijo duševnosti prišel od dna vzročnega jedru histerije, ki je bilo seveda psihološko in ne nevrološko – kljub temu, da je sčasoma priznaval oz. predpostavljal, da ima vsaka človekova psihološkost v ozadju – kot refleksijo – (verjetno) nevrološko-sinaptično oz. možgansko podstat. Ta Freudova replika (»opažanje«, predvidevanje) v resnici pomeni, da se vsa ta človekova psihološkost sicer res odraža tudi v možganih, vendar gre za posledico, za posledičnost, ne pa za vzrok oz. vzročnost. Ves ta kavzalni, vzročno-posledični (generični) moment bo treba psihiatrom končno razložiti. Kajti, če psihiatri (in nevrologi) ne bodo končno spoznali, kaj je vzrok in kaj posledica, bodo vztrajali v svoji konceptualni zablodi, kar ne nazadnje škodi zgolj in samo pacientom/klientom – koristi pa seveda farmacevtski industriji. Psihiatri se v zadnjih leti modno, pod taktirko nevroznanosti/nevrologije in farmacevtskih lobijev, (zmotno) osredotočajo ravno na možgane, živce/nevrone, sinapse, transmtorje … In ravno to je ta njihova popolna konceptualna zabloda, ki jo je treba razkrinkati in ji narediti konec – četudi za ceno »propada« farmacevtske industrije.

Ko dr. Maja Rus Makovec govori o adolescentih in njihovih problemih – ki so v resnici (in resnično) problemi staršev – ubere dikcijo o (»znanstvenih«) »podatkih o razvoju možganov« … In natančno ta dikcija je napačna in zavajajoča, ker: V RESNICI NE GRE ZA RAZVOJ MOŽGANOV, pač pa za (postopno) »vračanje« in (simbolno) »oživljanje« že omenjenih privih treh faz otrokovega psihoseksualnega, torej libidinalnega razvoja (oralne, analne in falične)! Vračajo se simbolno transformirane misli, ki jih je otrok mislil v prvih treh fazah svojega psihičnega razvoja! Temeljna psihoanalitična zakonitost, ki jo psihiatri in nevrologi ne razumejo dobro oz. ne jemljejo dovolj resno je ravno ta, da se (infantilna) miselna/psihična »prvost« vrača kot/v »drugost«, najbolj eklatantno vračanje se zgodi ravno v puberteti.

S psihoanalitičnega vidika se absurdno sliši naslednja dikcija: »Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kaj se dogaja v možganskem razvoju.« NE! Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kako in na kakšen način se pubertetnikom začnejo (simbolno) »vračati«, torej »transferno (in transformirano) oživljati« določena, v otroštvu doživeta (in takrat »míslena«) obdobja in psihični nastavki (misli), predvsem tista, ki jih je otrok dožive (mislil) v ojdipalno-kastracijski oz. falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat se namreč formira jedro poznejše spolne želje in spolne identitete in tudi jedro (močnega) NADJAZA/SUPEREGA, torej VESTI (ki, lahko peče, ali pa tudi ne).

Pri znameniti »adolescentni zaljubljenosti«, pri kateri – po mnenju psihiatrov – »možganske funkcije ustvarjajo intenzivno čustvo, ki ga še ne zmorejo uravnati s premislekom, odlogom, dolgoročnejšim načrtovanjem in pogajanjem«, v resnici ne gre za »možganske funkcije«, pač pa splet libidinalno (hiper)investirane (»zabezecane«, »oenergetene«) miselne dejavnosti, ki ima status čustva (s katerim se v psihoanalitičnem diskurzu načelom ne operira – v psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji).

Puberteta v resnici ne pomeni »fiziološke ločnice«, zaradi »nastopa reproduktivne zmožnosti, ki se zgodi zaradi hormonskih sprememb«, kot mislijo psihiatri, pač pa so na delu določeni miselni (čustveni) procesi, ki se psihično oživljajo in simbolno transformirajo iz infantilnih miselnih nastavkov (fundamentov, infantilnih »miselnih odtisov«). Hormonske spremembe so nekaj, kar v resnici prihaja v paketu psihičnih sprememb. Ampak bistveno je psihično dogajanje – hormonske spremembe so zgolj »fiziologija«, ki jo moramo gledati predvsem kot POSLEDICO delovanje psihe, ne pa kot VZROK psihičnim sprememba. Banalno rečeno: o hormonih (in fiziologiji/biologiji) se v resnici sploh ne splača poglobljeno pogovarjati. V tej luči naj še rečemo, da tudi »telesne spremembe« niso nekaj, kar »sproži prihod pubertete«; v resnic bi bilo bolj korektno/pravilno govoriti o psiholoških/psihoanalitičnih zakonitostih, ki sprožajo puberteto (in tudi telesne, fiziološke/biološke in hormonske spremembe).

Tudi tale psihiatrična dikcija – avtorica je dr. Maja Rus Makovec – je zelo ponesrečena: »Še nedavno smo si predstavljali, da se večina razvoja človeških možganov zgodi v prvih letih življenja. Zdaj vemo, da se največji razvojni skoki dogajajo v prvih letih in adolescenci.« Neizbežna psihoanalitična pripomba se na tem mestu glasi: NE GRE ZA MOŽGANE, PAČ PA ZA MISELNE SISTEME, ki se fundamentalno (»BIOSno«) formirajo v (zgodnjem) otroštvu, v adolescenci pa ti vrnjeni infantilni miselni sistemi doživijo svojo očitno oz. radikalno simbolno preobrazbo/transformacijo ... Spodletela je tudi tale dikcija: »Možgani dosežejo polno zrelost do začetka dvajsetih oziroma celo tridesetih let.« Misli oz. duševnost se resda dogaja v možgani, vendar: če govorimo o zrelosti, moramo govoriti o mentalni/duševni/psihični zrelosti! V resnici gre za to, da je človek zrel, (šele) ko se mu vsi psihični oz. miselni nastavki (fundamenti) iz otroštva simbolno vrnejo (trasnferirajo) v simbolno transformirani (spremenjeni) obliki.

In govoriti o »dozorevanju tistega predela sprednjega dela možganov, ki so bistveni za samoobvladanje, odločanje v kompleksnih nalogah, razumevanje doživljanja drugih ljudi in načrtovanje dolgoročnih odločitev«, namesto, da bi se govorilo o Nadjazu/Superegu, je popolna konceptualna zabloda (psihiatrov in nevroznanstvenikov/nevrologov). Razumeti »dozorevanje možganov« v resnici pomeni razumevanje zakonitosti faz in/oz. stopenj razvoja moralne razsodnosti. Za psihiatre in nevroznanstvenike/nevrologe se zdi, kot da ne vedo za etiologijo moralne razsodnosti. Moralnega razsojanja ne znajo povezati na z Ojdipovim, ne s kastracijskim kompleksom, za katerega teoretiki moralnega razsojanja vedo povedati, da je ključen za formiranje Nadjaza (vesti). Lawrence Kohlberg ločil tri temeljne stopnje moralnega razsojanja: predkonvencionalno (značilno za otroke), konvencionalno (značilno za pubertetnike in mlajše oz. »nedozorele« odrasle) in postkonvencionalno (značilno za redke odrasle, pa še to predvsem moške). Ravno v luči razumevanje vseh teh treh stopenj moralnega razvoja je mogoče tudi spoznati, da v resnici nikoli ne gre za »razvoj« in »dozorevanje« MOŽGANOV, pač pa gre od vsega začetka za način formiranja določenih miselnih (pod)sistemov, ki so v primeru moralnega razsojanja vezani na kastracijski kompleks. Psihiatri (in nevrologi) pa se ignorantsko obnašajo in do Freuda (in njegovih temeljnih konceptov) in do Kohlberga (in njegovih raziskav). Oba omenjena veleuma se tudi strinjata, da je moralno razsojanje (struktura Nadjaz) bistveno drugačno glede na spol.

Govoriti o »nevrobiološkem dogajanju« je konceptualna zabloda, ki bi ji morali čim prej narediti konec. Ker – vso to sedanje in nadaljnje bluzenje oz. blodenje po »nevrobiološkem blodnjaku« ima vrstno negativnih posledic – ne samo tistih, vezanih na paciente/klienta, pač pa so tukaj tudi (proračunske) finance, ki jih imajo v zakupu ravno »prikoritni« psihiatri in nevroznanstveniki/nevrologi.

To, da so naši možgani tridelni, kot navajajo nevroznanstveniki, v resnici ni pomembno – četudi gre za dejstvo. Pomembna pa je (dvakratna) troslojnost človekove duševnosti. Ob Jazu/Egu, Nadjazu/Superegu in Onemu/Idu imamo še zavest(no), predzavest(no) in nezavedno/podzavest(no). Četudi tole drži: »Podaljšek hrbtenjače z malimi možgani imenujemo plazilski možgani; ta del je najstarejši, uravna osnovne telesne funkcije in odgovori na stres,« je v resnici – za poznavanje delovanja duševnosti – nepomembno. Res je: »Osrednji del možganov imenujemo stari sesalski možgani (limbični del); je sedež čustev, spomina, v njih potekajo naši zunajzavestni procesi in navade.« Ampak ta dejstva je popolnoma nesmiselno navajati in se nanje celo sklicevati, ko je govora o pubertetnikih. Popolnoma irelevantno je tudi poznavanje »dejstva«, da je »možganska skorja najnovejši del možganov; je nujna za mišljenje in samozavedanje. Možganska skorja tudi v osebnem razvoju dozori najpozneje, ob interakciji z vplivi iz okolja, se pravi z izkušnjami.« Vse to so dikcije, ki jih navaja psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, ko govori o pubertetnikih.

Še bolj banalno je v nekem strokovnem psihološkem diskurzu reči, da je »za duševno zdravje in vedenje odraslega pomembno, da se ti trije deli možganov med seboj ustrezno uravnajo.« V resnici to sploh ni pomembno. Pomembno je le, da vemo, zakaj človekova duševnost – tudi pri pubertetnikih – deluje tako kot deluje. V resnici je popolnoma nepomembno, da se duševnost dogaja v možganih – banalno rečeno: lahko bi se tudi v srcu, jetrih, ledvicah ali kosteh … Zato je strokovno (in filozofsko/epsitemološko/analitično) gledano – iz ust priznane psihiatrinje – absurdno reci, da »imajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole med seboj uravnane te dele možganov, a so ti manj razviti, pa vendar po svoje bolj uravnovešeni kot pri adolescentu.« Ta trditev je popolnoma nesmiselna, paradoksalna, absurdna; videti je, kot da psihiatrinja ne bi razumela bistva človekove (otroške, pubertetniške) duševnosti. Psihoanalitična replika se v tem kontekstu glasi: predpubertetnikom (otrokom) se namreč še niso »vrnile« (simbolno) »oživele«/transferirale tiste (fundamentalne, »BIOSne«) ojdipalno-kastracijske misli, ki so odgovorne za razvoj spolne želje (pohote), ki v resnici tako fatalno pozneje spotaknejo pubertetnike. Predpubertetnikom (načeloma) še niso »stopile v veljavo« tiste seksualne (falične oz. ojdipalno-kastracijske) misli, ki pa jih imajo potem pubertetniki že »rojene«, t. r.(vnovično) aktivirane, seveda v poprejšnji (simbolni) transformaciji. S psihoanalitičnega vidika je popolnoma zgrešeno govoriti, da »otroci zaradi manj razvitega limbičnega sistema nimajo še tako intenzivnega emocionalnega naboja in niso tako nabiti z energijo, kot so adolescenti, zato pravzaprav zelo močne zavore (kot bomo videli, je njihov sedež v prefrontalnem korteksu) niti ne potrebujejo.« Ker: v resnici sploh ne gre za »limbični sistem« niti za »prefrontalni korteks«, pač pa gre za »stopanje v veljavo« tistih infantilnih (faličnih, ojdipalno-kastracijskih) mislih, na katerih se v puberteti (z)gradi spolna želja, pohota, spolna identiteta – pri fantih/moških pa še znamenito (simbolno) upiranje kastraciji (mislimo na tekmovalnost in/oz. agresivnost), pri dekletih/ženskah pa telesni narcizem kot (»pasivna«) odškodnina za kastracijski/genitalnih »hendikep«, za mednožno »ne-celost«. Nikakor ne gre za to, da so »pri adolescentih nekateri predeli v možganih že razviti ali celo zelo razviti, drugi pa še ne«. Psihoanalitična replika: NE GRE ZA MOŽGANE! Gre za strukturiranje (oživljenjih, vrnjenih, transferiranih) miselnih podsistemov temelječih na infantilnem míslenju. In ne gre za nikakršno »možgansko neravnovesje«, o čemer govori (vrla) psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec. Niti ni pomembno, da »naše možgane sestavljata siva in bela snov«, niti ne gre za to, da so »živčne celice (imenujemo jih nevroni) glavni gradniki možganov in se med seboj povezujejo v omrežja s celičnimi izrastki« … Še manj je pomembno, da »stik med podaljški celičnih teles imenujemo sinapse«. Že res, da so »v možganih siva snov celice, bela pa tisti del možganov, ki gradijo strukturo in povezave med celicami (tisti predeli možganov, v katerih je več celičnih teles, so videti sive barve. in tisti. v katerih je več izrastkov celic, bele barve).« Vendar: KAKŠNO UPORABNO VZROČNO POSLEDIČNO VLOGO IMA V RESNICI VSA TA (OBROBNA) FIZIOLOGIJA OZ. BIOLOGIJA?! In potem se dr. Maja RuS Makovec zavajajoče šopiri s svojim, v resnici s popolnoma irelevantnim, nevrološkim znanjem: »Številne podaljške celičnih teles obdaja maščobne snov mielin, ki je bele barve. Bistvena naloga mielina je podobna izolacijskemu ovoju – zaradi tega ovoja lahko informacije po celičnih podaljških potekajo veliko hitreje.« Ker – na koncu doda še popolnoma absurden, »nobel zveneč«, sklep: »Če imamo mielinizirene tiste živčne poti, ki potekajo kot zavora iz prefrontal nega režnja navzad v limbični del možganov, veliko lažje obvladamo svoja čustva in vedenje.« In natančno ta sklep je fatalni ERROR, absurd, psihiatrični/nevrološki paradoks. Ker: svoja »čustva in vedenje« in subjektivne interese, torej želje lahko obvladujemo in nadzorujemo zgolj in samo preko NADJAZA (in načela realnosti, kot se reče v psihoanalizi). Zakonitosti razvoja Nadjaza, torej VESTI (ki peče, če delamo neetična/nemoralna dejanja) imajo jasno in znano etiologijo. Temelji razvoja moralne razsodnosti se fatalno vtkejo v človekovo duševnost (že) v falični fazi (pri treh letih), ko se zgodi Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je tudi fenomen kastracije. Na Ojdipovem in/oz. kastracijskem kompleksu, če je pravilno razrešen, deček v odraslosti zgradi svojo VEST, torej Nadjaz. »Ojdip« ima svoje zakonitosti, ki jih je že Freud dodelal. Marsikaj okrog etiologije moralne razsodnosti je (že) teoretsko dodelano. Ve se za t. i. »negativnega Ojdipa«, kjer kot »mogočni kastrator« nastopa falična mama … Moški serijski morilci so v psihičnem (in tudi možgansko-nevrološkem smislu) najbolj proučevani ljudje. In ve se, da so domala vsi serijski morilci nastali v otroštvu … Ve se tudi, da so infantilne travme (potlačitve) tiste, ki lahko »skurijo«/»izmaličijo« možgane – vendar: treba je ločiti VZROK in POSLEDICO! Možgansko dogajanje je vselej posledica psihe! Raznorazni odvisniki ne »skurijo« možganov – kakor mislijo razni alkohologi (tudi dr. Maja Rus Makove) –, pač pa se jim »izmaličijo« miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja/užitka! Podobna (možganska/nevrološka) situacija je pri (hudih) spolnih zlorabah, ki v osnovi psihično učinkujejo na človeka, ampak šele v odraslosti; (huda) spolna zloraba se (POSLEDIČNO!) pozna tudi na možganih odraslega, v otroštvu zlorabljenega, človeka. Tudi v primerih spolnih zlorab psihiatri in nevrologi zamenjujejo VZROK in POSLEDICO. (http://healthland.time.com/2012/02/...)

In – ne gre za to, da se »možgani razvijajo tako rekoč vse življenje«, kakor mislijo psihiatri/nevrologi. Gre za to, da se raznorazni odločilni dogodki iz otroštva – ob primernih sprožilcih – vračajo/transformirajo v odraslost v raznoraznih simbolnih oblikah (vrnitvah), pojavnostih, torej psihičnih/miselnih občutkih. Za otroke so spolne zlorabe domala najhujše oblike »učinkovanja« na fundamentalne/BIOSne infantilne miselne sisteme, ker so (hiper)investirane (»oenergetene«) z ogromnimi količinami libida (psihične energije). Ravno zaradi spolnih zlorab se žrtvam v odraslosti lahko razvijejo psihične/osebnostne motnje (anomalije/nepravilnosti) ali celo bolezni, kar je mogoče zaznati tudi v nevrološki strukturi možganov. Ampak, v resnici ne gre za to, da so poškodovani možgani (nevroni/živci), pač pa gre zato, da se je v otroštvu »izmaličil«/»poškodoval« infantilni/fundamentalni (»BIOSni«) miselni odtis, na katerem se v odraslosti (»vrnjeno«) zgradi spolna identiteta in spolna želja. Banalno in karikirano bi se dalo (psihoanalitično) reči t(ak)ole: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani (nevroni), pomembno je, da človek v otroštvu »zgradi« (občuti, misli) normalen miselni fundament, na katerem potem v odraslosti zgradi mentalno zdravje in psihično trdnost.« Ali pa: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani; pomembno je, da ni (bila) poškodovana infantilna misel.«

Nič zato – in kaj potem –, če imajo »možgani majhnih otrok zelo veliko nevronskih povezav«, in nič zato (in kaj potem), če le-te še »niso dokončno oblikovane«. Saj je to zgolj neka »obrobnost«, ki v resnici sploh ni bistvena za razumevanje človekove duševnosti, niti za psihoterapevtiko, še manj za »psihoterapijologijo«. In, kaj potem, če so »posnetki možganov pokazali, da je drugi velik preskok dogajanja v možganih pri 10 letih za deklice in pri 12 za dečke«?! Psihoanalitična replika bi se ob tem glasila, da je vendarle jasno, da deklice prej pridejo v puberteto oz. v seksualno zrelost, saj je dekličina vhodna pozicija v Ojdipov kompleks (in kastracijo) bistveno drugačna od dečkove (tudi zaradi anatomije genitalij). Deček se t. r. udobno »uspava« v svoji fatalni libidinalni navezanosti na (različnospolno) mamo; deklica pa se hitro (miselno/čustveno) »strezni«, in ko je šokantno (miselno/čustveno) soočena za anatomijo lastnih in nasprotispolnih, torej očetovih genitalij, zamenja svoj prvi objekt želje. »Ne-celo« mamo zamenja, z »organom več« obdarjenim očetom – zamenja torej svoj prvi objekt želja, in ob tem zamenja tudi spol svojega (prvega) objekta želje. Po psihoanalitični percepciji se zdi, da je ta libidinalno hiperinvestirani infantilni (psihični) »detajl« tisti, ki deklico prej pripelje do psihične in tudi telesne (fiziološke/biološke) odraslosti. In – res je – vso to míslenje se dogaja v možganih; ampak, lahko bi se dogajalo tudi v kakšen drugem delu telesa, ki bi bil usposobljen za vse te kognitivne funkcij, za katere so (»slučajno« pač) usposobljeni/kompetentni možgani. Banalno in absurdno je torej reči, da »reorganizacija naših možganov, da se odločijo, česa imamo preveč in kaj bomo še naprej razvijali, traja nekako do 25. leta; manjše spremembe, ki pa so zelo pomembne za vedenje odraslega in zrelega človeka, pa se dogajajo do 30. leta oziroma še naprej skozi vse življenje«. Koga pravzaprav briga, če se (da se) »možgani razvijajo od spodaj navzgor (najpozneje se razvije možganske skorja, v kateri so funkcije besednega izražanja in naše zavesti) in od zadnjega dela navzpred, to je sprednji del možganov, ki mu pravimo frontalni oziroma prefrontalni del«.

Paradigma problema psihiatrično-nevroznanstvene zmote je podobna, kot če nek »računalniški mojster« loti odpravljati nek (softwearski) virus, uporabnik računalnika pa mu, kot pomoč, ponuja izvijač, spajkalnik in povečevalno lupo – češ, da bo lažje odprl »škatlo« in znotraj ohišje računalnika pogledal, kaj je narobe z računalnikom, da ne dela. Mojster bo ponudbo seveda zavrnil in rekel, da ne bo gledal v ohišje računalnika, pač pa da bo napako/virus popravil »softwearsko«, z antivirusnim programom (»terapijo«) . Morda bo še dodal, da ga tisto, kar računalnik vsebuje znotraj »škatle« v bistvu sploh ne zanima in se tudi na »hardwear« ne spozna. Tako se tudi na možgane psiho-strokovnjaku (psihiatru, psihoterapevt) ni treba detajlno spoznati, da bi vedel, kako duševnost deluje in bil sposoben kakšno psihično anomalijo/motnjo tudi »popraviti« oz. pozdraviti, torej predrugačiti.

Tudi športni trener se ne rabi poglabljati v delovanje srca in pljuč (niti lokomotornega oz. telesnomišičnega aparata) svojega športnika, kadar mu v trenažnem procesu hoče vpliva na kardiovaskularne in gibalne potenciale.

Nadalje: lahko je res, lahko pa tudi del zmotne strokovne doktrine oz. napačno interpretiranih raziskav možganov – namreč: nevrologi govorijo o »obrezovanju možganskih sinaps« – češ, da »se možgani sami znebijo odvečnih sinaps«. Potem pa nevrologi še dodajalo, da »na takšno obrezovanje pomembno vpliva okolje, v katerem živi adolescent« Mišljeni so seveda dražljaji, ki aktivirajo miselno – torej miselno, ne možgansko! – dejavnost. In tej doktrini naseda tudi psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, zaradi katere je nastal ta moj, do psihiatrov in nevrologov/nevroznanstvenikov, kritičen tekst.

Nevroznanstvenike osebno vidim podobno kot (populistične in narcistične) astrofizike, ki se pred svetom (laiki) bahajo, da vedo, kaj je t. r. na drugi strani vesolja. Kakšnemu filozofu, ki razume epistemološko bistvo spoznavnega skepticizma, je takoj jasno, da se v resnici ne da vedeti, kaj je na drugi strani vesolja. Podobni narcistični ekshibicionisti so ravno nevrologi/nevroznanstveniki, za katere se zadnja leta šlepajo prav psihiatri (namesto, da bi se držali Freuda in psihoanalize). Pri nas na področju »živceslovja« prednjači dr. Zvezdan Pirtošek, zvesto pa mu sledijo psihiatri ala dr. Maja Rus Makovec, zaostajati pa ne poskuša niti dekan Univerze Sigmunda Freuda dr. Miran Možina … V teh časih je prav modno govoriti o enigmi možganov, kadar je na tapeti duševno zdravje. Nobel se sliši tole: »Prefrontalna skorja (pred-prednji, čelni del možganov) je pri ljudeh sorazmerno bistveno večja kot pri drugih vrstah. Ta predel, posebno dorzolateralni del prefrontalne skorje, je vpleten v višje kognitivne funkcije – vpliva na odločanje, dolgoročno načrtovanje, zavira nesprejemljivo vedenje, na primer grobo izražanje. Sprednji, medialni (srednji) del prefrontalne skorje je tudi zelo pomembno vpleten v socialne odnose, v razumevanje drugih ljudi in samozavedanje; pravimo, da gre za socialni del možganov, torej za vse tiste lastnosti, ki jih štejemo za del odraslega, stabilnega človeka.«

Vendar: človekova specialnost, ki ga dviguje nad ostale sesalce je VEST, torej Nadjaz. In jasno in logično je, da se miselni sistemi, odgovorni za moralno razsojanje, pač umestijo nekje v možganih. In v resnici je čisto vseeno (in nepomembno) kje; verjetno je Nadjaz res (anatomsko gledano) lociran v »prefrontalni skorji«. Morda se bo v bližnji prihodnosti celo res dalo detektirati (narcistične) psihopate preko »skeniranja« možganov – danes se to pač počne s testi moralne razsodnosti in opazovanjem/»branjem« simptomov. Tudi to, da je čuječnost in/oz. samozavedanje mogoče locirati v medialni dela prefrontalnega režnja, je na nek način čisto vseeno. Ni pa vseeno ali ima človek razvito čuječnost in samozavedanje, ali ne – ker gre za pomembno duševno funkcijo/kapaciteto. In če človek nima razvite čuječnosti (samoopazovanja in samozavedanja) ne moremo reči, da nima razvitih določenih predelov možganov, pač pa lahko rečemo kvečjemu to, da kot otrok ni razvil/mislil tistih/takšnih »samoopazovalnih« misli, na katerih bi v odraslosti razvijal čuječnost (in posledično modrost). Psihiatrični diskurz na to temo se sliši takole: »Ta del možganov se pri adolescentu drugače povezuje z drugimi možganskimi strukturami (povezuje se s predelom, ki mu pravimo striatum) kot pri odraslih, zato so adolescenti veliko bolj občutljivi za čustvene in socialne reakcije drugih ljudi, pri tem pa se jim tipično močno vzdraži avtonomno živčevje (rdečica, znojenje. hitro bitje srca, cmok v grlu ...).« V psihološko-psihoanalitičnem jeziku pa bi se reklo, da mladostnik še ni doživel dovolj (grenkih) izkušenj, ki bi jih miselno (tudi na nezavedni in simbolni ravni) medsebojno povezal v konsistentno celoto, potem pa imperativu ugodja dodal še VEST/Nadjaz, torej postkonvencionalno moralno razsojanje. Odraslega človeka pa doživete izkušnje zaznamujejo v mnogih miselnih (pod)sistemih. Zato ne gre zato, kot mislijo psihiatri, da je »tak tip možganskega povezovanja v adolescencije evolucijsko namenjen temu, da se spodbudi povezovanje z drugimi ljudmi zunaj osnovne družine, da se vstopi v svet.« Evolucijo v povezavi z možgani je v tem kontekstu absurdno mešati zraven. Pomembno pa je, da so minuli rodovi ljudi marsikakšno svojo izkušnjo prenesli na vzgojo (»gor-spravljanje«) svojih otrok – bodisi z učenjem ali zgolj skozi identifikacijo. Freud je celo rekel, da se človekovi možgani, bolje rečeno psihične kapacitete/dispozicije v osnovi skozi tisočletja niso spreminjale. Pomemben pa je bil govor/jezik, ki je razvijal »pametnost« in kompleksnost človekovega mišljenja in míslenja. Koliko, in če sploh, se je ta – »pametnost« mišljenja/misli/míslenja – odrazila v strukturi možganov, pa v resnici, za »dušeslovce«, sploh ni vitalnega pomena. V resnic torej nikoli ne gre za »nevrobioioško priprava za vključevanje v skupnost«, pač pa gre za v otroštvu doživete psihično-socialne interakcije – v prvi vrsti s starši in sorojenci (brati in sestrami), potem so tu še stari starši in ostali »pomembni drugi« ter vrstniki. Spodletelo je tudi govoriti o »prefrontalnem delu možganov«, ki naj bi bil po nevrološki in tudi psihiatrični percepciji pomemben tudi za dejavnost, ki ji psihiatri pravijo »mentalizacija« – psihologi pa čuječnost – torej, da s(m)o se ljudje sposobni vživetí ne samo v lastna čustva in jih ustrezno razložiti oziroma razumeti, se pravi znati racionalno in emocionalno pogledati vase, ampak, da smo sposobni razumeti in interpretirati tudi čustva in misli drugega človeka. Psihiatri mislijo, da, »dokler prefrontalni del možganov ni dovolj razvit, adolescenti težko razumejo, zakaj na primer starši in učitelji ravnajo v smislu 'samo dobro ti hočemo'.« NE GRE ZA RAZVITOST (PREFRONTALNEGA) DELA MOŽGANOV, PAČ PA GRE ZA MISELNE PODSISTEME, KI SE ŠE NISO OPLEMENITILI Z DOLOČENIMI IZKUŠNJAMI (DOGODKI), NADJAZ PA (JIM) JE ŠE VEDNO FIKSIRAN NA KONVENCIONALNI ALI CELO PREDKONVENCIONALNI STOPNJI MORALNEGA RAZSOJANJA.

Spodletela je tudi psihiatrična dikcija, da »za adolescentne možgane lahko rečemo, da se zelo zanimajo za tvegano vedenje, iskanje nagrade in socialne odnose«, potem pa še sklepati, da ima to nekakšen »evolucijski smisel«: »odcepiti mladiča od temeljne skupine in ga vključiti v skupnost, zato si mora to želeti, si upati in imeti dovolj energije«. Freudov(ski) diskurz gre v tem primeru v čisto drugo smer. Namreč: govoriti o tveganem vedenju in pri tem ne omeniti znamenitega »Ojdipa« in kastracijski kompleks oz. kastracijsko bojazen (strah), je nesmiselno, nelogično, absurdno, paradoksalno. Pri »tveganem vedenju« prepotentno falični mladcev gre za nezavedno preizkušanje svoje faličnosti, svojih simbolno-kastracijskih pretenj (potencialov), kar je preplavljeno z obilico ugodja/užitka. Mladci so en drugemu – na nezavedni ravni – medsebojni seksualni konkurenti (v nezavednem simbolnem ozadju je seveda negativni ojdipski oče), ki bi si radi (z užitkom) izmerili konkurenčnost, se rangirali in vzpostavili hierarhijo – v upanju, da bodo prepoznani kot zmagovalci, junaki, prvaki … Nezavedno morajo (z)vedeti in (s)poznati, kdo ima privilegij v ženski želji – ženski, kot simbolni naslednici matere. V psihoanalitičnem smislu je absurdno/paradoksalno v tem kontekstu omenjati možgane (nevrone, sinapse, transmitorje …).

Pri dekletih je zaradi kastracijskega kompleksa situacija seveda bistveno drugačna. Dekleta/ženske snujejo – beri: miselno planirajo – svojo socialno »udeležbo«/druženje z drugimi aduti kot fantje/moški. Psihoanalitični pogled izpostavi, da ne gre za to, da so »adolescentovi možgani nenadoma sposobni velikih potencialov«; še manj gre zato, da so »možgani (močno) nabiti s čustvi« – češ, da »je osrednji del možganov (ki mu nevrologi/psihiatri) pravijo limbični del/sistem, zelo močno razvit«Ne gre za »pametnost« možganov! Niso možgani tisti, ki so »zelo pametni in močno čustvujejo (sprednji del možganov, a še ni povsem razvit)«. Pametna in nebrzdana je v resnici misel oz. mišljenje/míslenje – in to, konceptualno gledano, ni isto! Pri adolescentu ni problem to, na kar so (konceptualno zmotno) fiksirani psihiatri: da »zelo burno čustvuje in ne zna še uravnavati svojih čustev, zavore v sprednjem delu možganov pa še nima ustrezno razvite«. Če je kaj, kar nima zadosti razvito, je to Nadjaz (še sreča, da ima že razvit sram). Največji problem pa je, da mladostnik nikoli dotlej v svojem življenju še ni (ob)čutil neizpolnjene (prave pravcate) spolne želje, torej pohote – in je na ta račun zmeden, zbegan … Spotikajo ga še/že različne vrnitve potlačenega, svoje dodajo še številni obrambni mehanizmi, locirani v Jazu/Ego … Soočen je tudi s sramom – ki ni nič drugega kot refleksija močne spolne želje vezane na (simbolno vrnjeni) objekt želje. Govoriti o »neenakomernem razvoju možganov«, je torej z vidika psihoanalize absurdno! In ne gre za to, da »adolescenti potrebujejo nekaj več tveganja kot odrasli (da bi lahko začutili enak tip motivacije oziroma nagrade za svoje vedenje)«. Pač pa gre za to, da jih (z)bega sama moč (beri: libidinalna investiranost) ŽELJE (in njeno seksualno poreklo), muhavi »objekt želje« (beri: načelo realnosti), hkrati pa samocenzura v obliki močnega Nadjaza še ni dograjena – svojevrstna začimba v mladostniški »mineštri« pa je še sram. Neznajdljiv in hkrati neučakan pa je tudi mladostnikov Jaz/Ego.

Sklep, da »neenakomernost razvoja možganov« botruje razvoju duševnih bolezni, je popolnoma nesmiseln. Adolescenca ni kar »čas, ko postanejo adolescentovi (neenakomerno razviti) možgani posebno občutljivi za razvoj različnih duševnih motenj«. Za duševne bolezni se (iz psihoanalitičnega razumevanja duševnosti) ve, da se sprožijo v, torej šele po obdobju latence – takrat, ko se aktivirajo (oživijo, se transferno vrnejo) določene potlačene frustracije/travme. Zato ne gre za to, da se »v adolescentnih možganih posamezni predeli pod vplivom hormonov različno razvijajo«. Za pojav oz. razvoj določenih psihičnih bolezni ni bistveno to, da so v skorji možganov (in tudi globlje) nekakšni »otočki sivine« (bazalni gangliji). Še manj je pomembno, da se en bazalni ganglij imenuje amigdala – to področje naj bi po nevroloških dognanjih med drugim uravnaval strah in ugodje; drug bazalni ganglij pa hipokampus (ki naj bi imel vlogo pri spominu in orientaciji v prostoru). Nevrologi pravijo, da se ta dva predela možganov se, glede na spol, različno razvijata. Psihoanalitična replika pa se glasi: »Jasno, saj je anatomija genitalij glede na spol radikalno različna, zato kastracijski kompleks radikalno različno zaznamuje oba spola.« Govoriti o nekakšni »gostoti estrogenskih receptorjev« (v hipokampusu), ko se proučuje razlike med spoloma, je zato popolnoma nesmiselno. Tudi dejstvo, da se amigdala bolj poveča pri fantih, je irelevantno povezovati »z večjo gostoto androgenskih receptorjev pri primatih«, in potem še vse skupaj »elegantno« povezati z dejstvom, da se dekleta v adolescenci lažje učijo, in da so fantje bistveno bolj neustrašni (beri: bolj predrzni). Gledano s psihoanalitičnega vidika je takšen »nevroznanstveni« oz. psihiatrični sklep absurden. Ojdipov kompleks, kot stebrni kamen psihoanalize, katerega inherentni del je še kastracija – vse skupaj pa je determinirano z anatomijo genitalij (in nanjo vezan koitus) – je ključen za fantovsko (in moško) predrznost, ki ima vselej falično, torej kastracijsko (simbolno) poreklo. Indukcija: »Večja aktivacija amigdale pomeni tudi, da so moški oziroma fantje agresivnejši in aktivnejši kot deklice«, je absurdna. Nesmiselna je tudi vpeljava korpus kalozuma v razumevanje (med)spolnih razlik. Nemogoče je tudi dokončno vedeti, ali sta leva in desna hemisfera ključno bolje povezani pri dekletih (ker je »vezje« v korpus kalozumu »kvantitativnejše«) – s hkratno predpostavko, da imajo pa fantje »bolj specializirane veščine, vezane na eno hemisfero«. Namreč: mnoge moške falične veščine imajo simbolno ozadje povezano s kastracijsko bojaznijo, ki jo dekleta sploh ne premorejo – premorejo (pa še to izjemoma – npr. lezbijke) le zavidanje penisa skozi katerega lahko (preko zgledovanja po moških), prav tako kot fantje, razvijejo določene falične veščine. Popolnoma irelevantno je v tej zvezi »klicati na pomoč« hipotalamus, ki je (»slučajno«) del limbičnega sistema, ki je (»slučajno«) »pomemben pri urejanju številnih avtonomnih procesov v organizmu, med drugim tudi pri delovanju spolnega sistema in spolnega obnašanja«. Še kako pomembno pa je vedeti za (psihične/psihoanalitične) zakonitosti razvoja spolne želje in spolne identitete. Slednje je nevroznanstvenikom in psihiatrom domala popolna neznanka. Sadistična replika se bi v tem kontekstu glasila: »Prav jim je – psihiatrom in nevroznanstvenikom – ki se toliko (in povsem po nepotrebnem) ukvarjajo z možgani, o naravi in etiologiji človeške (moške in ženske) seksualnosti pa (za kazen) nič ne vedo!«

Ko psihoanalitično razmišljujoč strokovnjak za duševnost, pomisli(m), da se bodo nevrologi/nevroznanstveniki in psihiatri vendarle v svojih »poveličavih blodnjah« ustavili, naposled vpeljejo še hormone – rekoč: »V adolescenci je razvoj hipotalamusa pri dekletih močneje stimuliran s hormonom oksitocinom (pospeševanje navezovalnega vedenja), pri fantih pa z vazopresinom (povezan s spolno slo).« No, če je kaj, kar osebno precej odobravam pri nevroznanstvenikih in psihiatrih je dejstvo, da oboji gledajo na moške in ženske kot različne – torej možgansko (in hormonsko ter biološko/fiziološko) različne. (No, po psihoanalitični percepciji je razlika predvsem seksualna, torej psihična.) Feministke seveda ob tem norijo. Svoje nevroznanstveno utemeljevanje tudi psihiatri – sklicujoč se ravno na nevroznanstvenike – gradijo na razmišljanju, da je »do nedavnega veljalo, da se moški in ženski možgani med seboj prav nič ne razlikujejo in da je delovanje različno predvsem zaradi različnega doživljanja kulture, v kateri živimo, torej da nas določajo pravila okolja in njihova prepričanja«. Sedaj pa strokovno velja, da se moški in ženske možgansko razlikujejo. Tega pa novodobne feministke – in zagovornice teorije spola (ang. gender) – pač ne morejo obiti, še manj zanikati, kar neprestano poskušajo v primeru psihoanalitičnih argumentov.

Vendar – in sedaj prihaja še en zdrs psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec, ki je očitno latentna feministka: ko v svojih razmišljanjih potrjuje ugotovitev nevroznanstvenikov/nevrologov, da se moški in ženske možgansko razlikujejo – in to že v adolescenci – kljub temu ideološko dodaja, da gre v primeru proučevanja možganov »za potencialno politično nekorektno temo«, subjektivno pa dodaja, da »pa ni treba, da bi bilo tako«. V objemu t. i. spontane filozofije znanstvenikov (SFZ), kot bi rekel Althusser, se dotična psihiatrinja celo ideološko, torej (pro)feministično, opredeljuje in daje (šolam in staršem) napotke »predvsem za preventivno vedenje staršev in šole – katera vedenja in doživljanja mladih je treba pomagati bolje natrenirati: dekletom na primer več zdrave agresivnosti in fantom več občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje …«. Napotki dekletom/ženskam v smer zgledovanja po moških je izjemno spolzko, saj to (normalna) dekleta/ženske – če že drugega ne – v resnici onesrečuje, saj si v resnici, v nezavednem, želijo biti radikalno drugačne kot fantje/moški. Napotki v smeri simbolne kastracije fantov/moških so po drugi strani celo sadistično, perverzno koncipirani – še posebej zato, kar jih daje (falična) ženska. Kako fatalno škodljiva je (za družbo) simbolna kastracija moških – tudi v obliki »občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje« – pa se na tem mestu ne da razpisati (ker je tema preveč kompleksna in preobsežna).

Po določenih raziskavah so nekatera dekleta/ženske boljše od fantov/moških v orientaciji v prostoru – kljub temu, da se v povprečju fantje bolje prostorsko znajdejo (dekleta so povprečno boljša v učenju jezikov, čeprav so tudi nekateri fantje lahko zelo nadarjeni lingvisti). Nevroznansatveniki (in psihiatri) takšne raziskave prikrojijo sebi v prid, kljub temu, da ima psihoanaliza čisto drugo interpretacijo teh razlik, onstran katerih je seveda ojdipalno-kastracijsko (v mislih) doživeta anatomija genitalij. Falični moški mora biti aktiven – tako kot so »aktivne« (»penetratibilne«) njegove genitalije, torej penis (ženski pa vagina diktira »pasivnost« in »sprejemajočost«.) Retorične spretnosti – tudi večja sposobnost za učenje tujih jezikov – pa so kvaliteta (»talent«) deklet/žensk, kar je po drugi strani spet logično. Ker: ženska se preko svoje telesne pasivnosti (nefaličnosti) predvsem »kaže« – beri: narcistično izpostavlja svojo telesno-obrazno lepoto moškemu na (v)pogledu; edino kar žensk ob »kazanju« še lahko stori, da pride do svojega objekta želja (ali pa, da se brani) je, da (dobro) govori, da spretno obrača besede, oz. da udarno formulira stavke. Moški pa se zaradi kastracijskega diktata aktivnih genitalij (prisotnega penisa) baha z dejanji, pri čemer mora (falično) »penetrirati« v okolico, jo razisk(ov)ati in se v njej (prepotetno/falično) uveljaviti (če seveda hoče priti do svojega objekta želje in hkrati ob tem tudi preplašiti ostale seksualne konkurente). To, da se je treba aktivno boriti za žensko, se deček t. r. »nauči« oz. »priuči« skozi ojdipalno borbo (proti očetu) za mamico. To borbo bije »mali Ojdip« v svoji psihični realnosti, v svojih mislih.

Modni nevroznanstveniki (katerim slepo sledijo tudi psihiatri) bi radi – v objemu svoje zmote – določena človekova vedenja pripisali »obnašanju«/delovanju možganov, nevronov in sinaps. Po njihovem mnenju naj bi možgani imeli sposobnost nekakšne stabilizacije, s čemer »okrepijo nekatere povezave in oblikujejo se nekatere reakcije, vedenje in navade«. Skozi psihoanalizo se vsi duševni procesi – tudi pubertetniški kontekst – vidijo popolnoma drugače. Nekateri »nevro-strokovnjaki« celo menijo, da »je ravno brstenje zelo velikih potencialnih sinaps in okleščenje tistih, ki se ne uporabljajo, bistveni zagon za nadaljnje navade in osebnostno odzivanja adolescentov za prihodnje življenje«. Nadalje razmišljajo takole: »Če bo mladostnik v tem času imel veliko dejavnosti, kot so šport, učenje, ukvarjanje z glasbo, bo okrepil in utrdil tiste povezave, ki jih bo kasneje lažje uporabljal v življenju. Če bo v glavnem ležal na kavču in igral TV-igrice, pa bodo to celice in povezave, ki bodo dolgo preživele. Če se v zgodnji adolescenci učimo drugih jezikov, se jih naučimo hitreje kot kasneje.« (Vsi ti citati so zapisane misli psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec) Potem pa še vehementno doda(jo), da je »v tem obdobju namreč zelo razvit povezovalni del med obema hemisferama (oziroma zraste hitreje kot okolišne možganske strukture), ki vpliva na učenje jezikov in na asociativno mišljenje.« Psihološko in/oz. psihoanalitično gledanje je seveda bistveno drugačno – vsekakor tako, da možgani, sami po sebi, v teh razlagah nimajo svojega mesta, niti pomembne interpretativne vloge. Psihoanaliza se osredotoča na način organizacije uživanja, torej znamenitega (Freudovega) načela ugodja. Človekova ugodja in užitki imajo poleg manifestne/pojavne forme/oblike tudi svojo latentno, torej (nezavedno) simbolno kodirano formo/obliko.

Npr.: ko mladostnik zapopade šport kot užitek (zaradi strukturnega imperativa/diktata načela ugodja), je bistveno to, da ima šport svojo latentno simbolno strukturo, ki jo more mladostnikovo nezavedno tako tudi »prebrati«. In (šele) ko se to zgodi (npr. ko žogarski gol v »ralno realnem« postane simbol vagine), šport postane užitek, in športnik/mladostnik ostane v šport(u) ukleščen ravno skozi ugodje/užitek (ki ima v končni fazi simbolno seksualno poreklo/strukturo). Podobno je z glasbo oz. umetnostjo. Šele ko nezavedno dojame/prepozna simbolno strukturo nekega senzoričnega dražljaj, se aktivirajo miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja (vključno s spominjanjem). In RES JE: VSO TO »MISLENJE« SE DOGAJA V MOŽGANIH – AMPAK TO V CELI (ZNANSTVENI) »ZGODBI« SPLOH NI BISTVENO! Ne bom rekel, da si možgani v resnici ne zaslužijo nobenega raziskovanja. Bi pa rekel, da bi se moralo bistveno več pozornosti posvečati psihoanalizi in nanjo navezujoči se kognitivni znanosti, nikakor pa ne nevrologiji/nevroznanost – kljub temu, da se splača proučevati tumorje, predvsem v povezavi z vprašanjem zakaj se je tumor pojavil oz. zakaj se pojavijo možganske deformacije. Moja oz. psihoanalitična teza se glasi, da zato, ker se je otroku zgodilo nekaj hudega – in na infantilni travmi/frustraciji/potlačitvi se lahko na možganih pojavi fiziološki »defekt«, npr. v obliki tumorja ...

Za tole kritično razpredanje psihoanalitične refleksije na ponesrečeno razumevanje vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev) v psihičnem dogajanju oz. duševnosti – predvsem adolescentov – sem se odločil zato, ker se mi iskreno »zdi«, da so psihiatri in nevroznanstveniki v popolni konceptualni zablodi. V svoj kritični (teoretski/psihoanalitični) primež sem »ukleščil« tekstu z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi znanost?«, avtorice, psihiatrinje, dr. Maje Rus Makovec.

Duševnost se v zadnjih letih vse preveč povezuje z možgani in nevrologijo/nevroznanostjo. V jezi bi rekel: »Le zakaj hudiča bi bilo pomembno, kaj se misli v malih možganih, kaj v velikih, kaj v možganski skorji, kaj v amigdali, kaj v hipokampusu …« Takšno zavajanje, kot si ga je privoščila psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec sramoti vse tiste, ki smo svoje življenje posvetili psihoanalizi in imamo Freuda za neprekosljivega genija za vse večne čase. Tisti, ki v propedevtičnem smislu razumemo, kako deluje človekova duševnost ne moremo in ne smemo biti tiho. Če pa se nek javno uveljavljeni strokovnjak odloči, da v svojem strokovnem tekstu še ideološko »mimo seka«, potem je določena kritična refleksija neizbežna.

Pridigarsko razpoloženi odrasli naj bi imeli po nevroznanstveno-psihiatrični percepciji »polno razvit frontalni korteks in večje biološke in izkustvene sposobnosti za uravnavanje svojega razpoloženja«. Zato »naj bi bili v odnosu do adolescenta pomembno bolj odgovorni, da se ne odzovemo na njegova nihanja v impulzivnosti ali na neprijetno vrednotenje našega vedenja.« Tako banalen sklep, povezan z možgani, sam po sebi kliče po kritični refleksiji. Odrasel človek naj po nasvetih dotične psihiatrinje zgolj »dobronamerno oblikuje in omeji vedenje adolescenta ter ga tako tudi uči in trenira razvoj njegovih možganov, hkrati pa njegovih tako imenovanih 'žalitev' in ocen ne jemlje osebno«. Nasvet je sicer navidezno simpatičen, ker je preudarno pedagoški in strpen do pubertetniško »razposajene« mladine. Vendar – TA(K) SPODLETEL NASVET V RESNICI NIMA NIČ S »TRENIRANJEM« RAZVOJA ADOLESCENTOVIH MOŽGANOV! Ker: možgani se ne trenirajo, pač pa se kvečjemu »trenira« oz. plemeniti MISEL, še posebno tista, ki se ubada z moralnim razsojanjem (Nadjaz).

Spodletel se zdi tudi suhoparen nasvet, da, »če so adolescenti storilci nekega agresivnega vedenja, potem se pri kazni upošteva njihova mladost: navadno so manj odgovorni za svoje reakcije in jih težje obvladajo kot odrasli«. Po psihoanalitični percepciji bi se dalo »svetovati«, da naj bo kazen za moralno sporno oz. kazniva dejanje adolescente drugače koncipirana, kot za odrasle ljudi. Dobro bi bilo, da bi kazen morala prinašati intenzivno, celo hipno, vendar kratkoročno neugodje – ker adolescenti še nimajo dograjenega Nadjaza, kar seveda nima nobene neposredne in relevantne veza z možgani! Adolescentom torej ne bi smeli izrekati tako koncipiranih kazni, da bi jim bilo zagrenjeni več let ali desetletij življenja. Srbski psihiater (in psihoterapevt) dr. Zoran Milivojević je zato na nekem posvetu maja 2013 (predaval pa je policistom in tožilcem) svetoval, kako se naj otroke in mladostnike »tepe«, torej fizično kaznuje – ker je to vzgojno koristno za razvoj njihovega nadaljnjega moralnega razsojanja: »Po debelom mesu!« … Ugotovitev, da so »adolescenti enakovredni odraslim, ko se odločajo v okoliščinah, ki niso nabite s čustvi (hladna pot: čustva procesiramo prek možganske skorje, zato je ta pot počasnejše), in so šibkejši kot odrasli, če se morajo odločati, kadar so intenzivno čustveno vznemirjeni (vroča pot: čustva procesiramo tako, da se neposredno odzovemo z nekim vedenjem, ne da bi proces zavil še do možganske skorje)«, sicer drži, vendar to dejstvo nima nobene neposredne in relevantne zveze z možgani. Intenzivna čustvena vznemirjenost je problematična zgolj in samo zato, ker je adolescentov Nadjaz še nedograjen – njegova stopnja moralnega razsojanja je konvencionalna, kot bi rekel Lawrence Kohlberg. Dikcija, ki omenja »zavijanje do možganske skorje« je zato, z vidika psihoanalize (brez omenjanja Nadjaza), zelo ponesrečena.

Z vidika psihoanalize se tudi čudno sliši trditev, da imajo nevroznanstveniki nekakšno »ugotovitev« (o “še ne povsem dozorelih možganih adolescentov”), saj ne gre za nikakršno ugotovitev, pač pa za hud konceptualni zdrs, ki se ne bi zgodil, če bi se Freuda in dognanja psihoanalize jemalo resno. Koncept nekakšne »vroče poti« – npr. v povezavi s poskusi samomora (npr. ob ljubezenskih zavrnitvah oz. nesrečni zaljubljenosti) – je s psihoanalitičnega gledišča popolnoma nesprejemljiv. Preboleti nesrečno adolescentniško zaljubljenost ni, niti ne sme biti, v domeni zaščitniškega okolja, pač pa v ingerenci Nadjaza – četudi še nedograjenega. Harmonična primarna družina je tista, ki preventivno omogoči – in to ravno skozi formiranje (močnega) Nadjaza (preko simbolno nekastriranega očeta) –, da bi se nesrečno zaljubljeni pubertetnik, ker pač nima izpolnjene »velike« želje, kar ubil. Otrok s harmonično primarno družino in občutkom, da je ljubljen in da tudi sam ljubi, v svojih miselnih (pod)sistemih oblikuje določen konstrukt katerega končna kvaliteta (»produkt«) je smiselnosti življenja. Človek (še najmanj pubertetnik) se ne more kar ubiti (storiti samomor), če nima izpolnjenih določenih želja oz. hrepenenj. In prav pravilno form(ul)ira Nadjaz predstavlja jedro ideje/misli o smiselnosti življenja.

Če psihiatrija »adolescente vidi kot osebe, ki so nagnjene k tveganemu vedenju, ki imajo šibkejši nadzor nad impulzi in se sebe pretirano zavedajo«, to v resnici ne kaže na »možganski razvoj (ki je pripravljen za spodbudo iz okolja)«, pač pa gre za psihično zakonitost razvoja oz. ozaveščanja »(pre)hitro« manifestirane spolne želje in hkrati zapoznelega stopanja v veljavo Nadjaza (in še nekaterih psihičnih dispozicij, ki »iz otroštva ven« čakajo na uveljavite). Prav Nadjaz je tisti, ki – namesto da bi, zaustavljal spolno željo (pohoto) in agresivnosti – te želje po (nebrzdanem) uživanju, in nanjo vezane (falične) agresije, ne more krotiti. V koordinatorskem oz. dirigentskem ozadju je seveda Jaz, ki mora ustvariti kompromis med Onim in Nadjazom – pa mu to ne uspeva, predvsem zato, ker je Nadjaz še prešibek, pa tudi na sublimacijo (kot obrambni mehanizem), se Jaz vselej ne »spomni«, oz. sublimacije (ki bi nevtralizirala manifestno spolno slo in manifestno agresivnost) preprosto ne aktivira. Če psihiatrija res »vidi možgane adolescentov kot čudovito pripravljene za učenje in socialni razvoj«, se v svojem videnju v resnici preprosto zakalkulira in zmotno sklepa. Mladostniki tudi intenzivno vstopajo v razne franšize transfernih odnosov, ki imajo esencialno jedro v primarni družini (v starših). Simbolno se »vračata«, torej transferno »oživljata«, in oče in mama – učitelji pa so tisti, ki kot darilo (od staršev) prevzamejo to vzgojno poslanstvo. Ta »pedagoški eros«, ki ga lahko v prid oz. vzgojno korist mladostnikov (njihovih staršev in družbe) izkoristijo učitelji (in športni trenerji/vaditelji oz. pedagoške avtoritete) je psihološki fenomen človekove duševnosti (kot abstraktne kategorije), ne moremo in ne smemo pa reči, da je to fenomen možganov (kot fiziološko-biološke kategorije). Zmotno je tudi posplošeno sklepati, da »lahko ta del možganskega razvoja uporabimo za manipulacijo z adolescenti (kot se to dogaja v potrošniški družbi)«.

Absurd posebne vrste je sklep, da o »adolescentnih možganih«, češ, da »so zaradi razvojnega stanja možganov adolescenti prav posebno ranljivi za razvoj odvisniškega vedenja«. In ne gre zato, da »industrija, ki se ukvarja s hazardiranjem različnih oblik, izkorišča možgane adolescentov«. Če statistične raziskava kažejo, da je »problematično igranje na srečo oziroma hazardiranje«, ki »je zelo pogosto (trikrat pogostejše kot v siceršnji populaciji) pri moških, starih med 14 in 22 let«. Vendar ne gre za to, da so »v tem obdobju možgani odprti v smislu “okna v času”: če mladostnik v zgodnji adolescenci uživa droge, se močno aktivira morebitna genska nagnjenost k odvisnosti« ... Gre za psihološki fenomen doživljanja (načela) ugodja, ne pa možganski fenomen. Instanca Onega/Ida je preprosto močnejša od nedograjenega Nadjaza/Superega – in Jaz/Ego ne more (s)kompromitirati imperativa užitka z (utemeljenimi) zahtevami Nadjaza, ker le-ta še ni povsem dograjen, bolje rečeno: (še) ni stopil v polno veljavo. V argumentiranju teze, da v resnici (še) »nedozoreli možgani« sami po sebi (kot biološka tvarina) nimajo nič z obnašanjem adolescenta, vzemimo v obzir spoznanja raziskovalcev/proučevalcev (teoretikov) moralnega razsojanja, torej razvoja in formiranja Nadjaza. Freud je trdil, da močan Nadjaz stopi na mesto pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa; tabu incesta predstavlja pomemben del in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa in močnega Nadjaza. In vse to se naseli v otrokovo duševnost (torej »v možgane«) do 6. leta starosti. Vse kar mora biti »v možganih« je tam že od 6. leta naprej – in nobenega »razvoja možganov« ne rabimo čakati, da se bo mladostnik znal pravilno moralno odločati! Tisti, ki govori o »razvoju možganov« – mislimo na nevroznanstvenike in (nekatere) psihiatre (npr. dr. Majo Rus Makovec) – preprosto ne razume vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev, hormonov) v odnosu do duševnosti. Edino, kar je za mladostnike (njihove starše in družbo) resnično zagatno in spolzko je prehitevanje uveljavljanja spolne želje (sle/pohote) v primerjavi s stopanjem v veljavo vseh infantilnih (ojdipalno-kastracijskih) miselnih nastavkov na katerih vzklije postkonvencionalna moralna razsodnosti. Drugače povedano: Nadjaza ne dohaja prehitevajočo pohoto (ki je v domeni Onega) – Ono preprosto prehiteva Nadjaz (za nameček pa je teh »zgodbi« najbolj zbegan Jaz, ker z vsemi svojimi potenciali – beri: obrambnimi mehanizmi – ne more kompromitirati imperativa Onega s krutim »načelom realnosti«).

Absurdno je iz psihiatričnih ust slišati dikcijo: »Vemo, da lahko vplivamo na razvoj možganov« - in nadalje, da »je pomembno, da adolescente spodbujamo in jim omogočimo varno okolje za njihov razvoj«. Še dobro, da se psihiatrična pridiga ne omenja »varnega možganskega razvoja«. Ker »učiti in se navaditi (prenašati napor)« oz. neugodje, je v domeni Nadjaza. Omeniti »veliko gibanja« in »razpravljanja in razmišljanja o življenju«, (pridigarsko) govoriti o »medsebojnem druženju«, o »učenju prenašanja duševne bolečine in varnega spoznavanja z erotiko in spolnostjo«, v resnici gravitira v domeno obrambnih mehanizmov, (predvsem sublimacije), ki domujejo v Jazu. Ko govorimo, da se adolescenti ne znajo obvladati in da so razvajeni, pravzaprav ne povemo nič slabega o njih, ampak o odraslih, ki vzgajajo te mlade ljudi. Vzgoja (mladih) ljudi – resnici na ljubo – sodi v register ideologije, torej pridige oz. (politične) indoktrinacije. Razmišljati, da so odrasli »mladostnike pustili na cedilu« (ker »nis(m)o dobro pripravili okolja«), je sicer legitimno, čeprav še vedno – psihoanalitično gledano – spodletelo, ker »smrdi« po permisivni vzgoji, v kateri bi morali starši/odrasli poskrbeti, da bi bilo (otrokom in) mladostnikom lepo. Koncept skrbi odraslih (in države in njenih inštitucij) za »dozorevanje možganov« mladostnikov/adolescentov je spodletel iz dveh razlogov. Prvič: odrasli v resnici ne smejo hiperprotektivno »(po)skrbeti)« za otroke in mladostnike skozi razvajanje in permisivno vzgojo, ker to otokom (in družbi) škodi. Drugič: odrasli/starši (in sistem) se ne smemo kar »zaganjati« v možgane otrok, pač pa moramo poskrbeti, da smo dobri starši svojim otrokom predvsem v vseh (prvih) treh fazah njihovega psihoseksulenga razvoja (oralni, analni in falični) ...

Za konec je treba pikro dodati, da se nevroznanstvenikom ni treba kaj prida ukvarjati z možgani še vsaj sto let. Psihiatri pa – namesto, da bi se spogledovali z nevroznanostjo – naj raje sledijo Freudu, vsaj capljajo lahko za njimi, ker – dojeli ga v resnici nikoli ne bodo. Učni programi na Katedri za psihiatrijo (na Medicinski fakulteti) so konceptualno popolnoma napačno zastavljeni, ker je psihiatrom zagodla farmacevtska industrija. Če se psihiatri že Freuda in psihoanalize bojijo kot hudič križa, potem se naj, namesto z nevroznanostjo, raje ukvarjajo s kognitivno znanostjo, ki pa se – in tega filozofom ni sram priznati – šlepa za psihoanalizo.

Da boste razumeli kaj je narobe s proučevanjem možganov, naj v sklepu rečem, da, če se športni trener ugotovi, da se pri nekem športniku, v kondicijskem smislu, srce in pljuča (pri transportu kisika do mišic) še ne delujejo dobro, ne bo svojega športnika posla h kardiologu, da mu »popravi« in »pripravi« srce (da bi bolje »pumpal« kri po telesu). Niti ga ne bo poslal k strokovnjaku za pljuča, ki naj bi športniku popravil pljuča in dihanje. Bo pa trener sam športnika sistematično treniral (v kondicijskem smislu). Kaj se med fizičnim/telesnim/športnim naporom dogaja s srcem in pljuči – kardiovaskularni istem pa je odgovoren za transport/prenos kisika v mišice – ga ne bo, niti ga ne bi smelo, zanimati. Na podoben način psihiatre, še manj pa psihoterapevte, ne bi smelo zanimati, kaj se pri pacientu/klientu dogaja v možganih. Zanimati pa ga mora MISEL – predvsem tista (nezavedna), ki jo je otrok ob določenih dogodkih (»provokacijah«/»stimulacijah«) mislil v otroštvu.

Dokler psihiatri (in nevrologi/nevroznanstveniki) ne bodo dojeli tukaj predstavljenega psihoanalitičnega bistva pri pristopu k razumevanju problema človekove duševnosti oz. psihopatologije, ne bo prišlo do nujnega epistemološkega obrata v njihovem razumevanju mentalnega/duševnega zdravja. Ta obrat pa je nujen, da bi se tudi finančni tokovi (za raziskovalne potrebe) preusmerili iz nevroznanosti/neverologije k »psihoterapijologiji«.

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

807 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

733 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

875 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1172 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.

Wed, 29. May 2019 at 19:07

695 ogledov

EU je kot tečna tašča, ki jezi našo
Vsake volitve so čas, ko politični analitiki (politologi) tekmujejo med sabo, kdo bo več pametnega povedal o volitvah. Minule EU-volitve niso izjema. V par dneh je bilo t. r. že vse povedano. Marsikakšen komentar je bil tudi prezrt oz. ne dovolj slišan. Mogoče ne bo narobe, če na tem mestu ponovim par ne dovolj slišanih misli in dodam še ščepec mojih (psihoanalitičnih) inovativnosti. Za začetek je treba reči, da so minule volitve v EU-parlament, volitve mnogih poražencev. Toliko poražencev, kot se je zgodilo na teh volitvah, se ni zgodilo že dolgo. Volilno telo se je pač (spet) »čudno« obnašalo. Tokrat je paradoksalno to, da je evidentni poraženec (SDS) celo zmagovalec volitev – v milih imamo sicer celotno navezavo SDS in SLS; poraženec pač zato, ker je ravno SDS izgubila enega poslanca glede na prejšnji mandat. V tej kalvariji (in tej politični navezi) pa je kljub vsemu izpadlo, da si je Franc Bogovič (skupaj s svojo SLS) izboril status zmagovalca. Pravi zmagovalec je (ob Milanu Brglezu) v resnici Marjan Šarec oz. njegova LMŠ. Politološko gledano: zmagovalka torej (sploh) ni Irena Joveva, še manj Klemen Grošelj (oba sta kot kandidata LMŠ prišla v EU-parlament). Na listi LMŠ bi namreč zmagala – banalno rečeno – tudi Miki Miška, če bi kandidiral(a). Linč, ki ga desnica (ob podpori vseh desnih medijev) izvaja na Marjanu Šarcu je očitno zganil tiso lojalno levo volilno telo, ki – očitno v objemu sočutja in politične korektnosti – ne prenese, da se po Marjanu Šarcu – zgolj zato, ker je bil nekoč Serpentinšek – zliva toliko gnojnice. (Določene kritike si Šarec sicer res zasluži.) Irana Joveva je zgolj ubogljiva luštna mlada punca, ki se je pustila »nasrati« in je kandidirala na listi LMŠ. Politične perspektive pa vendarle pogojno ima – vsaj na papirju – toliko, kolikor se (ji) bo zgodila oz. ponovila logika, po kateri že vsa leta briljira SD-jeva Tanja Fajon, deloma pa tudi SDS-ova Romana Tomc. Iz paradigme lepih, nemotečih, všečnih in ubogljivih/poslušnih žensk tokrat (kot četrta ženska, ki vstopa v EU-parlament) izstopa prekaljena Ljudmila Novak, ki je glasove dobila predvsem kot bivša (in zaslužna) predsednica NSi. Njeni volivci so jo očitno simbolno ponotranjili kot »dobro mamo« … Starosta in legenda desne konservativnosti Lojze Peterle je izvisel ravno zaradi neuklonljive Ljudmile Novak. Peterle je ob Šoltesu (in Nemcu) postal eden od najbolj užaljenih kandidatov, ki se niso uvrstili v EU-parlament. Peterletova žalost in bolečina je lahko toliko večja, ker je za politika že relativno star in se bo težko pobral oz. ustoličil v kakšnem fotelju za nadaljnjih nekaj let, do dokončne upokojitve. Fenomen simbolne kastracije pa je za moške vendarle boleča stvar … Ob skesanemu – beri: evidetntno »kastrianem« – Šoltesu je bil vidno dotolčen tudi Karl Erjavec, ki se mu kronično maje stolček predsednika DESUSa; zamenjal ga bi lahko prav Igor Šoltes. In Šoltes oz. novi predsednik DESUSa bi se v prihodnosti nekako moral združiti z »zavezništvom« oz. Stranko Alenke Bratušek – vsaj zato, da izgubi status interesnega združenja. Brez združitve teh dveh strank se obema pišejo slabi časi. Ravno Bratuškova je bila kot predsednica svoje stranke bistveno bolj razočarana in prizadeta kot njena zamejska kandidatka Angelika Mlinar – kljub temu, da ženske (zaradi narave kastracijskega kompleksa) ne premorejo fenomena simbolne kastracije … Kislega obraza je bil tudi Miro Cerar in njegova SMC, ki je postala eklatantna (največja) poraženka teh volitev. No, godrnjali in negodoval so še mnogi – ne nazadnje tudi radikalno-desni DOMovec Bernard Brščič, ki se je, v objemu t. r. patološke samozavesti, nadejal bistveno več, kot je dobil. Medtem ko je Jelinčič stoično priznaval poraz, ki ga verjetno niti ne boli preveč, saj je svoje naredil s tem, ko se je (skupaj s svojo SNS) suvereno vrnil v slovenski Parlament. Meščeva Levica je s svojim volilnim rezultatom postala prav  zbegana, če že ne kar precej ranjena. Violeta Tomič – kot »špicn-kandidatka« je nekako odpovedala že med kampanjo. Zatajili pa so tudi njeni volivci, ki z rdečo zvezdo – v poplavi rumeni EU-zvezdic – nimajo prave (ideološki) udarnosti. Demokratičnega socializma se pač ne da »prodajati« in propagirati v EU – in volivci nekako to vedo. Mogoče velja omeniti še »zmagovalnega poraženca« – (iz SDS v NSi) prebeglega – Žigo Turka. Njegovih (skoraj)  5000 glasov (in Brščičevih skoraj 5000) bi SDSu najverjetneje navrgle spet  3 (torej  4) poslance. Alenka Forte, Davorin Kopše in Alja Domjan namreč niso bila močna imena. Pravi zmagovalec-posameznik pa je Milan Brglez (ex-SMC). Na listi SD je presenetljivo porazil Matjaža Nemca in Dominiko Švar Pipan. Njega je v EU-parlament verjetno katapultirala stoična drža in upor proti »monarhu« Miru Cerarju, kateremu pa je vendarle »priigral« še en (vrnjen) mandat v slovenskem Državnem zboru (in s tem naredil medvedjo uslugo, sedaj svojemu, Židanu oz. SD). To, da ima desnica sedaj samo 4 mandate (prej 5), levica pa tudi 4 (prej 3), je malce presenetljivo, pač glede na to, da je begunska kriza malce vendarle »kontaminirala« volilno telo. Očitno pa ne dovolj, da bi se to odrazilo na volilnem rezultatu, ki bi bil v prid desnici. Videti je, da SD (spet) postaja rutinska leva stranka, ki bo verjetno prevzela pobudo na levi sredini. Sredinsko levim liberalcem (SMC, LMŠ, SAB, Desus) pa se v Sloveniji slabo piše, če se ne bodo združili v nekakšno novo »LDS«. Slovenija – njeno volilno telo (državljani) – pa bo morala v bodoče EU vendarle ponotranjiti – beri: jo sprejeti v svoje simbolne nezavedne procese. Če je država (Slovenija) simbol mame, potem je EU pač nekakšna nadrejena »šefica« mame, če že ne kar babica (stara mama). Evidentno pa je tudi, da imamo Slovenci po drugi strani EU očitno ponesrečeno simbolno dojeto (ponotranjeno) – bolj kot nekakšno jezno taščo, ki bolj ali manj jezi »mamo« (državo Slovenijo, Vlado), še bolj pa jezi nas, državljane, Slovence, volivce … Skratka – EU za Slovence ni nekaj samo po sebi dobrega, pač pa slovenske volivce prej bolj ali manj jezi ali pa vsaj bega – tako zelo, da je volilna udeležba v Sloveniji tako nizka.

Sat, 11. May 2019 at 13:05

1520 ogledov

Rdeča zvezda in blokada na FB
29. aprila sem – kot parodijo na patetično desno dramatiziranje redeče zvezde (kot partizanskega simbola) – twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Tednik Mladina me je – sicer malce nespodobno in napačno – razglasila za psihologa in me takole povzel(a): »Rdeča zvezda je simbol vagine. Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo.« To isto psihoanalitično tezo/interpretacijo všečno, na humoren način, »prodajam« tudi v svoji predstavi »Razočarana gospodinja pri seksologu« (16. maja z njo gostujem v Mariboru, 24. maja pa v ljubljanskem Kinu Komuna). (VABLJENI!) »Moji« levičarji pa nad to (originalno mojo) interpretacijo očitno niso ravno navdušeni. Ortodoksni levičar Brane Praznik ima z menoj neporavnane račune na račun spodletelega filma »V imenu resnice«. Dotični Praznik je zelo ponesrečeno in politično motivirano »pričal« v politično nekorektnem filmu Dejana Baboška in Barbare Furjan »V imenu resnice« – ta film sem jaz pošteno skritiziral (http://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/319973/v-imenu-ciste-resnice). Praznik se je na svoje FB-zidu norčeval iz te moje (legitimne) psihoanalitične interpretacije simbolike rdeče zvezde. Levi (sadistični) komentarji so med seboj kar tekmovali, kdo me bo bolj žaljivo prizadel. Že omenjeni režiser Dejan Babošek me je prav priklical h komentiranju. Z nekaj replikami sem jim sicer »gobce zavezal«, vendar sem (spet) romal tudi na block za en teden. Prijavil me je (Meščev) levičar Gorazd Grošelj (ki ima na svoji profilki na FB tudi rdečo zvezdo oz. simbol Levice). Ali je tale stavek tako nesprejemljiv (glede na to, da se je 50 ljudi gnojnico po meni zlivalo)?! """Gorazd, in ti imaš rdečo zvezdo še na profilki - drkaš (nanjo) si ga pa verjetno z levo.""" Takole so se me lotili: Joži Umek: Še nikoli ni nič pametnega povedal, tokrat je pa prekosil samega sebe. Bog, če je kje, se ga usmili. -- Mir Bednarski Berden: To sm že napisal, na to temo, da ni on psihoanalitik ampak psihobolnik. -- Sine Jerovšek: In ga je kler prbil na lesen podstavk da jm n uide (pred leti je iz južne amerike indijanka to komentirala ,kako so belci neumni! -- Mira Juhtman: Psiholog, ki je potreben ene ornk terapije. Ha eni modeli pa iz sebe delajo navadne majmune, kaj nuca diploma,če pa je zblojen, da že več ne ve kaj gobezda. -- Tine Kocmur: A to je psiholog. Jaz mislim,da je psihični bolnik. -- Helena Vertačnik: da dol padeš :D -- Anton Rozman: ali ima ta psiholog kaj otrok???? -- Franc Kalšek: Ta pa ni čist diht. -- Lilijana Lili Remec: Hahahaha, ma kaka mona,hahahaha -- Oblak Nataša: Pa kaj se bodo spomnl se.. sam ocitno je niso vidl od bliz k take gobcajo.. marsikaj pove o njihovi usmerjenosti  -- Sajnires Paje: Čas, da si eno najde... -- Dejan Babošek: Ha ha ha ker seksualno podhranjeni bolnik je Roman Vodeb :) -- Gorazd Grošelj: O groza, kakšen bolnik. Upam, da s kakšnim strokovnjakom (in ne šarlatanom, kot si sam) razrešiš svoje neizživete seksualne frustracije. Tvoji problemi s samim seboj so že znani celi Sloveniji. -- Radoljub Milosavljević: Kaj pa vem, men se pa zdi, da je bilo to revše od Vodeba v ranem otroštvu prehitro odstavljeno od cuclja, in se kasneje nikoli več ni opomoglo...! :P -- Bojan Kukanja: O bog,usmili se takšnih. Saj ne vejo,kaj delajo.  -- Roman Marguč: Ni čudno da je folk zbegan, če imamo takega psihologa. Po moje kar samega sebe zdravi. -- Anis Licina: Hmmm jaaaaa zato sem vedno potreben ko vidim rdeco zvezdo. NOT!!! Te psihologi/psihijatri/psihozerapevti so za v norisnico -- Antonija Blatnik: Hud pacient -- Dušan Verbovšek: Od kod je pa ta pametnjakovic pobegnil ???? -- Zdravko Červ: Naj analizira še naprej, več kot o zvezdi je povedal o sebi. Saj ga ni treba resno jemat. -- Anton Iskra: Do sedaj sem mislil, da na studij psihologije sprejemajo normalne ljudi...kot kaze sem se ustel. …   Ti komentarji so se zgolj v enem dnevu znašli na zidu dotičnega Braneta Praznika. Komentarjev je še bistveno več. Moj twitt in karikatrua pa so preko 100-krat delili. In tudi na drugih zidovih se zliva gnojnica po meni. Da ne govorim, kaj na Twitterju delajo desničarji zaradi mojih prolevičarskih pogledov na NOB, partizanstvo in socialistično revolucijo … (Pred kratkim je bila tudi 39 obletnica Titove smrti … - in nisem ostal nem.) Biti Vodeb je težje kot biti Janša in Kučan skupaj … Psihoanalize v bistvu nihče ne razume … Zato naj rečem: »Težko meni (tudi v bodoče)!« PS1: Nobenih "brezbožnih partizanov" nisem nikoli omenjal - ker cenim in NOB in partiznastvo in socialistično revolucijo! PS2: Če pa vendarle kdo misli, da morda le kaj vem – evo: https://www.roman-vodeb.si/  
Teme
psihoanaliza psihiatrija Freud medicina

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija