RAZGALJENA (2. del)

OddajRhiannon Rose, dne 2015-04-18 ob 09:23:41

Nova zgodba, novi izzivi, nova poznanstva ter neprecenljive izkušnje. V zadnjem desetletju sva realizirala svoje sanje in postavila hiško (no, jaz ji rečem kučara – sanjsko “prevelika”). V tem času sem začela in končala študij (izpiti v prvem roku, poprečje 9,3…vpisovala sem se pa 6. let…zakaj že?…aja, vesolje in njegova lekcija).

…zdaj sem TUKAJ! V vsakodnevnem viharju svojih misli, doživjanj…sprememb. Predvsem čutenje ljudi in njihovo delovanje…moja naloga tega življenja so prav odnosi. Da, odnosi. Glede na astrološko karto ( hvala Nadja ) ki mi  je dala odgovore na kar nekaj neprespanih noči, se vse odvija po vesoljnem “načrtu”. Moram priznati, da sem dolgo trpela zaradi nerazumevanja reakcij ljudi  v določenih situacijah, dokler nisem razčistila s seboj in sprejela dejstvo, da imamo svobodno voljo ( vedno ni razumevanja, priznam…ampak  zaenkrat sem še vedno samo človek). Kar pomeni, da sami odločamo ali bomo sledili luči ali bomo svoj vlak peljali v prepad. Najtežje je v življenju prevzeti odgovornost za svoje delovanje, namesto prevzemanja vloge žrtve – čeprav nemalokrat slišim, ja, tebi je lahko…poglej kaj vse imaš! A res?! A meni je bilo pa vse podarjeno?!…razen trme in vztrajnosti ( genskega porekla ) je moje življenje plod zaupanja vase ( v moža ) in trdega dela. Pomembno je, da imaš jasno vizijo in da od nje ne odstopaš, kar pomeni, da ti da vsaka zavrnitev še večji zagon. Razlika med uspešnim človekom in nekom, ki se mu zdi življenje krivično je prav v tem, da se prvi ne sprijazni s porazom, čeprav ga doživlja, ve, da obstaja rešitev in med drugim, ki se sprijazni s prvim porazom ter se mu preda z mislijo…potem mi že ni usojeno. Popolnoma se predati svoji viziji  in zaupati vase…to je recept.

…in spet sem skrenila od bistva naslova ( to branje ni za nekoga, ki ima slabe živce )…živeti resnično ni lahko, pa naj reče kdo kar hoče. Preden prideš do tega, da si na tej ljubi zemlji narediš svoj raj, mine kar nekaj let (seveda obstajajo izjeme, ki jim kar malo zavidam). Pot, ki sem si jo izbrala, ni lahka (vsak dan znova se zavem)…tako, kot večini od  vas. Pišem izključno to, kar sem doživela ali preprosto doživljam. Eno takšnih spoznanj je tudi ta, da ni univerzalnega recepta in v navalu ponudb takšnih in drugačnih “razsvetljenih ljudi”, ki ti obljubljajo, da boš bliže temu raju, je kar nekaj njih, ki ( verjetno bolj nezavedno kot zavedno ) izkoriščajo ranljivost ljudi v stiski.  Žal ali pa na njihovo srečo ( karmično pa zagotovo – nesrečo ) znajo s svojim šarmom prepričati ljudi v svoje “nadnaravne sposobnosti”… na koncu pa spoznaš, da razen tega, da si par eurov lažji…si še v večjem dreku! Tukaj  bom zopet citirala mojega učitelja Ogorevca : ” Tudi takšni morajo biti. To je enostavno davek na bedake! “… Kdo je tukaj bedak? … Aja, jaz, se razume. Prav ima , ker enostavno moramo dobiti določenih izkušenje, da postanemo to, kar nam je namenjeno biti. Pa vendar ljudje svojo zmoto težko priznamo. Vsi pa zelo dobro vemo ali smo iskreni ali pač ne…in lagati ljudem je eno, sebi pa nekaj drugega. Pred seboj bežati – tvoja izbira, tvoja poguba!

No…in zakaj sem sploh pristala na poti samoraziskovanja? Kot sem zapisala v  prvem delu, da imam občutek, ko da sem nekako padla v primarno družino…tako je bilo tudi z občutkom sprejemanja sebe. Od nekdaj nesrečna v svojem telesu ( freckles ), krivila vse okrog sebe, gojila jezo, se smilila sebi….hvala bogu, da je kar nekaj že za menoj. Za to, da sem danes tukaj takšna kot sem, nosi veliko zaslugo mož, ki je vedno brezmejno verjel vame in me vzpodbujel na moji poti (brez skrbi, velikokrat to sliši). Lahko bi rekla, da je moj najboljši prijatelj, saj ni teme, katere se ne bi skupaj lotila in obdelala. Iskrenost in spoštovanje…spoštovanje in iskrenost. Vem, da karkoli nama  življenje postavlja na pot, rešujeva v naše dobro; v dobro najinih sinov… bistvo igre vesolje. In hvaležnost, ki se čuti, kadar si brezpogojno sprejet in upoštevan…neprecenljivo ♥.

Pa vendar:

So poti, ki so določene in jih moraš prehoditi. Kaj se zgodi, ko prideš na razpotje? In če cilj ni ravno blizu obema? Kaj če nekje na sredi poti dobiš občutek, da pa moraš levo in ne desno, tako, kot nekdo, ki si ga ljubil vrsto let?  Kako vedeti, da ta pot, ki jo izbiraš ni slepa ulica? Kako zaupati vesolju v tej meri, da zapustiš varno zavetje? Ali je to sapica, katera bo odstranila prah z ogledala, da bo sposobnost odsevanja ponovno vzpostavljena?

V orkanu vprašanj in občutkov … v objemu toplote in pogledu na romantično zasneževanje bližnje okolice … prepuščam vesolju svojo pot ter zaupam v najvišje dobro … VSE JE (in bo) TAKO, KOT MORA BITI! 

Nisi edin-i/a…

 ” Bog te obrača od enega k drugemu občutku in te uči skozi nasprotja, tako da imaš dve krili, da z njima letiš, ne le eno.”   

                                                                                                                                                    (  Rumi )

 

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
2
Rhiannon Rose
1
May 12, 2015
Hvala Lara ;)
#2
Lara Arh
1
May 07, 2015
Odličen tvoj (iz poti skrenjen) zapis: Razlika med uspešnim človekom in nekom, ki se mu zdi življenje krivično. No comment ;) :)
#1
Rhiannon Rose
Rhiannon Rose
Objavil/a 2015-04-18 09:23:41 (Apr 18, 2015)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
UPANJE UMRE ZADNJE
BREZ CENZURE
Jooj, spet ta vrtec!
….TI NISI DOGAJANJE – SI PA TA, KI SE MU DOGAJA…!
CaMiNO ali PoT za NoRcE??
Volkovi sistema in ovce v njihovih krempljih?
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
november 2019
PTSČPSN
123
45678910
11121314151617
18192021222324
252627282930
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj