Volilni sistem in neenaki pogoji kandidiranja neparlamentarnih strank oziroma list so izbili sodu dno. Pokazala se je vsa beda sedanje ureditve, ki je za neparlamentarne stranke ali liste državljanov izrazito diskriminatorna. Izločitev kandidatnih list v treh volilnih enotah – tako na desni pri Primcu in Kanglerju, kot na levici pri Janku Vebru in njegovi Slogi, brez možnosti popravka oz dopolnitve kandidatnih list, je prvovrstna diskriminacija, ki ne spada v 21 stoletje. Neuspešne pritožbe na izločitveni sklep DVK - državne volilne komisije in Vrhovnega sodišča, ter nato s podobnim sklepom in večinskimi glasovi Ustavnega sodišča, bodo očitno doživele epilog na evropskih sodiščih: sodišču v Evropske unije v Luksemburgu in sodišču za Človekove pravice v Strasbourgu.

Kljub kršitvam človekovih pravic pa se celo v Sloveniji nekaj premika. Do nedavnega smo mislili, da razveljavitev referenduma ni možna. Zdela se je nepredstavljiva. Toda zgodilo se je ravno to, referendum je bil razveljavljen. V nasprotju z referendumi pa so bile volitve že marsikje razveljavljene.

Sedanje volitve so bile nelegitimne, ker so bile nepoštene. V primerjavi s prejšnjimi se je z novimi kršitvami problem celo potenciral, načelo enakih možnosti in dostopnosti pravice voliti in pravice biti voljen je bila grobo kršeno. Zato se bo žal ta zadeva morala reševati po pravni poti na EU sodiščih. To pa nas ne odvezuje, da ne naredimo ničesar doma. Predvsem pa ne odvezuje predsednika države, ki je po definiciji varuh ustave in demokratične ureditve, da preseže samega sebe in za državljane naredi konkretne korake v zaščito političnih pravic državljanov.

Predno pogledamo v sedanjost in prihodnost pa poglejmo v učiteljico življenja - našo zgodovino. Izločitev list iz volilnega boja se tako drastično ni zgodila prvič. Začelo se je davnega leta 1992, ko je v Jurovskem dolu pod kroglo profesionalnega ostrostrelca padla prva novodobna žrtev demokracije Ivan Kramberger. Do tedaj smo mislili, da se to lahko zgodi le na Divjem zahodu ali globoki državi v ZDA, zločin nad Dobrim človekom iz Negove pa nas je prepričal, da imamo divji zahod v lastni hiši.

Tedaj je Ustavno sodišče naložilo predsedniku države Milanu Kučanu prestavitev volitev. Iz volilne tekme sta namreč takrat izpadli listi Ivana Krambergerja v dveh volilnih enotah. A zgodilo se ni nič, predsednik tega ni storil. Zakaj ne, ve le on sam, mi o tem lahko samo sklepamo. Vemo pa, da je bilo na teh volitvah 10 % neveljavnih glasov, veliko pristašev Krambergerjeve stranke pa ni prišlo volit. In mediji so bili tiho, čeprav bi oni prvi morali opozoriti na problem in problematizirati nezakonito ravnanje tedanjega predsednika.

Paralela z današnjim stanjem pove, da se zgodovina ponavlja. Razlika je le v tem, da so volitve v primerjavi s prvimi 1992 tokrat minile brez krvavega epiloga. Kljub pozivom tudi zdaj predsednik ni prestavil datuma volitev, se je pa na pobudo oškodovancev, zdaj vendarle pripravljen pogovarjati o tem. Srečanje s predsednikom, ki je že po definiciji varuh demokracije v državi, kljub vsemu jemljemo kot izraz pripravljenosti in priznanje, da se zaveda problema. Koliko pa bo v resnici pripravljen tvegati in zastaviti sebe za stvar demokracije, pa bomo šele videli.

Problem teh volitev pa seveda niso samo zavrnjene kandidature, problem je celotno področje referendumske in volilne demokracije, predvsem volilni sistem, ki ga bo končno treba urediti, v skladu z načelom, da na volitvah in referendumih brez omejitev zmaga in pride v parlament tisti, ki dobi več in ne tisti ki dobi manj glasov.

Problem je tudi kontradiktorna slovenska ustava, ki jo bo treba očistiti omejevalnih členov tranzicijske navlake, ki negirajo izhodiščni 3 člen Ustave, ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo.

Politične stranke v slovenski ustavi niso niti omenjene. Apeliramo na vse stranke novega parlamenta, da si zastavijo ureditev zakonodaje s tega področja za prioriteto, ki jo je poslancem, z instrukcijsko odločbo US v referendumskem sporu v enoletnem roku naložilo tudi Ustavno sodišče.

Leta 1990 se na plebiscitu nismo odločili za oligarhičen sistem ampak za samostojno in demokratično državo v kateri bodo imeli enake možnosti vse državljanke in državljani.

Ker so te možnosti vedno bolj omejevane in neenakost vedno večja, smo ustanovili 4 članski ODBOR ZA DEMOKRACIJO ENAKIH MOŽNOSTI. Pozivamo predsednika države, da njegovo ustanovitev javno podpre in spodbudi demokratični proces, da bo končno s plevelom zaraščena, nikoli preorana njiva slovenske demokracije, pričela služiti svojemu namenu. Da pridemo v demokracijo, ki ne bo omejevala državljanov ampak bo omejevala oblast, korupcijo in klientelizem, ter bo ljudem zagotavljala soodločanje v javnih zadevah in z enakimi možnostmi za vse. Le takšna država bo hkrati trdno zavetje za blaginjo in varnost vseh državljanov.

Od sestanka s predsednikom pričakujemo veliko angažiranje, ker je naloga zelo zahtevna. Demokracija je zahtevna gospa, ki si ne da ničesar dopovedati in prepovedati, najmanj pa to, da striktno zahteva eno samo stvar: kršitve pravil in človekovih pravic je treba odpraviti. Osnova, ki jo želimo predstaviti tudi predsedniku je enakopravnost, za razliko od enakosti, je ta na dosegu roke: enaki namreč ne bomo nikoli, enakopravni smo lahko takoj: danes, jutri zavedno.

Nedemokratična ureditev, ki se je pretihotapila skozi tranzicijo, je sicer dediščina totalitarnega sistema, razlika je le v tem da smo pristali na oligarhični ureditvi, ki spričo zlizanosti medijev z vladajočo oblastjo vodotesno zapira možnost ostalim, predvsem neparlamentarnim strankam in drugim potencialnim političnim akterjem. To pa ni demokracija ampak oligarhija.

Vili Kovačič, državljan K.

Pripis: sestanek naj bi bil 12.06.2018 v predsedniški palači. O njem bomo javno spregovorili.