Govorite, ko je konec miru v vaših mislih. Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega srca, živite na svojih ustnicah in glas vam je zabava in kratkočasje. V večjem delu vašega govora je misel ubita. Kajti misel je ptica prostora, ki v kletki besed sicer lahko razprostre krila, a vzleteti ne more. Nekateri med vami trepečejo iz strahu pred samoto. Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so ljudje, ki nosijo v sebi resnico, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v ritmu tišine. Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik. Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa, ker bo njegova duša ohranila resnico vašega srca, kot pomnimo okus vina, ko smo že davno pozabili njegovo barvo in tudi vrča ni več. (Kahlil Gibran, Prerok)

komentarji