Tale tekst sem spisal zelo nerad, a sem ga moral, ker poznam par psihoanalitčnih/psiholoških zakonitosti, ki so zelo pomeben pri razumevanju afere 

 »farmacevtka (in Jankovič)«. Nerad branim Jankoviča - in ga ne brani, ampa par stvri pa nam mora biti jasnih.

Svoj čas sem precej pisal od dolžniškem (obligatornem) odnosu med (alfa) moškimi in (mladimi, lepimi in seksapilnimi) ženskami. Veliko izpitov in lepih oceni na fasku so si študnetke dobesedno »prifafale«, tudi »priseksale«/»prifukale«. Mnoge so zgolj upale, da bi se ji »seksualna oddolžitev« obrestovala oz. izplačale, pa se niso znale na prepričljiv način (po)nuditi svojemu profesorju, šefu, nadrejenemu moškemu, direktorju, predsedniku, alfa samcu (ki ima moč in oblast). Skratka, mnogim se ni izšlo nekaj, kar so po tihem pričakovale oz. vedele, da je, (nezavedno) libidinalno gledano, povsem legitimno (gledano skozi psihoanalitično prizmo »dajajočega penisa« in »sprejemajoče vagine«). Identična paradigma je bila – in je še vedno – zelo legitimna pri diplomiranju, magistriranju, doktoriranju, raznih specializacijskih in strokovnih izpitih. Naj se enkrat (za vselej) kar novinarke (ali pa razne »uslužbenke«) iskreno izpovedo, koliko sperme so »morale« eksati, da so dobile službo – in to so počele (tako pravijo, tako mi poročajo) »bolj ali manj« užitkom oz. »jih ni bolelo«. Tudi mnogi moški so natančno na tak način nasedli ženskam in njihovim »nespodobnim povabilom«, »libidinalno-menjalnim predlogom«. Delali so jim usluge, jim tudi posojali denar, kupovali draga darila, avtomobile, stanovanja … http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/seksualna-ustrezljivost/72116

Nekoč se mi je zaupal en (na pol) alfa samec: »Fehtala me je, če ji posodim 3000 Eur … In sem ji … – (seveda) v upanju, da se mi bo seksualno oddolžila. Pa se mi ni – niti denar mi ni vrnila …« In mene je vprašal,ali naj jo toži za izterjatev dolga. Svetoval sem mu, da ne. Nemočnim ženskam se pač pomaga … – pravi (torej »penisno dajajoči«) moški to čutimo kot moralno-libidinalni imperativ, ki ima torej libidinalno (nezavedno) ozadje, konotacijo. Jasno, da v tem nezavednem ozadju spontano preži »tiho (libidinalno) pričakovanje«, da se bo »pomoči dajajočemu moškemu« »pomoči potrebna ženska« oddolžila, seveda seksualno, s »predajo telesa na uporabo« (vključno s »fafajočimi usti« in »drkajočimi rokami«). Toda, če se tovrstnim »pomoči dajajočim moškim« ne oddolžijo, lahko dotični moški sklonijo glavo in se umaknejo. Pravi moški takšnim ženskam vselej pomagajo – po svojih (najboljših) močeh –, četudi nikoli nič seksualnega ne dobijo v zameno. Perverzno, torej pokvarjeno pa je – tokrat perverzno od moškega, da za svoje »velike usluge« – od ženske ultimativno zahteva seksualno oddolžitev. (In natančno tukaj, v tem kontekstu, je očitno kiksnil véliki Zoki!) Ženska je tista, ki reče JA, ali pa NE. In če reče NE, je NE! »Drki si ga še naprej! Pač nisi dovolj veliki car, da bi se ti predala,« je apel na pravega moškega, sveto načelo – vsaj moje načelo je takšno. Vélik Zoki pa, očitno v objemu samozavesti, ne rabi tovrstnih inštrukcij.

Se mi pa v primeru farmacevtke in Jankoviča ponuja neka druga, paradigmatska zakonitost. Namreč: ženske se zelo rade premislijo, ko je treba (seksualni) »deal« (dogovor) speljati do konca – torej se oddolžiti nekemu moškemu, ki ji je naredil uslugo. Mnoge ženske se hitro premislijo, ko so na potezi, kljub temu, da so dobile tisto, kar so iskale/pričakovale, in so izvorno tudi same – odkrito ali pa zgolj po tihem – predlagale.

Ampak v celi aferi »farmacevtka« mene zanima nekaj drugega, nekaj kar se ponuja kot paradigma. Ne ravno kot univerzalna zakonitost, pač pa kot partikularna paradigma. Torej, primer »farmacevtke« ni nekaj singularnega. V svoji svetovalno-terapevtski praksi sem zasledil kar nekaj podobnih primerov kot je afera »farmacevtka-Jankovič«. Kar nekaj mladih ženske je imelo določene seksualne izkušnje, ki so bile koncipirane na podoben način kot »farmacevtkino« »nespodobno povabilo«, »nespodoben predlog«. Zalomilo se ji(ma) je predvsem v točki, ko so, potem ko so »dobile svoje«, niso hotele »oddelati« (»odseksati«, »odfafati«) svojega dela dogovora, »deala«, »pogodbe«, ki so jo v resnici same predlagale, četudi zgolj po tihem. Imel sem tudi kolega, ki je svoji podrejeni uslužbenki, ko ga je le-ta prosila, če ji lahko »zrihta«, stanovanje, rekel: »Lahko, samo se mi boš morala seksualno oddolžiti – nekajkrat …« Ženska ni bila zato … in ji šef pač ni »zrihtal« stanovanja. In pri tem je ostalo – »i nikome ništa«. Nelagodje bi se vzpostavilo, ko bi šef svoji uslužbenki zrihtal stanovanje, ker bi ona pač na libidinalno trgovanje pristala, potem pa svojega ne bi oddelala – in s tem kršila osnovno libidinalno paradigmo trgovanja, ki med moškim in ženskami obstaja že od nekdaj. V tej zgodbi naj jaz dodam, da osebno nikoli ne bi pristal na to, da bi pogojeval neko mojo uslugo s povratno seksualno uslugo. Moški, ki ima v svoji strukturi osebnosti vgravirano takšno izsiljevalno libidinalno pogojevanje oz. ultimativno oddolžitev kot sprejemljivo, nima močnega Nadjaza – beri: je moralno pokvarjen. In ravno to lahko povsem upravičeno pripišemo Zoranu Jankoviču. A če Jankovič ne bi bil natančno tak, kakršen je – tudi v kontekstu vseh teh poslovnih mahinacij (in seksualnega »izsiljevanja«), ne bi bil dober župan, niti dober top-menedžer v Mercatorju. Svoj čas so trubaduri rabili svojo muzo – v obliki ženske; dandanes pa kvazi alfa samci (ultimativno) hočejo žensko. »Brezpogojno hoteti« in »hrepeneče želeti« ni eno in isto. Pravi moški si »hrepeneče želi«, pokvarjenci pa (ultimativno) »hočejo«. To, slednje pač ne leti na Jankoviča. On je dobil, kar je »hotel«, in če se »farmacevtka« sedaj »po toči zvoni«, pač ni spoznala »po čem so hruške«, torej ne ve, da se svet vrti okrog lepih/mladih žensk. In navidezno ga vrtijo moški – seveda zaradi (lepih/mladih) žensk. Mnogim »Monicam« bi bilo v čast, da so omrežile svojega »Billa«. »Farmacevtka« pa pač ne razume starega balkanskega pregovora: »Posle jebanja nema kajanja!« Prekaljenem »balkancu« Jankoviču se v času vsega tega medijskega linča ta pregovora še kako mota po glavi.

Pa vendarle me v celi aferi »farmacevta-Jankovič« bolj zanima »farmacevtka« in njen »nespodobni predlog«. Poznam dekle, ki je svoj prvi seks – svoje razdevičenja – speljalo na zelo adrenalinski način. S konsenzom se je to dekle spustilo v nekaj, kar je potem obžalovalo (posnela je pornič, ki ga je potem na lastno željo izbrisala), marsikakšna ženska pa ji bi takšen seks zavidala. Po par mesecih si je to dekle prikrojilo resnico – namreč, da je bilo posiljeno, in je šla svojo pravico iskat na Policijo. Seveda so jo tam policisti debelo gledali. (Takšnih zgod je veliko tudi v mediji: https://www.rtvslo.si/svet/torinsko-sodisce-ni-priznalo-posilstva-zenske-ker-se-ni-dovolj-mocno-upirala/418199) Tudi jaz sem dotičnemu dekletu povedal, da je »po toči zvoniti prepozno«, in niti ni fer sedaj krivde prelagat na moškega in ga celo označevat za posiljevalca. »Zadeva« je bila – kakorkoli obračamo – precej konsenzualna. Zanimivo in poučno pa je, kako si je dotično dekle svojo resnico prikrojilo natančno tako, da je iz sebe oprala krivdo, ker sama s sabo, zaradi načina izgube nedolžnosti (in verskih prepričanj), ni mogla živet. Rabila je dežurnega krivca – moškega, »posiljevalca« – da je sama s sabo lažje shajala, da se je lažje pogledala v ogledalo. In takšnih oz. podobnih zgodb je malo morje –  celo zelo paradigmatske so v delu, ko je treba krivdo za seksu, tudi izgubo svoje nedolžnosti, preložiti na moškega. V tovrstnih racionalizacijah je opcij, da se v seks udeleženega moškega preprosti označi oz. razglasi za posiljevalca. O takšnih racionalizacijah mi poročajo tudi starejše ženske, venda njihove racionalizacije načne zob časa in si pač priznajo, da so v objemu radovednosti (in pohote) pač pristale na seks, kar so pozneje (in še dolga leta) obžalovale. Elegantno je potem svojo krivdo, svojo šibkost na račun lastne pohote, prevaliti na moške(ga). Tudi s kašnim sumljivo-adrenalinskim seksom, na katerega ženska (ko ji pohota popusti) ni ravno ponosna, se zgodi podobno. Moški kar naenkrat postane(jo) tisti dežurni krivec, na katetre ženska prevali krivdo, da se ji ni treba kesati zaradi lastne nespametnosti in pohote.

Življenje ljudem – še posebno (mladim) ženskam – postreže z različnimi libidinalnimi scenariji. In ženske, še posebej mlada dekleta, se da hitro seksualno pregovoriti – in ko v objemu sugestiblinosti (ali pa v objemu znamenitega transferja) t. r. pri »polni zavesti« in »zdravi pameti« pristanejo na nek priložnostni (adrenalinski) seks, čez čas začnejo obtoževat moškega, bodisi, da jo je zapeljal – seveda jo je, saj je to njegova libidinalna dolžnost – spolno zlorabi, ali celo, da jo je posilil. Ravno takšne obrambne RACIONALIZACIJE so tista partikularna paradigmatskost, ki jo v tokratnem pisanju želim izpostaviti.

Imel sem tudi kolegico, ki je še kot (spolno zrela) najstnica »iz neznanega razloga« (kar) šla v hotelsko sobo z nekim ostarelim šarmerjem … Seveda je bil njen »razlog« nevedno-seksualne narave. In še dandanes ne ve, zakaj je šla; toda, ko je situacija v hotelski sobi postajala bolj in bolj seksualna, je začela vpiti in (mu) zbežala iz hotelske sobe. Dotični šarmer je verjetno debelo gledal. Jasno, da je bil presenečen, kako se lahko neka »dobra mrha« – potem, ko ga sama zapelje, mu zmeša glavo – premisli na takšen način. Dotična deklina bi takrat seveda lahko tudi seksala z dotičnim šarmerjem – in celo uživala. Toda čez par dni, tednov ali mesecev bi v svoji psihični realnosti vzpostavila interpretacijo, da je bila posiljena (ali pa vsaj spolno zlorabljena) – kljub temu, da je šla povsem prostovoljno v hotelsko sobo, da je seksala s konsenzom (in užitkom). Takšni so pač človeški, predvsem ženski obrambni mehanizmi. Za žensko se tudi ve, da ima šibkejši Nadjaz in težje reče »bobu bob« – v smislu: »Zasrala sem – in s tem bom pač živela,« če že res dramatizira neko seksualno situacijo v katero je bila sama (slučajno, ponesrečeno) vpletena. Iz sodnih praks so znani primeri, kako ženske post-festumsko iščejo pravico na sodišču – in sodišča vendarle takšnemu »zvonenju po toči« ne nasedajo (še posebej, če so sodnice ženske). Lahko da bo v Jankovičevem primeru drugače. Je pa dobro, da je sodnica primer obelodanila novinarjem oz. javnosti – in naj se »farmacevtka« v svojem »prelaganju (vse) krivde na Jankoviča« sedaj zamisli. Jankovič je seveda kvečjemu moralno kriv. Kriv je morda tudi »karmično«, ker: »Slabo se s slabim vrača!« Ker: župani (predsedniki, ministri, direktorji, top-menedžerji …) si pač takšne stvari lahko privoščijo. Takšne so pač družbeno-libidinalne zakonitosti pri »stvoru« imenovanemu homo sapiens. Gre zgolj za to, ali to vemo, ali pa ne vemo. Jaz pač (psihoanalitično) vem.

Nekaj paradigmatsko podobnega se dogaja vernim ženskam, ki si domišljajo, kako bodo svojo nedolžnost izgubile na svojo (prvo) poročno noč – torej naivno prisegajo na »seks po poroki«. Vmes mnoge pač podležejo svoji (»zdravi«) pohoti oz. moškemu neumornemu »(fuk)fehtanju«. Potem, ko se mu predajo, izgubijo nedolžnost, se začnejo kesati, in to tako (z)racionalizirano, da same sebi tako prepričljivo lažejo, da same sebi verjamejo – in celo mislijo, da so bil pri prvem seksu spolno zlorabljene, ali celo posiljene, ker je pač bolelo, noge pa so vendarle same dale narazen in tudi fafale so z afiniteto, če še/že ne z užitkom. Freud je v zvezi s tem (psihoanalitično) rekel, da, »če devica pade, vedno pade na hrbet« (pa še noge razkreči, bi se dalo pikro dodati). Ne pozabimo: moški in ženska sta enako seksualno in (na nek način) enako pohotna – le manifestacija pohote/seksualnosti je drugačna; pri ženskah je bolj prefinjena. In … – obžalovanje izgube nedolžnosti je za mlado žensko – še posebno, če gre za krščansko vernico – lahko zelo nadležno. Ampak, (pre)valiti vso krivdo na moškega in ga označiti za posiljevalca, je vsaj zgledne interpretacije vredno. Klasično »pokvarjena« takšna prevalitev krivde na »posiljevalce« pač ni, ker so na delu številni obrambni mehanizmi (z racionalizacijo na čelu), ki so seveda nezavedne narave in so spontani, nehotni in nekontrolirani.

Malce drugačna situacija je v prihoterapevtskem procesu, v katerem (v objemu transferja) marsikatera »pacientka« dobesedno seksa in brezkompromisno fehta svojega psihoterapevta (ali psihiatra). Ne samo, da si želi, da bi se z njim »dol dala«, pač pa to (brezkompromisno) hoče. Ampak tudi v tem kontekstu obstajajo specifike, o katerih bi se dalo (debele) knjige pisati. Je pa podobna situacija v športu. Tu in tam se najdejo (mlade, a spolno dozorele) športnice, ki se v času svoje športne kariere »dol dajejo« s svojimi trenerji, potem pa po določenem času, letih, razglasijo, da jih je trener spolno zlorabljal. Eklatanten primer je bivša sovjetska telovadka, olimpijska zmagovalka Olga Korbut. Tudi v tem primeru je situacija bistveno bolj zapletena, kot se zdi na prvi pogled. Trenerja je po določeni logik sicer mogoče prepoznati kot »krivega«, vendar je po svoje perverzno, da športnica po več letih (desetletjih) svojega trenerja razglasi za »spolnega iztirjena« ali celo posiljevalca. Pa da ne bo pomote: pred par leti se je v Sloveniji pojavil nek podoben primer, v katerem sem osebno stopil na stran športnice, ker je šlo v času »dogodkov« za predpubertetno deklico.

Ampak, kot sem rekel: »Po toči zvoniti je prepozno!« in: »Nema kajanja posle karanja!« Zgolj zato, ker so človekovi obrambni mehanizmi sposobni raznoraznih racionalizaciji in potvarjanj/prikrojevanj resnice, je perverzno slepo verjeti nekomu – neki ženski – ki se sredi »seksualnega dogovora«, »libidinalnega trgovanja«, premisli. V svoji absurdni situaciji sama sebi tako laže in si še verjame, da pri tem namoči svojega t. r. »odrešenika«. Poudaril sem, da mi Jankovič kot osebnost ni blizu – ga pa (po svoje) spoštujem kot župana (ne pa kot (bivšega) zelo (pro)kapitalističnega  Mercatorjevega top-menedžerja). Ampak – od »farmacevtke« pa je vendarle perverzno obtoževati Jankoviča, ki ji je ne nazadnje zrihtal službo, obtoževati za nekaj, kar je v bistvu sama predlagala. Je pa res, da kaj takega, kar je Jankovič sprejel (beri: od nje »hotel«), pravi moški ne bi. Jankovičeva »pokvarjenost« pa vendarle ni takšne vrste, da ga bi bilo treba sedaj obtoževati in tožiti, saj se vendarle ve, da so v takšno libidinalno paradigmo, torej »seksualno trgovanje« vpete številen (povsem normalne) ženske in številni (»ne-pravi«) moški – predvsem tisti, ki zasedajo stolčke moči in oblasti.

PS: Zaradi tegale videa, ki ga je videlo preko 50.000 ljudi, sem strah in trepet za razne Jankoviče, Pahorje, Janše, Kučane … (to celo oddaj »Po resnici« je moral Veselič umakniti iz YouTube, če je hotel dobiti službo na nacionalki): https://www.youtube.com/watch?v=zqSF9eLrJ2E