Otroški boj proti podnebju

OddajRoman Obid, dne 2019-03-18 ob 18:03:21

[...] kajti Ješua, vedoč za sveto iskrenost nedolžnih otročičev, je bil nekoč dejal, Pustite tamale k meni; sedemnajstletna Francozinja Jeanne, pozneje znana kot Ivana Orleanska, pa je leta 1429 prepričana, da sam Bog želi, da gre stran od mame in v boj, porazi Angleže in osvoji Orleans; čez dve leti je sežgana na grmadi kot krivoverka. Trinajstletni pastirček Etienne maja 1212 stopi pred francoskega kralja Filipa II., preda mu nebeško pismo, ki mu ga je na pašniku izročil sam Križani, govoreč, Pusti svoje ovce, Štefanček, z drugimi nedolžnimi se hitro podaj na križarski pohod v Sveto deželo, saj tudi sam vidiš, da odraslim prismukljem nikoli ne bo uspelo zavzeti mojega svetega groba; zberi otroke pa hajd proti sredozemski obali, jaz pa bom že tako naredil, da se bo morje pri Marseillu razmaknilo in boste lahko udobno drevili nad krute Saracene, lepo po suhem! Gospod Filip je pohodu nekolikanj nasprotoval, pa ne preveč, zatorej si Štefanovi golobradi križarčki in tudi precej križarkic – kajti zlasti pubertetnice so bile od nimer dovzetne za duševne pojave silovite zamaknjenosti in predanosti Kristusovim ranam ali čemurkoli podobnemu – nadenejo halje z všitim križem; hrušč pubertetniške histerije zajame vso Francijo; znano je, da se mladina lahko z vsem žarom preda izbranemu idealu, v množici se počuti varna, ni ji treba razmišljati o sebi, torej vodje jo lahko vodijo kamorkoli in z njo počnejo karkoli. A glej, otročad je zaman čakala na obrežju, morje se ni hotelo razmakniti! Tedajci se pojavita dva prikrita poslovna partnerja Saracenov – ja, tako pokvarjen je ta svet – trgovca s sužnji, Hugo Železni in Vili Prasica, ter pubertetnikom ponudita zastonj prevoz s svojimi ladjami, saj menita, da bosta svetlokožno mladež, še zlasti deklice, na afriški obali lahko z dobičkom prodala. Vkrcajo se na sedem ladij in za njimi se izgubi vsaka sled, osemnajst let pozneje pa končno le pride vest, da so bili dečki v Alžiriji prodani veleposestnikom za sužnje, deklice pa bordelom in haremom; nihče se ni vrnil, blentavi Oče križanega Sina s svojo otroško križarsko vojsko ni naredil nobenega čudeža. Leta 1858 se štirinajstletni pubertetnici Bernardki v neki votlini pri Lurdu pokaže deviška Mati z rožnim vencem v roki, govoreč seksualno ravnokar prebujajoči se pastirici, Jaz sem Brezmadežno Spočetje; in glej, Lurd kmalu postane dobičkonosna turistična destinacija! Dobro stoletje pozneje se na krutem medjugorskem krasu, polnem prikritih grobišč iz polpretekle nacionalistične in ideološke grozovitosti, štirim pubertetnicam in dvema fantičema prikaže Gospa, ve se, katera; in glej, tudi tisti pusti kraj, prepojen s krvjo in tlečim sovraštvom, postane profitabilna turistična destinacija! Švedska šolarka Greta leta 2018 šprica pouk, prikolesari pred švedski parlament v Stockholmu, se usede na tla in sproži križarsko vojno nedolžnih otročičev proti neugodni svetovni klimi, ki jo morajo in morejo spraviti v red, pomislite, nihče drug kot politiki, kjerkoli že so! Družbena omrežja se pregrevajo, učiteljice so ponosne na svojo mladež, očki in mamice pa tudi, ampak! Ampak mala Greta in njeni križarčki ne vedo kaj dosti o tem, kako se ta svet vrti, kako ga obvladujejo tri temeljne laži; prva je laž o obstoju svobodne volje, kajti, če bi kaj takega, svobodnega in alora neodvisnega od česarkoli drugega, v vesolju resnično bivalo, bi v hipu povzročilo zrušenje elementarnega zakona vesolja, se pravi zakona o vzroku in posledici; to se ne more zgoditi nikoli pod Soncem, zatorej je človekova volja sužnja v preteklosti vzpostavljene človekove mentalne konfiguracije; kar se pa podnebja tiče,  bodo vzroki preteklih bedarij še naprej kruto plodili posledice v današnjosti in prihodnosti; planetarna biosfera bo še dolgo dolgo umirala v trpljenju vseh bitij, naših starejših bratcev in sestric, pa četudi maščevalni Stvarnik še ta hip pomori vseh sedem milijard človeških opic ter jih odvrže v podmorski Marianski jarek z vso tehnologijo in domačimi ljubljenčki vred; druga laž je v trditvi, da je demokracija resnično delujoča pogruntacija, in da je svet mogoče reševati zgolj s prismuknjenimi parlamentarnimi gobezdali, ki ne vidijo niti do konca svojega nosu, torej so po dioptriji podobni preostalim sedmim milijardam onih drugih prismukljev, ki doma križemrok čičajo pa čakajo na prihod božjega kraljestva; tretja laž, najbolj ostudna in zavržna od vseh, je pa trditev, da z bogato obloženih miz kapitalističnih prascev vedno pade kakšna mrvica tudi v lačna usta ponižanih in razžaljenih proletarcev, teh ponižnih in vestnih prašičerejcev, ki se vedno pustijo nategniti. Ta križarski pohod proti podnebju je pa podobna megla, kot je bila tista, ki je legla nad smrtno ranjeni Titanik, na katerem plesni orkester igra, dokler glasbenih instrumentov ne zalije mornica in potem vse utihne in potone, le megla in kruto morje in ledene gore ostanejo take, kot so bile! Tudi smrtne čeri kapitalizma bodo ostale, tudi kruto morje pohlepa bo ostalo; v kapitalizmu se zgodi samo tisto, kar povečuje profite, kar ne povečuje profitov, se nikoli ne zgodi, vsakršno drugačno prepričanje je otročja naivnost. Možnosti za krucialne spremembe globalne politike in ekonomije so nične, čeprav je seveda lepo fantazirati, da bodo politiki in njihovi svinjsko bogati strici iz ozadja, ki so resnični gospodarji naše nesreče, kar skočili na ukaz naših otrok in vnukov. Vendar pa bodo podnebne katastrofe vedno bolj biblijskih razsežnosti, človeštvo čaka neizbežna kataklizma, ki jo rajnki klošar Mihael Kam imenuje antropoklizma, torej fiziološka katarza in sanitarno očiščenje, klistiranje planeta, na katerem se je zaradi slabih higienskih ukrepov preveč zaredila toksična golazen v obliki Homo Sapiensa. Politiki, se pravi izvršne in zakonodajne oblasti posameznih držav, so tisti, ki bi jih dobri gospod Kurt Vonnegut imenoval drekci pekci in so zgolj toksična megla, ki jo resnični gospodarji sveta iz ozadja spuščajo nad umirajoča ljudstva, da bi se s tem ohranjala lažna podoba delujoče demokracije; in taka demokracija je v bistvu še bolj nevarna od najbolj krvavih diktatur in totalitarizmov, saj nas zaziblje v zaupljiv dremež v zapečku, za našimi hrbti pa pravim raptorjem omogoča, da brusijo svoje roparske kremplje in si polnijo krvave gobce, da ropajo ponoči in podnevi, v megli in soncu, zahrbtno, a vsem na očeh, kajti sodna oblast jim krotko zoblje iz umazanih tatinskih rok!

[...] morda zmrzal jutri pomorila prelepo cvetje mojih češp, od nekdaj so češpe cvetoče slovele, al lepše od istrijanske bilo ni nobene; zlo prihaja v obliki nenadne ohladitve; toplega Jutrovega podnebja navajeni Ješua je pa slabe volje, kremži se, kakor bi si hotel dati duška in nadaljevati moje razglabljanje, Glej, tovariš Roberto Manojlič, resnično povem ti, v tem času, ko razganjava meglo otroških in otročjih protestov, moj ljubi Jemen, kamor sem bil nekoč pobegnil pred farizeji, uničuje orožje iz  tvojih gnilih demokracij Zahoda, a proti tej gnilobi se zmanipulirana mladež ne bo dvignila; tudi vse tri puščavske religije so usmrajene v svojih dogmatskih močvarah, duhamorne so, poneumljajoče in daleč od svètosti in čistosti prave Puščave; in tudi proti njim se ne bodo dvignili ti naivni otročičii; tudi ne proti resničnemu Satanu v človeku, se pravi, proti Pohlepu in Kapitalu; in tudi ne proti trgovcem z orožjem in bankirjem, tej golazni, gomazeči naravnost iz žveplenih izparin Satanovega debelega črevesa! Ne bo se, ta mladež in njeni potuhnjeni dirigent, dvignila proti prekletim Belcebubovim hlapcem, ki povzročajo nezamisljivo trpljenje milijonov otrok na Bližnjem Vzhodu, v Afriki, v Aziji, po favelah Južne Amerike, po cestah in kanalizacijskih jaških Ukrajine; ne, skoraj že stoječi sredi krvave močvare, v katero so globalni manipulatorji speštali ves svet, se taki, zavzeti, a zavedeni in otročji na duhu, borijo le proti nič krivemu podnebju, krucifiks!

[...] tako mi je rekel in spregovoril v mojem srcu dobri moj tovariš Ješua iz Galileje, ki je bil od brezbožne roke Desperacija Manojliča v robidovje vržen, tretje leto istotam ponovno najden, očiščen posvetne svinjarije in s prekletega bizarnega križa snet, pod mojo streho vzet; tam stoji ob fineštrinu in naj nimer zre na svojo ljubljeno Puščavo, dokler najin čas ne nastopi, aleluja […]

V Puščavi, 12. dan mlade Lune v 67. sušniku

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2019-03-18 18:03:21 (Mar 18, 2019)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj