27434 Page uri

V imenu (čiste) resnice
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Ponedeljek, 18. september 2017 ob 10:45

Odpri galerijo

S svojimi znanji sem že nekajkrat ostro zarezal v intelektualno in publicistično srenjo, ki slovensko laično javnost pogosto zalaga z nebulozami in kvazistrokovnostjo. Zato se ljudje pogosto name obračajo z apelom oz. prošnjo, da naj podam svoje mnenje, svoje videnje nekega družbenega dogajanja ali pa nekega psihičnega stanja posameznika ali več njih. Dokler je bilo medijem dovoljeno, da me povprašajo za mnenje, sem redno nastopal tudi v medijih, in razlagal teorije, ki se meni zdijo aktualne, ko nekaj družbenega motrim ali pa, ko profiliram kakšnega posameznika – npr. Josefa Fritzla, Andreasa Breivika, kakšnega politika, psihopata, medijsko zvezdo …
Na FB-ju imam preko 5000 prijateljev … – in mnoge zanima, kaj si jaz mislim, ko postane kakšna tema družbeno aktualna in medijsko zanimiva. In včasih res podam svoje mnenje, interpretacijo oz. videnje …
Nedavno me je neka »prijateljica« iz FB prosila, če bi ji s svojim znanjem in pametjo pomagal razumeti njenega sina, njegovo sedanjo zdravstveno stanje. Dotičnemu »sinu«, staremu okrog 40 let, se je življenjska oz. psihična kalvarijo začela dogajati med služenjem vojaškega roka – leta 1997. Ko sem zagrizel v njegovo zgodbo/kalvarijo, sem spotoma trčil še na takrat preminulega vojaka Blaža Furjan, ki je pred 20-imi leti umrl v sumljivih okoliščinah. Uradno, torej domnevno je storil samomor. In njegova sestra Barbara Furjan je o njegovi smrti že pred leti napisala knjigo.
Na posebno povabilo te svoje FB-prijateljice – ki je, mimogrede v filmu tudi »pričala« – in vneta prigovarjanja sem si premiero ogledal – predvsem iz spoštovanje do materinstva in do dotične mame, ki bi še vedno rada rešila svojega 40-let starega sina psihičnih muk … Film »V imenu resnice« je oz. naj bi govoril o okoliščinah, v katerih je takrat, leta 1997, umrl Blaž Furjan, posredno pa je bil v to kalvarijo vpet tudi njen sin, ki se je takrat začel psihično sesuvati, in danes, po 20 letih, je še vedno psihično zaznamovan, t. r. bolan. Samomora Blaža Furjana se celo sam spomnim, saj je bilo takrat to medijsko odmeven dogodek – smrti pa se že takoj ni dalo enoznačno pripisati samomoru. Dotični, še vedno obupani mami – moji FB-prijateljici – sem tako obljubil, da si bom film šel ogledat, in da se bom posvetil tudi njenemu, trenutno v Polju hospitaliziranemu, sinu. Obljubil sem ji tudi, da skozi svoje drugačno znanje, torej »drugo mnenje«, sporočim svoje videnje. Zato sem torej šel – nič hudega sluteč – v petek 8. septembra v kino Komuna pogledat premiero filma »V imenu resnice«.
Že med filmom sem čutil precej nelagodja, ker film ni govoril o temi na tak način, kot sem si jaz predstavljal, da bo. Na banketu, po filmu, pa sem čutil kar nekaj jeze. Ko sem viden film »prespal«, se mi je že malce bolj izkristalizirala kritična misel. 13. septembra pa sem si film še enkrat ogledal po spletu (YouTube). Bal sem se, da me je prvi vtis preveč zmedel. Zato sem si film ogledal še enkrat. Prvič sem dobil vtis, da je film sicer gledljiv in ganljiv film, vendar precej zavajajoč, ker je politično kontaminiran. Pri vnovičnem gledanju sem si ta vtis samo še utrdil, na tem mestu, pa sem ga tudi dokončno javno ubesedil – ker se mi zdi, da je to moralno prav.
Moja osnovna kritika filma gre v smer, da, namesto, da bi se film osredotočil na forenzično-psihoanalitičen način ukvarjal s smrtjo vojaka (Blaža Furjana), je bil tihi namen filma (spet) »namočiti« oz. kar »napičiti« Janeza Janšo. Nevednega laika in politično levo opredeljenega gledalca pa film seveda “navduši”, torej še kako zadane in celo razburi. Na premieri so se v dvorani domala pojavili žvižgi, ko je bil v kadru Janša. Nekateri gledalci so bili ob tem besni – še posebej po »provokacijah«, ki so sledile po filmi na odru kino dvorane, ko so se razgovorili ustvarjalci filma …
Najbolj izigrana se mi je zdela idejna pobudnica filma Barbara Furjan, sestro umrlega vojaka Blaža. V bistvu je 20 let svojega življenja posvetila raziskovanju smrti svojega brata. Če bi bila uradna kriminalistka, ji njeni nadrejeni (šefi) smrti svojega brata seveda ne bi pustili preiskovati, ker je pač skozi osebno čustveno involviranost lahko precej pristranska, torej nezavedno motivirana, da bi bratov domnevni samomor »spremenila« v umor. Ne le, da je to mogoče, pač pa je to v takšnih primerih nepisano previlo. . In ta zdrs se je Furjanovi – po mojem osebnem prepričanju – res zgodil. Številni obrambni mehanizmi nam – torej, ne le njej, pač pa vsakemu čustveno involviranemu »preiskovalcu« – lahko prikrojijo katerokoli resnico, če/ker smo zanjo (nezavedno) motivirani. In žalujoča sestra Barbara Furjan se je pričakovano že pred leti odločila napisati knjigo o bratu natančno zato, da bi dokazala, da njen Blaž ni naredil samomora. Ta fiksna ideja se je skozi film prelevila kar v nekakšno »teorijo zarote«, vsaj tako se vse skupaj čuti pri tistih kritičnih gledalcih, ki niso politično tako kontaminirani, da znajo trezno presoditi, kaj je lahko plod nezavedne želje »filmarjev« (režiserja Dejana Baboska) oz. same Barbare (kot avtorice knjige in (so)scenaristke) in kaj je legitimna interpretacija (a še vedno špekulacija). Tako resne teme, kot je smrt nekega vojaka, se pač ne bi smelo izkoriščati zato, da se napiči nekega političnega nasprotnika.
Kakorkoli že, na premiero sem prišel predvsem zato, da bi pomagal nesrečni mami – FB-prijateljici – razumeti kalvarijo njenega 40-letnega sina in ji potem sina, če se bo dalo, celo rehabilitirati. Zgolj obrobno se mi je sprva zdelo, da bi spotoma razumel še enigmatično smrt nekega vojaka, Blaža Furjana. S to popotnico se mi je torej naknadno zgodilo, da sem trčil na – po mojem mnenju – precej pristranski, torej politično motiviran igrano-dokumentarni film. Zgodba o »sestreljenem helikopterju« in smrti Tonija Mrlaka (iz leta 1991) in tudi afera »Depala vas« (iz leta 1994) je v filmu zelo moteče in razvlečeno vpeta v celotno (osnovno) filmsko fabulo. Blaž Furjan je umrl šele leta 1997 in načeloma nima nič ne s sestrelitvijo helikopterja v vojni leta 1991, ne z afero »Depala vas« (1994). Ta politični (razvlečeni) balast se je v filmu znašel očitno zaradi močne tihe ambicije filmarjev, da (spet oz. dokončno) očrnijo Janšo in mu pripišejo nekaj, kar to po njihovem mnenju »zasluži«, brez da bi (iz)vedeli, kaj točno je v ozadju smrti Blaža Furjana. V kar nekaj kadrih se pojavi Janša – in to na insinuirano negativen način. Janša je bil v filmu t. r. »obsojen«. Žalostno in tragično smrt nekega vojaka se – po mojem mnenju – povsem spodletelo izkorišča za linč nekega politične nasprotnika. To se mi osebno zdi zelo ponesrečeno in moralno sporno, celo izprijeno. To, da si je Barbara Furjan to dovolila, je seveda mogoče (zgolj) razumeti, vendar šele s širšim razumevanjem t. i. transferja, ki je kot fenomen znan iz psihoanalize oz. psihoterapije. Polje čustev je pač spolzko …
Kot »nekonsistentnemu« levičarja, kot intelektualcu in kot dobremu poznavalcu človekove duševnosti, je jasno, da je film – pa bom spet dodal: po mojem mnenju – preprosto slab, ali pa vsaj precej pomanjkljivo koncipiran. Ob tem moram dodati, da imam ob vseh kvalitetah dobro razvit tudi čut za moralno razsojanje. Barbara Furjan (in njena mama, oče in brat) se mi seveda še vedno smilijo. Jezen pa sem pa predvsem na režiserja Dejana Baboska, ki je na stranska vrata v film razvlečeno vpeljal v osamosvojitveni vojni sestreljen helikopter in posledično smrt Tonija Mrlaka, afero »Depala vas« in seveda Janeza Janšo. Motila me je razvlečenost vseh teh »obrobnosti«, ki bi sicer v filmu lahko bile »bežno« omenjene, ampak le v par minutah, na pa, da se je o njih govorilo skoraj pol filma. Ustvarjalci filma si tako spodletelega podžiganja sovraštva med levimi in desnimi – po mojem iskrenem moralnem prepričanju – ne bi smeli privoščiti. Režiser bi moral imeti en sam motiv: izvedeti čisto resnico o ozadju smrti vojaka Blaža Furjana – če se je ne da izvedeti, bi se moralo to v filmu izpostaviti. Meni pa vse skupaj smrdi po znameniti teoriji zarote, čemur so očitno nasedli domala vsi, ki so bili vpleteni v nastajanje filma oz. so v zavajanju sodelovali. Tisti, ki imajo o smrti vojaka Furjana drugo/drugačno mnenje očitno v filmu niso smeli nastopiti, pričati.
V filmu, ki sem ga povsem neobremenjeno gledal – res pa je, da sem tudi ljubitelj zelo poučne TV-serije Mentalist (s Patrickom Jeno) – sem se zdrznil ob številnih forenzičnih in psihoanalitičnih zdrsih. Medtem, ko mi ni bilo všeč (ne)moralno »ozadje« filma, so me v glavo prav bodli drugi, torej strokovni »kiksi«. Določena dokazovanja so bila strokovno-kriminalistično (in psihoanalitično) gledano povsem spodletela. Zdelo se mi je, da se apriorno dokazujejo neke fiksne ideje – pač te, da je bil Blaž Furjan zagotovo umorjen. Asociacije na teorije zarote, ki so po definiciji zgrešene, so povsem legitimne. Tudi nekatere priče, ki naj bi gledalca filma utrdili v prepričanju, da je bil vojak Furjan umorjen, so bile zame precej neprepričljive – vendar moram ob tej moji »ugotovitvi« poudariti, da je moje oko bolj izurjeno pri tovrstnem opazovanju, kot oko in pamet povprečnega laika ali celo (kvazi)strokovnjaka. V filmu bi bilo lahko omenjeno, ali celo skozi demonstracijo prikazalo, da se je vojak Furjan vendarle lahko sam ustrelil in to ravno v glavo, v desno sence. Puška »kalašnikov«, ki ni predolga, to še kako omogoča. Vprašljiva, torej pristranska je vpeljava »strokovnjaka«, ki zelo motivirano in brez skepse trdi, da je samomor s »kalašnikom« nemogoč – in v filmu ni edini, ki to trdi. To preprosto ni res! In to je bilo v minulih 20 letih že nekajkrat celo javno izpostavljeno. Film pa zavajajoče trdi, da samomor s »kalašnikom« ni mogoč. Po premieri sem se celo pogovarjal z dotičnim »strokovnjakom«, ki je to trdil. Iz pogovora z dotičnim »strokovnjakom« sem zgolj ugotovil, da si človek izjemno želel, da bi se opcijo samomora izničilo, in da bi krivdo v končni fazi posledično lahko pripisalo Janši ... Tako se igrano-dokumentarni filmi pač ne delajo – ker to ni moralno prav!
V filmu se »iz neznanih razlogov« ni poglobilo v prvotno pričanje varnostnika (SINTAL-a), ki je na zaslišanju leta 1997 pred televizijskimi kamerami in mikrofoni jasno povedal, da je videl vojaka Furjana, kako je puško, torej cev usmeril v svoje sence na glavi in se – na varnostnikovo grozo – kar ustrelil. Samomor sta takrat videla še vsaj dva policista (Marko Štritof in Martin Kustič), kar je v filmu začuda (bežno) omenjeno! (Te glavne priči bi se še danes lahko dalo na detektor laži in pod hipnozo, in resnica bi se hitro izkristalizirala.) Poprej se je Blaž – potem, ko je očitno grozil, da bo storil samomor – menda celo poslovil od svojcev, predvsem očeta in matere. Dotičnega varnostnika in oba policista bi se torej še dandanes dalo privesti pred kriminaliste/preiskovalce (oz. psihoanalitčno-forenzične strokovnjake), jih izpostaviti detektorju laži, ali jih celo hipnotizirati … in … – veliko stvari bi bilo precej bolj jasnih. In Furjanovi svojci bi bili verjetno bistveno bolj pomirjeni, kot da se sedaj gleda nek »všečen« in čustven film, ki v bistvu ni nič dokončnega razkril, razen tega, da je imel svojevrstno zaukazano sovražno sporočilno vrednost: »Črtite Janšo!«
Tudi kinolog, ki je v filmu »pričal« in razlagal, kako vojaški in/oz. policijski pes reagira ob aretacijah in v podobnih preganjanjih nekega ubežnika, je bil – po mojem videnju – neprepričljiv. Njegov »strokovni« govor je bil zavajajoč. Telesna gestikulacija – kar moramo imeti za simptom (beri: znanilec nečesa nezavednega – npr. nesigurnosti, morda zamolčanja ali celo prikrivanja) – ga je izdajala, da je nesiguren v svoje pričevanje, torej da ne misli povsem iskreno, torej, da ne govori čiste resnice. Psu ni mogoče pogledati v misli, v »obnašanje« in vedeti, ali lahko grize tudi truplo ali samo živečega in upirajočega se človeka. Dotični kinolog nima niti izkušenj na to temo. Nihče tega, kar je dotični kinolog s popolno gotovostjo pričal, ne more vedeti zagotovo. Pes, ki vidi živega človeka, ki ga naj bi napadal – za to je treniran –, ne more v trenutku prepoznati, da se je preganjani človek iz živega ubežnika spremenil v truplo. Pes pač ni tako pameten, niti ni treniran, da mrtveca/truplo pač pusti pri miru. Pes iz svojih treningov pozna zgolj situacijo, kjer ubežnik (živ) obleži – in ležečega oz. mirujočega ubežnika ne pusti na tak način obležanega, kot če bi bil zares že (dalj časa) mrtev. Pes situacij z mrtvim truplom v svojih treningih nima. Pes ne more ločiti, živega, a negibnega oz. mirujočega človeka, od par sekund mrtvega človeka! Če dotični (ali katerikoli) kinolog tega ne ve oz. če tega kot kredibilna strokovna priča ne pove, potem je škoda, da je nastopil v filmu kot (verodostojna) priča.
Legitimnih protidokazov, torej, da je bilo raziskovanje ozadja smrti vojaka Furjana v filmu»elegantno« zapeljalo v pristransko smer, bi našli še kar nekaj. Z določenimi mentalističnimi in forenzičnimi znanji, povezana s psihoanalizo bi se dalo dokazovanje v filmu zapeljati v čisto drugo smer – tudi v to, da je vojak Blaž Furjan vendarle res storil samomor. Film pa je bil seveda posnet zato, da bi Furjanova sestra Barbara dokazala svojo izvorno (fiksno) idejo/željo, da je bil njen brat ubit – s pištolo (in dušilcem).
Meni osebno se »zdi« – beri: po prikazanem imam močno prepričanje – da je bil Blaž Furjan (in njegov sovojak, ime v filmu ni izrečeno (izdano), je pa še kako ključno), »drogiran«. Kako točno, težko rečem. Lahko, da je bil zgolj pod vplivom neke »rekreativne« droge. V nekaterih virih je (ob alkoholu in »travi«/THC) omenjen tudi LSD, s katerim naj bi »vojaški specialci«, ki so Blaža preganjali/lovili, omamili, z namenom, da bi drugi dan pozabil ključne kriminalne dogodke (mučenje nekoga, ki si je »prisvojil« 100.000 DEM od ilegalno preprodanega orožja). Blaž naj bi namreč po eni od verzij skupaj s sovojakom skrivno in naključno videl v hangerju neko »(para)vojaško-mafijsko« (»paravomovsko«) mučenje enega od osumljenih lopovov kraje 100.000 DEM. Teoretska opcija pa je še vsiljena omama (obeh vojakov) z določenimi psihoaktivnimi ali celo halucinogenimi »vojaškimi drogami«, katerih temeljni negativen stranski učinek je tudi samomor (v agoniji), česar osebi sicer nikoli ne bi prišel na pamet. Pričanje sestre – v smer, da njen brat ni načrtoval samomora in kako je njen brat delal plane, v smislu, kaj bo delal, ko se čez par dni vrnil iz služenja vojaškega roka, je torej irelevantno. Da je samomor vendarle mogoč, posredno legitimizira tudi dejstvo, da se je v tistem obdobju (letu) v slovenski vojski dogodilo veliko samomorov (menda kar trinajst!). To je lahko svojevrsten dokaz, da so bili pod vplivom določenih psihoaktivnih (»vojaških«) tablet/»drog« tudi drugi vojaki. To je bila takrat morda celo strokovna doktrina nekega ožjega dela MORS-a ali MORIS-a ali zgolj nekih paravojaških (»paravomovskih«) struktur inkorporiranih v takratno Slovensko vojsko.
Ob vsem tem seveda ne trdim, da vojaka Blaža niso ustrelili. Če izkopljejo truplo in v njegovem telesu najdejo še dva (v hrbet izstreljena naboja – ali pa vsaj dve strelni rani, skupaj tri) – kar bi bilo po 20 letih težko – bi bil umor t. r. dokazan. Je pa zanimivo, da medicinski izvedenec (dr. Alfred Šerko), ki je delal obdukcijo vojaka, ni našel vhodnih ran (od dveh strelov) v hrbtu, ker je bilo kot (špekulacija, teorijah zarote) v minulih letih tudi aktualno. Pri polni moralni odgovornosti (in politični nekontaminiranosti) le trdim, da je film pristransko prikazoval neko vojakovo kalvarijo, in da se je Janšo v filmu posredno in postransko, pa vendarle načrtno »namočilo«, bolje rečeno »napičilo«. In glede na to, da je ena od glavnih prič v filmu, ki si upa fingirati v ta scenarij Mitja Kunstelj, verodostojnost filma močno splahni. Kunstelj (»Mikstone«) je namreč že pred leti v tem kontekstu povedal, da je glavni posredni krivec za umor Furjana Janez Janša, ki naj bi bil ob 100.000 DEM. Takole je pisalo v (levo politično kontaminiranem) Dnevniku (10.6.2013): »Dolžnost je težka kot gora. Smrt vojaka je lahka kot pero. Paravomo je imel v vojašnici Franca Rozmana Staneta domovinsko pravico. Domovinsko pravico, da ubrani lik in delo maršala Janeza. Potem ko je Janeza odnesla Depala vas, smo imeli v omenjeni vojašnici svoje zatočišče. Vročega pomladnega večera (pisalo se je leto 1997) smo v vojašnici razčiščevali izginulo orožje. Med brati paravomovci je izginilo 100.000 DEM. Janez Janša je besnel. Osumljenca smo zvezanega v prtljažniku dostavili v enega od hangarjev. Dežurni in dežurni VP sta se kalila v Morisu, zato ni bilo zastojev. Potem pa katastrofa. Dva mladeniča sta bila v hangarju. Oba na služenju domovini. V hangarju sta se skrila, ker sta konec vojaščine proslavljala z alkoholom in travo. Med mučenjem in teroriziranjem zvezanega ujetnika paravoma se je enemu od skritih fantov utrgal krik. Paravomovcem je padel mrak na obraz. Z uperjenim orožjem so krenili proti ceradi, od koder se je slišal krik. Fanta sta se pognala v beg. Eden je srečno ušel. Drugi ni imel te sreče. Paravomo man RX je iz avta pripeljal psa. Nekaj minut kasneje je pes zavohal prestrašenega fanta. Ta se je pognal v beg. RX je spustil psa. Pes je fanta ujel, podrl in obvladal. Fant je končal pod ključem paravoma. Bolno zamisel, da se fanta zadrogira z LSD, je večina sprejela. Tako naslednji dan ne bi razločil, kaj je realnost in kaj ne. Za vsak slučaj, da vezalk ne uporabi v samomorilne namene, so fanta sezuli in zaprli v keson 150-tke. Dve uri kasneje na fanta ni pazil nihče. Zadet od strupenega LSD, na smrt prestrašen in bos je skočil iz kesona. Pri vratih je pograbil kalašnikovko, ki jo je nemarno odložil njegov stražar, in stekel v noč. Bos, ranjen in v smrtnem strahu je preskočil ograjo in stekel proti ljubljanskemu BTC. Nekaj trenutkov kasneje je podlegel strelnim ranam. Janez Janša in kompanija. Čas bi bil, da nekdo odgovarja. Družina Furjan zahteva odgovore!« Ob tem je treba dodati, da v ozadju tega zapisa stoji povsem levi in proti Janši nastrojeni Ciril Brajer, ki je ene temeljnih »prič« tudi v filmu (ki s samim dogodkom nima nič!). Prav ta dikcija »Janez Janša je besnel,« in »Janez Janša in kompanija,« nakazuje, da bi se izjemno rado Janši naknadno podtaknilo celotno afero »Furjan«, brez dileme, ali je to resnično res. Tudi to, da so sestri Barbari izročili dosje, na katere je namesto »Blaž Furjan« pisalo »Janez Janša« lahko posredno sporoča predvsem to, da je nekdo, bolje rečeno več njih, hotelo Janšo »namočiti«, »napičiti«. Na dosje bi se konec koncev lahko dopisalo kakšno drugo nezaželeno ime – tisto, ki bi se ga hotelo v aferi »Furjan« »namočiti«, »napičiti«.
Jaz osebno malce forenzično (psiho)analiziram takratne okoliščine smrti vojaka Furjana, bi v prvi vrsti rekel, da nekaj sicer res zelo smrdi. Vojak sam, pri čisti – nekontaminirani zavesti – samomora zagotovo ne bi storil. Psihologinja, ki je v filmu (storkovno) pričala v to smer, je bila zelo skopa. Sam sem na temo samomora – tudi vojakov – v preteklosti dal kar nekaj intervjujev. http://siol.net/siol-plus/roman-vodeb-samomorilcev-ne-moremo-psihoanalizirati-na-kavcu-314848 & http://www.zurnal24.si/slovenija/samomor-kot-kazen-62363
V ozadju mora biti (po mojem videnju) precej »malenkosti«. Neka neuradna »(para)vojaška mafija« (»paraVOMO«) v ozadju samomorilnega dogajanja oz. preganjanja vojaka je po mojem mnenju zagotovo bila. In ravno ta »mafija« je vendarle na nek način – tako ali drugače – povezana s smrtjo dotičnega vojaka, ali celo zanjo kriva, vendar morda zgolj posredno. To je v filmu sicer nakazano. Toda sam filmski prikaz – z nekaj (pre)drznimi kadri – je preveč direktno, torej insinuirano fingiran na/v Janšo – kljub temu, da je v filmu prikazano, da je Blaža ustrelil policist! Če je bil vendarle na delu »paraVOMO«, ni nujno, da je v ozadju Janša. Kunstelj je namreč v filmu »nepazljivo« nakazal, da omenjeni »paraVOMOvci« niso imeli nikogar – nobene avtoritete – nad seboj, nikomur niso odgovarjali ... Konec koncev je bilo v iz filma razvidno, da so po mnenju Furjanove umor zagrešili navadni policisti. Do tja – do Policije – pa Janša verjetno/vendarle ni segel ...
Indicev, da vojak Furjan ni bil čisto »pri sebi« med svojim nočnim beganjem, in da eventualni samomor nikakor ni bi bil njegova povsem »trezna« in avtonomna odločitev, je kar nekaj. Če se je zgodi samomor, je bil le-ta predvsem posledica nekih poprejšnjih dogodkov, v katere je bil kot vojak – oz. oba vojaka – vpet in o čemer so govorili nekateri ključni pričevalci in/oz. »paravojaški mafijaši«, »paravomovci. Vojakova psiha je bila po moji oceni in profiliranju morda (kemijsko) zastrupljena z neko »vojaško« psihoaktivno tableto (sumljivega ali uvoženega in nepreverjenega porekla), ali pa kar z navadno »drogo« (in prav o LSD drogi je bilo govora, vendar ne v filmu – ker to ne bi bila voda na mlin filmskim ustvarjalcem). Menda je bil aktualen tudi alkohol in »trava« (kot posledica končevanja vojaškega roka, kar lahko razberemo iz drugih virov). Če bi meni osebno – ali kakšnemu (zares) neodvisnemu preiskovalcu – bilo omogočeno profiliranje ključnih akterjev oz. tudi filmskih pričevalcev, če bi vključili detektor laži prič, ali celo hipnozo, bi se ta 20 let stara enigma morda hitro razvozlala – in to zelo verjetno »malce« drugače, kot je bilo prikaz(ov)ano v filmu. Na koncu se v filmu celo (na silo) operira z »dejstvom«, da je bil vojak ustreljen s pištolo (in dušilcem) celo trikrat, od tega dvakrat v hrbet. Iz nekaterih drugih virov (ki »navijajo« za scenarij, da je bil vojak umorjen) se da razbrati, da je bil vojak ustreljen iz avta; v filmu pa sta (insinuirano) prikazana dva vojaka, s strelnim orožjem v roki in dušilcem, ki mu grozita. Na drugih mestih/virih se da celo prebrati/slišati (to pove sama Barbara Furjan), da je bil strelec policist, in da je njegovo ime celo znano. Slednje v filmu sicer ni bilo izrečeno, izpostavljeno je bilo na drugih mestih – v filmu pa se je vendarle pokazal kader s strelom policista.
To, da se vojakovi sestri Barbari naknadno izroči dosjeje o smrti njegovega brata – kakor je bilo prikazano v filmu – in da se na dosje naknadno pripiše še ime »Janez Janša«, je lahko revanšistično insinuiran trik, ki se ga sicer da (še sedaj) razkrinkati, in prav lahko je temu triku Barbara Furjan zgolj naivno nasedla. Prav lahko bi na tem dosjeju takrat dopisali ime Milan Kučan, Janez Drnovšek ali celo Tit Turnšek, ki je bil takrat Obrambni minister.
Kakorkoli nek neobremenjen gledalec, bolj rečeno forenzično-kriminalistični strokovnjak gleda na film, se da v njem zaznati še veliko spornosti in zdrsov. Jaz osebno bi jih še več »videl« oz. forenzično in psihoanalitično razbral, če bi imel dostop do relevantnih podatkov oz. se pogovarjal s pričami, kjer bi lahko analiziral njihove simptome. V tem zapisu pač ne morem vsega razkriti oz. povedati. Sedaj sem se osredotočil predvsem na film, ki se mi zdi slab, tudi preveč kontaminiran s čustvi. Jezi me politična pristranskost, torej leva kontaminiranost. Filmski ustvarjalci, predvsem režiser in scenarist(ka) se iskanja resnice o vojaku Furjanu – po mojem videnju – niso lotili resnično iskreno, pač pa t. r. (kriminalistično) diletantsko. Meni se »zid«, da so bili zgolj »ujetniki lastne fiksne ideje/želje/ambicije« (in kontaminiranosti s teorijo zarote), namesto, da bi angažirali (nepristranske in neodvisne) kriminaliste in (zasebne) detektive ter psihoanalitične forenzike. Družina Furjan – beri: vojakova sestra Barbara Furjan – se je po mojem iskrenem prepričanju obrnila na nekaj napačnih, politično kontaminiranih, ljudi, a očitno »pravih«, saj je film doživel premiero. Če film ne bi bil »antijanševski«, sploh ne bi mogel (produkcijsko) nastati – sploh pa se ne bi izšla finančna konstrukcija. Film je namreč zamolčal nekatere argumente – morda namenoma, morda zgolj v objemu neznanja (in fiksne ideje/želje) –, skozi katere bi se dalo sklepati, da je Furjan vendarle storil samomor; vendar samomor, v katerega je bil t. r. pahnjen preko »vojaških« psihoaktivnih tablet/»drog«, torej svojevrstnih psihoaktivnih stimulusov, ki so po eni strani hrabrili, torej dvigali pogum in agresivnost (testosteron), po drugi strani pa botrovali temeljnemu negativnemu stranskemu učinku: samomoru. Razbrati bi se dalo tudi to, da je bil vojak Furjan (skupaj še z najmanj enim sovojakom) vpletena v ilegalno preprodajo »nečesa« – bodisi drog, kot je bilo omenjeno v filmu, ali pa celo orožja (vrednega 100.000 DEM). Tudi to, da naj bi bil Furjan kot voznik tovornjakov, ki naj bi »nekaj« preprodajali, tudi po končanem služenju vojaškega roka, je bilo nakazano. Vendar se zdi, da je imel – za razliko od njegovega sovojaka – dovolj močan Nadjaz (beri: vest, ki v moralno spornih situacijah peče). Pri svojem begu je varnostnika, od katerega je »ukradel« čevlje (da je lažje bežal), prosil, naj pokliče Policijo. Policija pa je vendarle simbol pravičnosti – simbol dobrega (ojdipskega) očeta, ki ga je Blaž imel. Zato se je – po moji psihoanalitični presoji – lahko tu premislil in izstopil iz kriminalne paravojaške združbe, s katero naj bi domnevno nameraval (kot šofer) sodelovati tudi po končanem služenju vojaškega roka (seveda, če ni ta verzija resnice insinuirana teorija zarote oz. »iz trte izvita«) …
Kakorkoli film obračam in kakorkoli obračam kalvarijo vojaka Furjana (in njegovega kolega) se mi zdi, da bi morali moralno dogovorni in politično nekontaminirani strokovnjaki stopiti skupaj in še enkrat zaslišati vse priče takratnih dogodkov. Današnja znanja in forenzične tehnike – detektor laži, hipnoza in še kaj – bi še(le) danes omogočile najti čisto resnico o kalvariji vojaka Furjana (in njegovega še sedaj trpečega sovojaka) . Še vedno se da izvabiti resnico iz prič oz. izluščiti resnico iz nekaterih dejstev. Povsem mogoče je, da bi nekatere priče danes, po 20 letih, v imenu moralnega imperativa, vendarle pripravljene odkrito spregovoriti o takratnih dogodkih, torej tudi smrti Blaža Furjana in tudi o ozadju 20-letne psihične kalvarije takratnega Blaževega sotrpina. Tiste, ki niti danes nočejo govoriti, bi se lahko takoj – ali pa za nazaj – prepoznalo kot lažnive; in tudi to bi imelo svojevrstno sporočilno vrednost. Nekaj sorodnikov Blaža Furjana (in še kdo od vpletenih) si vendarle zasluži resnico – in to čisto resnico in ne tisto insinuirano iz filma »V imenu resnice«.

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 24. Jun 2019 at 12:53

0 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 1. del
Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: »Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)« Takrat, leta 2012 smo se zdravorazumski ljudje borili proti novemu Družinskemu zakoniku – in na referendumu tudi uspeli (tako kot 3 leta pozneje ob noveliranju novele ZZZDR). Takrat (leta 2012) sem za Večer (ker je bila svoboda govora še kar nekako zagotovljena) o »svobodno paradirajočih« med drugim tudi zapisal: »… »Paradno« tudi trdijo, da je »homofobija izbira« – ne, ni (svobodna) izbira, pač pa nezavedno občutenje, ki pa se lahko obrne tudi v svoje nasprotje, torej v dobrikanje ideji, »svobodne« spolne usmerjenosti. In tudi spolna usmerjenost, kakršnakoli, ni svobodna, pač pa je vselej diktirana vsaj z nezavednim, če že ne z geni. In nikakor ne more in ne sme biti kar »srednjeveška družba« (dežurno) kriva za prepoznavanje »napačne« oziroma istospolne usmerjenost. Strpnost in nestrpnost sta vselej diktirani z nezavednim. Takšne in drugače družbene ideologije – homofob(ič)ne ali heterofob(ič)ne – so zgolj proizvod določenih nezavednih procesov oziroma samega nezavednega in potlačitev. In ne nazadnje – če bi bili geji in lezbijke res ponosni na svojo spolno usmerjenost, jim ne bi bilo treba »ponosno« paradirati – ne doma, ne po svetu. Vsako »ponosno paradiranje« je znamenje frustracije, in ne ponosa. V resnici jih njihova lastna spolna usmerjenost nezavedno izjemno moti, saj je vir njihovih življenjskih težav, frustracij. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi na določena libidinalne kontekste in njihovimi željami oziroma pričakovanji.« Leta 2015, ko se je Parada ponosa razvlekla iz enega dneva na cel teden, in ko smo spet referendumsko zavrnili noveliran ZZZDR, sem satirično »čivknil« takole: »Včasih je potekala Parada ponosa, torej parada frustracij, samo v soboto. Frustracija jo je sedaj razvlekla na cel teden.« Leta 2017 sem še enkrat izpostavil seksualno psihopatijo vseh teh paradirajočih LeGeBiTrovcev. Naslov mojega teksta se je takrat glasil: »Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije«. Ker je tekst zelo poučen, bo naslednjič predstavljen v 2. delu tega »podlistka«.

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

1196 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

752 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

885 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1181 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.

Wed, 29. May 2019 at 19:07

704 ogledov

EU je kot tečna tašča, ki jezi našo
Vsake volitve so čas, ko politični analitiki (politologi) tekmujejo med sabo, kdo bo več pametnega povedal o volitvah. Minule EU-volitve niso izjema. V par dneh je bilo t. r. že vse povedano. Marsikakšen komentar je bil tudi prezrt oz. ne dovolj slišan. Mogoče ne bo narobe, če na tem mestu ponovim par ne dovolj slišanih misli in dodam še ščepec mojih (psihoanalitičnih) inovativnosti. Za začetek je treba reči, da so minule volitve v EU-parlament, volitve mnogih poražencev. Toliko poražencev, kot se je zgodilo na teh volitvah, se ni zgodilo že dolgo. Volilno telo se je pač (spet) »čudno« obnašalo. Tokrat je paradoksalno to, da je evidentni poraženec (SDS) celo zmagovalec volitev – v milih imamo sicer celotno navezavo SDS in SLS; poraženec pač zato, ker je ravno SDS izgubila enega poslanca glede na prejšnji mandat. V tej kalvariji (in tej politični navezi) pa je kljub vsemu izpadlo, da si je Franc Bogovič (skupaj s svojo SLS) izboril status zmagovalca. Pravi zmagovalec je (ob Milanu Brglezu) v resnici Marjan Šarec oz. njegova LMŠ. Politološko gledano: zmagovalka torej (sploh) ni Irena Joveva, še manj Klemen Grošelj (oba sta kot kandidata LMŠ prišla v EU-parlament). Na listi LMŠ bi namreč zmagala – banalno rečeno – tudi Miki Miška, če bi kandidiral(a). Linč, ki ga desnica (ob podpori vseh desnih medijev) izvaja na Marjanu Šarcu je očitno zganil tiso lojalno levo volilno telo, ki – očitno v objemu sočutja in politične korektnosti – ne prenese, da se po Marjanu Šarcu – zgolj zato, ker je bil nekoč Serpentinšek – zliva toliko gnojnice. (Določene kritike si Šarec sicer res zasluži.) Irana Joveva je zgolj ubogljiva luštna mlada punca, ki se je pustila »nasrati« in je kandidirala na listi LMŠ. Politične perspektive pa vendarle pogojno ima – vsaj na papirju – toliko, kolikor se (ji) bo zgodila oz. ponovila logika, po kateri že vsa leta briljira SD-jeva Tanja Fajon, deloma pa tudi SDS-ova Romana Tomc. Iz paradigme lepih, nemotečih, všečnih in ubogljivih/poslušnih žensk tokrat (kot četrta ženska, ki vstopa v EU-parlament) izstopa prekaljena Ljudmila Novak, ki je glasove dobila predvsem kot bivša (in zaslužna) predsednica NSi. Njeni volivci so jo očitno simbolno ponotranjili kot »dobro mamo« … Starosta in legenda desne konservativnosti Lojze Peterle je izvisel ravno zaradi neuklonljive Ljudmile Novak. Peterle je ob Šoltesu (in Nemcu) postal eden od najbolj užaljenih kandidatov, ki se niso uvrstili v EU-parlament. Peterletova žalost in bolečina je lahko toliko večja, ker je za politika že relativno star in se bo težko pobral oz. ustoličil v kakšnem fotelju za nadaljnjih nekaj let, do dokončne upokojitve. Fenomen simbolne kastracije pa je za moške vendarle boleča stvar … Ob skesanemu – beri: evidetntno »kastrianem« – Šoltesu je bil vidno dotolčen tudi Karl Erjavec, ki se mu kronično maje stolček predsednika DESUSa; zamenjal ga bi lahko prav Igor Šoltes. In Šoltes oz. novi predsednik DESUSa bi se v prihodnosti nekako moral združiti z »zavezništvom« oz. Stranko Alenke Bratušek – vsaj zato, da izgubi status interesnega združenja. Brez združitve teh dveh strank se obema pišejo slabi časi. Ravno Bratuškova je bila kot predsednica svoje stranke bistveno bolj razočarana in prizadeta kot njena zamejska kandidatka Angelika Mlinar – kljub temu, da ženske (zaradi narave kastracijskega kompleksa) ne premorejo fenomena simbolne kastracije … Kislega obraza je bil tudi Miro Cerar in njegova SMC, ki je postala eklatantna (največja) poraženka teh volitev. No, godrnjali in negodoval so še mnogi – ne nazadnje tudi radikalno-desni DOMovec Bernard Brščič, ki se je, v objemu t. r. patološke samozavesti, nadejal bistveno več, kot je dobil. Medtem ko je Jelinčič stoično priznaval poraz, ki ga verjetno niti ne boli preveč, saj je svoje naredil s tem, ko se je (skupaj s svojo SNS) suvereno vrnil v slovenski Parlament. Meščeva Levica je s svojim volilnim rezultatom postala prav  zbegana, če že ne kar precej ranjena. Violeta Tomič – kot »špicn-kandidatka« je nekako odpovedala že med kampanjo. Zatajili pa so tudi njeni volivci, ki z rdečo zvezdo – v poplavi rumeni EU-zvezdic – nimajo prave (ideološki) udarnosti. Demokratičnega socializma se pač ne da »prodajati« in propagirati v EU – in volivci nekako to vedo. Mogoče velja omeniti še »zmagovalnega poraženca« – (iz SDS v NSi) prebeglega – Žigo Turka. Njegovih (skoraj)  5000 glasov (in Brščičevih skoraj 5000) bi SDSu najverjetneje navrgle spet  3 (torej  4) poslance. Alenka Forte, Davorin Kopše in Alja Domjan namreč niso bila močna imena. Pravi zmagovalec-posameznik pa je Milan Brglez (ex-SMC). Na listi SD je presenetljivo porazil Matjaža Nemca in Dominiko Švar Pipan. Njega je v EU-parlament verjetno katapultirala stoična drža in upor proti »monarhu« Miru Cerarju, kateremu pa je vendarle »priigral« še en (vrnjen) mandat v slovenskem Državnem zboru (in s tem naredil medvedjo uslugo, sedaj svojemu, Židanu oz. SD). To, da ima desnica sedaj samo 4 mandate (prej 5), levica pa tudi 4 (prej 3), je malce presenetljivo, pač glede na to, da je begunska kriza malce vendarle »kontaminirala« volilno telo. Očitno pa ne dovolj, da bi se to odrazilo na volilnem rezultatu, ki bi bil v prid desnici. Videti je, da SD (spet) postaja rutinska leva stranka, ki bo verjetno prevzela pobudo na levi sredini. Sredinsko levim liberalcem (SMC, LMŠ, SAB, Desus) pa se v Sloveniji slabo piše, če se ne bodo združili v nekakšno novo »LDS«. Slovenija – njeno volilno telo (državljani) – pa bo morala v bodoče EU vendarle ponotranjiti – beri: jo sprejeti v svoje simbolne nezavedne procese. Če je država (Slovenija) simbol mame, potem je EU pač nekakšna nadrejena »šefica« mame, če že ne kar babica (stara mama). Evidentno pa je tudi, da imamo Slovenci po drugi strani EU očitno ponesrečeno simbolno dojeto (ponotranjeno) – bolj kot nekakšno jezno taščo, ki bolj ali manj jezi »mamo« (državo Slovenijo, Vlado), še bolj pa jezi nas, državljane, Slovence, volivce … Skratka – EU za Slovence ni nekaj samo po sebi dobrega, pač pa slovenske volivce prej bolj ali manj jezi ali pa vsaj bega – tako zelo, da je volilna udeležba v Sloveniji tako nizka.
Teme
psihoanaliza kriminologija

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

V imenu (čiste) resnice