Ena taka feministična štorija

OddajRoman Obid, dne 2019-01-03 ob 19:45:15

[...] Gatto sedel na balustradi in zaljubljeno opazoval vrabce in kose, ki so na drugi strani barjača pofrlevali po brajdi in stikali za morda spregledanimi posušenimi grozdnimi jagodami. Kakšna absolutna zaverovanost in pripadnost svoji profesiji, se pravi lovu na vse, kar se premika in je dovolj veliko, da ugriznem in odnesem domov! Oj, sem tuhtal, ko bi jaz premogel takšno delovno etiko, takšno ustvarjalno fanatiko! Danes bi razpolagal z materialnimi dobrinami, z dobrim penzjonom in z dobro babo, ki bi sedela na nasprotnem koncu mize, pa ne črvive, kakor je tale tukaj, in me spoštljivo, da ne rečem obožujoče gledala in poslušala sleherno mojo modro besedico. In moje ime bi bilo navedeno v enciklopedijah ter leksikonih, Googl bi se pošteno zmatral, predno bi naflikal na zaslon vse povezave, ki bi kazale na mojo vplivno osebo! Ne bi me bilo sram hoditi naokrog z debelim vampom in podbradkom ter dojenčkastim, na nulo obritim obličjem, kajti znamenitih mož se ne sodi po grdoti telesa, temveč po, po, hja, po čem že? Nisem se mogel spomniti, resignirano sem srknil požirek božanskega kraškega nektarja, refoška, ki v srcu up budi, ko je pri portonu nastal kraval. Najprej sem zaslišal predirno avtomobilsko trobljenje. Kaj bi to utegnilo biti? Menil sem, da kot povsem slučajni gost v tej bajti, nisem dolžan ukrepati na tak grob zvočni poseg v zasebno posest, ki je bila vendarle v lasti mojega gostitelja. Ta je v tistem trenutku na sredo borjača ravnokar prikotalil hrastov sodček, ki ga bova oprala in razkužila. Zvočno nasilje ga ni prav nič vznemirilo, mirno je začel odvijati gumasto cev za vodo. Z mačkonom sva sedela pri miru in čakala na razvoj dogodkov. Trobljenje je spremenilo ritem, tedaj se začelo oglašati v kratkih intervalih, pip-pip-pip, Desperacij Manojlič pa je v takem šundru pazljivo ovohaval čep od soda. V tistem je trobljenje iznenada ponehalo, nastopila je grozeča tišina, a že čez pet sekund se je razmajano in nagnito krilo dvoriščnih vrat silovito odprlo in tresknilo ob kolono. Zgornji vratni tečaj je ob tem popustil, vrata pa so obvisela v nenaravnem poševnem položaju. In tedaj sem v hladni jutranji svetlobi sredi praznine vhoda ugledal bitje, odeto v živobarvne cunje, ki so mu segale do peta, in ogrnjeno s črnim, kvačkanim pončom. Glavo je imelo izdatno obraslo z živordečo levjo grivo, ki je v štrenah štrlela v vse smeri; naprej je za sekundo ali dve obstalo pri miru in vdihovalo novembrski zrak, ki je pomirjajoče dišal po borovih iglicah in, da, seveda, tudi po žlahtni kisli sladkobi s kupa žganjarskih tropin, ki se je nahajal v vrtu, tik zraven portona, in potem je to bitje zavreščalo, Desperato, spet imaš mojega Milkota, ti, ti, klošar! Samoglasnikov ni vreščalo lepo po primorsko, široko, in tisti g je izgovorilo po močvarsko, se pravi, ne globoko v goltancu, kot to počenjamo mi, južnjaki. Kužin je svoj temeljito ovohani plutovinasti čep pazljivo odložil zraven soda na bukov ploh in z občutkom vtaknil gumijasto cev v odprtino. Rdečelasa pošast ob portonu je medtem zajemala sapo, ta Gorgona z rdečimi kačami namesto las, morda prav tista, ki je imela v antičnih časih svoj obraz tako grozovit, da je že pogled nanjo vsakega neprevidnega starega Helena spremenil v kamen! In tudi moj kužin je bil kot kamen in kot hladen led, Šjora vičina, ti saluto, ma kaj te toka, baba, Milko, Milko, je cvilila furija in švigala s pogledom po borjaču, po škalinah, Kje si Milko, mucmuc, pridipridi k mamici muci! Takoj mi vrni mojega Milkota, ti, ti, ti alkoholik! Desperacij, ki je počasi, s senzualnim sentimentom, pomakal cev v luknjo, je pa rekel s presenečenim glasom, Aja, šjora, ti kličeš mačkona? Se mi je slišalo, kot da hočeš dildota, me perdonaj, sem mičkeno gluh od tvojega zjanja. Ne vem, kam bi vse to pripeljalo, zadrego je pa potem znenada razrešil mačkon Gatto sam, saj se je očitno spomnil ženskih toplih beder, na katerih bi se sit in brezskrben želel greti vsak iz njegovega furbastega rodu, zato je napravil točno tisto neumnost, ki jo v takih situacijah napravimo tudi prismuknjeni deci – pognal se je z baladurja, ne da bi me pogledal, ne da bi se poslovil od starega kompanjona, ki ga je doslej čohal pod brado in mu dajal srkat božanski refošk, in je zagalopiral preko borjača in mimo Desperacija k svoji gospodarici, da ga zasužnji, in, kot se bo kmalu izkazalo, tudi kastrira. Se pravi, ukaže veterinarki, naj mu odreže moški ponos, njegova jajčka! Okrutna sultanka je pograbila mačkona, ga dvignila s tal k svojemu oprsju in ga stisnila k sebi, Ja bogi moj Milko, bogibogi, kaj ti je naredil tisti pijanec, a si moral pupcat njegovo prekleto žganje, a si moral spet papcat žaltav špeh, joj, jooj, Milko? In mačkon se je babnici celo dobrikal, tako se je dalo videti, ona ga je pa posesivno božala in se je že napol obrnila, da bi z razpetimi jadri svojih rdečih las in oblačil izplula skozi porton nazaj ven, na odprto, ko me je očitno zagledala, kako slonim na balustradi. Pomahal sem mačkonu v slovo, a baba je najbrž mislila, da jo z mahanjem izzivam, pa je navrgla, Jutri bom dala Milkota kastrirat, da veš, nič več se ne bo priklatil v tvojo bajto, pa tudi prascem, kot si ti, samo malo mlajšim, in je nezgrešljivo sunila s tumpastim nosom v mojo smer, Malo mlajšim in še malo gršim, pravim, bi bilo treba onó odrezat stran, ne bo prej svobodne ženske pod soncem, dokler poslednji moški, ne bo ali kastriran ali pa mrtev! In se je obrnila in jo ubrala skozi izhod proti rdečemu terencu, Pa fletno se imejta, smrdljivca zapita, nisem preslišal njenega slovesa. Vozilo je sunkovito speljalo in izginilo v oblaku prahu, kužin pa se je mirno sprehodil do vrat, jih dvignil in prislonil ob kolono tako, da je bil porton na nek način za silo spet zaprt. Ko sva se lotila dela, mi je na kratko pojasnil, Ta všlatana babnica je Deziderija, če še nisi vedel, Je videt ne morem, kaj šele pošnofat! Pokimal sem, nekaj pa mi ni dalo miru, in sem rekel, Poslušaj, Desperato, a je gospa že kdaj grozila, da bo dala mačkona skopit, To pa res ne, se je ustrašil, To pa ne bo dobro, šocjo, Res ni, sem pritrdil, Mačkona mi je zelo žal, Porkodindjo, je vrgel špaceto, s katero je krtačil doge, po tleh, Baba je fašistka, mačkon ima svoje živalske pravice, če se je že skotil kot moški, naj tudi pogine kot moški, porkafiks, prekleta [...]

V Puščavi, 12. dan stare Lune v 67. ledniku.

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2019-01-03 19:45:15 (Jan 03, 2019)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj