27434 Page uri

Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 20. junij 2017 ob 13:28

Odpri galerijo

Pred par leti sem spisal nekaj tekstov, ki so pomagali razumeti človeško psihopatijo – mislim na osebnostne/psihične motnje (in bolezni). Razložil sem, kako je v psihiatriji prišlo do diagnosticiranja. Omenil pa sem tudi, da Freud (kot oče psihoanalize) nikoli svojih pacientov oz. ljudi nasploh ni diagnosticiral na tak način, kot danes počne psihiatrija. Zame je diagnosticiranje, kakršno je dandanes v modi v psihiatriji, hud konceptualni zdrs, ki celotno psihiatrijo (psihiatrično stroko) trdno drži v slepi ulici, v zablodi. Tole je teh nekaj večno aktualnih tekstov:

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109313/psihoanaliticna-teorija-psihopatologije-1-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109452/statistika-inoz-metodologija-v-psihopatologiji-2-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109648/osebnostne-motnje-diktira-otrostvo-3-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/109877/panicni-napadi-4-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110240/mejna-osebnostna-motnja-5-del

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110402/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del1

http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/110550/histrionicno-narcisticna-osebnostna-motnja-6-del2

Temeljna zakonitost, ki jo je v psihoanalizi ustoličil prav Freud, je, da se vsakemu človeku v odraslosti vrača (oz. transferira) otroštvo – vendar v simbolno modificirani obliki. Po Freudu oz. po psihoanalitični percepciji (odrasel) človek svojih prvih šest let življenja – jaz bi raje rekel, da vsaj 8 let – simbolno podoživlja, seveda v precej modificirani (in simbolni) obliki. To podoživljanje se začne po končanem obdobju t. i. latence, torej v puberteti. »Otrok je oče odraslega človeka,« je rekel Freud. Domala vse patologija, ki se v človeka naseli v odraslosti, je posledica ponesrečenega oz. »težkega« (travmatičnega, frustrirajočega) otroštva. No, tudi vse človekova normalnost se napaja iz otroštva, iz primarne družine. Ravno zato, ker jaz zakonitost poznam, se tako zavzeto, če že ne kar fanatično (družbeno angažirano) borim, da bi otroci imeli oba (različno spolna) starša, in da se starši ne bi »za vsako figo« ločevali. Otroci morajo pravilno razrešiti Ojdipov kompleks! Le s pravilno razrešenim Ojdipovim kompleksom, se v otroka lahko naseli mentalno zdravje, psihična trdnost, moralno razsojanje in tudi NORMALNA spolna identiteta/usmerjenost (in želja).

Tole pisanje je predvsem namenjeno razumevanju etiologije razvoja moške homoseksualnosti. Žensko lezbištvo ima pogosto bolj zapletene in ohlapne (nezavedne) vzroke. Radikalno lezbištvo (in feminizem) moramo razumeti v luči evidentne psihopatije. Ideologinje feminizma imajo navadno hude psihične/osebnostne (in spolne) motnje. Zaznamovane so s spolno frustracijo. Spolna »deviantnost« je zgolj posledica določenih infantilnih »nepravilnosti«, ki jih je dotična lezbijka doživela v otroštvu – navadno prav v falični/ojdipalni fazi. Spolna želja in spolna identiteta/usmerjenosti se sicer dokončno razvije šele v puberteti in/oz. v odraslosti (seveda iz infantilnih temeljev). Navadno je mnogim (pro)feminističnim ženskam nekoč (v otroštvu) zagodel pedofil v obliki spolne zlorabe; nekatere spolno zlorabljene ženske postanejo radikalne lezbijke, kljub temu, da imajo svojo osnovno ojdipalno »postavitev« (oče-mati-otrok) dokaj pravilno zastavljeno, pravilno koncipirano. Najbolj »nastradajo« ženske, ki so bile kot deklice izpostavljene spolni zlorabi – vendar ne zgolj v enkratnem dogodku, pač pa so bile zlorab deležne daljše obdobje v otroštvu – polega tega pa še ojdipski oče verjetno ni bil kos svojemu poslanstvu, očetovanju. Takšne ženske se pogosto ujamejo v pasti/limanice feminizma. Pasti oz. limanice feminizma so vselej nastavljene, vselej so na preži, v polni (ideološki) pripravljenosti.

Ker je tole pisanje namenjeno razumevanju (bolj) moške homoseksualnosti, naj za zaključek okvirnega razumevanja lezbištva poudarim, da zgolj prakticiranje seksa z istim spolom pač (še/že) ni kar lezbištvo. Radikalne lezbijke imajo – zaradi ojdipalnega (nezavednega) ZAVIDANJA PENISA – največji problem pri oralnem oboževanju penisa – beri: fafanje (kot dandanes normativna spolna praksa) se jim neizmerno gnusi. Ni pa vsaka ženska, ki se ji fafanje gnusi (že) lezbijka. Tudi nekaterim (specifičnim) heteroseksualnim »aseksualkam« se lahko penis gnusi – takim, ki so kot deklice imele (tak ali drugačen) »problem« z očetom.

Tudi za vsakega moškega, ki lahko brez posebnega odpora – v spletu neljubih okoliščin – prakticira seks ali »zganja« erotiko z drugim moškim, še ne bi mogli reči, da je že kar (klasičen) homoseksualec/gej. Npr.: v zaporih, kjer ni žensk, obstajajo dominantni moški, ki si za surogat/nadomestek lahko najdejo (feminilne/podrejene) moške, s katerimi se gredo neko seksualnost, vendar oni sami vendarle (za svojo psihično realnost) ostajajo falično-dominantni. Takšni (biseksualni) moški lahko prakticirajo določene vrste seksualnih praks z drugim moškim zgolj in predvsem zato, ker imajo deficit v strukturi (šibkega) Nadjaza. Šibek Nadjaz podleže imperativu Onega, v katerem v osnovi domuje živalskost, agresivnost, pohota … Homofobija – bodisi zgolj latentna ali celo manifestna (ozaveščena) – je v resnici nasledek močnega Nadjaza (in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa). No, tudi nevtraliziranje homofobije – pretvorba iz manifestne v latentno obliko – je posledica močnega Nadjaza, ki ga Jaz upošteva in aktivira določene obrambne mehanizme, zaradi katerih homofobija ostane nevtralizirana v latentni obliki in se ne manifestira. Svojevrsten fenomen se zgodi, ko ravno latentno homofobni (vendar heteroseksulani) ljudje – predvsem moški – paradirajo na LeGeBiTrovskih t. i. Paradah ponosa in se tudi sicer (refleksno) zavzemajo za LeGeBiTrovske »(človekove) pravice«.

V kontekstu razlage, ko govorimo o biseksualnih moških (zapornikih), ki se nimajo za geja, imamo v mislih oralne praks, kjer omenjeni falično-dominantni moški (ki se nima za geja) daje svoj penis »na uporabo« – beri: »na fafanje« – drugemu (feminilnemu/podrejenemu) moškemu, geju (ki v taki oralni spolni praksi celo uživa). V tej zvezi je pač treba omeniti še klasičen analni seks, kjer dominantni moški (ki se nima za geja) penetrira v podrejeno-feminilnega moškega, ki pa je gej (če s konsenzom celo uživa v tej seksualni praksi). Ta drugi, podrejeni moški (ki izvaja fafanje, ali nastavlja rit/anus) pa bi znal biti (klasičen/ortodoksni) gej – razen, če v to spolno prakso ni prisiljen. Ortodoksni geji si namreč tuj moški penis želijo na način, kot si ga želijo feminilne ženske. Klasični oz. ortodoksni geji – v mislih imamo feminilne geje – si penis drugega moškega želijo imeti »v sebi«, bodisi v riti/anusu, ali pa v ustih (in seveda v rokah (drkanje)). Takšni geji pogosto najbolj uživajo prav v izvajanju oralnih praks – fafanje penisa (drugemu moškemu) obožujejo.

Da pa se tukaj opisan seksualni absurd/paradoks/»error« zgodi moškemu, se mora (po)prej zgoditi neka anomalija/»nepravilnost« v otroštvu; navadna ima ta nepravilnost ojdipalno poreklo. Če pustimo ob strani redke mutacije določenih genov, na katere opozarjajo prav genetiki (in nevrologi), je psihoanalitična interpretacija moške homoseksualnosti dokaj jasna. Mnogi geji – predvsem tisti, ki so kot geji tudi pedofilsko nagnjeni – so bili kot dečki spolno zlorabljeni, in to na manipulativen način. V spolni zlorabi so uživali, saj so bili spolno zlorabljeni s strani moškega, ki jih je imel rad in katerega so imeli radi tudi oni. Ravno spomin na to uživanje se vgravira v mnoge miselne podsisteme, ki so v osnovi povezani in s temelji spolne identitete/usmerjenosti in temelji spolne želje, ki se bo razvila šele v puberteti oz. v odraslosti.

Poudariti velja, da niso bili vsi pedofilski geji tudi spolno zlorabljeni. Pedofilsko nagnjeni geji – in teh med geji ni tako malo – so tudi tisti, ki so v paketu »nepravilnega Ojdipa« dobili falično mamo, ki so se jo bali, hkrati pa še očeta, ki so se ga prav tako bali, ker je bil agresiven tudi do njih. Takšni geji so postali geji zaradi falične mame, pedofili pa zato, ker jim varnega zatočišča ni nudil niti oče. Takšni geji se v odraslosti nezavedno najbolj varno počutijo ob otroku oz. z otrokom (kot objektom njihove spolne želje). In tudi pedofilski geji – tako kot navadni geji – navadno (zaradi ojdipalnih nepravilnosti) nimajo razvitega močnega Nadjaza.

Nepravilno razrešen Ojdipov kompleks, v katerem falična mama vstopa v dečkove miselne procese (in vse temeljne miselne podisteme), v njem naredi (ojdipalno-kastracijski) kaos/zbrko. Mame se deček ne sme bati! Še manj pa jo sme kastracijsko prepoznati kot potencialno pretečo kastratorko. Kastracijsko pretnjo mora deček doživljati – beri: miselno premlevati –  s strani očeta (kot »bitja s penisom«). Ravno očetov penis (pot »prisoten«) – tudi primerjaje z lučkom »malega Ojdipa« – mora vstopati v številne misli, kastracijske fantazme, ki se spontano (tudi nezavedno) pletejo po dečkovih mislih. Mama, kot »vaginalo« oz. »brezpenisno bitje« dečku ne sme vstopati v kastracijsko preteče miselne procese. V najbolj črnem scenariju – torej če se zgodi ravno ta neobičajnost, bolje rečeno NEPRAVILNOST, v povezavi z mamo – se dečku (posledično) zamajejo temelji njegove heteroseksualne spolne identitete/usmerjenosti in spolne želje. Ti temelji so miselne (in nezavedne) narave. In na teh (nezavednih) miselnih temeljih se v puberteti oz. odraslosti dogradi spolna identiteta, katere temeljni atribut je spolna želja (v povezavi z ustreznim objektom želje in vsemi zakonitostmi, ki jih postulira nezavedno in njegova simbolna logika).

Torej, če takšna falična mama dečka še pretepa, ga fizično kaznuje – torej, da se deček mame resnično non-stop boji (in to libidinalno »oenergeteno«/intenzivno miselno premleva) – in če potem v tej dečkovi kronični ojdipalni zagati vstopi še nežni oče, potem deček postane gej (ne pa tudi pedofil). Problematična je lahko tudi skrajno posesivna mama, ki se jo otrok boji (na poseben način), namesto, da bi si jo zgolj želel in jo oboževal.  V kakšen derivat homoseksualnosti deček v odraslosti zajadra, je odvisno še od marsičesa – predvsem od narave in intenzivnosti (libidinalne »oenergetenosti«, investiranosti) določenih miselnih procesov, ki se dečku pletejo v njegovi psihični realnosti oz. njegovi infantilni miselni dejavnosti. Rečemo torej lahko, da so falične mame, katerih se deček v svoji psihični/miselni realnosti/dejavnosti boji, tiste, ki dispozicijsko heteroseksualnega dečka »pahnejo« v svojevrstno stisko, iz katere deček (fantazmatsko) »pobegne« tako, da postane gej; v homoseksualnost se v svoji infantilni stiski t. r. zateče. »Zatekanje« v homoseksualnost je v resnici posledica specifičnih oz. obranbnih, torej »napačnih« mislih – le-te pa so posledica »napačni (ojdipalnih) dogodkov« v primarni družini. Včasih ni nujno, da falična mama dečka konstantno tepe oz./ali kaznuje – včasih je dovolj, da deček v spletu okoliščin mamo zgolj »ponesrečeno«/«napačno« misli. Ob posesivnih mama, so »nevarne« tudi korpulentne mame – torej mame, ki so »ogromne« (velike in/ali debele) in hkrati »ne-penisne«. Tudi take mame lahko ponesrečeno zaznamujejo dečkove ojdipalno-kastracijske miselne procese. In na teh zgrešenih miselnih fundamentih deček v puberteti posledično zgradi napačno/nenormalno/nenaravno spolno identiteto in napačno/nenormalno/nenaravno (spolno/seksualno) željo. To »nepravilnost« oz. »napačnost« lahko povsem legitimno označimo kot NENORMALNO in NENARVNO. Biti homoseksualno/istospolno spolno usmerjen je anomalija, je nepravilnost, je »napaka v delovanju psihičnega sistema/aparata«, napaka v strukturiranju ojdipalno-kastracijskih misli.

Da ne bom zgolj mamo krivili kot ekskluzivni (družinsko) povzročiteljico moške homoseksualnosti, naj rečemo, da je (ob pedofilu) lahko tudi oče tisti, ki zaradi nadpovprečne agresivnosti, katere je bil deležen »mali Ojdip«, lahko povzroči, da ta(k) deček/sin v svoji psihični realnosti (v svojih mislih) zgradi oz. goji željo, da bi bil/postal deklica. Fantazma oz. (libidinalno hiperinvestirana, hiperoenergetena) misel, ki si jo obrambno zgradi (formulira) konstantno pretepan deček/sin, gre v tole fantazmatsko smer: »Če bi bil deklica, me oče ne bi tako grobo pretepal … Želim si biti/postati deklica!«.

Ortodoksni homoseksualnosti načeloma res ne moremo reči, da je bolezen, ker se je (načeloma) ne da (o)zdraviti. V nekaterih primerih se sicer da predrugačiti prakticiranje seksa (z istim spolom), če gre za biseksualno osebo. To velja za (nekatere) moške in (mnoge) ženske. Homoseksualnost je MOTNJA v spolni identiteti/orientiranost – motnja na podoben način kot gre za motnjo pri znameniti »mejni osebnostni motnji« (MOM, »borderline«). MOM pa psihiatri in psihoterapevti zdravijo – večinoma neuspešno – (kljub temu, da v strogo teoretskem smislu ne gre za bolezen, pač pa motnjo/anomalijo/nepravilnost).

Problem homoseksualnosti v resnici ni njihova (napačna, nenormalna, nenaravna) spolna identiteta/orientiranost in posledično napačna (nenormalna, nenaravna) spolna želja. Resnično problematičen – predvsem v družbenem smislu – je njihov NADJAZ. Deficit v moralnem razsojanju se v obliki njihove spodletele LeGeBiTrovske ideologije (ki »prijateljuje« in se pajdaši tudi s feminizmom) zažira v vse pore družbe in na ta način (posredno) znižuje prijetnost življenja. – beri: na račun te/tovrstne ideologije se aritmetična sredina družbene sreče oz. prijetnosti življenja znižuje. V preobleki všečno in humanistično zvenečih »človekovih pravic« bi ravno geji (in lezbijke)  radi ustoličili svojo simptom, svojo »norost«, torej svojo napačno spolno usmerjenost, svojo nenormalnost in nenaravnost, kot popolnoma legitimno in normalno. In pri tem ne izbirajo sredstev –agresivno, brezobzirno in egoistično gredo preko trupel, kot se reče (ker so t. r. brez Nadjaza). V objemu in motivacijski podpori svojega spolne frustracije obsojajo vsakršno normativnost, normalnost, naravnost … – in v svojih družbeno masakerskih zahtevah so (gledano s psihoanalitične in pravne) perspektive resnično absurdni. Njihova moralne izprijenosti prihaja v paketu »napačnega Ojdipa«, skupaj z napačno (nenormalno/nenaravno) spolno identiteto/orientacijo/željo. Pravilno razrešen Ojdipov kompleks ni le pogoj razvoja psihične trdnosti oz. mentalnega zdravja in (postkonvencionalne) moralne razsodnosti, temveč tudi (»pravilne«, normalne, naravne) spolne identitete/orientacije/želje. Kot manjšina so popolnoma zmedli in ohromili zdravo jedro večinsko normalne družbe.

Kadar otroku zagodejo starši, lahko država pomaga v toliko in na način, da ljudi/starše – preden imajo otroke – izobrazi, torej jim dopove, kakšne so (psihoseksualne) zakonitosti razvoja otrokove duševnosti (predvsem v povezavi z vlogo staršev – najbolj tisto, ki jo imajo v falični (ojdipalno-kastracijski) fazi psihoseksualnega razvoja). Država oz. politika pa ne sme biti tista, ki zakonsko zavozi ravno svoje osnovno poslanstvo, torej, da z ustavo in zakoni svojim državljanom dviguje nivo prijetnosti življenja (posledično pa tudi življenjske sreče). Trend levih oz. liberalnih politik(ov) pa je ravno obraten: v objemu psihoanalitičnega neznanja in lebdečega imperativa »človekovih pravice« (skupaj z vsemi derivati absurdnosti), LeGeBiTrovcem podeljuje vse mogoče (in nemogoče) pravice, in to norost tudi medijsko podpira oz. napihuje. Namesto, da bi se LeGeBiTrovce »zdravilo« (terapiralo) oz. jih skušalo predrugačiti (seveda z njihovo privolitvijo in sodelovanjem), jih država (tudi EU) opogumlja, češ, da je z njimi vse v redu, vse OKej. S svojo politično in medijsko podporo jim levo-liberalci dajejo krila in hkrati lažno upanje – v obliki verjetja, da so normalni. Biti homoseksualec NI NORMALNO, ker gre (večinoma) za NAPAKO V OJDIPALNIH PROCESIH (tu so še spolne zlorabe in genske mutacije oz. hormonsko-nevrološke motnje). Prav je, da imajo LeGeBiTrovci nekatere (človekove) pravice – da jim bo lažje živeti. Ne morejo pa dobiti kar vseh (simptomatsko) zahtevanih »človekovih pravic« – npr. pravice do posvojitve otrok, porok ...; tudi to, da se npr. nek moški/gej kar razglasi za žensko (ženska/lezbijka pa za moškega) – in potem hodi v »napačna« javna stranišča (WC) – ni normalno, je preprosto noro, psihopatsko.

Na tej točki pač ne bom(o) spet na dolgo in široko omenjal(i) športa (ker to poslanstvo je že opravljeno). Tam se namreč geji silijo v žensko konkurenco, kjer lahko suvereno zmagujejo; nekateri so doslej (že) spremenili spol (in na račun športa, in na račun nešportnosti, tudi obogatili). Ambicijo pa imajo, da se preprosto zgolj osebno razglasijo za žensko in prestopijo v žensko konkurenco. (Posebno poglavje je ples v parih – latinskoameriški in standardni – kamor se silijo gejevski in lezbični pari.) Za kolesje ženskega športa (in plesa v mešanih parih, tudi v umetnostnem drsanju in sinhronem plavanju) se malce grozljivo sliši tole: resolucija Sveta Evrope iz 2015 med drugim navaja, da mora postopek pravnega priznanja spola temeljiti na samoidentifikaciji, se pravi, da je dovolj le izjava osebe, da želi v dokumentih spremeniti spol. To bi v končni fazi lahko pomenilo tudi razpad ženskega športa, kakršnega poznamo danes. In v tem kontekstu se bo moral 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (in 14. člen slovenske Ustave) moral brati oz. razumevati drugače – v smislu, da je osnovna človekova pravica moških in žensk, da so med seboj spolno različni. Če se to ne bo zgodilo, bodo začele padati tožbe. Tožene bodo prvenstveno države. Mogoče se bo (nekoč) celo zgodilo, da bo nekdo (nekoč) tožil Evropsko unijo na nekakšnem »svetovnem sodišču« …

Šport - 1. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/142738/clovekove-pravice-in-spol-v-sportu-1-del

Šport - 2. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/143223/clovekove-pravice-spol-spolna-usmerjenost-v-sportu-ii-del

Šport - 3. del: http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/144829/geji-tudi-v-sinhronem-plavanju-in-ritmicni-gimnastiki-iii-del

Feministično-LeGeBitrovsko gibanje ima polno (simptomatske) spodletelosti – beri: nebuloz, norosti – v svojih družbenih/političnih zahtevah, ki so posledica nepravilne percepcije gejevsko-lezbične (LeGeBiTrovske) (ne)normalnosti in (ne)naravnosti. Družba pa je (na pobudo leve politike) – sebi v škodo – (trenutno) hipertolerantna ravno do teh (simptomatskih) LeGeBiTrovskih zahtev. Prav leva politika je postala apriorna zaveznica vseh teh spolitiziranih nebuloz, vseh teh »norih« manjšinskih LeGeBiTrovcev (in feministk). Vse te skrajnosti v zahtevah in všečno zvenečih »človekovih pravicah« so posledica (spolnih) frustracij oz. »bolezni«, ki ji botruje prvenstveno »napačen Ojdip«. Napačnega Ojdipa se navadno »zdravi« v psihoterapiji – psihiatri ga (napačno) zdravijo celo s tableti … In ker so vsi ti proLeGeBiTrovski lobiji uspeli LeGeBiTrovce depatologizirati (in to s številnimi triki) – hočejo sedaj vso to spolno/seksualno patologijo normalizirati; namesto, da bi se LeGeBiTrovcem pač pomagalo, kakor se jim pač da pomagati. Ampak pomagati na razumen način, na pa na način, kot so si ga (družbeno) zamislili oni, manjšinski LeGeBiTrovci. Svoj simptom, svojo anomalijo sedaj družbeno-politično kujejo v zvezde, ponosno paradirajo – v resnici pa gre za »parado« spolnih/seksualne frustracij in spolne/seksualne patije/nenormalnosti.  LeGeBiTrovci so v resnici nezavedno najbolj jezni nase, na svojo spolno/seksualno izrojenost – po družbi pa potem simptomtstsko smetijo in iščejo dežurne krivce. Polovico vseh teh »motencev« (dalo se jim bi reči tudi »spolnih iztirjencev«, ker so pač »iztirili« iz okvirjev normlanosti), ki »ponosno paradirajo« bi se dalo »pozdraviti«, torej predrugačiti v spretno vodenem psihoterapevtskem procesu. Marsikatero lezbijko bi se v resnici dalo »pozdraviti«, bolje rečeno predrugačiti – seveda, če bi si to želela; vendar je glavni »problem«, da si lezbijke ne želijo postati heteroseksualne (ker se jim običajno penis gnusi) – kar po svoje ne bi bilo nič narobe, če ne bi svoje lezbičnosti hotele t. r. »uzakoniti«. Tudi mnogo biseksualnih moških (gejev), ki prakticirajo predvsem seks z moškimi, bi se dalo »naglihati«, normalizirati v seksualnem smislu, jih predrugačiti – seveda, če bi to hoteli. Mnogim, ki nočejo biti geji, se pač ne da pomagati (ker imajo »spodletelega Ojdipa«). Meni osebno se potem izpovedujejo in jokajo – v smisli: »Geji so tako pokvarjeni, da … – jaz nočem biti gej! A se me da pozdraviti?!«

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 18. Jun 2019 at 22:42

807 ogledov

Tudi filozofom spodrsava
17. junija je Slovensko filozofsko društvo (SFD) v dvorani Slovenske matice v Ljubljani organiziralo nekakšno »filozofsko srečanje« (posvet/kolokvij) na temo »Mesto etike v družbi«. Glede na to, da se tudi sam kar precej ukvarjam s teorijo moralnega razsojanja (etiko) v povezavi z družbo in družbenimi spremembami (na slabše), sem pač prišel poslušati vrle filozofe, kaj »modrega« bodo povedali na to temo. Velika pričakovanja so se mi na koncu malce razblinila. Ne rečem, da se ni tem posvetu ni dalo kaj pametnega slišati – mogoče še največ skozi replike – ampak »presežek« pa ta posvet zagotovo ni bil. Pa lepo po vrsti. »Ideologi« posveta so bili očitno trije: Ignacija Fridl Jarc (urednica Slovenske matice), Tomaž Grušovnik (predsednik SFD), Gašper Pirc (»mladinec«, moderator). In ravno tej trojici sem na koncu repliciral, ji celo očital, da se na posvetu na to temo ne bi smelo zaobiti dveh glavnih avtoritet na področju moralnega razsojanja – to sta Sigmund Freud (oče psihoanalize) in Lawrence Kohlberg pionir proučevanja in testiranja moralnega razsojanja. Meni osebno se zdi absurdno, da se na takšnem posvetu ne tematizira problem moralnega razsojanja (kot psihološke kategorije). Problem je toliko bolj aktualen (in akuten), ker sem imel občutek, da se je tej temi izognilo nalašč. Namreč: znano je, da je Oddelek za filozofijo na FF precej kontaminiran s feminizmom (tako kot Oddelek za sociologijo kulture in Oddelek za psihologijo). Feminizem pa bi v trenutku potegnil »ta-kratko«, če bi se razvila debata o razlikah med spoloma v povezavi z moralnim razsojanjem. Tako Freud kot Kohlberg sta izpostavila, da ženske nimajo sposobnosti (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja. Ravno Freud je skozi teorijo pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa (in skozi fenomen kastracije) natančno razložil, zakaj ženske nimajo močnega Nadjaza. Kohlberg pa s statističnimi raziskavami, torej testiranji, prišel do statistično pomembnih razlik v moralnem razsojanju med spoloma. Feminizem pa za nič na svetu noče slišati, da ženske ne morejo doseči najvišje stopnje moralne razsodnosti – no, tudi večini moških ta danost/sposobnost ni podarjena. In filozofinje so na identičen način gluhe za Freuda in Kohlberga kot »kronane« feministke. Filozofinj, ki so predavale na tem posvetu je bilo kar nekaj. Najbolj »neutrudno sikajoča« je bila  Cvetka Hedžet Tóth – tako v svojem referatu, kot v vseh replikah. Oglašala se je za vsako figo, tudi takrat, ko bi morala biti tiho. Pri številu replik jo je prehitel le nek »patološki replikant«, ki ga nihče ni znal ustaviti (pa ga bi moral). Od muh ni bila niti Smiljana Gartner. V svoje referatu »Strokovnjaki in izvedenci za etiko« je skušala getoizirati etiko (in ne samo etiko) med nekakšno intelektualno elito (strokovnjake), ki bi edina (ekskluzivno) smela govoriti od določenih temah, tudi etika. Strokovnjakom je podelila mandat Bogov, torej »gospodarjev vednosti«, vsi ostali, drugače misleči pa bi morali obmolkniti. Kot filozofinja ne bi smela prezreti Louisa Althusserja, ki je ravno v kontekst znanosti in strokovnosti vpeljal koncept ideologije oz. »spontane filozofije znanstvenikov«, torej praktične »filozofije«. To je bil njen velik zdrs – še posebej zato, ker posledično tudi svojega feminizma ni prepoznala kot (čiste) ideologije. Želela je le opraviti z drugače (kritično) mislečimi ... Nekaj podobnega sta skozi svoje referate – vsak na svoj način – skušal doseči tudi Igor Pribac in Frederik Klampfer. Pribac je se je celo eksplicitno zavzemal za sankcioniranje t. i. sovražnega govora in ga dajal pred svobodo govora, kar se za filozofa nikakor ne spodobi. Večina prisotnih filozofov se je silila dajati pametne odgovore, namesto da bi si zastavljala pametna vprašanja. Zdelo se je, kot da so se držali Marxove teze o Feuerbachu, češ, da »so filozofi doslej svet samo različno razlagali, gre za to, da ga spremenimo« – niso pa pomislili, da je to naloga politikov, ne pa filozofov. No, to slednje – mislim na politično opredeljenost filozofov – večina diskutirajočih filozofov ne skriva, saj so vsi močno (in odkrito) levo opredeljeni. Hedžet-Tóthova se je celo zelo hvalila kot »napredna« generacija študentov leta 1968 (ki se je borila za »več socializma«). Še večja parodija je bilo hvaljenje z etiko Fredericka Klampferja, ko je zagovarjal posvojitve otrok v istospolna partnerstva. Iluzorno je bilo tudi pričakovati, da bi kdo vsaj namignil, da je etika – tako kot altruizem – v resnici sebično/egoistično koncipirana. Nekajkrat je bilo nezavedno sicer omenjeno (in tudi Freud enkrat) sicer pa o psihoanalizi ni bilo ne duha ne sluha. Sam bi dal zvezdice (*) od 1 (* = najslabše) do 5 (***** = najboljše) takole: 1.) Borut Ošlaj: “Mnoštvo moral in odsotnost etike” *** OPOMBA: To je tisti predstojnik Oddelka za filozofijo, ki je – na pobudo feministk – odpovedal neko športno-filozofsko konferenco, zato, ker sem bil jaz predviden kot predavatelj. Zagodel mi jo je predvsem zato, ker ni imel jajc, da bi bil etičen v odločilnem trenutku. Njegova distinkcija med moralno in etiko tudi ni bila prav prepričljiva: https://nova24tv.si/kolumna/kako-na-filozofski-fakulteti-levicarske-odpadnike-sadisticno-zazigajo-na-grmadi/ 2.) Jernej Pisk: “Vpliv športa na položaj etike v sodobni družbi” **** OPOMBA: Bal sem se, da ne bo kos temi, vendar me je pozitivno presenetil – tudi zato, ker so bili drugi tako slabi. 3.) Janez Juhant: “Nujnost in težave dialoga o etiki” ** OPOMBA: Njegovo predavanje me ni »prebudilo«, niti pritegnilo, še manj navdušilo – niti se ni trudil, da bi vil všečen, ali vsaj udaren. 4.) Smiljana Gartner: “Strokovnjaki in izvedenci za etiko” ** Zastavila je dobro – četudi vsa »našpičena« (verjetno proti meni); izpustila pa je toliko bistvenih stvari v svojem referatu, da si več zvezdic ne zasluži. Andrej Ule je vljudno molčal, jaz sem moral stegniti jezik, ker se »punca« ne zaveda vpliva ideologije (»SFZ«) v posameznih strokah/znanostih/teorijah. 5.) Friderik Klampfer: “Realen domet filozofske etike – nekaj grenkosladkih spoznanj” ** OPOMBA: Preveč je (levo) in profeministično politično angažiran, da bi bil dober filozof. 6.) Vojko Strahovnik: “Etika in šola” **** OPOMBA: Zelo korektno se je potrudil – četudi je (se mi zdi) bral; se je pa videlo, da ni levičar. 7.) Luka Omladič: “Novi razvoji etike robotike in umetne inteligence” *** OPOMBA: Preveč je politično levo kontaminiran, da bi bil kredibilen – čeprav njegov referat ni bil slab (lahko bi bil pa boljši). Lahko bi se malo bolj dotaknil problema moralnega razsojanja pri robotih (umetni inteligenci). Kot (teoretski) psihoanalitik sem mu »trn v peti« – beri: malo je alergičen na mene – že vsaj 10 let: https://kvarkadabra.net/2010/06/glasovi-zoper-psihoanalizo/ 8.) Igor Pribac: “Če je zdravniška etika od zdravnikov, je poslovna etika od poslovnežev?” *** OPOMBA: Preveč je (levo) politično angažiran, da bi bil dober filozof. 9.) Cvetka Hedžet Tóth: “Etika − postmodernistični patos” ** OPOMBA: Njena »sssikajočssst«, barva in jakost glasu je v sebi nosila veliko latentnega sadizma. Asociiral sem, da bi bila dobra »(so)govornica« na »vročem telefonu« (»liniji«), kamor bi klicarili »sužnji«. Pohvalno je to, da ni svojega referata brala (mogoče bi bilo bolje, da bi ga, ker je preveč »preskakovala«) in celo enkrat izustila bogokletno ime: Freud (in zato sem jo celo pohvalil) … Moje ime je večkrat omenila, me izzivala, pozivala k repliki … – kot da mi ne bi odpustila, da sem se kritično odzval na njeno leto 1968 in njen članek v Delu; kritiziral sem že naslov: »Postali smo nemogoči in zahtevali več pravičnosti. In kdo jo zahteva danes?« Po mojem bi se danes moral naslov glasiti: »Postali smo realni, priznali smo svojo zmoto!« 10.) Ignacija Fridl Jarc: “Etični temelji demokracije v antiki in danes” ** OPOMBA: Njen referat je bil najslabši (celo »srednješolski«) – mogoče zato, ker ga je (nedoživeto) brala; in tudi ni znala nehati, ko bi že zdavnaj morala utihniti. 11.) Marjan Šimenc: “Filozofija z otroki in moralna vzgoja” **** OPOMBA: Deloval je malce naveličano, ker že 100 let govori eno in isto – povedal pa je vendarle veliko; neko bistvo pa je vendarle izpustil – namreč: (etična/moralna) »vzgoja« (kot »gor-spravljanje«) je domena družine, ne pa šole. PS: To, da je večina referentov svoje referate kar (suhoparno) prebrala, bom zgolj omenil – kot da so se zgledovali po »svojem« Slavoju Žižku, ki je svoj uvodni referat v dvoboju s Petersonu kar prebral; ampak njega je mogoče razumeti, saj angleščina ni Žižkov materni jezik.

Sun, 9. Jun 2019 at 14:14

733 ogledov

Enotna stranišča, FDV in feminizem
Eden zadnjih feminističnih absurdov, ki se je pojavil znotraj ljubljanske Univerze je vezan na Fakulteto za družbene vede (FDV) in idejo o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev … Lansko leto je po svojem absurdu o vpeljavi ženskega slovničnega spola v vseh aktih FF »zaslovel« tamkajšnji gejevski dekan Roman Kuhar. Letos pa se je osmešila (pro)feministična dekanja FDV Monika Kalin Golob. Feministična namera o združevanju moških in ženskih stranišč/WCjev je še ena od ideoloških nebuloz, ki je vzklila na patogenem psihoseksualnem jedru, ki se mu od Freuda naprej reče znamenito (psihoanalitično) ZAVIDANJE PENISA. Na ojdipalnem, torej potlačenem (nezavednem) zavidanju penisa bazira celotni feminizem. Svojo knjigo PRVI SPOL, ki sem jo izdal letos januarja, sem začel s poglavjem »Feminizem kot (nora) ideologija« (in podpoglavjem »Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem«). Že v 6. opombi, kjer sem govoril o absurdih (tudi o feministični pobudi o združevanju šolske telovadbe oz. športne vzgoje po spolu) sem o združevanju stranišč/WCjev napisal tole: »… Še večji absurd je morda tale: feministke si prizadevajo za ukinitev deljenih WCjev po spolu. Ta zahteva se je pojavila že pred leti med (pro)feminističnimi študentkami na ljubljanski FDV.« (str. 10) V poglavju »Feministke so pokvarjene lisice – ali: Poročilo Lunacek« sem parodijo zastavil takole: »Ženske tudi »še vedno« hodijo na ženski WC in se morajo pri uriniranju »še vedno« usesti na straniščno školjko, medtem ko moški »še vedno« lahko stoje urinirajo v pisoar (in v školjko), namesto da bi se tudi oni usedli na školjko (in pri tem dodajajo, da je to bolj higienično).« (str. 28) V poglavju »Zakon o enakih možnostih (moških in žensk)«, sem o feminističnih nebulozah vezanih na stranišča/WCje govoril o (domnevno) »moteči higieni«, iz širšega konteksta pa je razvidno, da je zavidanje penisa krivo za tako spodletelo feministično gledanje na stranišča/WCje, ki se spogleduje celo s kaznovanjem moških, ki bi v javnih lokalih urinirali (in se »kurčili«) stoje namesto sede: »Dikcija o »neposredni diskriminaciji« (v 5. členu) je zato absurdna: »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« Še večji absurd se nanaša na »posredno diskriminacijo« – ker: za feministke je vse diskriminacija, tudi moško uriniranje stoje (v pisoar); in ni čudno, da so si najbolj spolno frustrirane za stoječe uriniranje umislile – beri: »izželele« – trahtar/lijak, ki jih (v njihovi psihični realnosti) vsaj približno umešča v rang stoje urinirajočih moških. Na Švedskem se feministke celo zavzemajo za kaznovanje moških, ki bi v javnih lokalih urinirali stoje, namesto sede (na WC-školjkah), s pretvezo, da gre za higieno javnih stranišč/sanitarij.« (str. 89) Ko sem govoril o »ženskah v športu« sem point zavil v parodijo: »Zaradi boljšega spremljajočega analitičnega sklepanja in topoglednega kritičnega mišljenja, naj ob tem dodamo, da se gejem »še vedno« dogaja, da ne morejo hoditi na ženski WC, pa tudi na pregled h ginekologu se jim nekako (»še vedno«) ne dovoli.« (str. 126) Da bi bila parodija še večja, sem se v poglavju »Človekove pravice in spol v športu« spraševal: »Ali je človekova pravica gejev in lezbijk, da hodijo na (javni) WC nasprotnega spola?! Ali so človekove pravice tiste, zaradi katerih bi geji lahko hodili na ginekološki pregled h ginekologu?! Ali imajo lezbijke pravico do pregleda prostate pri urologu?! Ali se geji lahko sklicujejo na človekove pravice in zahtevajo vlogo princese Odette v baletu Labodje jezero (Petra Iliča Čajkovskega)?! Ali imajo lezbijke pravico v Linhartovi gledališki komediji Ta veseli dan – ali: Matiček se ženi zahtevati vlogo Matička (geji pa vlogo Nežke)?! Ali se lahko geji in lezbijke sklicujejo na človekove pravice in v operi Figarova svatba Figara igra ženska/lezbijka, Suzano pa moški/gej – pri tem pa še dodati, da »spolna usmeritev ne sme biti diskriminirajoča pri dodelitvi vloge« (bodisi v operi drami, komediji/tragediji)?!« (str. 152) Zato, da bi osmešil noristi feminizma, sem vpeljal tudi »psihopatokracijo«: »V isti sapi pa koncept človekovih pravic raztegnejo v stratosfero tako, da mislijo – beri: si racionalizirajo –, da je pravica žensk, da prevzamejo vse atribute/pravice moškega; torej vse, kar je domala in na neki način ekskluzivna domena moškega spola, si hočejo feministke prisvojiti. Rade bi hodile na moški WC – torej ukinile bi delitev WC-jev po spolu – in hkrati prisilile moške, da urinirajo sede na straniščni školjki; moške bi rade prisile, da bi jemali/koristili porodniški dopust; rade bi dosegle, da bi ženske/lezbijke lahko očetovale (posvojenim) otrokom; v ritualu poročanja bi si rade prisvojile vlogo ženina, v istem paketu pa bi naj geji lahko bili neveste svojim moškim/gejevskim partnerjem itd.« (str. 168) Moja zadnja/šesta knjiga PRVI SPOL v bistvu predstavlja opoziciji knjigi »Drugi spol« avtorice Simone de Beauvoir, ki se je kot vodilna novodobna feministka (in lezbijka) jezila tudi nad deljenimi stranišči in celo nad dejstvom, da ženske urinirajo sede, moški pa stoje – kar naj bi bilo krivično in diskriminirajoče do žensk. V poglavju »Druga knjiga/zvezek«, sem svoj diskurz takole zastavil: »Današnja skandinavska enakost med spoloma je šla po stopinjah Beauvoirjeve. Feministke so na Švedskem (in ne samo na Švedskem) dosegle, da je moškim v javnih WC-jih prepovedano urinirati stoje, in to ne zaradi higiene, pač pa zaradi – tako pravijo same feministke – »diskriminacije sede urinirajočih žensk«. Prav Beauvoirjeva je v Drugem spolu začela s to psihozo »neenakopravnega« uriniranja. Že v prvi knjigi zapiše, da je deklicam vsiljeno sramovanje čepečega uriniranja »z golo zadnjico« (str. 75). V drugi knjigi pa doda: »Ta razlika je za deklice najizrazitejše spolno razlikovanje. Pri uriniranju mora počepniti, se razgaliti in se potemtakem: to je sramotna in nadležna sužnost.« Dečka pa v isti sapi obsoja, češ da je zanj uriniranje »svobodna igra, ki je tako mikavna, kot vse igre, v katerih uveljavljajo svojo svobodo; penis lahko upravljajo, preko njega lahko delujejo, kar je za otroka najglobljega pomena. …/…/… Deček curek lahko usmeri po svoji volji, ga namerni precej daleč: iz tega črpa občutek vsemogočnosti. …/…/… deček se lahko s tem vsakodnevno zabava, njegovim sestram pa to ni mogoče.« Beauvoirjeva pokliče na pomoč še Karen Horney in njeno dikcijo, da se »fantazme o vsemogočnosti, predvsem tiste sadističnega značaja, pogosto navezujejo na moški sečni curek« …« (str. 261) In končno sem –  v poglavju »Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!« – združevanje moških in ženskih stranišča/WCje eksplicitno povezal s feministično tendenco po SIMBOLNI KASTRACIJI moških, ki se kot psihološki/psihoanalitični fenomen, zagotovo nahaja v epicentru feminističnega prizadevanja po združevanju moških in ženskih stranišč: »Najbolj krotki, ubogljivi in pridni – torej simbolno kastrirani so Danci, sledijo seveda Švedi, tretji so Belgijci. Skandinavski moški so res simbolno kastrirani – tamkajšnji feminizem je resnično ponorel. Na Švedskem se feministke v (levih) političnih strankah borijo za sprejetje zakona (za moške), po katerem bi morali moški sede urinirati v javnih WC-jih. V tem kontekstu se splača dodati, da so Danci, ki sicer veljajo za srečen narod (z močno razvitim feminizmom), po drugi strani največji »uporabniki« antidepresivov – kar bi pomenilo, da se do življenjske sreče lahko dokopljejo le s pomočjo antidepresivov … Parodija se glasi: 'Lahko je biti srečen s prozacom na nočni omarici!' …« (str. 269) Vaša naloga, spoštovani bralci in bralke, je, da mojo knjigo PRVI SPOL priporočite v branje (ali celo nakup) čim večjemu številu politikov, levi in desnih, državnih (top) in lokalnih.  Knjiga PRVI SPOL predstavlja »zahtevno branje« in hkrati pravi antifeministični elaborat v/pri razumevanju spodletelosti feminizma kot nore novodobne ideologije. Če se narod – na pobudo politikov (in stroke) streznil, bo vse, celo družbo, hudič vzel. Utopično je pričakovati, da bi svojo knjigo lahko tudi kje – v kakšni knjižnici ali kulturnem domu – predstavil oz. promovira. Lahko poskusite, pa boste videli, na kakšne odpore boste naleteli. Sicer pa je nakup knjige (po ceni 20 Eur) mogoče na E-mailu založnika (zimskeurice@siol.net) ali preko mene osebno (roman.vodeb@guest.arnes.si oz. https://www.roman-vodeb.si/)  

Fri, 7. Jun 2019 at 10:13

875 ogledov

Še scat ne moremo v miru!
Minuli ponedeljek je nacionalna televizija v svojem Tedniku poslal v eter zelo brezopozicijsko enoumne poglede na vpeljavo skupnih WCjev na Fakulteti za družbene vede (FDV). Tudi slovenske feministke namreč že več kot desetletje ravno na FDV zahtevajo, da bi se spolno deljene toalete/stranišča (WC) združijo. Svoj čas – več kot deset let nazaj – sem bil deležen govora neke FDVjevske feministke, ki se je pritoževala nad prostorsko stisko, ki bi jo vodstvo FDV moralo reševati tako, da bi združili stranišča in manjša (moška) stranišča preuredili v učilnice, moške pa poslali v ženska (torej enotna) stranišča. Prostorska stiska je bil takrat izgovor, da bi se spolno mešana stranišča združila. (Kaj bi bilo s stranišči za invalide, takrat ni bilo govora.) Kot dober poznavalec psihoanalize, torej nezavednih procesov (še posebej spolnih frustracij), vam iskreno povem, da se onstran vpeljave spolno enotnih stranišči (in posledična ukinitev spolno mešanih stranišč) skriva ideologija feminizma in LGBT s teorijo spolov (gender) na čelu. Te marginalne skupine ljudi – torej feministke, geji in bi/trans/queer-seksualci – predstavljata eklatantno spolno frustrirane in (z)motene ljudi, s tem da so feministke še posebej zagatne in nadležne. Ravno feministke v številnih družbenih (pod)sistemih ljudem, še posebej mladim (šolarjem/dijakom/študentom) perejo možgane s svojo ideologijo (beri: teorijo spolov). Vpeljava spolno enotnih stranišč je posledica fenomena zavidanja penisa, s katerim je zaznamovana celotna feministična ideologija. Jasno je, da invalidska stranišča pustijo pri miru. »Jezijo« jih (moški) pisuarji, ker se njihovo (nezavedno) zavidanja penisa najbolj (raz)bohoti. Zavestno bodo feministke našle sto razlogov, da bodo legitimizirale svoje norosti, saj je zavidanje penisa nezavedno in potlačeno – dogodi se v falični oz. ojdipalno-kastracijski fazi, ko je deklica soočena z anatomijo moških genitalij. Celoten feminizem bazira na nezavednem zavidanju penisa; in feministke so najbolj občutljive na tiste segmente družbenih situacij in dogajanja nasploh, kjer so razlike med spoloma najbolj eklatantne, za nameček pa imajo še pridih seksualnosti. In stranišča so najbolj prikladna, da se feministična jeza znaša ravno nad moškimi, oz. da je epicenter feminističnega diskurza neenakost med spoloma. Feministkam na kraj pameti ne pride teza/ideja, da je razlika med spoloma naravna in normalna. V bistvu se feministke jezijo nad dejstvom, da je nekaj normalno in naravno. Jezi jih tudi to, da se normalne ženske čisto dobro počutijo v svoji koži in družbeni vlogi. Zadnje, kar si feministke želijo – ljubkovalno ime za feministko je »moškinja« (četudi ne gre za lezbijko, pač pa za heteroseksualno, po moški se zgledujočo, žensko) – da so normalne ženske čisto zadovoljne s sedanjo ureditvijo in »protokolom« spolno mešanih stranišč. Feministična jezičnost je v bistvu povsem preglasila ženstvene ženske, ki imajo svoje želje, svoje zahteve, hotenja. In morda smo ravno »mačistični« moški sedaj tisti, ki bomo na malce bolj testosteronski/faličen, način branili pravice normalnih žensk, da hodijo v spolno deljena stranišča/toalete (WC). Naloga vseh moških je, da rečemo spolno enotnim straniščem NE, in ta naš NE ni egoističen, pač pa je gentlemenski – namenjen ženstvenim ženskam, ki ne marajo feminizma in nebuloz, ki jih v družbo spušča feministična ideologija, ki ima za nameček še svoj tihi (latentni) cilj: SIMBOLNO KASTRACIJO MOŠKIH. S simbolno kastriranimi moškimi, pa se naciji pišejo slabi časi. Ojdipov kompleks je namreč mesto, kjer se strukturira normalnost družbe. Očetje, ki bodo v družbi deležni simbolne kastracije, ne bodo mogli dostojno očetovati svojim otrokom. Sinovi s simbolno kastriranim očetom pa nimajo osnovnih možnosti, da razvijejo dostojno (močno) moralno razsojanje. Družba, ki nima moških z močnim Nadjazom, pa bo šla »po gobe«, »rakom žvižgat«, »v maloro«. Ali si to želimo?! PS: Zato, da bi družba ostala normalna in heteroseksualna, sem na gledališki oder »postavil« gledališko komedijo »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je v dveh letih prešla v pravi gledališki hit – za menoj je okrog 150 ponovitev, ki si jih je ogledalo preko 10.000 gledalcev. Zato vas VABIM, da si v petek, 14 junija ob 20h v ljubljanskem kinu Komuna ogledate to komedijo. Rezervacija kart je mogoča na GSM 040 33 66 72. https://kingkongteater.si/nakup-vstopnic/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-roman-vodeb/

Mon, 3. Jun 2019 at 13:18

1172 ogledov

Še in spet: o volitvah v EU
»Po bitki s(m)o generali vsi,« se glasi pregovor. Vsi smo se razgovorili in razpisali o minulih volitvah poslancev v EU – kaj pretirano novega in pametnega pa doslej še ni bilo uradno in javno povedanega. Ko sem gostoval v 299. Faktorju sem se – moram reči – kar malo »pripravil«, in na koncu relativno malo povedal, pač glede na to, koliko sem imel »na zalogi«. In moram se malo nadoknaditi. Tokrat se bom dotaknil zmagovalcev. Tale mladenka Irena Joveva je pol Slovenije na rit pometala. Mnogi se hudujejo in moledujejo, češ, da si ne zasluži EU, da je premlada, premalo pametna, premalo načitana oz. izobražena (kljub temu, da je magistica). Nekateri jezni desni zavistneži ji pripisujejo celo »glupost«. Meni se ne zdi ravno »glupa« – verjetno zato ne, ker nimam posebnega motiva, da bi jo videl »glupo« in nesposobno. Nič me ne moti, da je bila izvoljena. Se pa sprašujem: ali folk ne ve, da EU-parlament ni mesto, kjer bi se poslanci bahali in blesteli s svojo pametjo?! V EU se uveljavljajo zelo premišljeni interesi strank, ki jih strankarski pripadniki – beri: EU-poslanci – uveljavljajo oz. skušajo zagovarjati. EU-poslanci v resnici nimajo svoje osebne svobodne bolje. Tudi Joveva in ostalih sedem novi poslancev bo t. r. »hlapčevala« svojim strankam. Joveva (in Grošelj) pa toliko bolj, ker sta bila izvoljena natančno zaradi Marjan Šarca – tudi Slavko Bobovnik (prava izbira LMŠ) bi bil izvoljen (deloma morda celo zato, ker ona pa vendarle ima všečno »ime« in navidezno karizmo – ampak tudi v primeru Bobovnika bi ljudje v resnici volili Šarca in/oz. LMŠ). Šarca je namreč sočutno in lojalno levo volilno telo apriorno podprlo, ker se desnica tako brezsrčno izživlja nad njim. Tudi desni politični analitiki in/oz. desni mediji ne skoparijo z zlivanjem gnojnice po Šarcu. Meni se zdi, da LMŠ ne bi imel dva poslanca, če se desnica ne bi tako sadistično in apriorno izživljala nad Šarcem. Izvolitev Joveve in Grošlja bi se dalo povezati s filmom »Reševanje vojaka Ryana«; in ta »vojak Ryan« je Marjan Šarec, ki (se) ga je reševalo; reševalo ga je sočutno levo volilno telo (ki ne mara Janše/SDS in slovenske desnosti). In dobro se (pač) z dobrim vrača, slabo pa s slabim … Desnici se je »slabo« vrnilo s slabim – torej z dvema poslancem LMŠ … Šarcu se je doslej – v skoraj dvoletne političnem angažiranju na nivoju državne politike – apriorno očitalo domala vse. Slabo se je desnici vrnilo tako, da je prav Šarec dobil mandatarstvo in sestavil Vlado, in ne Janša, ki bi si to nekako bolj zaslužil, glede na to, da je bila njegova stranka SDS relativna zmagovalka zadnjih državnozborskih volitev. Bes desnice, vključno z vsemi desnimi mediji in desnimi novinarji/analitiki/komentatorji ter desno-pristranskimi volivci, je sedaj »pokasirala« ravno Irena Joveva, ki se ji očita domala vse, kar je povezano z njo – od tega, da je Makedonka, da je premlada, neizkušena ... Nekateri svojega latentnega sadizma ne znajo krotiti – celo do te mere, da so ji skozi »fake news« naprtili določeno neznanje. Seveda tega, da bi se veselila službovanja v Bruslju, »ker še nikoli ni bila na Nizozemskem«, nikoli ni rekla. Se je pa s to lažno novico totalno razgalil Mitja Iršič (kolumnist in politični »analitik« medijske hiše Nova24TV). To, da Joveva ni vedela, kaj je (sto let stara) Trianonska (mirovna) pogodba, ni nikakršna njena hiba. EU-parlament ni »skup znanstvenikov« in poslanci v EU niso v Bruslju na kvizu »Milijonar«, pač pa bodo tam, v Bruslju, zgolj in samo »ovce« v glasovalnem stroju« – torej  »ubogljivi hlapci in dekle«, če že ne kar sužnji oz. marionete svojih matičnih strank in ideologij; razpravljali bodo in glasovali po diktatu svojih nadrejenih. In tudi desni EU-poslanci bodo svoj politični angažma v EU-parlamentu podredili zahtevam svojih političnih voditeljev iz Slovenije. Še najbolj avtonomna bo v Bruslju verjetno Ljudmila Novak, morda Franc Bogovič – Milan Zver in Romana Tomc bosta zagotovo »plesala« po notah Janeza Janše (zaradi katerega sta bila ne nazadnje  v EU-parlament tudi izvoljena). Tudi Tanja Fajon in Milan Brglez nimata oz. ne bosta imela bistveno več manevrskega prostora, kot jima ga zakoliči matična stranka SD oz. leva (promigrantska in profeministična) ideologija. Slednjima dvema Židan tudi ni take vrste šef, kakršen je Janša tandemu Zver-Tomc. V preteklem mandatu so imeli kar precej svojo voljo (mimo tega da so bili sužnji svojega nezavednega) celo štirje poslanci – ob Francu Bogoviču še Igor Šoltes, Ivo Vajgl in Lojze Peterle. Za konec naj rečem, da je bistveno bolj analizabilen sadizem, revanšizem in psihopatija tistih, ki bi političnih nestrpnežem, ki hočejo svojim političnim nasprotnikom apriori naprtili neke domnevne grehe. Svoje projekcijo negativizma pri sebi niso sposobni niti priznati, kaj šele, da jo izolirale od javnih eskalacij v medijski eter ali eter različni družbenih obrežij.

Wed, 29. May 2019 at 19:07

695 ogledov

EU je kot tečna tašča, ki jezi našo
Vsake volitve so čas, ko politični analitiki (politologi) tekmujejo med sabo, kdo bo več pametnega povedal o volitvah. Minule EU-volitve niso izjema. V par dneh je bilo t. r. že vse povedano. Marsikakšen komentar je bil tudi prezrt oz. ne dovolj slišan. Mogoče ne bo narobe, če na tem mestu ponovim par ne dovolj slišanih misli in dodam še ščepec mojih (psihoanalitičnih) inovativnosti. Za začetek je treba reči, da so minule volitve v EU-parlament, volitve mnogih poražencev. Toliko poražencev, kot se je zgodilo na teh volitvah, se ni zgodilo že dolgo. Volilno telo se je pač (spet) »čudno« obnašalo. Tokrat je paradoksalno to, da je evidentni poraženec (SDS) celo zmagovalec volitev – v milih imamo sicer celotno navezavo SDS in SLS; poraženec pač zato, ker je ravno SDS izgubila enega poslanca glede na prejšnji mandat. V tej kalvariji (in tej politični navezi) pa je kljub vsemu izpadlo, da si je Franc Bogovič (skupaj s svojo SLS) izboril status zmagovalca. Pravi zmagovalec je (ob Milanu Brglezu) v resnici Marjan Šarec oz. njegova LMŠ. Politološko gledano: zmagovalka torej (sploh) ni Irena Joveva, še manj Klemen Grošelj (oba sta kot kandidata LMŠ prišla v EU-parlament). Na listi LMŠ bi namreč zmagala – banalno rečeno – tudi Miki Miška, če bi kandidiral(a). Linč, ki ga desnica (ob podpori vseh desnih medijev) izvaja na Marjanu Šarcu je očitno zganil tiso lojalno levo volilno telo, ki – očitno v objemu sočutja in politične korektnosti – ne prenese, da se po Marjanu Šarcu – zgolj zato, ker je bil nekoč Serpentinšek – zliva toliko gnojnice. (Določene kritike si Šarec sicer res zasluži.) Irana Joveva je zgolj ubogljiva luštna mlada punca, ki se je pustila »nasrati« in je kandidirala na listi LMŠ. Politične perspektive pa vendarle pogojno ima – vsaj na papirju – toliko, kolikor se (ji) bo zgodila oz. ponovila logika, po kateri že vsa leta briljira SD-jeva Tanja Fajon, deloma pa tudi SDS-ova Romana Tomc. Iz paradigme lepih, nemotečih, všečnih in ubogljivih/poslušnih žensk tokrat (kot četrta ženska, ki vstopa v EU-parlament) izstopa prekaljena Ljudmila Novak, ki je glasove dobila predvsem kot bivša (in zaslužna) predsednica NSi. Njeni volivci so jo očitno simbolno ponotranjili kot »dobro mamo« … Starosta in legenda desne konservativnosti Lojze Peterle je izvisel ravno zaradi neuklonljive Ljudmile Novak. Peterle je ob Šoltesu (in Nemcu) postal eden od najbolj užaljenih kandidatov, ki se niso uvrstili v EU-parlament. Peterletova žalost in bolečina je lahko toliko večja, ker je za politika že relativno star in se bo težko pobral oz. ustoličil v kakšnem fotelju za nadaljnjih nekaj let, do dokončne upokojitve. Fenomen simbolne kastracije pa je za moške vendarle boleča stvar … Ob skesanemu – beri: evidetntno »kastrianem« – Šoltesu je bil vidno dotolčen tudi Karl Erjavec, ki se mu kronično maje stolček predsednika DESUSa; zamenjal ga bi lahko prav Igor Šoltes. In Šoltes oz. novi predsednik DESUSa bi se v prihodnosti nekako moral združiti z »zavezništvom« oz. Stranko Alenke Bratušek – vsaj zato, da izgubi status interesnega združenja. Brez združitve teh dveh strank se obema pišejo slabi časi. Ravno Bratuškova je bila kot predsednica svoje stranke bistveno bolj razočarana in prizadeta kot njena zamejska kandidatka Angelika Mlinar – kljub temu, da ženske (zaradi narave kastracijskega kompleksa) ne premorejo fenomena simbolne kastracije … Kislega obraza je bil tudi Miro Cerar in njegova SMC, ki je postala eklatantna (največja) poraženka teh volitev. No, godrnjali in negodoval so še mnogi – ne nazadnje tudi radikalno-desni DOMovec Bernard Brščič, ki se je, v objemu t. r. patološke samozavesti, nadejal bistveno več, kot je dobil. Medtem ko je Jelinčič stoično priznaval poraz, ki ga verjetno niti ne boli preveč, saj je svoje naredil s tem, ko se je (skupaj s svojo SNS) suvereno vrnil v slovenski Parlament. Meščeva Levica je s svojim volilnim rezultatom postala prav  zbegana, če že ne kar precej ranjena. Violeta Tomič – kot »špicn-kandidatka« je nekako odpovedala že med kampanjo. Zatajili pa so tudi njeni volivci, ki z rdečo zvezdo – v poplavi rumeni EU-zvezdic – nimajo prave (ideološki) udarnosti. Demokratičnega socializma se pač ne da »prodajati« in propagirati v EU – in volivci nekako to vedo. Mogoče velja omeniti še »zmagovalnega poraženca« – (iz SDS v NSi) prebeglega – Žigo Turka. Njegovih (skoraj)  5000 glasov (in Brščičevih skoraj 5000) bi SDSu najverjetneje navrgle spet  3 (torej  4) poslance. Alenka Forte, Davorin Kopše in Alja Domjan namreč niso bila močna imena. Pravi zmagovalec-posameznik pa je Milan Brglez (ex-SMC). Na listi SD je presenetljivo porazil Matjaža Nemca in Dominiko Švar Pipan. Njega je v EU-parlament verjetno katapultirala stoična drža in upor proti »monarhu« Miru Cerarju, kateremu pa je vendarle »priigral« še en (vrnjen) mandat v slovenskem Državnem zboru (in s tem naredil medvedjo uslugo, sedaj svojemu, Židanu oz. SD). To, da ima desnica sedaj samo 4 mandate (prej 5), levica pa tudi 4 (prej 3), je malce presenetljivo, pač glede na to, da je begunska kriza malce vendarle »kontaminirala« volilno telo. Očitno pa ne dovolj, da bi se to odrazilo na volilnem rezultatu, ki bi bil v prid desnici. Videti je, da SD (spet) postaja rutinska leva stranka, ki bo verjetno prevzela pobudo na levi sredini. Sredinsko levim liberalcem (SMC, LMŠ, SAB, Desus) pa se v Sloveniji slabo piše, če se ne bodo združili v nekakšno novo »LDS«. Slovenija – njeno volilno telo (državljani) – pa bo morala v bodoče EU vendarle ponotranjiti – beri: jo sprejeti v svoje simbolne nezavedne procese. Če je država (Slovenija) simbol mame, potem je EU pač nekakšna nadrejena »šefica« mame, če že ne kar babica (stara mama). Evidentno pa je tudi, da imamo Slovenci po drugi strani EU očitno ponesrečeno simbolno dojeto (ponotranjeno) – bolj kot nekakšno jezno taščo, ki bolj ali manj jezi »mamo« (državo Slovenijo, Vlado), še bolj pa jezi nas, državljane, Slovence, volivce … Skratka – EU za Slovence ni nekaj samo po sebi dobrega, pač pa slovenske volivce prej bolj ali manj jezi ali pa vsaj bega – tako zelo, da je volilna udeležba v Sloveniji tako nizka.

Sat, 11. May 2019 at 13:05

1520 ogledov

Rdeča zvezda in blokada na FB
29. aprila sem – kot parodijo na patetično desno dramatiziranje redeče zvezde (kot partizanskega simbola) – twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Tednik Mladina me je – sicer malce nespodobno in napačno – razglasila za psihologa in me takole povzel(a): »Rdeča zvezda je simbol vagine. Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo.« To isto psihoanalitično tezo/interpretacijo všečno, na humoren način, »prodajam« tudi v svoji predstavi »Razočarana gospodinja pri seksologu« (16. maja z njo gostujem v Mariboru, 24. maja pa v ljubljanskem Kinu Komuna). (VABLJENI!) »Moji« levičarji pa nad to (originalno mojo) interpretacijo očitno niso ravno navdušeni. Ortodoksni levičar Brane Praznik ima z menoj neporavnane račune na račun spodletelega filma »V imenu resnice«. Dotični Praznik je zelo ponesrečeno in politično motivirano »pričal« v politično nekorektnem filmu Dejana Baboška in Barbare Furjan »V imenu resnice« – ta film sem jaz pošteno skritiziral (http://beta.publishwall.si/roman.vodeb/post/319973/v-imenu-ciste-resnice). Praznik se je na svoje FB-zidu norčeval iz te moje (legitimne) psihoanalitične interpretacije simbolike rdeče zvezde. Levi (sadistični) komentarji so med seboj kar tekmovali, kdo me bo bolj žaljivo prizadel. Že omenjeni režiser Dejan Babošek me je prav priklical h komentiranju. Z nekaj replikami sem jim sicer »gobce zavezal«, vendar sem (spet) romal tudi na block za en teden. Prijavil me je (Meščev) levičar Gorazd Grošelj (ki ima na svoji profilki na FB tudi rdečo zvezdo oz. simbol Levice). Ali je tale stavek tako nesprejemljiv (glede na to, da se je 50 ljudi gnojnico po meni zlivalo)?! """Gorazd, in ti imaš rdečo zvezdo še na profilki - drkaš (nanjo) si ga pa verjetno z levo.""" Takole so se me lotili: Joži Umek: Še nikoli ni nič pametnega povedal, tokrat je pa prekosil samega sebe. Bog, če je kje, se ga usmili. -- Mir Bednarski Berden: To sm že napisal, na to temo, da ni on psihoanalitik ampak psihobolnik. -- Sine Jerovšek: In ga je kler prbil na lesen podstavk da jm n uide (pred leti je iz južne amerike indijanka to komentirala ,kako so belci neumni! -- Mira Juhtman: Psiholog, ki je potreben ene ornk terapije. Ha eni modeli pa iz sebe delajo navadne majmune, kaj nuca diploma,če pa je zblojen, da že več ne ve kaj gobezda. -- Tine Kocmur: A to je psiholog. Jaz mislim,da je psihični bolnik. -- Helena Vertačnik: da dol padeš :D -- Anton Rozman: ali ima ta psiholog kaj otrok???? -- Franc Kalšek: Ta pa ni čist diht. -- Lilijana Lili Remec: Hahahaha, ma kaka mona,hahahaha -- Oblak Nataša: Pa kaj se bodo spomnl se.. sam ocitno je niso vidl od bliz k take gobcajo.. marsikaj pove o njihovi usmerjenosti  -- Sajnires Paje: Čas, da si eno najde... -- Dejan Babošek: Ha ha ha ker seksualno podhranjeni bolnik je Roman Vodeb :) -- Gorazd Grošelj: O groza, kakšen bolnik. Upam, da s kakšnim strokovnjakom (in ne šarlatanom, kot si sam) razrešiš svoje neizživete seksualne frustracije. Tvoji problemi s samim seboj so že znani celi Sloveniji. -- Radoljub Milosavljević: Kaj pa vem, men se pa zdi, da je bilo to revše od Vodeba v ranem otroštvu prehitro odstavljeno od cuclja, in se kasneje nikoli več ni opomoglo...! :P -- Bojan Kukanja: O bog,usmili se takšnih. Saj ne vejo,kaj delajo.  -- Roman Marguč: Ni čudno da je folk zbegan, če imamo takega psihologa. Po moje kar samega sebe zdravi. -- Anis Licina: Hmmm jaaaaa zato sem vedno potreben ko vidim rdeco zvezdo. NOT!!! Te psihologi/psihijatri/psihozerapevti so za v norisnico -- Antonija Blatnik: Hud pacient -- Dušan Verbovšek: Od kod je pa ta pametnjakovic pobegnil ???? -- Zdravko Červ: Naj analizira še naprej, več kot o zvezdi je povedal o sebi. Saj ga ni treba resno jemat. -- Anton Iskra: Do sedaj sem mislil, da na studij psihologije sprejemajo normalne ljudi...kot kaze sem se ustel. …   Ti komentarji so se zgolj v enem dnevu znašli na zidu dotičnega Braneta Praznika. Komentarjev je še bistveno več. Moj twitt in karikatrua pa so preko 100-krat delili. In tudi na drugih zidovih se zliva gnojnica po meni. Da ne govorim, kaj na Twitterju delajo desničarji zaradi mojih prolevičarskih pogledov na NOB, partizanstvo in socialistično revolucijo … (Pred kratkim je bila tudi 39 obletnica Titove smrti … - in nisem ostal nem.) Biti Vodeb je težje kot biti Janša in Kučan skupaj … Psihoanalize v bistvu nihče ne razume … Zato naj rečem: »Težko meni (tudi v bodoče)!« PS1: Nobenih "brezbožnih partizanov" nisem nikoli omenjal - ker cenim in NOB in partiznastvo in socialistično revolucijo! PS2: Če pa vendarle kdo misli, da morda le kaj vem – evo: https://www.roman-vodeb.si/  
Teme
psihoanaliza geji lezbijke LGBT

Zadnji komentarji

Gregor Škerl

2019-04-25 20:22:46


Najraje pa imam, ko me certificirani psihopat, indoktriniran psiho. brez vsakega uporabnega znanja, zgolj z njegovim ogromnim perverznim samovšečnim nagualnim manjkom eteričnih in drugih izkušenj označi za teoretika zarote. To le dokazuje moje besede. Sploh pa, ta pavšalna oznaka, s strani, pazi to, certificiranega psihologa, v jeziku ljudi psihopata, označuje človeka, ki ga debilček Vodeb sploh ne pozna, ne ve o njem nič, ga ni nikoli niti srečal, kar pove o psihotiku dr. Roman-u popolnoma vse. Dr. Roman je bil včasih rumeni izmišljni kratki roman, da ne bo pomote. Na kjuč je ali naključje? Romanček bolniček! S prstom kažeš na druge, sam pa neutemeljeno, pavšalno, šalabajzersko zasmehuješ ljudi, ki imajo znanje o katerem se tebi še sanja ne. Torej, negiraš dejstva, negiraš dokazane in dokazljive zadeve. To spet o tebi in tvoji vrzeli v znanju pove vse. Si tipičen producent t.i. Fake News - lažnih novic. Sram te je lahko, da sploh tlačiš zemljo, do katere nimaš nobenega spoštovanja, če ga že nimaš do ljudi, sploh mednarodno priznanih strokovnjakov. Veš, tisti, ki se hvalite, da imate dolgega, največkrat ravno tega ne posedujete. Kot tržniki, ki prodajajo najslabšo robo kateri morajo prilepiti vse superlativne pridevnike in lastnosti samo zato, ker točno tega ne posedujejo. Samo lopovi vsem okoli govorijo, da so poštenjaki. Pa še to: konoplja je droga, ane; strupi v hrani so zdravi, ane; HHO ne dela, geoinženiring ne obstaja, sonce škodi in kreme iz nafte ščitijo, korupcija v Sloveniji ne obstaja ... ...in potem svizec zavije čokolado. Ko boš še kaj znal, ne vse samo vedel, se pa oglasi.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Parada ne(o)zdravljene seksualne psihopatije