Hrepenenje pod Slovenci

OddajRoman Obid, dne 2019-01-31 ob 17:19:24

[...] ga pokličem, vendar se šjor Gatto ne gane, negibno stoji na treh tačkah, zadnji dve nekoliko pokrčeni, pripravljeni na skok, brki mu od osredotočenosti malce trzajo, prednjo levo tačko drži pred smrčkom, pripravljeno na bliskovit šavs; tako se ta simpatična žverca obnaša v svojem elementu, ki je kajpak lov; v svojem neobvladljivem hrepenenju po slastni miški zna postati nepremičen, trd, kot bi bil iz lesa, ne pa iz crkljavih mišic in mehkega kožuščka; pustim torej mačkona na njegovi lovski misiji pod brajdo v kotu borjača in sedem nazaj h knjigam, in glej, dobri gospod Marko Snoj me v svojem Slovenskem etimološkem slovarju poduči, da izraz za močno željo, hrepenenje, izvira iz prvotnejše, v nekaterih narečjih še ohranjene besede krepenenje, ta pa ima kajpak izhodišče v staroslovanskem izrazu za trdoto in moč; če kdo krepeni po nečem torej pomeni, da že ob sami pomisli na ta objekt svoje želje postaja močan in trd, krepek, krepelu podoben; tako vidim, da so moji ljubi starodeželani besedo hrepenenje nekoč uporabljali le v enem njenem pomenskem odtenku, erotično seksualnem, ko zaradi močne želje, da ne rečem poželjivosti, resnično pride občasno do določene otrdelosti, ki nas sili k dejanjem in avanturam; častiti Timothy Radcliffe, nekdanji generalni magister menihov dominikancev, je pa v opisovanju zagat, ki da jih imajo s tovrstnim krepenenjem prismuknjeni neprostovoljni trpini celibata, zapisal, Morda se zdi, da je poželenje nebrzdana spolna sla in divje spolno hrepenenje, [...] naša naloga pa ni podrediti poželenje volji, ampak ga spremeniti v hrepenenje, katerega izvor in konec je Bog; in glejte, resnično povem vam, s to pobožno konstatacijo mi je potrjena pravilnost Snojevega sklepanja na etimološko povezavo med moško otrdelostjo in krepenenjem, se pravi hrepenenjem; ampak tukaj nastane težava, kajti v domačih močvarah nam je, prismukljem, tisto praslovansko, indoevropsko krepko moško krepenenje že davno devalviralo v sluzavo, dekadentno, cankarjansko hrepenenje; vsi cagavi smo dopustili ta zdrs krepkosti v njeno pomensko kontrarnost, se reče v nemočno jokavost Lepe Vide in v podobne močvarske zblojenosti, ki so nekoč sredi usmrajenega starega Rima mojega dragega kompanjona Ješuo na bizarni križ pribile in mu trnovo pokrivalo nasadile; ta zblojenost pa ne hlepi baš po Bogu, nasprotno, hlepi po zapolnitvi grozeče praznine v glavi, tam preži nanje tisti preklicani horror vacui; s svojimi premajhnimi usteci budističnih lačnih demonov brezuspešno hlasta in šavsa po rajskem sadju, a odgrizniti ne more niti grižljajčka, kajti ti sadeži so na voljo le redkim, tistim, ki si onstran močvar, tam, po svojih odmaknjenih a prostranih Puščavah pukajo dolge brade in borne lase, ko se sprašujejo kako je prišlo do tega zdrsa moči v nemoč, trdote v mehkobo, pozorne usmerjenosti lovca v brezvoljno pasivnost žrtve; zakaj tako pometamo pod preprogo vso pogubno destruktivnost hrepenenja in pleteničimo neumnosti o pesnikih, o neuslišani ljubezni in nekonzumiranih srečah, o rožicah, dušicah in o ljubem bogecu in zakaj hrepenenjskih psihopatologij, s katerimi je docela okužen svet Zahoda, ne obravnava medicinska stroka, pa četudi tako, kot edino še zna, torej s pomočjo furbastih farmacevtov in njihovih milijardnih zaslužkov na račun psihofarmakov; sleherno človeško originalnost, ki je nekoč razveseljevala ljudi in jih reševala pred obupom in tesnobo, so nam že uspeli prikazati kot bolezen, redno apdejtajo svojo fejk Klasifikacijo psihopatoloških motenj, da nas potlej lahko za drag denar zastrupljajo s tabletkami in vakcinami, z žavbami in butastimi psihoterapijami; tukaj, kjer se jim odpira gromozanska tržna niša, prava kozmična črna luknja, se pa delajo Francoze? Glej, Ješua, zato mižijo, zato tajijo, ker je to nedejavno hrepenenje zombijaškega človeštva v resnici le blagoslovljeni poslednji stadij propada civilizacije, ki bo sinove Satanove v nekaj naslednjih letih pripeljal v božje kraljestvo na Zemlji, je bogovska pot do končnega cilja gospodarjev, ki že gradijo svoja dobro zastražena nebesa, in ta pot jih lagodno pelje preko voljnih trupel živih mrtvecev, zombijev, prismukljev in prismukelj! O, Ješua, ti in tudi najin prijatelj mačkon, vidva vesta, kaj je pravo hrepenjenje, tisto pračloveško, mačkonarsko, ki je najine prednike naganjalo, da ob polni Luni pojejo divjim babam in jim piskajo na prapiščali, mačkona in njegove prednike pa podobno, le da […]

V Puščavi, 10. dan mlade Lune v 67. ledniku

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2019-01-31 17:19:24 (Jan 31, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj