27434 Page uri

Povolilna (psiho)analiza
Roman Vodeb

Sreda, 25. oktober 2017 ob 12:29

Odpri galerijo

Glede na to, da se v zadnjih leti vse bolj pazi, kdo vse lahko javno spregovori v nacionalnih medijih in tudi skozi elitne medijske hiše kakršne so Delo, Dnevnik in Večer, je logično, da so politične korektne in relevantne politične analize pred in po volitvah bolj skope, bolje rečeno slabe. Kritični diskurz, ki ga je mogoče razviti v kontekstu aktualnih predsedniških volitev, v resnici ni kritičen pač pa prej diletantsko ohlapen, nevreden resno in poglobljene pozornosti. Tisti analitiki, ki v teh dneh dosegajo medijski eter so običajno politično kontaminirani, torej pristranski (npr. Milan Zver, Igor Lukšič, Gregor Virant, Igor Pribac ...) – da ne govorim o tistih pristranskih navijačih, ki svoje politične »veljake«/»prvake« v svoji divjih/nedeljskih FB-analizah kujejo v zvezde in hkrati kvasijo neumnosti – npr. o lažiranih volitvah, izigrani demokraciji in koncu države (mislim na Šiškov »štab navijačev«). Vsak, ki javno spregovori (tudi po FB in na blogih ali forumih) in ga mediji povzamejo oz. spustijo v eter, je navadno pristranski oz. navijaški – mnogi so mestoma tudi sadistični. Nevtralnih analiz skoraj ni, če pa so, pa so slabe, površne, pogosto kvazi-strokovne – v ponedeljek sta npr. na RTVSLO meglo rezala Mirt Komel in Igor Ž. Žagar. Če pa se volitve oz. predsedniške kandidate analizira s pravim analitičnim umom, torej, če se opazuje in analizira simptome politikov, posledično pa tudi volilnega telesa – če se jih dostojno profilira – pa je je slika bolj kompleksno-korektna, torej malce bolj objektivna. Svojevrstno perspektivo in domet ima v tem kontekstu psihoanaliza. Če se politike in volilno telo primerno psihološko oz. psihoanalitično profilira in jemlje v obzir obnašanje njihovih nezavednih procesov, se da marsikaj skritega in prikrivanega ugotoviti in celo kaj napovedati.
Pahorja sem vzel na svoje psihoanalitično nakovalo že pred mnogimi leti – pač na pobudo novinarjev. Številni mediji so me povprašali, kaj psihoanalitičnega si mislim o Pahorju in nizanju njegovih (nenehnih) simptomov. Vsem je bilo kmalu jasno, da je Pahor hud, vendar nenevaren patološki narcis, ki skozi igranje samega sebe, prodaja veliko blefa in nebuloz, reže meglo, brca v temo – kljub temu, da je (dovolj) pameten in politično izkušen, celo prekaljen (vendar mu narcistične patologije vedno znova ne uspe skriti). Njegov glavni narcistični imperativ je seveda všečnost in javno odobravanje, aplavz, soj žarometov ... Nikomur se noče zameriti – popušča levim in desni, svojega trdnega mnenja, ki ga bi tudi branil in uveljavil, pa nima oz. ga ne upa pokazati in v isti sapi (in stiski zelo korektno) priznava, da ni moralna avtoriteta. Oz.: že dolgo časa se ve, da Pahor nima političnega poguma, niti ne moralne razsodnosti – ker pač nima močnega Nadjaza – da bi v posameznih spolzkih in delikatnih vprašanjih/temah, odreagiral po svojem notranjem moralnem kompasu (občutku). On vselej igra samega sebe, kar je temeljna karakteristika narcisoidnih ljudi (če pa ne igra, pa iskreno brcne v temo, ali se »na suho« osmeši – npr. s kakšnimi »miškami«). S tako populistično držo si kupuje naklonjenost ljudi, laične javnosti, naivnih volivcev (predvsem volivk, torej žensk). Jasno je, da bi rad pritegnil leve in desne (in to za vsako ceno). V svojem petletnem predsedniškem mandatu (si) je konstantno in kontinuirano delal predvolilno kampanjo – namesto, da bi predsednikova – zato, da bi na aktualnih volitvah ponovno zmagal. Videti je bilo, da mu je bilo predsednikovanje postranska stvar. Glavni njegov užitek se je, očitno – vseh pet let njegovega mandata – napajal ob misli, da bi bil ponovno izvoljen. Pravi (možat/faličen) predsednik se ne bi na tak način loteval predsednikovanja, pač pa bi (odločno) sprejemal odločitve, izražal svoja mnenja (javno in pred parlamentom), ne glede na to, kakšne posledice bi imelo to zanj na naslednjih volitvah.
Volivci – tisti, ki so volili Pahorja ali Šarca (ali kogarkoli drugega) – so po drugi strani prav tako sužnji svojih nezavednih procesov. Zavest pa je slepa, infantilna, domala glupa/bedasta, vendar po drugi strani hkrati pogosto tudi pametna na svojstven način. Intuicija človeku lahko pomaga priti do določenih relevantnih občutkov. Vsakršne megle se tudi laični javnosti – torej volilnemu telesu – ne da kar tako proda(ja)ti. Pahor je bil letos, tako kot pred petimi leti, dober kandidat, verbalno prepričljiv – tudi takrat, kadar je rezal meglo (in jo zlagal v kocke) in brcal v temo. Treba je reči, da je vendar prepričljivo prodajal predvsem svoj blef, ki so ga ljudje – torej volivci – pridno in levičarsko zvesto kupovali, predvsem ženske. Pahor se je torej celih pet let predvsem všečno (in narcistično) kazal, ni bil pa dober, torej učinkovit in koristen predsednik. Predsednikoval je skrajno medlo, neodločno – brez kakršnekoli karizme – vendar, resnici na ljubo, neškodljivo. Pahorjev problem torej še zdaleč ni v tem, da bi bil slab predsednik. Sploh ne! Njegov največji problem – in posledično problem cele Slovenije – je (bil), da ni bil dober predsednik. Dobra stran dosedanje kampanje in vseh soočenj ter tudi kampanje v drugem krogu, je lahko ta, da se Pahor naposled zamisli nad vsemi kritikami, ki jih je (kot neodločen in »estrogenski“) deležen in se v svojem eventualnem drugem mandatu popravi, v smer večje odločnosti, poguma in doslednosti.
Sicer ima Slovenija kar kronične probleme za narcističnimi politiki – ne samo predsedniškimi kandidati in mandatarji. Fatalno slabo je to, da mnogi politiki nimajo razvite postkonvencionalne moralne razsodnosti, radi so predvsem všečni, ne znajo pa biti odločni takrat, kot situacija od njih to zahteva. Siliti se na predsedniško mesto je predvsem posledica bolestne ambicioznosti. Najbolj sta iz te paradigme izvzeti Romana Tomc in Ljudmila Novak – no, tudi Maja Makovec Brenčič, ki je sicer zelo ambiciozna, ni ravno po svoji volji pristala v predsedniški kampanji. Njena kandidatura je malce nepremišljena – vendar je bila nepremišljena predvsem stranka SMC in/oz. Miro Cerar. Da sta povsem nepremišljeno kandidira (desni) Suzana Lara Krause in deloma tudi Angelca Likovič, bi se prav tako dalo reči. Za Popoviča pa bi se lahko sklepalo, da je bil v kandidaturo na nek način prisiljen, vendar je naposled vanjo vneto zagrizel in jo tudi resno jemal, se v vseh soočenji trudi, celo preveč.
Marjan Šarec pa je vendarle fenomen. S 25 odstotki je – sicer pričakovano – prišel v drugi krog. Izpadel je celo kot povsem zgleden, celo zelo dober kandidat, vendar predvsem zato, ker Pahor ni bil dober predsednik. Torej zato, ker je bil Pahor izjemno neproduktiven in nekoristen predsednik, je Šarcu uspelo nabrati skoraj ¼ vseh glasov. Volilno telo je napadal z iskrenostjo in veliko (dosledne) volje in (velike) želje, ambicioznosti – kljub številnim spotikanjem, ki so imela desno valenco. Šarec nikakor ni mogoče okarakterizirati, ali celo ožigosati kot trdega levičarja. Za seboj ni imel nobene (leve) stranke (čeprav je napadal predvsem leve volivce) – razen svoje podpornike, svojo (»osebno«) stranko. Videti je bilo, da se je v kampanjo podal z resnično iskrenostjo, kljub temu, da ima v sebi vendarle nekaj latentne, torej skrite (narcistične) patologije – če je ne bi imel, si sploh ne bi žel postati predsednik, torej ne bi bil v to smer ambiciozen. Povsem običajen in normalen človek si pač ne želi biti predsednik – niti ne župan. V šali bi se dalo reči: „Če te je mama imela rada in če si bil za fotra car, ne rabiš biti ne župan, še manj predsednik države.“ Poleg tega je v Sloveniji funkcija predsednika predvsem častna, torej protokolarna funkcija, ne pa delavno-aktivna funkcija. Ob vsem tem je dobro vedeti – vsaj zardi korektnega (psihoanalitičnega) profiliranja –, da je bil Marjan Šarec posvojen … Posvojeni otroci pa imajo načeloma nekaj problemov z občutenjem ljubezni v primarni družini, s čemer so posledično na nek specifičen in nezaveden način zaznamovani celo življenje. Na ta račun pa so lahko precej ambiciozni, prodorni in hkrati latentno narcistični. Pri Šarcu je narcizem, po logiki simptoma, zaznan že skozi izbiro prvotnega poklica (igralca). V politiki (na lokalni ravni) pa je Šarec, kot pravijo – in to govorijo tudi rezultati njegovega županovanja – dobesedno zablestel skozi svojo delavnost in zagnanost.
Poseben in izjemno analizabilen fenomen pa je samostojni kandidat Andrej Šiško – sicer član neke obrobne stranke oz. Gibanja Zedinjena Slovenija. Če je zbral tista 2,2 odstotka ravno zato, ker je bil – kljub demokraciji – tako izigran na vseh teh medijskih oz. javnih soočenjih (in se je potem ljudem smilil), bi se dalo biti pomirjen. Če pa je vse te volivce »skupaj naklepal« zardi svoje čudaško-disidentske karizme in »spodletelih« predvolilnih nagovorov, pa smo kot nacija vendarle lahko malo zaskrbljeni. Skrbeti nas bi morala slepa sugestibilnost in ubogljivost, morda celo glupost volivcev (»ovc«), ki ne znajo ločiti zrno od plevela. Narod je res obupan, in tisti najbolj testosteronski anarhisti/disidenti – predvsem tisti z desno, torej nacionalistično-ksenofobno ter izvorno domoljubno valenco – so Šiška apriorno volili. Domala pol Slovenije se je iz njega norca delala, mediji pa so ga, po svoje krivično, ignorirali. Šiško je asociral celo na nekoč (v atentatu) umorjenega »dobrotnika iz Negove« Ivana Krambergerja (in seveda »pojočega majorja« Troho). Njegov falični atribut pač ni bil (simptom) »Ficko« (na rami), pač pa (simptomatsko falična) »Redeča Kap(ic)a« na glavi(ci). Spričo transparentne osebnostne specifike – dalo bi se reči tudi osebnostne (z)motenosti – so bili njegovi (neo)nacionalistični in ksenofobični retorični pogledi, bolje rečeno izpadi, že kar moteči, nekulturni, za mnoge neznosni. In po svoje ni čudno, da domala ni nikamor ni bil vabljen – razne na nacionalne medije, kamor so ga morali vabiti po zakonu. Po svoje je kar malce perverzno, ker je nedemokratično, da ga nekateri mediji niso (s)pustili oz. povabili na svoja uradna soočenja. Z Andrejem Šiškom bi se lahko – torej moralo bi se – opravit (beri: ga sesuti in osmešiti) na povsem drug način: demokratično in skozi strokovno in udarno politično analizo, ki bi morala temeljiti na psihološkem oz. psihoanalitičnem profiliranju. Šiška bi se na ta način, po tem »protokolu in metodologiji«, hitro in povsem razorožilo – ne sicer v njegovih očeh in v očeh članov njegove sekte, pač pa v očeh normalnih ljudi. Čisto legitimno in legalno bi se ga na ta način razorožilo in prepoznalo kot osebnostno (z)motenega disidenta, ki lahko s svojo domoljubno patologijo zelo ponesrečeno in negativno zaznamuje slovenski narod in celotno državno (predvsem zunanjo) politiko. Če bi bil Šiško predsednik države, bi kaj hitro zakuhal perečo napetost na meji s Hrvaško in hudo meddržavno krizo. In isto se lahko zgodi, če Šiško na parlamentarnih volitvah prebije »prag« in pride v parlament – v koalicijo ga tako ali tako nobena stranka ne bi spustila (tako kot Jelinčiča/SNS niso), ker je za kakršnokoli sodelovanje tak tip disidenta nevzdržen. Če bi Šiško (in njegovi) vstopil(i) v Vlado, bi to hitro pomenilo konec koalicije, torej slej ko prej padec Vlade. Z vstopom Šiško v Vlado bi to pomenilo polom slovenske diplomacije. Seveda se kaj takega ne more zgoditi – ker: že priti v parlament je za nacionalistično stranko, domala nemogoče (edino »levi« Jelinčič bi se s svojo SNS pač lahko vrnil – seveda zaradi svoje nacionalistično-antibegunske drže). V tem kontekstu ne gre za to, da je kakšen Jelinčič (ali Šiško) tako dober politik oz. strankarski prvak, pač pa zato, ker so »ovce«, torej volivci, lahko (v objemu znamenitega transferja s političnim vodjo oz. neko ideologijo) tako zelo nekritično slepo-vodljivi in glupi. Za Šiška (in njegovo sekto, torej pristaše oz. pajdaše) bi kakšen vstop v parlament – ali pa strokovno vodena (javna) debata na temo »demokracija in glupost« – zagotovo deloval streznjujoče, saj bi videl(i), da se stvari ne dajo tako avtokratsko in avtoritarno urejati, kakor je on hotel, si želel in si predstavljal (tudi javnosti) v svoji retoričnih izpadih. Da bi se samemu Šišku ob ustreznih strokovnih kritičnih analizah in profiliranju mešalo od besa in svete jeze, je vsakemu poznavalcu duševnosti – še posebno histronično-narcistične patologije – hitro jasno. Tore v primeru in po ustreznem protokolu in metodologiji, Šiško (in njegovi sektaški pristaši/pajdaši) za nazaj (in za naprej) morda vendarle spoznal(i), kako spodletelo se je loteval svoje predsedniške kampanje, vseh teh svojih nacionalistično-domoljubnih in ksenofobnih govorov – tistih v povezavi s predsedniško kandidaturo in tudi tistih (bivših in bodočih), ki jih kar mrgoli na spletu. Ob koncu se splača še dodati neko opozorilo: Šiško je za nameček – zaradi Piranskega zaliva in arbitraže – tako militantno nastrojen do Hrvatov – ker je pač patološko obseden s patriotizmom/domoljubjem – da bi v mednarodni diplomaciji in celotni zunanji politiki takoj zakuhal hud spor, ki se ga ne bi dalo kar tako umiriti oz. nevtralizirati. Po mojem videnju in psihoanalitični prognozi bi ljudi bil pripravljen skozi vojno pognati v smrt – zato, da bi sebe (o)zdravil obsedenosti z »mamo«, torej državo/domovino/nacijo. Zmago Jelinčič, ki je (bil) podoben falot/patron/disident kot Šiško, je bil v tem pogledu in kontekstu vendarle malce bolj umirjen, čeprav je bil, prav tako kot Šiško, obseden z domoljubjem, nacionalizmom, ksenofobijo in protibegunsko politiko. Itd. Itd. Itd.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Jun 2019 at 18:08

0 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 2. del
Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja). Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti. Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom. 

Mon, 24. Jun 2019 at 12:53

570 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 1. del
Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: »Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)« Takrat, leta 2012 smo se zdravorazumski ljudje borili proti novemu Družinskemu zakoniku – in na referendumu tudi uspeli (tako kot 3 leta pozneje ob noveliranju novele ZZZDR). Takrat (leta 2012) sem za Večer (ker je bila svoboda govora še kar nekako zagotovljena) o »svobodno paradirajočih« med drugim tudi zapisal: »… »Paradno« tudi trdijo, da je »homofobija izbira« – ne, ni (svobodna) izbira, pač pa nezavedno občutenje, ki pa se lahko obrne tudi v svoje nasprotje, torej v dobrikanje ideji, »svobodne« spolne usmerjenosti. In tudi spolna usmerjenost, kakršnakoli, ni svobodna, pač pa je vselej diktirana vsaj z nezavednim, če že ne z geni. In nikakor ne more in ne sme biti kar »srednjeveška družba« (dežurno) kriva za prepoznavanje »napačne« oziroma istospolne usmerjenost. Strpnost in nestrpnost sta vselej diktirani z nezavednim. Takšne in drugače družbene ideologije – homofob(ič)ne ali heterofob(ič)ne – so zgolj proizvod določenih nezavednih procesov oziroma samega nezavednega in potlačitev. In ne nazadnje – če bi bili geji in lezbijke res ponosni na svojo spolno usmerjenost, jim ne bi bilo treba »ponosno« paradirati – ne doma, ne po svetu. Vsako »ponosno paradiranje« je znamenje frustracije, in ne ponosa. V resnici jih njihova lastna spolna usmerjenost nezavedno izjemno moti, saj je vir njihovih življenjskih težav, frustracij. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi na določena libidinalne kontekste in njihovimi željami oziroma pričakovanji.« Leta 2015, ko se je Parada ponosa razvlekla iz enega dneva na cel teden, in ko smo spet referendumsko zavrnili noveliran ZZZDR, sem satirično »čivknil« takole: »Včasih je potekala Parada ponosa, torej parada frustracij, samo v soboto. Frustracija jo je sedaj razvlekla na cel teden.« Leta 2017 sem še enkrat izpostavil seksualno psihopatijo vseh teh paradirajočih LeGeBiTrovcev. Naslov mojega teksta se je takrat glasil: »Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije«. Ker je tekst zelo poučen, bo naslednjič predstavljen v 2. delu tega »podlistka«.

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

1222 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

755 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

889 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1184 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.
Teme
psihoanaliza volitve predsednik Borut Pahor Andrej Šiško marjan šarec

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Povolilna (psiho)analiza