Nazaj k svetosti, drugič

OddajRoman Obid, dne 2019-01-20 ob 21:20:50

[…] pogleda proseče mavzerico, ki onemu drugemu nemarno visi preko ramena, ampak brkač odkima, Nobenega pokanja, vzemi bajonet, reče, izvleče trirobo rezilo napol iz nožnice, A si že kdaj prašiča klal, mladenič se zdrzne, ne pogleda klečečega, gleda od strele razklano deblo starega hrasta, ki raste nad previsom, gleda v poslednji košček neba, ki še žari med njegovimi pokvečenimi vejami; Saj vem, no, saj razumem, reče brko skoraj nežno, Pa dvigni onile kamen, pa ga fentaj kot modrasa, s kamnom mu izdajalsko glavo razbij; in mladenič se mehanično skloni in dvigne črn kamen, spolzek od hladne mokrote, visoko ga dvigne, nad sklonjeno glavo mladca, ki žebra, Kyrie eleison, verujem v stvarnika nebes in zemlje, Christe eleison, Kristus usmili se, verujem v sveto Cerkev in v vstajenje mesa in v večno življenje, Gospod usmili se; mladenič ob njem globoko vdahne, zamiži, med silovitim izdihom požene kamen navzdol, kratko krikne, kot bi z macolo zabijal akacijeve kole v očetovem vinogradu, mladčeva lobanja se razčesne z zvokom, ki je podoben tistemu, kadar vržeš prašičem v korito zrelo bučo, da se razpoči in iz nje pogleda sočno meso, in tudi človeška lobanja poči s podobnim zvokom in razkrije rdečesivo vsebino. Tako Slovenec že mori Slovenca, brata; mladenič je zazrt v krvave zore revolucije in v svojega komisarja, ki mu je napridigal o opiju zaostalega ljudstva; umorjenec pa je že slep za ta svet, tavajoč v onstranstvo, ki mu ga je napridigala vlačuga rimska; ne zašepeta takih skrivnostnih, pesniških besed, kot jih bo kmalu zatem neki drugi fant, izgorel v ognju groze, France Balantič, Srce, samo ti si še z menoj, kajti razbita glava mu čmokne v mlakužo, kri curlja iz nemih ust in obarva vodo; eksekutor pa spusti kamen iz otrplih rok, Oj, ta voda bo kri brž izprala, ampak bo potlej krvava ostala!

[…] ti, ta mali Manojlič, reče, gleda mi skozi zenice naravnost v glavo, njegove stare oči vidijo več, kot lahko otrok prikrije, Roberto, ukaže, Povej, a jaz mu nimam kaj povedati, Nono, odgovorim in ga pogledam v oči iz kaljenega jekla, Res, me ni nihče strašil, kar tako se bojim tistega drevesa, a veš nono, in starec reče, Strela ga je razklala, ampak ti se bojiš, ker je tam tako mračno, a ne? Res je, rečem, zaradi mraka, In tiho je tam, reče, Ja, tiho, Kot v grobu, reče, Ja, nono, zato se bojim tistega kraja, in nono me prime za roko, kot takrat, ko sem bil še zelo majhen, in tako stopava po produ, reka klokota čez skale, Kaj iščeš, nono, a si kaj izgubil, Pššš, poslušaj reko, nekaj nama ima povedati, reče in stopava počasi naprej; Ha, vzklikne čez čas, se skloni, pobere majhen ploščat prodnik, Reka nama pravi, da nama podarja nekaj res močnega, glej! Vidim črnikast prodnik na njegovi stari, od toporišča tesarice žuljavi dlani, v njegovi hladni črnini sta ujeti dve tanki žilici belega kremena, ki se križata skoraj pod pravim kotom, To je močna reč, Roberto, zelo močna, glej da je ne izgubiš!

[…] držiš sedaj roke še vedno razpete, kot bi hotel poleteti, Ješua? Na debelo sem pokapal desko z voskom od sveče, da sem te udobno posadil vanj kot muževno stebliko v zemljo, in sedaj lahko z mačkonom družno gledata skozi okno ven v to našo prelestno Puščavo, kajne, kolega rebeljon? Ješua se nasmehne, zdi se mi, da zadnje dni nosi svojo trnjevo krono prešerno postrani, tako, kot so to včasih s klobuki počeli korajžni vaški pobje, ko so iz krčme šli k ljubcam vasovat, Glej, brat moj, resnično povem ti, tisti neznatni prodnik je imel veliko moč; ko sem ga stiskal v dlani, mi tišina morišča, ki ga je otroška nedolžnost intuitivno čutila pod previsom in tistim razklanim hrastom, ni več mogla do živega, in poslušaj še to, mnogo pozneje, ko sem bil že sam star in sivolas, prav tak starec, kot imam v spominu svojega nonota, sem šele prebral iz enih bukev od dobrega gospoda Pavla Medveščka, da so take kamenčke, ki so jih imenovali krinti, staroverci dajali otrokom, da bi jih zaščitili pred zlom. Mnogo takih kamenčkov bova rabila, Ješua, kajti ljudstvo, ki živi po mračnih močvarah onstran naše mistične Puščave, je opisal dobri gospod Vinko Ošlak takole, To je narod, govorim seveda za pretežnost, ne za posamezne srečne izjeme, brez pameti, brez vesti, brez vere in brez sočutja! A midva, boga puntarja, nimava ust za njihova [...]

V Puščavi, noč krvave Lune v 67. ledniku.

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2019-01-20 21:20:50 (Jan 20, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj