MI GREMO NA VOLITVE ZATO, DA ZMAGAMO!
"Spoštovane članice in člani Liste za Maribor, cenjeni gostje in novinarji, dragi prijatelji in sodelavci oddaje VVFaktor.

Štejem si v veliko čast, da sem danes tukaj, v tej vlogi, in da vam lahko spregovorim nekaj besed, na popolnoma drugačen način, kot sem ga vajen doslej. Običajno bi rekel: jaz sem Bojan Požar, vi pa gledate oddaje VVFaktor. No, danes je vse malo drugače. To ni oddaja VVFaktor, to ni televizija, to tudi niso sanje, sem pa še vedno Bojan Požar, in to nameravam, naj takoj povem, tudi ostati. Tak, kot sem.
 
Vesel in ponosen sem, da so me Valter (Pristovnik) in drugi člani vodstva Liste za Maribor pred nekaj meseci prijazno povabili, da postanem predsednik te stranke. Liste za Maribor, ki je, kot že vemo, nastala leta 1993, ustanovil pa jo je Alojz Križman, nekdanji župan Maribora in bivši rektor mariborske univerze, danes častni občan štajerske prestolnice. Ta stranka ima tudi že v prvem členu statuta zapisano, da je samostojna in ideološko neodvisna politična stranka.
Še bolj pa sem ponosen in vesel zato, ker so danes tukaj tudi moja mama, brat Matjaž, nečak Luka je žal fasal gripo, in seveda Barbara, ki vse to okoli mene prenaša že več kot dve desetletji. Maša in Tereza nista mogli priti. Razumljivo, prva živi v Franciji in danes na službeni poti v Barcelono, Tereza živi še dlje stran, na Novi Zelandiji.
 
Čeprav vstopam, priznam, v precej neznano, tudi zame, pa lahko obljubim, da ne bom nikogar razočaral, zlasti ne omenjenih. Karkoli se bo dogajalo in zgodilo, ostal bom zvest samemu sebi, lojalen do svojcev, prijateljev in kolegov na tej poti, ter oster in ciničen do tistih, ki si to zaslužijo s svojimi početji. V tem smislu bo tako, kot je bilo, ali pa, če hočete, nič več ne bo tako, kot je bilo. Saj veste, kjer je Bojan, je tudi Požar. Od 3. ali 10. junija dalje bo pač Požar v parlamentu.
Za tiste, ki me poznajo, pa so morda že pozabili, in za tiste, ki me sploh ne poznajo, čeprav mislijo in govorijo, da me poznajo, naj povem nekaj besed o meni: sem Mariborčan na začasnem delu v Ljubljani, živim med centrom Ljubljane in Hočkim Pohorjem, nekdanjo Reko, po poklicu sem pravnik in že skoraj 30 let novinar.
Maribor je moje mesto! Ali, kot radi rečejo Američani: "This is my town!"
 
Odločitev za vstop v politiko ni bila lahka, se je pa intimno zgodila lani poleti, ob Magni, predvsem pa po hudi tragediji v Kemisu. Po ustanovitvi gibanja Druga priložnost sem bil na Vrhniki, na pogovoru z domačini. Zraven je bil Anton Komat, legendarni slovenski ekolog, pa moj odvetnik Franci Matoz, Barbara, Jure, ki danes tudi sedi tukaj … in videli smo, da so ljudje, dvorana v Cankarjevem domu je bila nabito polna, celo jokali iz obupa in stiske, saj jih nihče v tej državi ni hotel slišati. Danes Kemis še vedno stoji, enako nevaren kot prej, čeprav bodo cele generacije bodočih Vrhničanov resno zastrupljene. Žal se bo razbohotil tudi rak, država je na Vrhničane že popolnoma pozabila, mediji pa so nanje pozabili že nekaj dni po koncu požara. In nihče se z njimi več ne ukvarja.

To je bil zame tisti trenutek, ko sem sam pri sebi ugotovil, da tako res ne gre več naprej, in znotraj tega razmisleka našel motiv za politiko. Mene oblast ne zanima. Oblast rada pokvari ljudi, je bolj primerna za tiste, ki so se pripravljeni skloniti dovolj nizko, da jo poberejo. Jaz nisem med njimi, to vedo vsi tisti, ki me poznajo že leta. Mene ni mogoče kupiti, čeprav so mnogi to že poskušali, recimo ob Magni. Po drugi strani pa je res, da nekdo mora opravljati javne funkcije. In če jih ne bomo mi, ki smo pametni in v srcu dobro mislimo, jih bodo oni drugi rade volje prevzeli. To vidimo vsak dan.
 
Jaz sem še iz tiste generacije, ki je občudovala Johna F. Kennedyja, moji mlajši novinarski kolegi pa naj ga »zguglajo«. Spomnimo, kar je nekoč rekel JFK, stavek, ki je sam po sebi postal ikona političnih sprememb: "Ne sprašuj se, kaj lahko država naredi zate, vprašaj se, kaj lahko ti narediš za državo." Meni, in nam, ki tukaj sedimo, ni vseeno za Slovenijo. In zato smo danes tukaj.
 
Sam že vrsto let poročam o tem, kako politika deluje in razkrivam afere, ne glede na to, ali jih povzročajo politiki na levici ali desnici. Ne zanima me, ali delajo afere levi ali desni, ampak samo to, kdo so in kakšne so posledice za ljudi. Zaradi svoje politične nepristranskosti in nepopustljivosti sem si nakopal že veliko zamer, na levici in desnici, pa tudi med privoščljivimi novinarji. Enkrat zaradi Aurelija Jurija, drugič zaradi Pavleta Ruparja, tretjič zaradi afere Baričevič, ko sem razkrival nogometno stavniško mafijo, kar se drugi novinarji niso upali, me je varovala policija. Ampak ravno zato sem si pridobil bralce in televizijske gledalce.

Sem pa v teh letih tudi spoznal, da kot raziskovalni novinar lahko poročam in razkrivam korupcijo, malverzacije in druge lumparije, ne morem pa jih odpravljati. Če želimo stvari spremeniti na bolje, se moramo mi, kot aktivni državljani, ki si v politiki nismo umazali rok, najprej pridobiti politični mandat volivcev za - spremembe. To pa je mogoče le tako, da kandidiramo na volitvah.
 
Včeraj so me vsi spraševali, tudi po socialnih omrežjih, kako bom sedaj novinar in politik hkrati? Jaz pa pravim takole: Nisem politik, sem podjetnik, lastnik medija in novinar, ki živi od svojega dela, oziroma, poudarjam, od zaupanja bralcev in gledalcev. Nisem niti javni uslužbenec niti javni funkcionar. Požareportin VVFaktor od države nista dobila niti centa. Samo za primerjavo: v tem času, odkar obstaja Požareport, je revija Mladina, ki jo poznamo, od države dobila 2,8 milijona evrov davkoplačevalskega denarja. Pa je manj brana od mojega portala. V preteklosti smo tudi videli, da so novinarji javne televizije, ki imajo status javnih uslužbencev, kot je Ljerka Bizilj, danes direktorica TV Slovenija, šli v politiko in se kasneje mirno vrnili v novinarske vrste. Vidimo celo, da ni sporno, ko javni funkcionarji - sodniki postanejo poslanci političnih strank, kot je Mariborčanka Jasna Murgelj iz Cerarjeve Stranke modernega centra, in imajo po koncu mandata možnost, da se mirno vrnejo med tako imenovane neodvisne sodnike.

Zakaj je potem sporna moja kandidatura, ko pa nisem niti javni uslužbenec niti funkcionar, živim od svojega dela in ne od proračuna, ker bom pač do izvolitve za poslanca svoj novinarski poklic opravljal naprej?! Jaz bo od danes dalje tudi edini predsednik politične stranke, ki ne bo plačan iz proračuna. Imam občutek, da se nekateri poklicni politiki, ki poznajo moje nepopustljivo in brezkompromisno novinarsko delo, že sedaj bojijo, kaj bo, ko mi pridemo v parlament. Ali - kot je rekel premier Miro Cerar med oddajo Odmevi na TV Slovenija: "Vsi vemo kdo je Bojan Požar".

Nekatere tudi skrbi, da bo z mojih odhodom v politiko Slovenija izgubila vrhunskega novinarja, dobila pa slabega politika. Veste, podobno - "propad", so mi - skorajda isti ljudje - napovedovali že leta 2007, ko sem zapustil časopisno hišo Dnevnik in naredil svoj portal. Pa sem iz nič ustvaril enega najboljših medijskih brandov v državi. Kar zdaj postaja tudi VVFaktor.

Žiga Turk danes na twitterju tudi pravilno ugotavlja, da jaz kot novinar, zaradi političnega udejstvovanja, ne bom nič kaj manj verodostojen. Tega se ni bati, tvita Turk. Bolj ga skrbijo tisti, pod narekovajem neodvisni novinarji, ki so v resnici strankarski aktivisti, ne da bi to bilo transparentno.
Jaz kot novinar nikoli nisem sprejemal navodil iz Murgel niti iz Trstenjakove, in ta model prinašam tudi v politiko!
 
Legendarni smučarski trener Filip Gartner mi je kot mlademu tekmovalcu smučarskega kluba Branik vcepil disciplino in zgodnje vstajanje, tudi ob nedeljah, čeprav se takrat tega še nisem zavedal. Skupaj z bratom Matjažem, ki je bil in je, da ne bo pomote, dosti boljši tenisač od mene, sva bila slovenska prvaka v teniških dvojicah. Doslej sem pretekel 6 velikih maratonov, šport pa me je naučil vztrajnosti, taktike, tekmovanja in prave doze zdrave trme. Zato, ne me spet podcenjevati. Bo pa zame, v tej surovi politični areni, zame uspeh vsak glas, ki ga dobimo na volitvah. Tudi en sam. Bom hvaležen.
 
Danes smo v krasnem hotelu Maribor, na Glavnem trgu, ki ga je pred kratkim postavil moj teniški kolega iz mariborskega Branika, Sašo Arsenovič. Fajn, da smo tukaj, tudi stavba ima dolgo ponosno zgodovino, stoji še iz poznega srednjega veka.

Maribor je na prvi pogled precej običajno srednjeevropsko mesto. Ko pa ga pogledamo od blizu, kmalu ugotovimo, da je preživel burno dvajseto stoletje, s številnimi zgodovinskimi prelomi in menjavami identitete, nazadnje v devetdesetih letih, ko je propadla velika industrija. Zato moje in naše mesto po eni strani nosi v sebi številne frustracije, po drugi strani pa tudi močno preživetveno energijo, strast do življenja, kot jo lahko zasledimo redkokje. Gospodarska kriza je Maribor resda hudo načela, ampak, in tudi za to smo mi danes tukaj, iz te zagate se bo Maribor, verjemite, izkopal po zaslugi podjetnih, inovativnih posameznikov. Tisto, kar mestu ta hip manjka, je normalna politika, ki bo učinkovito servisirala meščane, pa najsi gre za gospodarske pobude, športne ambicije, kulturno ustvarjalnost ali znanstvene preboje. Maribor ni mesto luzerjev, kot nas skušajo mnogi prepričati, Maribor je lahko mesto zmagovalcev, lahko je mesto prihodnosti.

Zato napovedujem naslednje: novi župan Maribora, od jeseni dalje, ne bo Andrej Fištravec, niti Franc Kangler, ne poslanec Desusa Uroš Prikl, niti upokojeni direktor Dravskih elektrarn, Viljem Pozeb, kaj šele poslanec Levice in priseljeni Mariborčan Franc Trček, ampak kandidat naše Liste. To tudi ne bom jaz, saj ne bom kandidiral za župana, ampak mlad mariborsko poslovnež, ki ga pozna in ceni pol Maribora. Ime naj še ostane poslovna skrivnost!

V Sloveniji, čeprav smo sredi Evropske unije, danes živimo v času, ko temeljna pravila ne veljajo več za vse enako. Državno premoženje se krade ves čas in povsod, tudi zdaj, ko mi tukaj sedimo. Magna Steyr, Kemis, Nova Ljubljanska banka in podobni primeri potrjujejo pravilo, da ni pomembno, kaj počneš, ampak kdo to počne, pa četudi s svojim ravnanjem ogroža zdravje ljudi, čisto naravno okolje ali ravna nezakonito. S tem se ne moremo in ne smemo sprijazniti. Politika na ustavno sporni način subvencionira gradnje umazanih industrij iz tujine na vodovarstvenih in kmetijskih površinah, prvovrstno slovensko kmetijsko zemljo pa nato absurdno vozi na degradirana zemljišča, kar je pokazal primer Magne Steyr pod Pohorjem. Kemis je strupeni dokaz, kako hitro je vodilna slovenska politična elita pripravljena postaviti interese kapitala pred temeljne človekove pravice, kot sta zdravje ljudi in pravica do čiste narave. NLB je primer, kako lahko izbranci v državni banki s podporo političnih vplivnežev brez vsakršnih težav operejo milijardo dolarjev! Namesto, da bi se iz koruptivnega primera gradnje TEŠ6 kaj naučili, se je politika odločila na povsem enak način zgraditi še drugi tir.
Še hvala bogu, da je državljanu Viliju Kovačiču, ki je danes tudi tukaj med nami, to uspelo vsaj začasno ustaviti.


Slovenija je danes kot jezero, ki je od zgoraj videti čudovito in lepo, pod gladino pa ga počasi najeda nevarna gniloba, zato se bo, če ne bomo ničesar storili sami, spremenilo v onesnaženo mlako.

Še nekaj alarmantnih dejstev:

Večina aktivne generacije, ki danes v Sloveniji dela in redno plačuje prispevke, je obsojena na to, da bodo na starost postali reveži. S povprečno plačo in polno delovno dobo se ne da več doseči pokojnine, ki bi presegala prag revščine.
Tudi zato, argumentirano rotim Slovence, prenehajte naivno voliti bleferja Karla Erjavca!

Mladi medtem bežijo v tujino. Zadnja leta jih je odšlo 50 tisoč, skoraj vsi visoko izobraženi. Dve tretjini generacije, ki vsako leto diplomira na tehničnih univerzah, se že naslednji dan preseli v tujino. Šolanje enega samega slovenskega zdravnika, ti se v zadnjem času pospešeno selijo delat v Švico, pa Slovenijo stane okoli 700 tisoč evrov!

No, nekateri podatki so še bolj srhljivi. Pozor, že vsak peti otrok v Sloveniji je zlorabljen! Politična elita pa nič, gleda stran.

Zato slovenski politični eliti od tukaj, iz Maribora, kjer danes vlada največja stopnja nezaposlenosti v državi, v Ljubljano sporočam naslednje: vsi vi, na levi in desni, Miro, Dejan, Karl, Janez, pa Milan iz ozadja, imeli ste svojo priložnost, pa ste jo zapravili. Vsi po vrsti. To enako velja tudi za lažno "novo generacijo" politične elite: razne Čuše, Dobovške, Tonine, Šarce in druge. Ni dovolj, da Matej Tonin obleče modro obleko, si sname kravato in očala, pa je kakor nov obraz, ali pa, da igralec-imitator Marjan Šarec začne nositi očala ter igrati predsedniškega kandidata. To so samo navadni replikanti. Z njimi in volilnimi prevarami slovenska politična elita nadaljuje svojo vrsto.

Zato na naši Listi ne bo nikogar, ki se je doslej zapacal z državno ali strankarsko politiko in korupcijo. Naša Lista ne bo azilni dom za reciklirane propadle politike iz LDS-a in Zaresa, kot je bila Pozitivna Slovenije, in kot so to danes še vedno Stranka Alenke Bratušek, Stranka Modernega centra, Dobra država Bojana Dobovška, stranka Zelenih v zasebni lasti dveh Čušev, očeta in sina, pa Lista Marjana Šarca.
Tudi ne bomo Noetova barka za utapljajoče se politične živali. Konec koncev, veste, vse te politike jaz tudi osebno predobro poznam, da bi jih dal na kakšno kandidatno listo. Ne, naši kandidati za poslance bomo navadni ljudje, inženirji, veterinarji, zdravniki, pravniki, ekonomisti, novinarji, športniki, estradniki in drugi, ki želimo v tej državi nekaj narediti. Nas ne zanimajo poslanske plače, funkcije in privilegiji, plače in kariere imamo že zdaj, ne, mi gremo v politiko zato, ker želimo Sloveniji dobro in za to državo tudi nekaj narediti!

Mene ne zanimata Kučan in Janša, ne zanimajo me Dražgoše in prestižni boji znotraj visoke slovenske politike, mene zanima, zakaj naši otroci v vrtcih ali osnovnih šolah jedo uvožene piščance s salmonelo iz Poljske, namesto zdravo hrano s slovenskih kmetij, zakaj v ljubljanski porodnišnici mamice z otroci, ki imajo zlatenico, ležijo po hodnikih, ker v sobah ni več prostora, ali zakaj nesrečne živali umirajo v zavetiščih, ker ni denarja za hrano, po drugi strani pa si Miro Cerar kupuje najnovejše BMW-je. To so zame prava politična vprašanja!

Dejansko bodo Slovenke in Slovenci na junijskih parlamentarnih volitvah pred zelo preprosto odločitvijo. Če ne želijo, da se v tej državi krade še naprej, tako, kot se to počne danes, če želijo konec globoke države in zamenjavo iztrošene in kompromitirane politične elite ter njenih potomcev, če želijo spremembe, ne pa takšno stanje, ki nam vlada zdaj, potem naj glasujejo za našo Listo.
Zato bo naša Lista tudi edina državljanska alternativa vsem drugim političnim strankam. Mi smo res novi obrazi! Gremo pa na volitve zato, da zmagamo! Tukaj v Mariboru, v Hočah in Ljubljani! Srečno, Slovenija!"

Politična elita je priložnost imela in že zapravila. Vključno z replikanti, kot je Šarec. Čas je za druge, za drugačne ljudi. - pozareport.si

Povsem novi hotel Maribor (4*) na Glavnem trgu 8, ob Koroški ulici, blizu znamenitega mariborskega kužnega znamenja, stoji v zgodovinski stavbi iz poznega srednjega veka. To je bil nekoč drugi obrambni "turn" (stolp), ki je branil mesto in meščane ob Dravi. Prava lokacija za rojstni dan nove stranke Liste novinarja Bojana Požarja. Nastale iz Liste z Maribor, ki jo je leta 1993 ustanovil nekdanji mariborski župan in bivši rektor Univerze Maribor, danes pa častni občan Maribora - Alojz Križman. V zadnjem času je Listo za Maribor vodil znani mariborski zgodovinar Aleš Arih. ZDAJ JE ČAS ZA DRUGE, PREDVSEM PA ZA DRUGAČNE LJUDI! Zakaj sem se, po daljšem in tehtnem premisleku, odločil za vstop na politično prizorišče, sem zelo podrobno pojasnil v svojem nastopnem govoru na torkovem kongresu, kjer se je stranka Lista za Maribor preimenovala v Listo novinarja Bojana Požarja. Pojasnil sem tudi argumente, zakaj