Posavski konj – harmonija narave in človeka
REVIJA O KONJIH
REVIJA O KONJIH

Sreda, 28. Februar 2018 ob 13:40

Odpri galerijo

Značilnost in posebnost reje posavskega konja v Sloveniji je, da so živali tradicionalno skoraj celo leto na paši. V reji posavskega konja gre za sonaravno rejo živali, ki zagotavlja optimalni fizični razvoj živali in vrstno specifično socializacijo. Slednje je še posebej pomembno zato, ker so skromnost, odpornost na težke klimatske in druge naravne razmere ter zelo dobra sposobnost izkoriščanja grobe vlakninaste krme pomembne pasemske lastnosti. Pod vplivom specifičnih klimatskih razmer in načina reje se je v krško–brežiškem območju izoblikovala razmeroma izenačena populacija posavskih konj.

Več v članku dr. matjaža Mesariča v marčni številki Revije o konjih

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 28. Nov 2020 at 22:27

865 ogledov

Fakir Ibn Bukefal odličen tretji v Italiji  
Dirka Moutai Cup z nagradnim skladom 15.400 € v razdalji 2200 m je potekala 15. novembra 2020 ob lepem sončnem vremenu na hipodromu San Rossore v Pisi. Stavnice so pred dirko največ možnosti pripisovale favoriziranim italijanskim konjem. Antares del Ma (AF Albahar–Majie De Pibou) in Ramiz Al Aziz (Akbar–Win Taouy) sta silovito pričela, tesno pa jima je sledil Fakir Ibn Bukefal. Astore (Ozastru–La Vie En Rose) je čakal na priložnost v ozadju. Ramiz Al Aziz je narekoval tempo vse do ciljne ravnine, kjer je v finišu največ moči pokazal Antares del Ma in zasluženo slavil pred Ramizom  Al Azizem in Fakirjem Ibn Bukefalom. Boris Rome in Fakir Ibn Bukefal v padoku pred dirko Peter Požar je po dirki povedal: »Zelo sem zadovoljen, tretje mesto v takšni konkurenci je za Slovenijo lep uspeh. S pridobljenimi izkušnjami se bomo v prihodnosti vrnili še bolje pripravljeni! Člani ZRLAKS imamo konkurenčne arabske konje in to nas veseli«. Fakir Ibn Bukefal v cilju V Konjeniškem klubu Kočevje, kjer trenirata Peter Požar in Fakir Ibn Bukefal, tako tudi letošnjo zimo ne bo zmanjkalo razlogov za veselje, vsi pa se veselimo prihajajoče sezone.   Mitja Jager, ZRLAKS Foto: Enrico Querci

Thu, 29. Oct 2020 at 11:05

555 ogledov

Vloga konja pri deklici s selektivnim mutizmom  
Mamino prigovarjanje je situacijo še poslabšalo – v velikih modrih očeh so se pričele nabirati solze in usta so se razpotegnila v krik brez glasu … Mamino pojasnilo, da ima deklica diagnozo selektivnega mutizma, mi je le delno pomagalo razumeti. Gre za redko, precej neraziskano motnjo, ki je še redkeje jasno diagnosticirana in kot svetovalna delavka in učiteljica dodatne strokovne pomoči v osnovni šoli sem se s podobnim primerom doslej srečala le enkrat. Selektivni mutizem se najpogosteje opazi pri otrocih med 3. in 8. letom starosti ter pri deklicah pogosteje kot pri dečkih. Značilno je, da otrok, ki sicer nima nikakršnih govornih ovir in anomalij, v določenih situacijah ne zmore glasovnega sporazumevanja, povsem brez zavor in posebnosti pa govori v varnem, znanem okolju z znanimi, bližnjimi osebami. Molčečnost, zadržanost in neodzivnost v specifičnih situacijah, okoljih ali le z določenimi ljudmi tako ne sodi v logopedsko, pač pa na psihološko področje in je kompleksna anksiozna motnja, ki bistveno zmanjšuje kakovost otrokovih socialnih interakcij, povečuje možnost čustvenih stisk, pojav psihosomatskih težav in kasneje bistveno vpliva na šolsko uspešnost. Ob predpostavki, da vzroke za razvoj selektivnega mutizma iščemo v pretirani simbiotski navezanosti na otroku bližnjo osebo, v govorni fobiji – ko se otrok ob razvoju govora preprosto »boji« svojega glasu, v reakcijski molčečnosti, ko neznana, neobičajna situacija in okolje vzbudita v otroku tolikšno stisko, tesnobo in strah, da se zapre vase in ni zmožen govornega odzivanja, v manipulativnem vedenju, ko molk postane sredstvo za doseganje želenega ali preprosto pomeni agresiven odnos do osebe, ki je otrok ne mara, je razumljivo, da obravnava motnje mora zajeti predvsem psihološko področje, otrokov način dojemanja okolice, njegovega odzivanja nanjo, prilagajanje, čustvovanje, vzpostavljanje socialnih stikov, odnosov, predelavo informacij, razumevanje … Mama je deklico opisala kot povsem običajno 5-letnico, ki je v domačem okolju sproščena, klepetava, igriva … V primerjavi s starejšo sestrico opažajo le, da je nekoliko manj radovedna, da se le redko sama zaigra, ima pa neznansko rada živali, zato je psihoterapevtka tudi predlagala druženje z živalmi. Suvereno na poti male jahačice Skupaj s starši in Mojčino psihologinjo smo oblikovali načrt in mu v grobem sledili. Pogosto se je namreč zgodilo, da je deklica prekrižala naše namene in smo se ves čas usklajevali ter prilagajali. Prvi mesec je prihajala dvakrat tedensko zgolj »na obiske«. Z mamico, sestrico in včasih tudi očkom so se oglasili »po naključju«, se sprehodili med konji in drugimi živalmi (psi, kokoši, morski prašiček, dihurčki, zajčki …) na domačiji. Ob tem sem bila ves čas prisotna in se »pogovarjala« z Mojco, pa čeprav je bila to le enosmerna komunikacija. Mojca je že kmalu pokazala zanimanje predvsem za konje, druge živali je niso tako privlačile. Po mesecu dni smo se zato odločili, da utrdimo njen odnos s ponijko Luno. Tako je osrednja dejavnost njenih uric postalo druženje z Luno: krtačenje, čohljanje, vodenje na povodcu … Vključena sem bila v vse dejavnosti in počasi se je Mojčina družina pričela umikati, kar je deklica zelo dobro sprejela. Bila je sproščena in zaupljiva. Z menoj je še vedno komunicirala zgolj s pogledom, občasno s prikimavanjem ali odkimavanjem, sicer pa njenega glasu še nisem slišala. Kljub temu se je odzivala na vsa navodila, prinašala krtače, posnemala moje ravnanje s konji in upoštevala opozorila. Po dobrih dveh mesecih je mama povedala, da je deklica doma izrazila željo, da bi Luno tudi jahala. Kljub močni motivaciji in sprejemanju novih okoliščin tega sama ni zmogla povedati, je pa narisala risbico, na kateri jaha Luno. Pričeli sva z vodenim jahanjem in ohranjanjem občutka varnosti. V srečanja sem vnašala izzive: po jahališču sva razporedili spominske kartice z živalmi, Mojčina naloga pa je bilo njihovo posnemanje, pihali sva milne mehurčke, se žogali in pogosto odjahali v gozd, kjer sva poslušali različne zvoke in jih skušali posnemati. Cilj je bil izvabiti kakršnokoli zvočno oglašanje. Prvo leto našega sodelovanja je tako minilo v enostranskem govorjenju, a v dobro vzpostavljenem odnosu in vidnem zadovoljstvu deklice, ki je postala bolj samostojna, umirjena in samozavestna. V tem času so doma opazili spremenjeno vedenje predvsem v simbolični igri, rahljanju navezanosti na mamo in več socialnih interakcij s sosedovimi otroki. Mojca je pričela obiskovati tudi logopedinjo, a je bil napredek nemogoč, saj tudi z njo ni govorila, se je pa pričela občasno pogovarjati z vzgojiteljico v vrtcu, kar je bil zanjo velik napredek. Danes se bom z Luno samo pogovarjala. Po poletnih počitnicah sem pričakovala negotovost in ponovno zadrego, a sva z Mojco praktično lahko nadaljevali tam, kjer sva zaključili. Komaj je čakala na srečanja z Luno. Priprava kobilice je postala povsem njena dolžnost, ki jo je zelo suvereno opravila. Do zime sva počasi pričeli opuščati jahanje na lonži in ob prvih samostojnih uricah se je pojavil smeh. Sicer tih in sramežljiv, a je imel velikansko vrednost. Naslednji zvok, ki ga je Mojca zmogla, je bilo tleskanje z jezikom, kar je Luna razumela kot znak za hitrejše gibanje. Še vedno pa ni bilo govora. Ciljno smo spremenili metodo – moji samogovori in pripovedovanja so postali redkejši in nekaj najinih srečanj je minilo v suhoparni tišini. Videti je bilo, da deklice to ne moti in postajala je vedno boljša mala jahačica. Z Luno je odlično komunicirala, njen govor pa se je razširil na nekatere vrstnike v vrtcu in doma, pri logopedinji govora še ni bilo, pri psihologinji vse normalno. Po dobrem letu in pol sem opazila, da deklica Luni šepeta v uho in se z njo tiho pogovarja. Čeprav so bili to izredni trenutki, jih nismo nagrajevali ali kako drugače izpostavljali. Želeli smo, da se vedenje utrdi in postane povsem običajno. Prišel je dan, ko zopet ni bilo nikakršnega odziva, a je napredek konstantno rasel. Tleskanju z jezikom se je najprej pridružil »stoj«, ko je želela Luno ustaviti. Potem so bile prve besede namenjene meni – »ja« in »ne«. Od tu naprej govor med nama in z Luno ni bil več problem. Močno smo utrjevali pridobljeno in ob koncu pomladi se je Mojca pričela pogovarjati tudi z logopedinjo in jesenskega odhoda v šolo smo se nekoliko manj bali, čeprav se je deklica v novih situacijah in ob stikih z neznanimi ljudmi vrnila v utrjene vedenjske vzorce brez govora in z vidno čustveno stisko. Začetek šolskega leta je bilo za deklico izredno stresen. V vseh situacijah je z govorom naredila korak nazaj, le med konji in nama je ostal nespremenjen. Odločili smo se, da število obiskov povečamo, tako je prihajala dvakrat, včasih tudi trikrat na teden. Druženja s konji so bila sproščena, zato smo vključili družbo vrstnice, ki je Mojca ni poznala in je prav tako obiskovala poni urice. Prvi dve srečanji sta minili v nekoliko večji zadregi, z manj glasnim govorom in manj sproščeno, a je bilo okolje dovolj varno in spodbudno, da se je odnos med deklicama okrepil in izoblikoval v pozitivno prijateljsko tekmovalnost in dopolnjevanje. Samozavest in čustvena stabilnost se je prenesla na vsa okolja in v večino situacij. Molčečnost se je pojavljala le še ob velikih pritiskih in v izjemnih negotovih okoliščinah. Uspešnost v šoli je bila dodaten varovalni dejavnik in tisto leto je Mojca samostojno nastopala na zaključni prireditvi v Smrčkovem brlogu. Danes je vesela, radovedna in klepetava 9-letnica. Druženje s konji ji ogromno pomeni (opravila je tudi izpit Jahač 1) in včasih pride trenutek, ko pove, da je imela slab dan in da se je prišla le pogovarjat z njimi.   Dunja Požaršek

Thu, 27. Aug 2020 at 09:09

560 ogledov

Asimetrija jahača vpliva na gibanje konjeve hrbtenice
V nedavni raziskavi so to potrdili tudi znanstveniki. Asimetrijo jahača so ustvarili umetno tako, da so eno streme skrajšali za 5 cm, nato pa so opazovali, kako sprememba vpliva na konjevo držo. Opazili so konkretne spremembe v obsegu gibanja hrbtenice, tako v primeru, ko je bilo skrajšano streme na notranji strani in kadar je bilo skrajšano na zunanji strani. Poleg sprememb v obsegu gibanja med vretenci so opazili tudi spremembe v obremenjevanju nog. Ko je bilo skrajšano streme na zunanji strani, je prišlo do večjega obsega gibanja v biceljnem sklepu tako sprednje kot zadnje notranje noge. To pomeni, da je konj v primeru, da je imel jahač zunanje streme 5 cm krajše, bolj obremenjeval notranji nogi. Razlika v dolžini stremen ima torej ogromen vpliv na konjevo gibanje. Na dolgi rok to lahko povečuje konjevo naravno asimetrijo in vodi do zakrčenosti in preobremenjevanja nekaterih struktur hrbta in nog. Zavedati se moramo, da razlika v dolžini stremen ni edina asimetrija, ki pesti jahače. Podoben učinek na konjevo telo najverjetneje povzroči tudi jahač, ki se nezavedno bolj naslanja na eno ali drugo nogo, ki visi v eno stran ali ki pretirano uporablja eno vajet. Zavoljo zdravja naših konj moramo stremeti k temu, da odpravljamo tudi lastne asimetrije in nenehno izboljšujemo svoje jahalne sposobnosti. Katja Porenta

Thu, 30. Jul 2020 at 15:02

630 ogledov

Ko se združita ogenj in led
Večinoma pa so znani kot ''medvedki'' konjskega sveta s petimi hodi in so v Sloveniji namenjeni večinoma za začetnike v jahalnih šolah, vendar se za njihovim ''medvedkastkim'' videzom skriva veliko več kot konjiček za otroke.   Islandske konje selektivno vzrejajo že več kot 1100 let. Na otoku nimajo plenilcev, zato jim največjo nevarnost predstavljajo izbruhi vulkanov, saj veliko število konj na Islandiji živi prosto v čredah in ne v majhnih izpustih pred hlevi. Težke življenjske razmere pa so ustvarile izjemno vzdržljivega, iznajdljivega in temperamentnega konja, ki je za svojega jahača pripravljen narediti prav vse. Prav zaradi temperamenta pa je zmotno razmišljanje, da so vsi islandski konji za začetnike, prav tako pa je zmotno razmišljanje, da islandski konj ne more nositi odraslega človeka. Čeprav so povprečno visoki  med 135 in 145 cm in tehtajo med 300 in 400 kg, pa so v povprečju sposobni nositi 128 kg oziroma kar 1/3 svoje teže. Zaradi svoje moči in vzdržljivosti so jih uporabljali za delo na kmetijah in potovanjih iz enega mesta v drugo. Danes pa jih večinoma uporabljamo v jahalnih šolah, turističnih izletih, za rekreativno jahanje in športno jahanje. V Sloveniji imamo okoli 600 islandskih konj, čeprav imamo, po podatkih Mednarodne zveze za Islandski konje – FEIF, registriranih le 387 (podatek iz leta 2018).   Prepovedana pot domov Konj, ki zapusti Islandijo, se nikoli več ne sme vrniti domov. Žalostno, ampak z razlogom. Islandci svojih konj ne cepijo, zato bi vsak konj, ki vstopi na Islandijo s celine, povečal tveganje za bolezni, ki bi lahko bile usodne za celotno populacijo, prav tako pa preprečijo možnosti križanja z drugimi pasmami. Tudi kar se tiče jahalnih oblek, veljajo pravila. Jahalno opremo je potrebno temeljito očistiti oziroma sterilizirati, da s seboj ne prinesemo kakšne bolezni, zato je v nekaterih primerih najbolje kupiti jahalne obleke in opremo kar na Islandiji. Leta 2009 so izdali film z naslovom Kraftur: The last ride, ki govori o težki odločitvi enega najboljših jahačev Thórarinna Eymundssona (Tóti-ja), ali bo nastopil na svetovnem prvenstvu, ki je potekalo 2007 na Nizozemskem, kar bi pomenilo, da se njegov Kraftur nikoli več ne bi vrnil domov. Film se lahko pohvali z oceno 8,1/10 po IMDb.   Nobenih Miškov, Bliskov ali Cenetov Islandski konji so kulturna dediščina Islandije, zato veljajo tudi pravila za poimenovanje konj. V World Fengur, ki je svetovni rodovniški register islandskih konj, lahko vpišejo samo konje, ki imajo islandsko ime. To velja za tiste, ki jih želijo lastniki registrirati za nadaljnjo rejo, prodajo ali potrdilo o rodovniku konja. Vsako islandsko ime ima pomen. Lahko predstavlja barvno značilnost konja, konjev značaj ali karkoli drugega, vendar mora biti zapisano v islandščini in mora imeti poleg imena tudi ime posestva oziroma kraj, iz katerega prihaja. Na primer Álfur frá Selfossi, Álfur predstavlja ime, ki pomeni škrat ali vilinec, Frá pomeni iz in Selfossi je kraj, iz katerega konj prihaja. Spreminja se le beseda frá, v nemščini uporabijo von/vomder, ZDA in Anglija uporabi from, v Sloveniji pa se frá načeloma ne uporablja, uporabljalo ga je le Posestvo Plana. Ponavadi se poleg imena dopiše samo kraj, na primer Jari Savinjski. Iz katere države konj prihaja, pa lahko razberemo iz ID-številke, ki jo ima vsak registriran islandski konj. Poleg države pa je v ID-številki tudi letnica rojstva. Na primer NL2003100100, NL je oznaka za Nizozemsko; 2003 je letnica rojstva konja, 100100 pa je številka, ki jo dobi vsak konj. Konja, katerega ime ni po pravilih, ne moremo registrirati oziroma ga moramo preimenovati.   Jahanje islandski konj v Avstraliji V Mednarodni zvezi za islandski konje – FEIF je registriranih 21 držav, najzanimivejša med njimi je Nova Zelandija. Islandske konje pa najdemo tudi v Avstraliji in Romuniji, 3 pa so imeli tudi v Španiji. Konec lanskega leta so v Nemčiji začeli z idejo TÖLT THE WORLD – One beat. One world. (En takt. En svet.), ki želi povečati prepoznavnost ''majhnih'' držav, kamor spadamo tudi mi. To je pot, da se širše prepoznajo islandski konji in hkrati poveča prepoznavnost islandskega jahanja. Idejo bodo širši javnosti prvič predstavili tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo v začetku avgusta v Berlinu. Horses of Iceland pa je organizacija, katere glavna pobuda je promocija islandskega konja po svetu. Na njihovi spletni strani lahko najdete veliko uporabnih informacij glede pasme, zanimivih zgodb in idej za potovanja po Islandiji.   Šport v prostem času Jahanje islandskih konj v Sloveniji spada pod prostočasovne aktivnosti in ne pod športne discipline, kar je glede na količino tekmovanj v Sloveniji v primerjavi z drugimi konjeniškimi športi razumljivo, vendar so prav zaradi tega jahači islandskega jahanja prisiljeni jahati v tujini. Vrst tekmovanj je veliko, od hišnih turnirjev do svetovnega prvenstva, vsem pa je enako to, da se jahajo discipline, ki so po pravilih FEIF-a. Na manjših tekmovanjih lahko dodajo še dresurne discipline (po pravilih FEIF), spretnostne discipline in discipline za zabavo, kot so jahanje v kostumih, hitrostno jahanje z zastavicami, dirka v galopu po ravnini (200 m), beertölt, töltanddrive in še in še. Na tekmovanjih na mednarodnem nivoju pa se jahajo discipline po pravilniku FEIF in gredo tudi v seštevek za World Ranking. World Ranking je skupni seštevek ocen, ki so jih jahači pridobili v nekaterih disciplinah na tekmah s celega sveta. Za World Ranking se štejejo samo ocene, ki so višje od 5,50 (najnižja ocena je 0,0 in najvišja 10,00)  in so pridobljene na tekmah, katere so vnaprej določene oziroma organizirane za skupni seštevek. Na World Ranking lestvici pa se je v preteklosti znašlo tudi nekaj Slovencev. Kot smo omenili že prej, v Sloveniji velikega zanimanja za ta šport ni, ker nam primanjkuje kadra, ki je usposobljen za širjenje znanja o islandskem jahanju, nepoznavanje sposobnosti pasme s strani lastnikov in pomanjkanje infrastrukture, tekem ter dogodkov. Letos smo imeli prvo tekmo po petih letih na Gradu Prestranek. V preteklih letih pa smo imeli po dve tekmi na leto, v Mislinji in v Trnju. Na naše državno prvenstvo je v zadnjih letih prišlo do 50 jahačev in tekmovanje traja dan ali dva, v  Nemčiji na njihovo državno prvenstvo pa pride 1000 ali več jahačev in tekmovanje traja ves teden (del jahačev pride tudi iz tujine). Srednjeevropsko in svetovno prvenstvo potekata na dve leti. V  islandskem jahanju pa lahko tekme potekajo tudi na ledu, po navadi v hokejskih dvoranah ali na zaledenelih jezerih, na celini se prvenstvo na ledu imenuje Tölt on ice. Islandsko jahanje se v številčnosti tekmovalcev ne more primerjati z drugimi konjeniškimi športi v Sloveniji, vendar smo glede na razmere, ki jih imamo, v tujini zelo konkurenčni, kar smo v preteklosti tudi dokazali. Tako ali drugače islandsko jahanje v vseh pogledih spada v športne discipline.   Prijatelj za življenje Isiji, kot jih ljubkovalno kličejo v tujini, imajo dolgo življenjsko dobo, in sicer od 30 do 40 let. Najstarejša kobila po imenu Thulla je imela 57 let in je poginila, ker je po smrti njene lastnice nehala jesti. V Sloveniji pa je najstarejši konj Katur, ki je letos dopolnil 40 let in že 25 let veselo živi pri Zvonetu in Lise Pavšič v Trnju. Katur pa je bil tudi eden prvih islandskih konj v Sloveniji. Za vse, ki pa imajo radi različne barvne kombinacije, pa je islandski konj prvak v barvah, saj imajo 40 barv in več kot 100 barvnih kombinacij, kar nekaj primerov ima ribja očesa, znani pa so tudi po ''steklenih'' očeh oziroma so ''glasseyed'', saj imajo lahko ne glede na barvo eno ali obe očesi modri. So konji za vsak okus in željo, tako za majhne punčke, ki sanjajo o konju iz pravljic, kot za dva metra visokega moškega, za osebo, ki si želi jahanja čez drn in strn, odličnega športnega konja ali za osebo, ki si le želi konjskega prijatelja v svojem življenju. So resnično konji, ki te bodo nosili in ti sledili ne glede na to, kakšna bo pot.    ''A great horse changes your life, but only the truly special one defines it.'' (Odličen konj ti spremeni življenje, toda le resnično poseben ga opredeli.) – Neznani avtor                                                                                                           Nina Vršec, predstavnica Isi – Slovenija Foto: Tisa Šenekar

Sat, 25. Jul 2020 at 22:00

590 ogledov

Poletni dan v Lipici
Posebno povabilo velja k ogledu predstave klasične šole jahanja, pa tudi k spoznavanju lipiških drevoredov ter pašnikov med vodenim kolesarjenjem z električnimi kolesi.   Poletni dan v Lipici se v avgustu začenja z doživetjem odhoda lipicanskih kobil na pašnike, ki mnogim obiskovalcem ostane v spominu kot eden najlepših prizorov v Lipici. Kmalu sledi predstavitev vožnje vpreg, nato pa voden stik z lipicancem in delavnica s poniji, ki se je najbolj razveselijo otroci. Novost letošnjega poletja je vodeno kolesarjenje po prelepih lipiških drevoredih z električnimi kolesi, kobilarna jih svojim obiskovalcem nudi v okviru evropskega projekta Mobi Tour. Vodeno kolesarjenje se začne ob 11.30, nato pa se dogajanje nadaljuje s spoznavanjem šestih klasičnih linij lipicanskih žrebcev ter najstarejšega in najlepšega lipiškega hleva velbance. Doživetja z lipicanci se vrstijo vse do 15. ure, ko lepota in eleganca belih lipicancev ob torkih, petkih in nedeljah pritegne obiskovalce k ogledu predstave klasične šole jahanja. Privlačen in pester program Poletnega dneva v Lipici, ko se vsako uro dogaja kaj zanimivega, je v avgustu na voljo vsak dan razen ob ponedeljkih. V tem času vabi k ogledu tudi uradni trening z lipicanci, in sicer ob sredah, četrtkih in sobotah ob 11. uri v prireditveni jahalnici. Poletni dan v Lipici tako – v objemu mediteranskega sonca – pripoveduje zgodbo o lepoti, ponosu, pogumu, prijateljstvu in povezovanju, ki se je v Kobilarni Lipica začela že pred 440 leti.   Tina Čič Foto: Jošt Gantar / projekt Visit Kras

Thu, 23. Jul 2020 at 14:02

746 ogledov

Konjeniki, stopimo skupaj za reke!
Tisti neopisljivi občutek, ki ga dobimo, ko naravo opazujemo s konjevega hrbta, je namreč posebna skrivnost, ki so jo delimo ljubitelji konj. Ker živimo v časih, ko postaja jasno, da se je za ohranjanje narave potrebno boriti na vse pretege, je nujno, da tudi konjeniki stopimo skupaj. Skupaj smo močnejši, skupaj lahko pripomoremo k varovanju narave in tako tudi prihodnjim rodovom omogočimo tisto neponovljivo izkušnjo doživljanja narave s konjevega hrbta.    Konjeniška konferenca z dobrodelno noto Kot posamezniki se pri boju za ohranjanje narave pogosto počutimo nemočne, saj dejanja ene same osebe najbrž ne bodo spremenile sveta. Odrekanje plastičnim slamicam in vrečkam za enkratno uporabo se v primerjavi z masivnim onesnaževanjem in enormno porabo neobnovljivih naravnih virov morda zdi le kot kaplja v morju, zaradi česar lahko hitro izgubimo voljo do boja. Vendar pa nikakor ne smemo pozabiti, da vsaka malenkost šteje in da z vsakim, še tako majhnim dejanjem postavljamo vzor za prihodnje generacije. Zato smo se slovenski konjeniki odločili, da se pridružimo boju za naravo, kot vemo in znamo. S pomočjo konj, seveda! Zadnji vikend avgusta se bomo tako zbrali v Biotehniškem centru Naklo, ker bo potekala dvodnevna konjeniška konferenca. Obravnave konj se bomo lotili celostno, tako z fizičnega kot s psihičnega vidika. Osem strokovnjakov nam bo predstavilo različne vidike konjevega telesa in narave, kar nam bo ponudilo edinstven vpogled v te čudovite živali. Konferenca je namenjena vsem ljubiteljem konj (in tudi tistim, ki bodo to šele postali), starim in mladim, tistim z obilico izkušenj in tistim brez njih. Da pa bo imela korist od dogodka tudi naša prelepa narava, bo izkupiček od prodaje vstopnic v celotni namenjen gibanju Balkan River Defence, ki se bori za ohranjanje neokrnjenih rek Balkana. V Sloveniji imamo to srečo, da se nahajamo na območju nekaterih najlepših divjih rek Evrope. (Foto: arhiv Alje Kisilak)   Prvi dan – konjevo telo Tekom dveh dni se nam bodo pridružili strokovnjaki z različnih področij konjeništva, ki nam bodo preko osmih predavanj ponudili nov vpogled na nekatere pomembne tematike oskrbe in dela s konji. Prvi dan bo namenjen konjevi fizični naravi – njegovi anatomiji, fiziologiji in gibanju. Z manualno terapevtko Katjo Porenta si bomo pogledali nekatere posebnosti anatomije konj, ki jim omogočajo neverjetne atletske sposobnosti, in se poglobili v vprašanje, zakaj so konji tako nagnjeni k poškodbam. Strokovnjakinja za kopita Urška Markelj nam bo razložila, zakaj je kopito pravzaprav izjemno kompleksna struktura, kako prepoznati zdravo kopito in kako imajo lahko patologije kopit negativen učinek na konjevo celotno telo. Sledilo bo predavanje sedlarja Sandija Vodnika, ki nam bo razložil osnove prileganja sedel. Iskanje pravega sedla je izjemno zahtevna, vendar pomembna naloga – sedlo namreč predstavlja vezni člen med jahačem in konjem. Prvi dan konference bo zaključila veterinarka Sara Lolić, ki nam bo podala popolnoma nov vpogled v starejše konje. Starost ni bolezen, zato je ne smemo jemati kot tako. Pogledali bomo, s kakšnimi težavami se pogosto srečujejo seniorji, kako ob njih ukrepati in kako že v konjevi mladosti poskrbeti za zdravo in vitalno starost.   Drugi dan – konjev um V nedeljo se bomo posvetili konjevi psihologiji, njegovemu umu in čustvovanju. Razumevanje konjeve narave in upoštevanje njegovih razumskih in čustvenih sposobnosti med delom je ravno tako pomembno kot upoštevanje njegovih fizičnih zmogljivosti. Drugi dan bo otvorila inštruktorica jahanja Alja Kisilak s predavanjem o vlogi čustev pri komunikaciji s konji. Konji so izjemno dojemljive živali, zaradi česar jahačeva čustva močno vplivajo na komunikacijo in odnos z njimi. Če se naučimo svoja čustva prepoznavati in obvladovati, bomo s tem lahko ustvarili mnogo bolj pristen odnos s konjem. Ker konflikti med ljudmi in konji pogosto izvirajo iz nerazumevanja konjevih naravnih potreb, nam bo Neja Magdalenc predstavila, kaj pomeni oskrba konj po naravnih principih. Konj v naravi živi precej drugače kot med ljudmi. Bolj kot lahko življenjsko okolje naših konj približamo njihovemu naravnemu okolju, bolj zdravi in zadovoljni bodo naši konji. Nato se bomo z Ajdo Mav pobliže spoznali s komunikacijo med konji ter pogostimi neželenimi vedenji, ki se pojavijo, ko komunikacija odpove. Pogledali si bomo, kaj nam konji z neželenim vedenjem sporočajo, kje se skrivajo vzroki in kako se z neželenim vedenjem spopasti na varen, učinkovit in konju prijazen način. Za konec pa nam bo Maja Živanovič predstavila svojo izkušnjo preživljanja časa s prostoživečimi konji v Bosni. Pogledali si bomo čredno dinamiko, način komunikacije in način življenja, ki ga imajo konji, ki romajo po prostranih planotah Bosne. - Ni lepšega kot opazovati naravo s konjevega hrbta. (Foto: Katja Porenta)   Gibanje Balkan River Defence Slovenija in celotni Balkanski polotok se ponašata z izjemnimi naravnimi lepotami, od skrivnostnih pragozdov, do dih jemajočih gora, dolin, jezer, sotesk in še bi lahko naštevali. Odročni kotički neokrnjene narave, ki jih še ni dosegel turistični vrvež, so eden izmed najdragocenejših biserov Evrope. Reke igrajo izjemno pomembno vlogo pri ohranjanju ravnotežja različnih ekosistemov, zato je njihova dobrobit ključna pri ohranjanju narave. Cilj gibanja Balkan River Defence je ohranjanje zadnjih divjih rek Evrope in varovanje teh izjemno biološko bogatih, nedotaknjenih sladkovodnih ekosistemov pred okoljsko degradacijo in uničenjem. Načrti gradnje velikega števila hidroelektrarn na divjih rekah Balkana grozijo zdravju ekosistema, ogrožajo neokrnjeno naravo in škodijo prebivalstvu. Gibanje BRD preko različnih akcij opozarja na te pereče tematike in raziskuje naravi prijazne alternative in rešitve. Gibanje se je začelo kot kajakaška akcija pod vodstvom olimpijca Roka Rozmana, v kateri je ekipa kajakašev med veslanjem po rekah Balkana glasno opozarjala na problematiko gradnje hidroelektrarn. Kar se je začelo kot majhen projekt, je hitro zraslo v veliko skupino istomislečih posameznikov, znanstvenikov, športnikov in ljubiteljev narave, ki se borijo za skupen cilj. Njihova prizadevanja se ne osredotočajo zgolj na ozaveščanje javnosti, temveč na aktivno iskanje alternativ in boljših rešitev za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Ker naravo potrebujemo vsi, narave brez rek pa ni, je čas, da konjeniki stopimo skupaj in pokažemo, da nam ni vseeno. Z udeležbo na konferenci boste pravzaprav naredili trojno dobro. Prvič, s pridobivanjem novega znanja boste razširili svoja obzorja in postali boljši konjar. Drugič, pripomogli boste k boljšemu razumevanju konj in njihovih naravnih potreb, kar vodi do izboljšanja dobrobiti konj po celem svetu – postali boste del pozitivne spremembe. In tretjič, aktivno boste prispevali k ohranjanju divjih rek Balkana. Ko bomo uspeli naravne lepote naših rek zavarovati in jih ohraniti za bodoče generacije, boste vedeli, da ste pri tem pomagali tudi vi.    M. M.  

Prijatelji

NAJBOLJ OBISKANO

Posavski konj – harmonija narave in človeka