Zbogom, Cankarjevo leto!

OddajRoman Obid, dne 2019-01-05 ob 15:00:00

[...] alora spregledam vse banalne aktualnosti in za danes mi ostanejo le še gospod doktor Jože Felc in pa po mačkonovi scalini smrdeča časopisna stran iz neke prastare Sobotne priloge, kjer gospod Gradišnik študiozno osvetli mračnega Cankarja, prajunaka deželne Močvare. Doktor Felc je bil idrijski proletarski materi rojen in je prve dni življenja preživel v predalu kuhinjske omarice, kajti tako utesnjena je bila takrat pač usoda otročkov, ki niso imeli takšne matere, ki bi razpolagala z otroško posteljico ali zibko. Že dojenček se je udinjal, skupaj z materjo, za begunčka. Z ramo ob rami se je mnogo let kasneje, skupaj s svojo multiplo sklerozo, boril proti črnim luknjam v človečnosti – in zmagal! Dr. Jože Felc, v Močvari spregledani, kakopak, primorski in rovtarski psihiater in pisatelj, je v svojem delu Osvoboditev in odrešenje zapisal, kako katastrofalen vpliv ima prastara balada o Lepi Vidi na nacijo. Doktor Felc v njej detektira hrepenenjsko čustvo, tega prepozna za destruktivistično čustvo, Lepo Vido pa za latentno destruktiven mit, za katerega je signifikantno, da se je ohranil prav v podalpski Močvari, ne pa tudi na rodnem sončnem Mediteranu; glede malega brkača pa piše približno takole, Pri Cankarju namesto volje do moči povsem prevlada hrepenenje (in to naj bi bila posledica njegovih pubertetniških življenjskih okoliščin, saj je prve seksualne izkušnje doživel v krogu svojih sestra in matere; materina »zasluga« pa je tudi močenje postelje in kasnejša urinska inkontinenca), in še, ker je na Dunaju sprva spolno živel (tako se je izrazil spoštovani zdravnik Felc) najprej z A. L., nato pa še z njeno hčerko. Po Freudu: takó hrepenenje kot volja do moči, sta obliki nagona smrti. Volja do moči je usmerjena navzven, hrepenenje pa navznoter. Hrepenenje je torej pendant (dodatek, privesek) seksualnega in moralnega mazohizma. Cankar naj bi bil (po dr. Felcu) torej destruktivni obupanec, hlepeč po velikih stvareh, vendar prešibek za akcijo. Po velikih, v zgodovino zagledanih temah, je zato literariziral prav Lepo Vido, to morbidno balado, zapisano v srca in gene hrepenečih slovenskih žena.

[...] podčrtave z rdečim flomastrom vzbudile moje zanimanje, pa sem polulan papir potegnil izpod mačkonovega repa in pričel brati, medtem ko je Gatto užaljen skočil na jerto in oprezal skozi napol odprte škure za mastnimi škorci. Težko sem se prebijal preko rumenih mačkonovih pack, zato tukaj v zatečenem zaporedju in brez komentarja priobčujem javnosti le delček navdihujočega traktata, le tiste stavke, ki jih je pred mnogimi leti pazljivo podčrtaval moj rajnki kužin Desperacij Manojlič in se ob tem nedvomno hahljal v sivo brado, Koliko ga berejo? Le po šolski dolžnosti. V knjižnici Društva Deželnih pisateljev njegovih Zbranih del niso pogrešili 20 let (ko jih je Gradišnik odnesel domov). Cankar je kradel Tavčarju knjige in jih podarjal naokrog. Tavčar ga je pri tem zalotil in ga zbrcal iz svoje hiše. Nekaj tekstov mu je uspelo prodati več različnim založnikom. Nikoli ni odrastel, nikoli ni bil zmožen odraslih, moških čustev, samo simuliral jih je lahko, pa še to le za silo. Njegovo hrepenenje je pubertetniško, njegova samoveličavnost in samopomilovanje sta infantilna. Njegov slog (»... čudna je bila ta bolečina ...) je fehtarski, z njim poskuša vplivati na bralca, zlasti seveda bralko, da bi ga ta jemala zares. Kot klošar, ki izbrano prosjači. Bil je precejšen pizdek, na druge se ni oziral. Je pa znal prilizovati se ljudem, od katerih je pričakoval kakšno korist. »Molzel« oziroma »sesal« je dobre stare teme revščine, bolezni, zapuščenosti, smrti; vživljal se je vanje – kako tudi ne, če je pa ostal večni otrok! Prešeren je vêlik človek, čeprav šibek, Cankar je majhen človek. Politika, slovenstvo – vse je bilo le sredstvo, s katerim je stregel lastni potešitvi. Cankar je bil preslaboten, premehkužen, da bi prerasel okoliščine otroštva in svojo v »trpljenju« uživajočo mater. Na Dunaju je občasno ukradel sopivcu suknjo z ramen, da jo je šel prodat. Neko manjšo kmetijo pri Vrhniki je spravil na boben, gospodar mu je bil namreč nasedel in mu je šel za poroka pri nekem posojilu, ki ga Cankar seveda ni nikoli vrnil. V politiki je bil na levi ali na desni – odvisno od koristi. Sociopat. Ko je kradel Tavčarju knjige, je obdolžil njegovo hišno pomočnico, ki je bila doma v bližini Vrhnike. To žensko je bil Cankar že mnogo prej zmešal s svojimi pubertetniško hrepenečimi pesmimi. Ko se je poročila, je njenega moža speljal v pijačo, da je ta pognal svojo obrt (čevljarstvo) na boben. Družina si je opomogla, ko je dedovala od sorodnikov iz Amerike. Cankar je moža tedaj pregovoril, da mu je šel za poroka – a komaj rešeni grunt je bil nato zaplenjen, da so bili poplačani škratovi dolgovi! Ubogi čevljar je zbežal v Ameriko, od koder se je vrnil le še umret; njegova žena, ki je bila nekoč v službi pri Tavčarju, pa je pristala v ubožnici.

[...] razprem škure, da lahko gledava, kako nad Puščavo nastaja mrak, rdečkast od ruja in večerne zarje, kako Desperacijevo češpovje zagrinja skrivnostna noč, polna urnih mišk in mastnih ptičk; Gatto me pogleda po mačje svetlo, tako kot takrat, ko sem ga ponoči tihotapil iz Deziderijine ječe in ga reševal pred veterinarko, ki bi mu zjutraj anulirala moškost, Mačkon, mu rečem, in on pomiga s cankarjanskimi brčicami, Mačkon, kot vidiva, se z bedno smrtjo literarnega nejunaka končajo skoraj vsi romani tega malega škrata, izjema je le tisti Križ na gori; pa povsod po njegovem duhamornem tekstovju je neverjetno veliko samomorov, med nama rečeno, prav bizarnih, je že moral uživati ob pisanju, a ne, stari moj? Gatto malo zaprede, misli mu uidejo v spomine na pomladanska breznanja, Pomlad bo kmalu spet tukaj, ga poveselim, Ampak sedaj je še zima in Cankarjevi dekadentni teksti obilujejo s skrajno in nezdravo čutnostjo, z brezplodno melanholijo in obupom, z naslado na eni strani in gnusom nad svetom na drugi, z željo po smrti, s pedofilijo in nekrofilijo, z morbidnim hrepenenjem in črnino, z umazanijo ter temačnostjo literarnih prizorišč. Cankar je, stari moj kompanjon, radikalni pesimist, čeprav je v polemično kritičnem spisu Bela Krizantema preračunljivo zapisal, ti povem po spominu, Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči. Kakšni luči le, ti prevarantski dekadent, vse je čisto sprenevedanje, kot je sprenevedanje tudi, kadar oni literarni strički, ki čmokajo po deželnih močvarah – in jih ti, mačkon, ne bi maral, ker si, tako kot jaz ali rajnki gazda Desperacij, en čitadino libero – malemu škratu na ramena nakladajo mit Pisatelja Nacije, od katerega ne bo nobene koristi, škode pa veliko, kajti že Viktor Frankl, njega mačkoni ne poznate, ker ste nepismeni, je rekel, Če pisatelj bralca ne more narediti imunega na obup, naj ga z obupom vsaj ne okuži! In ta cankarjanski kužni močvarski obup lebdi nad Deželo kot strupena izparina že sto let! Cankarjeva triada je mati – domovina – Bog, in to je ta močvarska patologija podalpskega plemena, ki so ga in ga še vedno vzgajajo čustveno odsotne matere in telesno neprisotni očetje, naroda, ki mu je bila domovina vedno bleda mati, Bog pa zgolj izgovor za pritlehnost in pezdljivost; naroda, ki svojih sinov ni iniciral v bojevnike, pač pa v tlačane, ki danes tlačimo zgolj drug drugega; in svojih hčera ni posvetil v navdihujoče muze in varuhinje doma, kamor se utrujeni bojevnik vrne po pravih ali simboličnih bitkah, pač pa jih je sprovociral v popadljive hijene, ki na obalah razburkanega feminizma stokajo od nepotešenosti in oprezajo, ali se ne bo na obzorju morebiti le prikazala barka od tistega zam..., mačkon, kam si izginil, a naj zdaj govorim steni, a naj kar samemu sebi [...]

V Puščavi, 14. dan stare Lune v 67. ledniku

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2019-01-05 15:00:00 (Jan 05, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj