CaMiNO ali PoT za NoRcE??

OddajRhiannon Rose, dne 2015-07-16 ob 09:03:08


				Najina pot...Leon - Santiago

...In prišel je ta dan!!...Večer pred odhodom, tisti znani glas, ki mi je prigovarjal in trkal po vesti PA KAJ TI JE TEGA TREBA ROSE??!!!!

…stiska v trebuhu, solze v očeh in borba zavednega in nezavednega v umu!  Sploh si v danem trenutku nisem mogla predstavljati v kaj se podajam…brez razmišljanja sem enostavno izvedlata manever, realizirala klic, ki je prihajal nekje globoko iz mene…in trenutki poslavljanja od mojih fantov – ni bilo kar tako…”Mami, pri srcu me stisne, če pomislim, da te ne bi bilo nazaj!” mi reče šestletnik. Ajojoooooj…vem, da lahko pride do tega (čeprav, še ni čas za moje “vnebovzetje”, saj imam še veliko za postoriti na tej preljubi zemljici)…pa moram otroku na primeren način razložiti ter ga potolažiti hkrati.

No, pa gremo! Realnost je presekala iluzijo, ko sem nase navlekla 12 kg težki nahrbtnik! Vau mačka, 300 km  s to težo??!! Le kaj ti je bilo??!!

Po letu in štirih urah vožnje z letatišča v mesto Leon v super udobnem, res udobnem avtobusu, so nama pred nosom zaprli turistične informacije! Seveda se prej s kolegico nisva trudili raziskovati, ker sva se odločili za raziskovanje na licu mesta…no, sedaj veva, da to ni bila najboljša ideja…karkoli je bilo napisano ali označeno je bilo seveda v španščini, mimoidoči angleščine niso poznali in za nameček sva v gostilni  plačali juho iz buč 9 eur!!! …da, vem da se mi je to dogajalo zaradi moje nizke vibracije zato…moram nehati sem se odločila…no uspelo mi je šele po moževem vzpodbudnem sporočilu, ki ga enostavno moram deliti.

...Pikica…pa ti si vsega hudega navajena, kaj je to zate…pogumno naprej, pa ja ne boš obupala na prvi oviri…tvoji fantje smo s tabo!...Ja, that*s my man!...

Torej, čas odhoda – hoda je prišel. Ženska na turističnih informacijah nama je v polomljeni angleščini nekako razložila, kje začeti vendar potrebno je bilo še najti dotični trg in glede na njihove oznake…ni bilo lahko.


				start

Pot je bila dokaj razgibana, v osnovi precej raven teren. Ob cesti sva bili v družbi angelov, glede na peresa, ki so naju spremljala. Moj levi kolčni predel (kjer sem imela počeno mišico pred dvema letoma) se je pošteno razbolel po 26,5 km! Pogrešam svojo družino, moje fante!...vzrok bolečine mi je znan, kako z njo opraviti, tudi…zato, sem se po nastanitvi v zasebnem albergu udobno zleknila v senčko na ležalnik in prisluhnila meditaciji iz Medjugorja, kjer nam je bila Marija kanalizirana skozi Vesno. Tam sem prejela odgovor na vprašanje okrog moje bolečine in skozi ponovno poslušanje sporočila, sem dokončno ozavestila problem.

Noč je bila primerna nastanitvi, lep družinski ambient…medkulturna družba in spanje…jaaaa…z vsako prespano nočjo, sem bližje cilju. Zbudilil sva se ob šesti uri; zajtrk in let*s go! Vau, kolčna bolečina je izginila!!!...nadaljujeva svojo pot in kar naenkrat začutim močno bolečino v predelu desnega podplata ( če je kdo imel že “trn” v peti, potem me bo vsaj približno razumel, kako se človek počuti z vsakim narejenim korakom!) NEEEE, res???!! A mora res nekaj boleti?! Končno prispeva do mesta, kjer sva nameravali na avtobus, saj nikakor po 20 km nisem mogla več naprej. Kjub temu, da je navedena vožnja z avtobusa tudi v tem mestu, mi gospa v albergu pove, da avtobusa zadnjih nekaj let v tem mestu ni bilo. Ja nič, Señora, can you call us Taxi?...Ok…to Astorga…Krasno, kaj naj rečem….super razočarana. Žal pa ne gre preko bolečine. Ja nič, potrebno bo kupiti novo obutev reče prijateljica Mateja. Seveda, da bo le bolje ne preostane mi nič drugega…tewe so imele premehak podplat…nike pa res niso bile kos mojemu izzivu…zato obstajajo pohodni čevlji! Sama sreča, da je bila trgovina kot naročena zame, kjer je delal res prijazen tip in ne moreš verjeti, obvladal je angleščino. Jao kaj mi je ponudil…na pogled niti malo privlačni, vendar občutek na nogi…TO JE TO! Noga mi je začela otekati, ampak Mateja pravi, da moram preko bolečine. NO, PO TO SEM PRIŠLA! 

Hvala Mateja, hvaležna sem zate, da si me na pravi način znala dvigniti in vliti  upanje. Kaj čemo, nov dan, novih 25 km za nama. Saj ne vem, kako naj napišem -  PONOSNA NASE! Kljub otečeni nogi, bolečini, ki se je pošteno začela stopnjevati…sva prispeli na dnevno zastavljeni cilj. Enostavno najtežje je bilo zgodaj zjutraj, ko sva vstali in sem si najprej morala namazati nogo ter jo poviti in tisti prvi kilometri…Bogu hvala za polarko, ki mi je štela kilometre in me držala po konci z mislijo, da sva z vsakim korakom bliže cilju. Ampak vsak dan posebej, sem po pešačenju uživala v hvaležnosti, ki me je preplavljala ob zagonu za naprej in vizijah, ki so se vrtele ena za drugo.

Ne moreš verjeti…bolečina pojenja, prišla je driska! Jupiiii!! Prijazna gospa iz alberga, kjer sva bili nastanjeni, mi je ponudila majhno rdečo kapsulo…pravi, da izredno hitro pomaga. Res je pomagala in naslednji dan naju je čakal 300m visok hrib, dvig in spust…26 km, na zadnjih 6 je bilo zagotovo 45 stopinj na soncu!!!! NENORMALNO, ko tako boli, da dobiš polet naprej, da ne čutiš več ničesar...! Moja senzibilnost je bila na vrhuncu…hodila sem kot robot in v glavi se je vrtela molitev v eno…pet do sedem ur na dan! V celem življenju nisem toliko premolila kot na tej poti….hvala bogu, sva z Matejo tudi veliko klepetali o življenju nasploh; ampak pride trenutek, ko ti enostavno zmanjka ali enostavno potrebuješ mir…miren, izredno močan občutek žalosti, empatije, hvaležnosti se mi je prepletal na vrhu majhnega hribčka, kjer je stal velik križ…fotografije, sporočila…ki jih ljudje odlagajo…so govorile zgodbe in solze, kar niso nehale teči.

Četrti dan…sedim v prekrasni vasici, španska starejša ženica klepeta z menoj in kjub temu, da ne poznam jezika, mi uspe razbrati, kaj mi želi povedati…za razliko od Leona, so ljudje zeloo prijazni. Noč ni bila kaj prida. V sosednji postelji je oseba prebudila nekatere speče spomine…življenje nam na pot prinese vse, kar moramo predelati…ničemur ne moremo uiti ali se pred čim skriti. PREDELATI! Kaj spoznavam? Hvaležna bogu, da mi je namenil tako skrbnega in ljubečega moža, kateri mi stoji ob strani in skrbi za najina sinova. To so neprecenljivi občutki….da razume, da je moja pot nekoliko drugačna, pa vendar še vedno v vodstvu ljubezni in spoštovanja. Človek enostavno mora poskusiti Camino. Ko veš, da MORAŠ, enostavno ZMOREŠ! Hvaležna za sotrpinko Matejo in vse dušice, ki mi nudijo podporo. Vsak dan znova se polnim s hvaležnosto in jo tudi močno občutim. Na poti sva iskali pozitivne stvari in če je bil teren težak, sva opazili (če sva imeli srečo) da pa vsaj toplo ni preveč. Ta pot vsekakor ni za vsakogar in opisati jo z besedami precej težko…lahko jo približam z besedo in fotografijami, vendar občutiiti jo mora vsak sam.

Po predhodnem dnevu, sva prehodili nekoliko manj, samo 20 km in ob 11.30 uri že poskrbeli za prenočitev; si oprali tistih 5 cunjic (sploh ne vem, kako je lahko nahrbtnik tako težak – aaaa čokoladke ;)). Kako svobodno se človek počuti v družbi ljudi, ki nas nekako družijo podobne, če ne iste želje.

Bolečine…tudi te bodo izginile, a ostali bodo neprecenljivi spomini.

V nov dan sem se prebudila z grenkim priokusom. Imela sem more…o službi. Da se razumemo, svoje poslanstvo iz srca rada opravljam in zame jabolko spora nikoli niso in ne bodo otroci ali starši. Kar me preganja že nekaj let je seveda sistem, ter sami odnosi na delovnem mestu ( hvala bogu za tistih par izjemic, ki jih neizmerno cenim, saj so mi pomagale obdržati glavo nad vodo). Saj vemo, kaj vse lahko človek doživi kjer je skoncentriranih sedemdeset babnic na kupu…ja in še kako se strinjam z rekom: “Kaj hudič ne zmore, ženska zmore!”

Kakorkoli, hvaležna sem vsaki dušici posebej, katera me je s svojo “žlehtnobo” vedno znova potisnila in premaknila naprej. Prej tega nisem razumela, kar sploh ne preseneča, bilo je preboleče! Danes…HVALA VSAKEMU POSEBEJ! Niste me uspeli zlomiti, danes sem zmagovalka in  povezana v viru, v zaupanju sledim sama sebi…vem, kam pelje moja pot in vem, da že pobiram sadove svojega truda, poštenega delovanja in vem, da sledi....! Molim in še bom molila za vsakega posebej, da enkrat zagleda tisto luč…LJUBEZEN in da bo dojel, da smo tukaj z namenom delovati v ljubezni, ki prinaša najlepše darove.

Z blagoslovom se bom vrnila domov…v varno zavetje in čisto ljubezen mojih fantov. Ja, res je…OBSTAJA! Tudi to se da prislužiti z iskrenostjo, spoštovanjem in ljubeznijo. To kar daješ, to se zagotovo povrne. Brez pričakovanj je svet lepši, toplejši in enostavno LEP! Ne, ta pot ni za norce, ta pot je za izbrane, pogumne ljudi, ki se želijo dotakniti svoje globine; odpreti srce in se rešiti nevlake, ki si je pridobimo do svojega sedmega leta starosti. Da dragi starši, bodoči starši…mi smo odgovorni za to, v kar bo odrasel naš otrok in mi določamo travme naših otrok…ni izgovorov, pa če vam je prav ali ne…ni iskanja krivcev, le delo na sebi!

No, kje sem že ostala? Torej…ta dan sva prelazili hrib višine 600 m…naredili 25 km in prispeli v vas…bogu iza nogu, če me razumete. Ampak vse ima svoj čar in tudi tukaj ni bilo slabo. Hvaležni, da imava streho nad glavo in poln trebušček (vsaj enkrat dnevno)…in spet ponosna nase, da sem klljub bolečini uspela prehoditi začrtano pot. Alein me nenehno vzpodbuja s svojimi sporočili in obvešča stanje doma. Čutim podporo in ljubezen, zato sem HVALEŽNA!


				...auuuuuuuuu...noga!

Peti dan, nooore bolečine in po 18 km, sem se zlomila!  Enostavno je bolečina postala močnejša…pripravljalo se je k polni luni, hm?! Naključje?? Ne, v življenju ni naključij! Prosila sem za pomoč ženskice, za katere sploh ne morem opisati neizmerne hvaležnosti, da so del mojega življenja. Najprej mi je odpisala gurujka Jelena:

…Draga Rozi v podsvijesti imaš potrebu po dokazivanju, najviše samoj sebi..osvijesti to: oslobodi se!

...Fuck, se opravičujem ampak….JAAAA!

Nadja:

…spuščaš strahove, žalost…bodi hvaležna za vse, kar se it dogaja…oddelala boš ogromno.

Razumem, verjamem…upam! In nato še sporočilo Vesne, ki je prišlo zame:

…Nekoč je bila ograja, ki si jo želela preplezati, a ti oče ni dovolil…znašla si se pred enakim izzivom…ograjo…očeta ni zraven, lahko skačeš…divje plešeš, noriš, počneš neumnosti…resnost ne paše tja…na duhovno si šla po blagoslov svojega notranjega otroka…nazaj boš prišla ozdravljena…v kateremkoli smislu…poslala sem ti blagoslov in vedno deluje…pot bo takšna, kot si jo izbrala, imaš katalog v svojih rokah, sprejmi vse…bolečina je del življenja, toda ozavesti, da je ne potrebuješ več!

To sporočilo me je sesulo! Še kako živo se spomnim trenutka, ko sem nato pod tušem blažila bolečino z ledeno vodo in hlipala neizmerno, zame tujo bolečino. Bila je drugačna, kot sem je vajena. Prihajala je….iz nezavednega, globoko pozabljenega. Hlipala sem v brisačo in prosila ter molila boga. Mateja je opazila črn križ pod ramenom desne roke. Noro…ne, ni bila modrica…bil je črn križ!

Res je, nikomur se ne rabim dokazovati, še najmanj pa sebi!...in oče…rada te imam…vem, da nisi znal drugače in HVALEŽNA te sprejemam globoko v srcu točno takšnega kot si…oba…tudi mamo…vzgojila sta me v ljubečo osebo, ki se zaveda sebe in ljudi okrog sebe. Nekje sem prebrala…duhovnost ne pomeni stremenja za jasnovidnostjo ali nadnaravnimi sposobnostmi…DUHOVNOST POMENI ŽIVETI V LJUBEZNI, ČUTITI LJUBEZEN IN JO DAJATI!

In spet sem zašla…sledila sem napotkom dragih oseb in drugi dan…sem se prebudila BREZ BOLEČINE vendar z mentruacijo…ČUDEŽ!!!

“ Vidiš, super! Uravnovesila si obe energiji – moški in ženski princip in spustila preteklost…si točno to, kar moraš biti. Res ni več potrebe po dokazovanju. Čudovita si, čudovito Bitje Svetlobe! Topel objem! Bodi ponosna nase! ...Sporočilo Nadje.

Tako so minevali dnevi in končno tisto zadnje jutro po katerem sva vedeli, da se z zadnjimi 25 km najina dogodivščina konča. Prispeli sva do katedrale Camino de Compostela…..JUPIIIIIIIIIIIIIIII…..za seboj imava prehojene cca. 250 km in ja PONOSNI! Občutki so neopisljiva mešanica....ne da se opisati. Ko pogledam nazaj na nekatere situacije sploh ne dojamem, od kje moč moje vzdržljivosti! …vem, splačalo se je...


				KONEC!

S svojo družino sem se po svojem podvigu napotila na raziskovanje Z Italije ( in imela idejo da bomo z avtodomom bolj na izzi…no, mi ne!)…obiskali smo med drugim tudi mesto Assisi, mesto, kjer je bil prepeljan na svojo poslednjo željo Ašiški!

v življenju ni naključij, samo načrt – božji načrt!

Zame je to človek vreden občudovanja in ja, sledil je besedi boga…za razliko od…..no, to je pa že tema, na katero se bi dalo marsikaj napisati!...

" Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti. Pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, in Modrost, da prepoznam razliko. " Ašiški

 

 

profileimage
Všeč mi je
4
Komentarji
3
Rhiannon Rose
1
Jul 21, 2015
Hvala!
#3
Turist, ...ne hecam se
1
Jul 18, 2015
Rokopoljub gospa, svaka čast !

Pravkar berem knjigo Resetiran...o nekem Francozu, partnerju pri Yahoo, ki je na Caminu srečal njegovo veličanstvo...Jesus Christ Superstar -ja
#2
Rhiannon Rose
Rhiannon Rose
Objavil/a 2015-07-16 09:03:08 (Jul 16, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
UPANJE UMRE ZADNJE
BREZ CENZURE
Jooj, spet ta vrtec!
….TI NISI DOGAJANJE – SI PA TA, KI SE MU DOGAJA…!
CaMiNO ali PoT za NoRcE??
Volkovi sistema in ovce v njihovih krempljih?
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj