27434 Page uri

»Nema kajanja posle karanja!« - ali: njeno nespodobno povabilo
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Ponedeljek, 14. avgust 2017 ob 14:15

Odpri galerijo

Tale tekst sem prvotno v malce spodleteli obliki objavil na FB, vendar sem ga po enem dnevu popravil, ker sem bil opozorjen, da Jankoviča v resnici ni prijavila »farmacevtka«, pač pa so ju – oba – ujeli MPUjevci preko telefonskih prisluhov.

Svoj čas sem precej pisal od dolžniškem (obligatornem) odnosu med (alfa) moškimi in (mladimi, lepimi in seksapilnimi) ženskami. Veliko izpitov in lepih oceni na faksu so si študentke dobesedno »prifafale«, tudi »priseksale«/»prifukale«. Mnoge so zgolj upale, da bi se ji »seksualna oddolžitev« obrestovala oz. izplačale, pa se niso znale na prepričljiv način (po)nuditi svojemu profesorju, šefu, nadrejenemu moškemu, direktorju, predsedniku, alfa samcu (ki ima moč in oblast). Skratka, mnogim se ni izšlo nekaj, kar so po tihem pričakovale oz. vedele, da je, (nezavedno) libidinalno gledano, povsem legitimno (gledano skozi psihoanalitično prizmo »dajajočega penisa« in »sprejemajoče vagine«). Identična paradigma je bila – in je še vedno – zelo legitimna pri diplomiranju, magistriranju, doktoriranju, raznih specialističnih in strokovnih izpitih. Naj se enkrat (za vselej) kar novinarke (ali pa razne »uslužbenke«) iskreno izpovedo, koliko sperme so »morale« (z)eksati, da so dobile službo – in to so počele (tako pravijo, tako mi poročajo) »bolj ali manj« užitkom oz. »jih ni bolelo«. Tudi mnogi moški so natančno na tak način nasedli ženskam in njihovim »nespodobnim povabilom«, »libidinalno-menjalnim predlogom«. Delali so jim usluge, jim tudi posojali denar, kupovali draga darila, avtomobile, stanovanja … http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/seksualna-ustrezljivost/72116

Nekoč se mi je zaupal en (na pol) alfa samec: »Fehtala me je, če ji posodim 3000 Eur … In sem ji … – (seveda) v upanju, da se mi bo seksualno oddolžila. Pa se mi ni – niti denar mi ni vrnila …« In mene je vprašal, ali naj jo toži za izterjatev dolga. Svetoval sem mu, da NE. Nemočnim ženskam se pač pomaga … – pravi (torej »penisno dajajoči«) moški to čutimo kot moralno-libidinalni imperativ, ki ima torej libidinalno (nezavedno) ozadje, konotacijo. Jasno, da v tem nezavednem ozadju spontano preži »tiho (libidinalno) pričakovanje«, da se bo »pomoči dajajočemu moškemu« »pomoči potrebna ženska« oddolžila, seveda seksualno, s »predajo telesa na uporabo« (vključno s »fafajočimi usti« in »drkajočimi rokami«). Toda, če se tovrstnim »pomoči dajajočim moškim« ne oddolžijo, lahko dotični moški sklonijo glavo in se umaknejo. Pravi moški takšnim ženskam vselej pomagajo – po svojih (najboljših) močeh –, četudi nikoli nič seksualnega ne dobijo v zameno. Perverzno, torej pokvarjeno pa je – tokrat perverzno od moškega, da za svoje »velike usluge« – od ženske ultimativno zahteva seksualno oddolžitev. (In natančno tukaj, v tem kontekstu, je očitno kiksnil véliki Zoki!) Ženska je tista, ki reče JA, ali pa NE. In če reče NE, je NE! »Drki si ga še naprej! Pač nisi dovolj veliki car, da bi se ti predala,« je apel na pravega moškega, sveto načelo – vsaj moje načelo je takšno. Reci Vélikemu Zokiju NE je pač nemogoče. »Farmacevtka« se je – kar se mene tiče (gledam pa skozi psihoanalitično oz. libidinalno prizmo) – zelo dobro znašla. Sprva sem sicer mislil, da ga ja ona naknadno »prijavila«. Izkazalo pa se je, da so t. r. oba ujeli s prisluhi, kar je sicer malce perverzno, ker je podpihovano z ljubosumjem in zavistjo/foušijo. Pravno in moralno gledano pa povsem upravičeno in legitimno.

Se mi pa v primeru »farmacevtke« in Jankoviča asociativno ponuja kar nekaj paradigmatskih zakonitosti. Pomembna je tele, ki sem jo »na prvo žogo« domneval pri dotični »farmacevtki«, vendar se je izkazalo, da pri njej ta vzorec ni aktualen. Namreč: ženske se zelo rade premislijo, ko je treba (seksualni) »deal« (dogovor) speljati do konca – torej se oddolžiti nekemu moškemu, ki ji je naredil uslugo. Mnoge ženske se hitro premislijo, ko so na potezi, kljub temu, da so dobile tisto, kar so iskale/pričakovale, in so izvorno tudi same – odkrito ali pa zgolj po tihem – predlagale.

V svoji svetovalno-terapevtski praksi – pa tudi precej sem pisal o tem že pred leti –  sem zasledil kar nekaj podobnih primerov kot je afera »farmacevtka-Jankovič«. Kar nekaj ženske – mladih in starih –  je imelo določene dolžniško-seksualne izkušnje, ki so bile koncipirane na podoben način kot »farmacevtkino« »nespodobno povabilo«, »nespodoben predlog«. Zalomilo se ji(ma) je predvsem v točki, ko so, potem, ko so »dobile svoje«, kar nekako niso hotele »oddelati« (»odseksati«, »odfafati«) svojega dela dogovora, »deala«, »pogodbe«, ki so jo v resnici same predlagale, četudi zgolj po tihem. Pri »farmacevtki«, kot sem se sedaj dokončno pozanimal (beri: se informiral) ni bilo tako. »Farmacevtka« se je držala svojega dogovora – in po tej plati ji ni kaj za očitati. Imel sem tudi kolega, ki je svoji podrejeni uslužbenki, ko ga je le-ta prosila, če ji lahko »zrihta«, stanovanje, rekel: »Lahko, samo se mi boš morala seksualno oddolžiti – nekajkrat …« A ženska ni bila zato … in ji šef pač ni »zrihtal« stanovanja, in tudi seksa ni dobil. Bi se dalo reči: »Korektno,« je pa ni vrgel iz službe, kar je tudi po svoje spoštovanja vredno (Je pa hitro zaposlil novo uslužbenko in dobil tisto, kar je hotel: seks.) »I nikome ništa,« bi se dalo reči – tip se je sicer nekaj bavil z lokalno politiko, (mlade) fukačice pa je zaposloval v svoji (privat) firmi … Tovrstnega obligatornega, torej seksualno-dolžniškega odnosa je v biznisu malo morje – in v biznisu in v politiki. Svoj čas se je (močni) LDS najbolj ubadal z internimi aferami, ko je vsak lokalni »kravatar« pri zaposlovanju v razne javne zavode/službe navijal za svojo ljubico (za žene so pač že prej posrkbeli). Na tak način so si mnogi lokalni politiki pestrili svoje seksualno življenje. In nič drugače ni v drugih strankah ...

Nelagodje se v teh kontekstih vzpostavlja, če  šef svoji uslužbenki (po ovinkih vendarle) zrihta stanovanje, ker pač dotična »libidinalna terapevtka (za dušo in telo« sprva, ali pa vsaj na videz na takšno libidinalno trgovanje, torej »oddolževanje« pristaja, potem pa svojega dela kar ne bi »oddelala« (»odfafala«, »odseksala«) – in s tem kršila osnovno libidinalno paradigmo seksualnega trgovanja/oddolževanja, ki med moškim in ženskami v resnici obstaja že od nekdaj. No, v tej zgodbi naj osebno dodam, da sam (jaz osebno) nikoli ne bi pristal na to, da bi pogojeval neko mojo uslugo s povratno seksualno uslugo. Moški, ki ima v svoji strukturi osebnosti vgravirano takšno izsiljevalno libidinalno pogojevanje oz. ultimativno oddolžitev kot sprejemljivo, nima močnega Nadjaza – beri: je moralno pokvarjen. In ravno to lahko povsem upravičeno – izdajajo pa ga še številni drugi simptomi in življenjski konteksti – pripišemo Zoranu Jankoviču. A če Jankovič ne bi bil natančno tak, kakršen je – tudi v kontekstu vseh teh poslovnih mahinacij (in seksualno-obligatornega »izsiljevanja«), ne bi bil dober župan, niti dober top-menedžer v Mercatorju. Takšna je pač kruta resnica! Svoj čas so trubaduri rabili svojo muzo, si jo ŽELELI – v obliki ženske; dandanes pa kvazi alfa samci (ultimativno) HOČEJO žensko, njeno telo, njene spolne usluge. »Brezpogojno HOTETI« in »hrepeneče ŽELETI« ni eno in isto. Pravi moški si »hrepeneče ŽELI«, pokvarjenci pa »(ultimativno) HOČEJO«. To, slednje pač ne leti na Jankoviča. On je dobil, kar je »hotel«, in če bi »farmacevtka« naknadno »po toči zvonila«, bi bilo to od nje na nek način perverzno. In natančno to se od nekaterih tipov žensk lahko pričakuje. »Farmacevtka« pa je v svojem življenju pač spoznala »po čem so hruške«. Vedela je, kako lahko nemočna samska (emancipirana) ženska preživi in spodobno poskrbi tudi za otroke. Če je ženska lepa in psihično normalna – beri: »vaginalno sprejemajoča«, kot se »vodebovsko« reče – ve, da se cel svet vrti okrog lepih/mladih žensk, njihove lepote, njihove seksualne mičnosti in ustrežljivosti. In navidezno ta svet res vrtijo moški – v ozadju pa so vselej (lepe, mlade) ženske, njihova telesa, njihova seksualna mičnost in ustrežljivost. Mnogim dandanašnjim »Monicam«, tudi slovenskim, bi bilo v čast, da so omrežile svojega »Billa«, »Zokita«, »Borčita«, »Mirčita« …. Vendar »Nema kajanja posle karanja!« Prekaljenem »balkancu«, »šerifu« Jankoviču se v času vsega tega medijskega linča (in NPUjevskega in pravno-zakonskega pritiska) ta pregovor še kako mota po glavi; »farmacevtki« pa verjetno tudi, čeravno ona v bistvu ni naredila nič narobe – znašla se je pač po svoje, tako kot se »normalna«, torej feminilna ženska, če je mlada in lepa, pač znajde.

Poznam dekle, ki je svoj prvi seks – svoje razdevičenja – speljalo na zelo adrenalinski način. Posnela je pornič (ki ga je potem tudi »zbrisala«, uničila). S konsenzom se je to dekle spustilo v nekaj, kar je potem obžalovalo, marsikakšna ženska pa ji bi takšen seks zavidala. Dekle se je pač dalo pregovoriti »izkušenemu« moškemu. Po par mesecih si je dekle kar nekako prikrojilo resnico – namreč, da je bilo posiljeno, in je šla svojo pravico iskat celo na Policijo. Seveda so jo tam policisti debelo gledali – tako mi je poročala; očitno jo niso ravno jemali resno. Tudi jaz sem dotičnemu dekletu povedal, da je »po toči zvoniti prepozno«, in niti ni fer sedaj krivde prelagat na moškega in ga celo označevat za posiljevalca. »Zadeva« je bil – kakorkoli obračam – precej konsenzualna. Zanimivo in poučno pa je, kako si je dotično dekle svojo resnico prikrojilo natančno tako, da je iz sebe opralo krivdo, ker sama s sabo, zaradi načina izgube nedolžnosti, ni mogla živet. Rabila je dežurnega krivca – moškega, »posiljevalca« – da je sama s sabo lažje shajala, da se je lažje pogledala v ogledalo. Tudi nekaj starejših žensk se mi je izpovedalo, kako so svoje razdevičenje in marsikakšen »pionirski« seks nekaj časa (sprva) dojemale kot posilstvo; sčasoma pa spoznale, da so moškega v bistvu (in v resnici) kar same zapeljale v situacijo, ko ji je »storil silo«.

Življenje ljudem – še posebno (mladim) ženskam (»zagodejo« jim moški) – postreže z različnimi libidinalnimi scenariji. In ženske, še posebej mlada dekleta, se da hitro seksualno pregovoriti – in ko v objemu sugestiblinosti (ali pa v objemu znamenitega transferja) t. r. pri »polni zavesti« in »zdravi pameti« pristanejo na nek priložnostni (adrenalinski) seks, čez čas začnejo obtoževat moškega, bodisi, da jo je zapeljal – seveda jo je, saj je to njegova libidinalna dolžnost – spolno zlorabi, ali celo, da jo je posilil. Ravno takšne RACIONALIZACIJE so tista partikularna paradigmatskost, ki jo v tokratnem pisanju želim »spotoma« izpostaviti.

Imel sem tudi kolegico, ki je še kot (spolno zrela) najstnica »iz neznanega razloga« (kar) šla v hotelsko sobo z nekim ostarelim šarmerjem … Seveda je bil njen »razlog« nevedno-seksualne narave. In še dandanes ne ve, zakaj je šla; toda, ko je situacija v hotelski sobi postajala bolj in bolj seksualna, je začela vpiti in (mu) zbežala iz hotelske sobe. Dotični šarmer je verjetno debelo gledal. Jasno, da je bil presenečen, kako se lahko neka »dobra mrha« – potem, ko ga sama zapelje, mu zmeša glavo – premisli na takšen način. Dotična deklina bi takrat seveda lahko tudi seksala z dotičnim šarmerjem – in celo uživala. Toda čez par dni, tednov ali mesecev bi v svoji psihični realnosti vzpostavila interpretacijo, da je bila posiljena (ali pa vsaj spolno zlorabljena) – kljub temu, da je šla povsem prostovoljno v hotelsko sobo, in da bi seksala s konsenzom (in užitkom). Takšni so pač človeški, predvsem ženski obrambni mehanizmi. Za žensko se tudi ve, da ima šibkejši Nadjaz in težje reče »bobu bob« – v smislu: »Zasrala sem – in s tem bom pač živela,« če že res dramatizira neko seksualno situacijo v katero je bila sama (slučajno, ponesrečeno) vpletena. Iz sodnih praks so znani primeri, kako ženske post-festumsko iščejo pravico na sodišču – in sodišča vendarle takšnemu »zvonenju po toči« ne nasedajo (še posebej, če so sodnice ženske). S takšnimi primeri se soočajo številna sodišča, ko morajo reševati domnevna posilstva. In pogosto so »storilci«, torej »posiljevalci« oproščeni. Nam so znani nekateri italijanski primeri. https://www.rtvslo.si/svet/torinsko-sodisce-ni-priznalo-posilstva-zenske-ker-se-ni-dovolj-mocno-upirala/418199

Malo je »čudno«, da je sodnica primer obelodanila novinarjem oz. javnosti. Jankovič je seveda moralno kriv – na pravo/zakone (zakonodajo) se v tem kontekstu ne spoznam dovolj. Kriv je verjetno tudi »karmično«, ker: »Slabo se s slabim vrača!« Ker: župani (predsedniki, ministri, direktorji, top-menedžerji …) si sicer takšne perverzije lahko privoščijo, toda življenje (Usoda, Karma) jim ne ostane dolžno. Je pa res, da so družbeno-libidinalne zakonitosti pri »stvoru« imenovanemu homo sapiens takšne, kakršne pač so – so pa zelo seksualne. Gre pa bolj za to, ali za te tihe (psihoanalitične, seksualne) zakonitosti vemo, ali ne. Jaz sem pač s tem (teoretsko-psihoanalitičnim) »bazično-fundamentalnim ozadje« seznanjen.

Nekaj paradigmatsko podobnega se dogaja vernim ženskam, ki si domišljajo, kako bodo svojo nedolžnost izgubile na svojo (prvo) poročno noč – torej naivno prisegajo na »seks po poroki«. (Ali pa, da bodo enemu moškemu, možu, zveste do konca življenja.) Vmes mnoge pač podležejo svoji (»zdravi«) pohoti oz. moškemu neumornemu »(fuk)fehtanju«. Potem, ko se mu predajo, izgubijo nedolžnost (ali prevarajo moža), se začnejo kesati, in to tako (z)racionalizirano, da same sebi tako prepričljivo lažejo, da same sebi verjamejo – in celo mislijo, da so bil pri prvem seksu spolno zlorabljene, ali celo posiljene, ker je pač bolelo, noge pa so vendarle same dale narazen in tudi fafale so z afiniteto, če še ne z užitkom. Freud je v zvezi s tem (psihoanalitično) rekel, da, »če devica pade, vedno pade na hrbet« (pa še noge razkreči, bi se dalo pikro dodati). Ne pozabimo: moški in ženska sta enako seksualno in (na nek način) enako pohotna – le manifestacija pohote/seksualnosti je drugačna; pri ženskah je bolj prefinjena. In … – obžalovanje izgube nedolžnosti je za mlado žensko – še posebno, če gre za krščansko vernico – lahko zelo nadležno. Problem je vera oz. Bog (ki vse vidi in na svoj način nabija krivdo) – resnične (nadjazovske) krive skozi moralno razsojanje pa ženska načeloma ne čuti (kar tako). Ampak, (pre)valiti vso krivdo na moškega in ga označiti za posiljevalca je vsaj zgledne interpretacije vredno. Klasično »pokvarjena« takšna ženska oz. takšna prevalitev krivde na »posiljevalce« pač ni, ker so na delu številni obrambni mehanizmi (z RACIONALIZACIJO na čelu), ki so seveda nezavedne narave in so spontani, nehotni in nekontrolirani.

Malce drugačna situacija je v prihoterapevtskem procesu, v katerem (v objemu transferja) marsikatera »pacientka« dobesedno seksa in brezkompromisno fehta svojega psihoterapevta (ali psihiatra). Ne samo, da si ŽELI, da bi se z njim »dol dala«, pač pa to (brezkompromisno) HOČE. Ampak tudi v tem kontekstu obstajajo specifike, o katerih bi se dalo (debele) knjige pisati. Je pa podobna situacija v športu. Tu in tam se najdejo (mlade, a spolno dozorele) športnice, ki se v času svoje športne kariere »dol dajejo« s svojimi trenerji, potem pa po določenem času, letih, razglasijo, da jih je trener spolno zlorabljal. Eklatanten primer je bivša sovjetska telovadka, olimpijska zmagovalka Olga Korbut. Tudi v tem primeru je situacija bistveno bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Trenerja je po določeni logik sicer mogoče prepoznati kot »krivega«, vendar je po svoje perverzno, da športnica po več letih (desetletjih) svojega trenerja razglasi za »spolnega iztirjena« ali celo posiljevalca. Pa da ne bo pomote: pred par leti se je v Sloveniji pojavil nek podoben primer, v katerem sem osebno stopil na stran športnice, ker je šlo v času »dogodkov« za predpubertetno deklico.

Poudaril sem že, da mi Jankovič kot osebnost ni ravno blizu – ga pa (po svoje) spoštujem kot župana (ne pa tudi kot (bivšega) zelo (pro)kapitalističnega Mercatorjevega top-menedžerja). Kaj takega, kar je Jankovič »sprejel« (beri: od nje »hotel«), pravi moški ne bi. V svoji lokalni skupnosti smo imeli nekoč župana – zdaj je že umrl – ki je slovel po tem, da marsikaj lahko zrihtal. (Ne smemo pozabiti, da so domala vsi župani tudi glavni kadroviki in delilci stanovanj – vsaj v Sloveniji je tako.) Kolegica me je nekoč vprašala za nasvet – imela je naročen pogovor pri županu – kako naj pri županu spelje pogovor, da ji bo dal/priskrbel stanovanje. Poznam sem župana, poznal sem njo … in … – v njeno dobro sem ji predlagal naj se mu »ponudi«. No, »iz te moke potem (menda) ni bilo kruha.« Verjetno je župan cvikal in ni zagrizel »v vabo«. Ja, spoštovani bralci, natančno tako se stvari vrtijo – v Sloveniji pa še posebno, ker imamo pač preveliko število pokvarjenih politikov in (kvazi) alfa samcev na vodilnih položaji. Vzvode moči in oblasti imajo moški s šibkim Nadjazom in velikim/narcističnim Egom. Privilegiranci pač vemo, da so v takšno libidinalno paradigmo, torej »seksualno trgovanje« vpete številen (povsem normalne) ženske in številni (»ne-pravi«) moški – predvsem tisti, ki zasedajo stolčke moči in oblasti.

PS: Zaradi tegale videa, ki ga je videlo preko 50.000 ljudi, sem strah in trepet za razne Jankoviče, Pahorje, Janše, Kučane … (to celo oddaj »Po resnici« je moral Boštjan Veselič umakniti iz YouTube, če je hotel dobiti službo na nacionalki): https://www.youtube.com/watch?v=zqSF9eLrJ2E

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 26. Jun 2019 at 18:08

366 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 2. del
Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja). Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti. Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom. 

Mon, 24. Jun 2019 at 12:53

592 ogledov

Parada ponosa ali frustracij – ali zgolj sadistično izživljanje?! – 1. del
Toliko sem že pisal o Paradah ponosa – že pred desetletjem. In ti LeGeBiTrovci še vedno tečnarijo, da so zapostavljeni, da terjajo svoje pravice, da so ponosni … Takole sem te dni »čivknil«: »Svojo Parado ponosa so tisti najbolj moteni LeGeBiTrobvci transformirali v svojevrsten Pust. Pustne šeme sedaj paradirajo na novo "Pustno sobota" (nedeljo/torek) ... – in to je postala nova agenda LGBT, ki mnoge "normalne" geje&lezbijke v resnici zelo moti, ker je postala povsem izrojena in sadistično naperjena proti heteroseksualcem. Običajni geji in lezbijke si takšnega izrojenega afnanja v resnici sploh ne želijo.« Nekaj, kar sem želel te dni – ravno skozi družabna omrežja –  opozoriti je, da vsi ti LeGeBiTrovci s svojimi simptomatskimi provokacijami sadistično uživajo, ker se heteroseksualci jezijo. Žalostno je, da se je v te Parade ponosa zažrla leva politika – seveda pod okriljem feminizma. Sedanja predsednica društva parade ponosa je bila vtkana v vrh podmladka SD (predsednica sveta Mladega foruma SD je bila že leta 2007). Vsi ti pustni kostumi izražajo hudo spolno frustracijo. Že leta 2012 sem zapisal, da bi se slogan na kakšnem transparentu v resnici moral glasiti takole: »Jezni smo sami nase, na lastno spolno usmerjenost! (A si ne moremo pomagati – zato paradiramo.)« Takrat, leta 2012 smo se zdravorazumski ljudje borili proti novemu Družinskemu zakoniku – in na referendumu tudi uspeli (tako kot 3 leta pozneje ob noveliranju novele ZZZDR). Takrat (leta 2012) sem za Večer (ker je bila svoboda govora še kar nekako zagotovljena) o »svobodno paradirajočih« med drugim tudi zapisal: »… »Paradno« tudi trdijo, da je »homofobija izbira« – ne, ni (svobodna) izbira, pač pa nezavedno občutenje, ki pa se lahko obrne tudi v svoje nasprotje, torej v dobrikanje ideji, »svobodne« spolne usmerjenosti. In tudi spolna usmerjenost, kakršnakoli, ni svobodna, pač pa je vselej diktirana vsaj z nezavednim, če že ne z geni. In nikakor ne more in ne sme biti kar »srednjeveška družba« (dežurno) kriva za prepoznavanje »napačne« oziroma istospolne usmerjenost. Strpnost in nestrpnost sta vselej diktirani z nezavednim. Takšne in drugače družbene ideologije – homofob(ič)ne ali heterofob(ič)ne – so zgolj proizvod določenih nezavednih procesov oziroma samega nezavednega in potlačitev. In ne nazadnje – če bi bili geji in lezbijke res ponosni na svojo spolno usmerjenost, jim ne bi bilo treba »ponosno« paradirati – ne doma, ne po svetu. Vsako »ponosno paradiranje« je znamenje frustracije, in ne ponosa. V resnici jih njihova lastna spolna usmerjenost nezavedno izjemno moti, saj je vir njihovih življenjskih težav, frustracij. Sočasno pa so neizprosno (latentno in nezavedno) heterofob(ič)ni – in heterofob(ič)no jezo (po)kasiramo vsi tisti, ki se ne strinjamo z njihovimi pogledi na določena libidinalne kontekste in njihovimi željami oziroma pričakovanji.« Leta 2015, ko se je Parada ponosa razvlekla iz enega dneva na cel teden, in ko smo spet referendumsko zavrnili noveliran ZZZDR, sem satirično »čivknil« takole: »Včasih je potekala Parada ponosa, torej parada frustracij, samo v soboto. Frustracija jo je sedaj razvlekla na cel teden.« Leta 2017 sem še enkrat izpostavil seksualno psihopatijo vseh teh paradirajočih LeGeBiTrovcev. Naslov mojega teksta se je takrat glasil: »Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije«. Ker je tekst zelo poučen, bo naslednjič predstavljen v 2. delu tega »podlistka«.

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

1231 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS1: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik. PS2: Pred 13-imi leti sem o etiki posnel tole - in ne vem, ali filozofi vedo, da sta etika in altruizem v resnici sebično koncipirana: 

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

756 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

890 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1184 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.
Teme
psihoanaliza zoran janković

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

»Nema kajanja posle karanja!« - ali: njeno nespodobno povabilo