November, 3. dan mlade lune

OddajRoman Obid, dne 2018-11-09 ob 22:01:05

[...] so to časi, ko je živina še brezskrbna, ljudje pa ravno nasprotno. Govedo lahko mirno prežvekuje, dokler ne ostari in ga daje artritis in se ne more več ploditi, šele tedaj ga zakoljejo, razkosajo ter ob nedeljah in zapovedanih praznikih skuhajo v župi. Ljudje so suhljati, zelje od nedelje do nedelje; krave se pasejo same, polnijo si tople vampe s krmo; dekletce zgrbljeno sedi na macesnovem štoru, v takem položaju še najmanj občuti glodajočo lakoto; razmišlja, zakaj je ta svet narejen tako krivično, da vsaka krava, vsak vol, vsaka lisica ali ptica dobi jedačo kjerkoli v gozdu ali na travniku, le človek pa ne. Krave se pomikajo vedno bolj proti prepovedanemu območju, tja, koder se ne smejo pasti, tam raste sočna krma za prašiče, krave zlahka pomulijo karkoli, prašiči pa le morajo čmokati kaj kuhanega, da se jim dela špeh; deklica vstane in steče k največji liski, k matriarhinji, ki jo pogleda s toplimi rjavimi očmi, deklica jo poboža in ji utrga posebno slasten šopek zelenih bilk, liska hvaležno žveči, deklica pa ji medtem nežno razlaga, da se njena mamica še vedno ni vrnila iz Gradca, da jo pogreša, da pa bo hudo tepena, če se bodo kravice grdo obnašale; matriarhinja jo lahko razume, tudi sama je imela že veliko otročičkov, vse po vrsti so ji odvzeli, ko jih je nehala dojiti, zato pokima z rogato glavo, deklica jo čoha po slinastem gobcu in jo vodi stran in vse druge krave jima sledijo. Čustveno sorodstvo vseh živih bitji, velikih in majhnih, to je torej tisti čudež, ki ga že čez nekaj več kot pol stoletja ne bo več razumel skoraj noben takratni otrok, namreč, kako lahko droben človeški mladiček pase in komandira tristokilske odrasle in rogate pošasti, ki menda dajajo mleko, morda tudi zrezke in hrenovke, vendar to ni čisto razjasnjeno, zdi se, da hrenovke in zrezki vendarle zrastejo na kakšnem posebnem drevju. A ta davna deklica razmišlja o nečem drugem, o tem, zakaj mora človek vedeti toliko stvari, na primer, znati mora odštevati in seštevati, na pamet povedati očenaš in zdravamarijo, zapeti Giovinezza in našteti vse provincie d´Italia, tako, kot to zna starejša sestra, ki je smela hoditi v šolo, pa seveda mora zlasti znati tudi pisati in brati, živalim pa ni treba nič od tega. Gleda krave, nobena ne zna pisati in brati, v tem so si enake, kajti deklica je pastirica, prag šole bo prvič v življenju prestopila šele takrat, ko bo svojega sina peljala prvi dan v prvi razred osnovne šole. In tik preden ta dan čez četrt stoletja končno pride, pastirica, ki je sedaj že sedem let moja mama, prinese zavoj, v zavoju pa barvice in svinčnik in radirko in lepe prazne pisanke, v katere bom v šoli smel pisati in risati, in tudi tisto, kar me najbolj zanima od vsega, dve lepi barvni knjigici, ena me bo naučila računati, druga pa brati in pisati. Obe še tisti popoldan večkrat natančno prelistam, zapomnim si vse slikice, a zvečer mama vzame svinčnik in star škrnicelj, ker zvezki bodo za v šolo, ne za doma, in reče, Sedi, se boš naučil brati in pisati, Mama, saj poznam že vse puštave in številke, zakaj bi se učil, mar ne bom šel v šolo, Boš, ampak v šolo ne smeš priti čisto butast, takih se potem tudi v šoli nič ne prime, razumeš? Razumem. Mama mi na škrnicelj napiše pare črk, vedno en soglasnik in en samoglasnik, ba, be, bi, co, cu, de, da, in tako naprej, Zdaj se boš naučil izgovarjati po dve puštavi skupaj, in tako se je treba učiti brati, pravi mama. Ko naslednji mesec vstopim v učilnico na hribu, ki diši po firnežu in svežem apnenem beležu, že imam za seboj neprecenljivo izkušnjo prve pazljivo prebrane knjige, in to je Čitanka za prvi razred osnovne šole. Mnogo pozneje izvem, da večina ljudi v celem svojem življenju ne prebere tako pazljivo nobene knjige, in potem, ko se že postaram in mi izpade večina zob, berem o svetem Avguštinu iz Hipona, ki razglablja o tem, kako branje vpliva na človekovo domišlijo, kako ga osebnostno preobrazi iz nemarnega in primitivnega grešnika v sofisticiranega intelektualca in celo svetnika, kako branje človeka, moškega ali žensko, privede na pot odrešešenja od grozote posmrtnega niča, kajti spomin ni dovolj za razumevanje preteklosti in razbiranje nadčutnega v tem grobem svetu materialnega, vse to spozna tuhtajoči Avguštin, spomin ne vsebuje ne Boga ne prave resnice, Premagal bom to silo v sebi, to silo, ki jo imenujem spomin, in tako se bom približal Bogu, kajti, če je konteplativni um edina človeku dostopna izkušnja blaženosti, potem je le bralec lahko tista oseba, ki jo bo najbolj verjetno doletela ta zemeljska sreča, je zapisal, ko je bil že star mož. Ampak Avguštin je živel v nekem drugem času, zato je verjetno že kot smrkavec sklenil, da bo postal svetnik, in glej, uspelo mu je! Jaz, Roberto Manojlič, sem pa iz drugačnega testa, mnogo bolj posvetnega, mnogo manj sofisticiranega, čeprav v vonjih svojih novih šolskih knjig zaznavam nekaj nadčutnega, večnega, kar me silno privlači. Čitanko torej že poleti preberem od prve do zadnje strani in si natančno ogledam vse slikice, zato me šola prav nič ne skrbi, ko se tiste lepe jeseni, ko dozori mnogo kostanjev, da padajo z dreves in se ježke razprejo, pojavim pred hišico, v kateri je v pritličju kovačnica, nad njo v nadstropju pa ena sama učilnica, opremljena z okroglo, zeleno pobarvano pečjo, v kateri bodo pozimi gorela bukova polena. Na steni visi Admiralova slika, pod njo pa velika črna tabla. Čez ramo nosim staro torbico iz usnja, ki je atu še pred kratkim služila, da je vanjo zjutraj spravljal malico in pollitrsko steklenico kave iz pražene cikorije; in moji novi prijateljčki si jo ogledajo ter pravijo, da sem tak kot domači poštar, in tako mi je potem ime vse do zimskih počitnic, poštarček! Ampak danes vem, da tisto seveda ni bila poštarska torba, saj je bila mnogo premajhna, bila je pa železničarska. Tiste jeseni se je izkazalo, da mi je mama za prvi razred osnovne šole kupila en brzčrten zvezek preveč, zato sem vanj napisal svojo prvo in edino knjigo, ki je bila tudi bogato ilustrirana. Kakšno leto pozneje se samo pomilovalno nasmehnem, ko preberem, kako se največji pisatelj Meglenega hribovja hvali, da je svojo prvo knjigo napisal že pri dvanajstih letih; hja, pomislim, ko je važič hodil že v peti razred [...]

Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Ni komentarjev
Roman Obid
Roman Obid
Objavil/a 2018-11-09 22:01:05 (Nov 09, 2018)
Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Otroški boj proti podnebju
Hanibaba ante portas!
Orgije
Mati nacije, poezija!
Elite lumpov, vladavine kekcev!
Hrepenenje pod Slovenci
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
junij 2019
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj