O otroškem Bogu, bogi moji!

OddajRoman Obid, dne 2018-12-23 ob 18:00:37

[...] ker hlev nocoj diši po dimu, ki se vije iz posušenih in tlečih lovorjevih vejic, diši pa tudi po zadovoljnih kravah, ki večerjata ob jaslih, priklenjeni vsaka s svojo verigo okrog vratu. Verigi jima včasih zažvenketata, saj živali vneto mulita seno in obenem prikimavata molitvi rožnega venca, stric Petronij moli sam naprej in nas vselej, ko pridemo mi ostali na vrsto, da zdeklamiramo predpisan odlomek, ošine s strogim pogledom. Nono se odhrkuje, njegov volneni zakmašni površnik smrdi po njuhancu in naftalinu, žgečka Ciko pod gobcem in ji mrmra nekaj nekrščanskega. Ko odžebramo predpisano število očenašev in zdravamarij, stric še enkrat poškropi kravi z blagoslovljeno vodo, zatem vsi stopimo ven v skrivnostno decembrsko temo, zvezde radostne migetajo nad našo brezupno samotno grapo, nocoj so videti zelo blizu, in tudi mi smo si blizu, betlehemski dojenček nas vse zbližuje; v bajti so v kotu izbe pod razpelom postavljene jaslice; blažena med ženami, večno deviška mladoletna porodnica sedi v štalci, njeno detece spi na slami v koritcu zraven nje; občudujem lepo pobarvane figurice in se mi še ne sanja, da je mojster Eckhart nekoč govoril, da je Oče Sina spočel v duši, ne pa da bi ga Judinja Miriam donosila kot Jošuo v svoji maternici; ni mi še znano, da je tudi učitelj Rumi Džalaludín deviško rojstvo preroka Yehoshuaha razumel zgolj kot prispodobo rojstva duše v mistikovem srcu. Niti sanja se mi še ne, da se bo sin človekov večno opotekal za menoj, me rotil Kam me vodiš Roberto Manojlič, kje je najin dom, ne sanja se mi, da bova čisto na koncu zatavala v Puščavo na robu deželne močvare, kjer bova postala gojitelja češp in žganjarja. Rogonosec Jože, ki je na stara leta po sili razmer postal krušni oče, stoji v ozadju hlevčka, modro se dela neopaznega, naslanja se na svojo pastirsko zakrivljeno palico; zunaj so pa krave in ovce iz sadre razpostavljene vsenaokrog po mahovinasti puščavi, kaširani pastirji in pastirice so tudi tam, vsi klečijo in se klanjajo otročku, ki jih bo čez kratkih trideset let v grozovitem trpljenju, ki tako prija nečimrnosti njegovega zblojenega duhovnega očeta, odrešil Adamovega in Evinega prekletstva, z neba na ta biblični prizor sije papirnata zvezda repatica, ki kaže trem modrecem Vzhoda pot skozi gluho puščavo, in glej, nekje blizu se v temi tudi že plazijo Herodovi vojščaki s krvavimi noži, kri je pa od dojenčkov, ki so se rodili v tistih dneh, kajti Herodu je bilo prerokovano, da je prav med temi narojenimi otročički tudi tisti, ki naj bi postal revolucionar in bi zrasel teokraciji judovskih pismoukov in farizejev čez glavo. Zato je treba pomoriti vse novorojenčke, Jahve bo že prepoznal svoje, ampak glej, nikogar ne skrbi ta prelita kri nedolžnih otročičkov; ne tistih, ki negibni, postavljeni na gozdni mah in izdelani iz lepenke, pozirajo v naših jaslicah; ne tistih, ki si v samotni bajti pravkar zavezujejo rute in si nadevajo klobuke in prižigajo lanterne ter lumine. Nona sedi zgrbljena za štedilnikom, nocoj bo varuhinja plemenskega ognjišča, na njenih razbrazdanih dinaridskih, morda ilirskih licih, se igra svetloba plamena. Pejmo zdej, reče nono in zamahne z leščerbo, vsi stopamo za njim iz hiše in čez vrt, preko brvi nam posveti stric Rafael, ki ima v lasti baterijsko svetilko Pejmo počasi, da kdo ne pade, noč ima svojo moč! In vidim, da nikogar ne peče vest zavoljo nedolžne krvi, ki bo drugo leto spomladi, ob Veliki noči, prelita samo zaradi tega, ker bo treba evangelije pač uskladiti z nekimi starimi judovskimi prerokbami! Gledam daljne zvezde, med katerimi menda še vedno brezciljno jadra tista skrivnostna ladjica, ruski Sputnik, v njem pa truplo uboge Lajke, a njena pasja duša je sedaj že rešena izmučenega telesa in vseh dvonožnih izdajalcev, rešena je človeške krutosti, ko so jo samo samcato izstrelili v vesolje; sedaj duša pogumne sibirske lovke na medvede svobodna plava nad nočno Zemljo, morda ji je dano spet ovohavati čarobne vonje njene rodne tajge. Noč je polna blaženega pričakovanja rojstva odrešitelja, zaradi katerega je že takoj na začetku njegovega zmedenega življenjepisa pomrlo nešteto črnookih, kodrolasih judovskih dečkov! Koračimo v gozd, krošnje stoletnih bukev mi zakrijejo pogled na skrivnostno vesolje, vseeno vem, da zvezde potujejo z nami in jih bomo ugledali na pravem mestu, čim bomo na vrhu hriba spet stopili na čistino. December je brez snega, suho listje nam šelesti pod čevlji, hodim za stricem, ki sveti onim spredaj pod noge, teta je obuta v stare gojzarice, kajti njeni čudoviti zakmašni svetlomodri čevlji z visoko peto niso primerni za v gmajno, zato jih njen Rafaelo nosi v svojem nahrbtniku iz povoskanega platna. Okrog nas je gozd, ozrem se, za nami je tudi gozd, v katerem pa tedaj poblisne svetloba. Nekoliko zaostanem, gledam, stric zagodrnja, ne da bi se obrnil Ti, ta mali Manojlič, ne zaostajaj, a ne slišiš, kako se volk smeje tam na robu meje. Ni volka, vidim pa Miriaminega nezakonskega sina, kako hlača za nami; odet v svojo beduinsko kamižolo si sveti s čudežno lučjo, ki sije z njegovega obraza, enako zaničljivega in nekoliko zlovoljnega, kot ga imam tudi jaz sam. Tako hodimo; tisti, ki naj bi nam po legendi kazal pravo pot, tava, izgubljen in kot oslepljen v svetu hinavstva, podlih laži in svetopisemskih ponaredkov, za nami, spredaj pa stopa moj nono, ki je nedvomno staroverec, saj se pokriža tako, da si z dlanjo zamahne mimo čela, kot bi odganjal brenclja. Dobrega pol stoletja kasneje neke noči spoznam, da je bil mali Jošua tistega davnega božičnega večera zares slep in gluh, kajti njegove oči so bile v resnici z menoj, in z njegovimi ušesi sem lahko poslušal le jaz, in njegovo srce je lahko bilo le v mojih prsih in nikjer drugje. Stric se obrne in posveti naravnost vame, beduinček izgine za deblom stare bukve, pohitim za kolono, krošnje nad nami se redčijo, okrog ušes nam zapiha gorski vetrič, zvezde so natančno tam, kjer morajo biti, cerkveni zvonik falično štrli kvišku, one se pa zanj ne zmenijo. Z vseh strani neba se po stezah in kolovozih zgrinjajo skupinice s petrolejkami, lumini in vsakršnimi svetili, tiho se pozdravljajo, v zraku je vonj po snegu, ampak ne bo snežilo, tako pravi sivobradi očanec, ki med brezzobimi čeljustmi žuli neprižgano čedro, Aku se ptiči poznu na jesen seljo, pride tud zima poznu, taku piše v starih kalendarjih! Potem zadoni zvon, ki kliče k polnočnici, sina človekovega pa ni in ni iz gozda, da bi se nam pridružil, in jaz tedaj prvič v svojem življenju izmolim Bogec mali, hodi vendar za menoj, saj si mi kot bratec, branil te bom pred tvojo prismuknjeno materjo in pred tvojim zlobnim duhovnim očetom, ki ti za Veliko noč pripravlja past v onem mračnem vrtu getzemanskem, branil te bom tudi [...]

Puščava, 2. dne stare lune v 67. decembru.

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2018-12-23 18:00:37 (Dec 23, 2018)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
oktober 2019
PTSČPSN
123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
28293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj