Spati,
izginiti v nič,
se zliti v eno s temo
in s tišino.
Potoneš v samega sebe,
ko ni ničesar več zunaj,
le topla dremotnost,
ki zajame vse čute
in pojenjuje v nezavedno
znotraj nas.
Počasi se prebuja
v fantazmične sanje, polne
nedojemljivih podob
onstran.
Čudne, nenavadne, bizarne,
kot neprehodni gozdovi
prepletenih lian,
zablodelih misli in sanj.
Novo odkriti svetovi z zelenimi
travniki globoko pod nami
na odsekanih robovih
lastnega dvorišča;
pospravljene sobe;
tuji ljudje, ki čakajo na večerjo,
ki je še nisem začela kuhati;
glave novorojenčkov brez trupa,
tesnobno gledam njihove glave -
kateri dati trup, samo eden je,
ko pa so vsi moji otroci;
igrače rojene skupaj
z novorojenci.
Grozljive podobe, tesnobnost,
občutek, da ne morem narediti
naslednjega koraka.
Spačeni obrazi ljubimcev
ostarelih, zgubanih obrazov,
ki odprtih ust nemo kričijo
v nasladi; gledam jih.
Pragozd, divji pragozd ...
In danes, danes nočem teh
morečih podob,
nočem iskati odgovorov
še v sanjah, ko moja zavest spi.
Danes si želim tvoje tople
besede in tople oči,
tvojo toplo prisotnost.
Ko nezavedno zdrsnem
v nezavedno
bodi tam tudi TI..