Članek
(Post)Referendumska Grčija/Cipras/Siriza
Objavljeno Jul 11, 2015

Prejšnjo nedeljo, 5. julija 2015 se je Grčija, torej grški narod, opredeljeval(a) do dveh neznosnih variantah nadaljnjega življenja, bolje rečeno životarjenja v Grčiji (znotraj EU):

  • "ZA" naj bi pomenil še večje zategovanje pasu, sprejemanje  igre, ki jo ponuja EU, »trojka«,
  • "NE"/"PROTI" pa je bil sinonim za (nekakšen) »ponos«, kar bi pa za Grke pomenil še hujši začetek oz. nadaljevanje umiranja na obroke (od obubožanja);

Ciprasov koncept referenduma je bil domala »otročji«, ne toliko glup/butast, kot »otročji«, mogoče celo narcisoiden, celo perverzen, glede na to, da ga je predlagal Cipras. Spoštovanja vredno pri referendumu pa je bilo, da je bil predlagan in izveden t. r. čez noč (in da je čez noč Varufakis dobil svojega naslednika). V Sloveniji se čez noč dvignejo samo cene bencina (in trošarine) – za pripravo za referendum pa rabimo najmanj pol leta.

Kar se tiče pa zastavljenega vprašanja, pa je šlo absurd, ki se je seveda pozneje potrdil. Referendumsko vprašanje je bilo ravno tako butasto/glupo koncipirano, kot če bi otroke vprašali, »ali boste raje jedli, ali boste raje lačni«. Seveda bi lačen narod jedel, toda kaj?! Nekaj, kar bo pobral s sosedove mize/lonca/kuhinje/hladilnika?! Cipras je narodu zastavljal vprašanja po infantilni logiki, pri čemer se načelo ugodja (torej Ono) zoperstavlja načelu realnosti, torej realnemu okolju, Jazovi realni presoji in Nadjazu.

Prav perverzno je bilo, da je Alexis Cipras, ki je na volitvah, kjer je suvereno zmagal in igral velikega frajerja (ki ljubi oblast, je narcistični disident, ki ima raje sebe in ugodje, kot pa realno rešitev za boljše življenje svojega demosa, torej naroda), v t. r. brezizhodni situaciji, (perverzno) preložil odgovornost na ljudi. Modrost, ki je seveda Cipras ni premogel, se glasi, da »ljudstvo nima kaj (referendumsko) odločati o tako strokovnih temah oz. problemih«. Naloga premiera je, da reši svojo državo, svoje ljudstvo pred neugodjem, torej pred življenjsko bedo. Vsak mandatar (tudi Cerar!) mora sestaviti (takšno) strokovno Vlado, ki bo rešila ljudstvo/narod pred življenjsko bedo, kolapsom, kalvarijo ... Če se »vodebovsko« izrazim – in ta misel krasi hrbtno stran platnic moje knjige O spolu: »Naloga politikov je, da sprejemajo takšne zakone, da se bo aritmetična sredina družbene sreče (beri: prijetnosti življenja) dvignila.« Ciprasova in/oz. Varufakisova taktika in strategija pa je temeljila na fehtarjenju pri EU oz. pri Evropskih bankah. In točno ta pristop je perverzen, morda celo psihopatski – in to v povezavi z vsemi nami, bedniki (npr. Slovenci, Španci, Portugalci), ki prav tako »tenko piskamo« pa vendarle »posojamo« narodu, ki ima (že takoi) bogate ladjarje, razkošje v marsičem (npr. v turizmu), močno in dobro plačano vojsko, otočane, ki dobijo dodatek, ker živijo na otokih ... Ne smemo pozabiti, da je Pahorjeva vlada Grčiji posodila 263 milijonov evrov.

Demokracija – in to vselej znova poudarjam – je večinoma spodletela politična paradigma. Na volitvah namreč zmagujejo tisti, ki všečno obljubljajo, torej zavestno lažejo (ali pa so tako glupi/butasti, da verjamejo lastnim lažem). Referendum pa je seveda uporabna paradigma odločanja, vendar ne o vseh temah, še najmanj o strokovnih – npr. o tem, kakšna naj bo preživetvena politika v povezavi z zadolževanjem.

Medklic: precej bolj legitimno je demokratično/referendumsko odločati ali se bomo obdržali koncepta očeta in matere ter tradicionalne družine – in slovenska (Združena) levica je to preprečila –, kot pa odločati o absurdu, ali bomo terjali od sosedov, da nas nasitijo.

Referendum s tako koncipiranim vprašanjem, kot ga je imela Grčija, bi kvečjemu lahko imeli v vseh 28-tih državah EU, ali pa državah (največjih) grških upnicah. V tem primeru verjetno/zagotovo ne bi zmagal NE/»OXI«.

Samozavestni in prosocialistični Cipras je s svojo Sirizo obljubljal nemogoče – banalno rečeno to, da bodo Grčijo živele/kreditirale druge države, EU. Če bi Cipras in njegovi pristaši uslišali in razumeli pregovor: »Brez dela ni jela!«, na referendumu (s slabih 62% in 62% udeležbo) ne bi zmagal NE/PROTI«.

Cipras bi v resnici moral zagotoviti 28% brezposelnih ljudi delo – »kakor ve in zna« – in spodobno plačilo za to delo – »kakor ve in zna«. Ne pa da je kronično fehtaril pri EU – dokler se je dalo (in to počne še vedno) – in to z izsiljevanjem – vedoč, da izposojenega denarja Grčija nikoli ne bo vrnila. Ta prosocialistična logika je v tem družbenem trenutku neprimerna, celo pokvarjena, psihopatska, ne samo preživeta

Res je, da so Nemčiji po II. svetovni vojni zmagovalne države odpisali dolgove – zato, da se je Nemčija pobrala. A takrat so bili drugi (povojni) časi, takrat banke (in države »upnice«) niso bile na tak način vpete v (»analno«) logiko kapitalizma. Grško (oz. levičarsko) sklicevati na takratne čase je egoistično/sebično; če bi se dolg odpisal VSEM tistim državam, ki jim/nam gre za nohte, torej Sloveniji, Španiji, Portugalski, Cipru ipd., bi logika še vzdržala. Posojati (finančne) birgle Grkom, medtem, ko drugi prav tako šantamo/šepamo, je najmanj nepošteno, če ne že kar moralno izprijeno, psihopatsko.

Evropska »trojka« pred referendumom ni ponuja prav pametnih/všečnih rešitev; logika varčevanja za Grke in tudi za druge države, ki so v podobnem položaju kot Grčija (npr. Slovenija), verjetno ni najboljša. Ampak: kaj se je pa zgodilo po referendumu, ko je zmagal »grški ponos« z »OXI«?! Ista figa! Isti kurac! Referendum je bil očitno nek maneverski blef in hkratno stran metanje denarja. Ponesrečen ovinek do uveljavljanja sebičnosti/egoizma, ki mu je EU rekla »NE«, torej »OXI«. »Za norca nas pa ne bo imel tale narcistični Cipras in razvajeni Grki!«, si ob vsej svoji levosti mislim jaz in milijoni ljudi po EU.

Je pa hec, in to bi se dalo napovedati: Ciprasa so najbolj fanatični levičarji (in tudi nekateri desni radikali) – tudi v Evropskem parlamentu – takoj po njegovi referendumski zmagi apriorno kovali v zvezde. Pričakovano. Ampak bolj zato, ker je človeška psiha tako narejena. Vedno, v vsaki konfliktni situaciji, se pri ljudeh vzpostavi agon, torej konflikt: če je nekdo ZA nekaj, se vselej zoperstavi nekdo s svojim PROTI. Obrambni mehanizmi pa potem/naknadno že opravijo svoje. In če bi se ljudje morali opredeljevati, da je snega bele barve, bi se vselej našla opozicija, torej manjšina, ki bi rekla »NE«/»OXI, ni bele barve. Konflikt je še bolj očiten, če je vse skupaj (problem/zagata) bolj nejasno.

Vendarle pa bi se dalo v dani situacij okrog Grčije malce bolj razumsko sklepati. Slovenska prolevičarska scena je zdaj – po referendumu – prav zbegana; ko pa je Cipras sedaj kar »pokleknil«, torej sprejel »trojko« in ultimate EU, pa še bolj. Na vse načine se levica trudi, da bi v Ciprasovi disidentski drži našla nekaj pozitivnega. Npr.: slovenska Združena levica z Mesecem na čelu je v bistvu bolj fanatično podpirala Ciprasovo disidentstvo, kot samo članstvo v Sirizi; očitno se s Sirizo zelo identificirajo … Po referendumu in po Ciprasovi pokleknitvi/uklonitvi, pa so zbegani kot kure z odsekano glavo. Kar ne vedo kako bi komentirali Ciprasovo pohlevnost in ubogljivost – ki je po drugi strani pametna. Zanimivo je, da »klecajočega« in »klečečega« Ciprasa še lastna Siriza v palramentu ne podpira enotna – bolj pa ga podpirajo opozicijski poslanci. Grški parlament je podprl njegov predlagani varčevalni paket (in s tem Vladi odprl pot za pogajanja z mednarodnimi posojilodajalci). Paket je podprlo 251 poslancev, proti jih je bilo 32, od tega 7 poslancev same Sirize (8 pa se jih je vzdržalo).

V prihodnjih mesecih bodo premostitvena posojila vendarle morda romala na prava mesta, ne pa v državne ali celo Sirizine žepe (brez dan). Morda ob EU del enormnih posojil namenila neposredno obubožanemu narodu – npr. v obliki ustanavljanja verige ljudskih kuhinj, kjer bi se brezplačno delila hrana pridelana v Grčiji (ribe pa nalovljenje v grškem morju z grškimi ribiči). Financiranje političnih strank, tudi Sirize, financiranje vojske, financiranje banalnih dodatkov državnim uradnikom (za pravočasen prihod na delo, za prenašanje papirja v torbah, za urejen videz …)  bo moralo postati stvar zgodovine zgrešene grške politike, tudi Ciprasove. Cipras bo moral postati stečajni upravitelj, ki bo imel eno uho gluho za Sirizo, z drugim ušesom pa bo moral poslušati EU. V tem družbenem trenutku je pač tako ... In Luka Mesec & Co – beri: Združena levica – se lahko na glavo postavlja. Govorimo o vrsti homo sapiens, ki je, takšna kakršna je: živalska, da bolj ne mora biti, lahko je le manj živalska, vendar še vedno živalska, agresivna, sebična/egoistična, pohotna, krivična, »nečloveška« ... To pomeni, da Ono/Id vedno premaga Nadjaz/Superego. Sočutje je nekaj kar premorejo redki, nikakor pa ne večina – (velik) večina je vselej sebična/egoistična.

Če je Cipras tak socialist in Siriza tako leva/prosocialistična, se v Grčiji lahko »razlasti« (beri: enormno obdavči) bogate ladjarje in nahrani lačen narod in zažene gospodarstvo s kroženjem kapitala. Ali pa: če je Cipras res tak prosocialistični frajer, če je tako predrzen, da brez sramu fehtari po EU/bankah, pa naj bo najprej tako predrzen, da resnično nacionalizira bogastvo (»svojih«) najbogatejših ladjarjev. Naj spelje spodobno revolucijo na svojih tleh – naj vsaj poskusi; ne pa da pripenja oslovska ušesa vsem tistim državam, ki Grčiji nepovratno posojajo denar. Nenazadnje – kot ideja: naj razpiše referendum o razlastitvi ladjarjev oz. o nacionalizaciji ladjedelnic in (proporcionalni) razlastitvi lastnine (največjih) bogatašev. Tega seveda ne bo storil, ker je zgolj in sam bogat narcistični egoist.

Nedavno je Gregor Golobič Grke označil za novodobne Žide … – asociacija je na nek način legitimna. No, jaz bi dejal, da so Grki v tem trenutku – vsaj do referenduma je bilo tako – bolj podobni fehtajočim ciganom, ki jih nihče ne mara, ker nič ne delajo, samo fehtajo (in kradejo – Cigani namreč; no, ne vsi).

Varufakisova neotesana trditev, da je Grčija tarča teroristov je domala nevzdržna – zamižati bi morali na obe očesi in si zatisniti oba ušesa ter si uničiti pol možganov, da kupimo to »všečno« tezo/trditev. To, da je (»analna«) logika bank in posojanja/kreditiranja, takšna kakršna je, vemo že stoletja.

Luka Mesec in kompanija z Združene levice, ki tako obožuje Sirizo in Ciprasa ter hodi v Grčijo na politične ekskurzije, naj sedaj dobro spremlja poreferendumsko dogajanje v Grčiji. Po referendumski zmagi »OXI«, je realnost drugačna, bolj nadležna in kruta. Če cel svet funkcionira v tem divjem kapitalizmu, je demokratični socializem podobna iluzija, kot če bi se ljudje demokratično zmenili, da bodo dihali pod vodo ali pa na Mesecu.

Je pa nekaj res: sedanji divji – ali pa znosni – kapitalizem mora biti modificiran. Ampak omililo se ga bo s pametjo – bolj rečeno: s prefinjeno manipulacijo kapitalistov – ne pa z revolucijo, še najmanj takšno, kakršno si je zamislil Cipras/Siriza. Vsakršna varianta (demokratičnega) socializma je utopija – v druži kapitalističnih konkurentk je to pač tako – , in to je povedal/vedel že Freud, in to zapisal svoji knjigi Nelagodje v kulturi.